Franja

αἴ. [Et. αἰ je stari loc. fem.; εἰ pa je stari loc. neutr.] dor. in ep. = εἰ 1. li, neli, αἴ κε ako, (neli) morda, s cj. in opt. αἴ ποτα = αἴ ποτε. 2. za izraz želje: αἲ γὰρ (δή) o da bi, dal Bog (=utinam), nav. z opt., redko z inf.

Αἰολεῖς ion. έες, οἱ eno izmed četvero glavnih grških plemen; adi. Αἰολικός ajolski, Αἰολίς, ίδος, ἡ Ajolija (dežela v Mali Aziji, pa tudi staro ime Tesalije).

ἀκοστάω [Et. iz ἀκοστή ječmen; ἀκοστή je ali iz kor. ak', aq (lat. acus, aceris, resa, ime po ostrem klasju), ali pa iz podstave n̥ κοστή, sor. strsl. jęčьmy, slov. ječmen] ep. samo pt. aor. ἀκοστήσας; zobljem ječmen, dobro sem rejen ἵππος.

ἀλλά (advers. coni.) (ἄλλος) 1. za nikalnico: ali, ampak, temveč, nasprotno, razen; ἀλλ' ἢ ampak le, razen, οὐ μόνον – ἀλλὰ καί ne samo – ampak tudi; εἰ μή – ἀλλά γε če (že) ne – pa vsaj. 2. za trdilnimi izrazi: pa, ali, toda; ἀλλ' οὐ in ne, toda ne, niti ne, pa ne; ἀλλ' ὅμως vendar le, ἀλλά τοι pa seveda; ἀλλά γε pa vsaj. 3. a) pred imperativom (posebno v zvezi z ἄγε, ἄγετε): dej, nuj, hajdi, torej!; b) (kot uvodnica nagova ali odgovora): prav! da! ne! toda! 4. zveze: ἀλλὰ γάρ pa vendar, vsaj, sicer, ἀλλὰ μήν pa seveda, da, zares, sedaj pa; ἀλλὰ μέντοι vendar; ἀλλ' ἦτοι a seveda, kaj pa; ἀλλὰ καὶ ὥς pa tudi tako, ipak; ἀλλ' οὐδ' ὥς pa tudi tedaj ne; οὐ μὴν ἀλλά pri vsem tem, ἀλλ' ἦ ali zares; ἀλλὰ δέχομαι dobro, prejmem!

ἄλλο-τε adv. drugikrat, drugipot, v nekem drugem slučaju, prej enkrat; ἄ. ἄλλῃ sedaj sem (tukaj) – sedaj tja (tam); ἄ. μὲν – ἄ. δέ sedaj – sedaj; ἄλλοτε – τότε δέ sicer – tedaj pa; ἄλλοτε καὶ ἄλλοτε včasih, zdaj pa zdaj.

ἄν² členica, ki spada vedno h glagolu, ter pomenja, da se dejanje pod gotovimi pogoji uresniči. – Ako je stavek zanikan ali vprašalen, stoji ἄν tik za nikalnico ali vprašalnico (οὐκ ἄν, τίς ἄν); ako je glagol določen z adverbiji, stoji za temi, sicer za glagolom; sloveni se le redkokdaj z 'morda', 'morebiti', 'pač', 'lahko' ali pa s pomožnimi glagoli 'smeti', 'utegniti', 'moči'; navadno se ne sloveni ter izpreminja samo naklonom pomen. V istem zmislu rabi Hom. členico κέ(ν). – Stoji pa I. pri indikativu 1. historičnih časov ter izraža: a) da se dejanje glavnega stavka ni uresničilo (irrealis, ker se pogoj ni uresničil): ἐγὼ καὶ αὐτὸς ἡβρυνόμην ἄν, εἰ ἠπιστάμην ταῦτα tudi jaz sam bi se bahal, ako bi umel to (ἀλλ' οὐ γὰρ ἐπίσταμαι toda ne razumem); b) da se je dejanje ponavljalo (iterativus): διηρώτων ἄν αὐτούς povpraševal sem jih tuintam; ἔπαισεν ἄν sempatam je tudi koga udaril (če je ravno prilika nanesla); c) da je bilo dejanje v preteklosti možno (potentialis); τίς ἄν ᾤετο kdo bi si bil pač to mislil; εἶδες ἄν lahko bi bil videl; ἔνθα δ' ἔγνω ἄν τις tedaj bi bil lahko spoznal. 2. futura, da izraža domnevano dejanje: αὐτὸν δ' ἄν πύματόν με κύνες … ἐρύουσιν naposled me bodo pač psi sem in tja vlačili. II. stoji pri optativu v glavnih in zavisnih stavkih in izraža 1. dejanje, ki je v sedanjosti in prihodnjosti možno (potentialis praesentis): τάχα δ' ἄν τι καὶ τοῦ οὐνόματος ἐπαύροιτο utegne biti, da ga je doletela ta škoda zaradi njegovega imena. 2. izraža vljudno zatrjevanje ali vprašanje: ἴσως ἄν τις εἴποι morda bi kdo rekel; slovenimo ga s potencialom ali z glagoli: smeti, utegniti, moči. III. pri konjunktivu v zavisnih stavkih in izraža, da se bo dejanje pod gotovimi pogoji vršilo 1. v prihodnjosti ali. 2. v nedoločenem času; stoji tudi za relativi in vezniki, s katerimi se pogosto spaja v ἐάν, ὅταν, πρὶν ἄν itd.; relativnim zaimkom daje ἄν splošen značaj; v epskem jeziku se rabi konj. z ἄν in brez ἄν mesto ind. futura. IV. pri infinitivu in participu izraža potencialno ali irrealno sodbo.

ἀπ-έχω [fut. ἀποσχήσω, ἀφέξω, aor. ἀπέσχον] ep. tudi ἀπίσχω 1. act. in pass. a) trans. odvračam, odklanjam, odbijam, oddaljujem, zadržujem od τινά τινος; ločim, branim, παράκλησιν, μισθόν imam, prejel sem, dobil sem NT, impers. ἀπέχει dosti je, zadošča NT; b) intr. oddaljen sem, daleč sem, ločen sem, ἀπό τινος od koga NT; razlikujem se; ἀποσχὼν τεσσαράκοντα σταδίους μὴ φθάσαι ἐλθών samo še 40 stadijev (je manjkalo), pa bi ga bil pretekel. 2. med. odvračam se (svoje roke) od česa, zdržujem se česa (ἀπό) τινος NT, izogibljem se, odneham od, ne dotaknem se, prizanašam φίλων.

ἄρα, ep. ἄρ, ῥά (enklit.) [Et. iz kor. ἀρ "spojiti", gršk. ἀραρίσκω] označuje neposredno posledico, oz. ozko logično zvezo 1. a) torej, tedaj, zato, potemtakem; b) naštevaje: dalje, nato; c) časovno: ravno tedaj; takoj, koj, pri tej priči. 2. namreč, zares, saj, seveda. 3. v zvezi z drugimi členicami: εἰ (ἐὰν) ἄρα ako torej, ako nemara, ἢν ἄρα ako morebiti, če pa (seveda, morebiti), ἄρα οὖν potemtakem torej, εἰ μὴ ἄρα = nisi forte ako (morda) torej ne; pogosto se ne prevaja in ne stoji nikdar v začetku stavka.

ἀρετή, ἡ [Et. iz kor. ἀρ gl. ἀρέσκω ali pa iz n̥r-etā od ἀνήρ; prim. vir-tus] 1. sposobnost, vrlina, vrlost, popolnost, izvrstnost, čednost, krepost, hrabrost; pl. junaški čini. 2. pogum, sreča, prednost, lepota; pravičnost, plemenitost, čast, nedolžnost. 3. zasluga, odlikovanje εἴς τινα.

ἄρχω [Et. srvn. regen, moleti; prv. pom. ἄρχω = biti nad kom, vladati. – Obl. fut. ἄρξω, aor. ἦρξα, pf. ἦρχα, pass. pf. ἦργμαι, aor. ἤρχθην, fut. ἀρχθήσομαι in ἀρξομαι, adi. verb. ἀρκτέον]. I. act. sem prvi, sem spredaj 1. po prostoru in času: a) hodim, grem pred kom, abs., τινί, ἐν τοῖσι med njimi, τινὶ ὁδόν peljem koga po potu, kažem komu pot, tudi ὁδοῖο, κατὰ κέλευθα; λυπηρόν τι ἄρχω prvi razžalim; b) začnem τινός, τοῦ διαβαίνειν prvi grem črez kaj, τοῖσι μύθων med njimi govor, τοῦ λόγου začnem razgovor, δαιτός pripravim obed; s pt. ἦρχε κιών začel je iti, χαλεπαίνων začel je prepir; z inf. ἦρχε νέεσθαι začel je odhajati, μάχεσθαι peljal jih je v boj; c) sem povod, vzrok, povzročim kaj τὸ δῶρον ἦρξε τῶν κακῶν, ἀνομίας ἦρξε τὸ νόσημα. 2. po dostojanstvu in ugledu: sem na čelu, nadkriljujem, vladam, (aor. zavladam), zapovedujem, gospodujem, vodim, sem arhont; ἄρξας Συρίας prvi namestnik Sirije, ἀρχὴν ἄρχω opravljam državno službo; pren. imam v svoji oblasti, gospodujem nad čim γαστρός, ἡδονῶν. II. pass. dam se vladati, ubogam, sem pokoren; ὁ ἀρχόμενος podložnik, ὁ ἀρξόμενος bodoči podložnik. III. med. 1. začnem, pričnem, primem za kaj, poizkusim (ἀπό) τινος, τοῦ λόγου, μύθων, ἔκ τινος izviram kje, πάντων μελέων vzamem najprej za bogove od vseh udov kose, s pt. ἐπιμελόμενος začnem skrbeti, ἤρξατο δακρύσας najprej je zajokal (potem pa se je nasmejal), z inf. λέγειν začnem govoriti, pt. ἀρχόμενος s početka, v začetku, ἀρξάμενος ἐκ παίδων od mladih let (nog). 2. intr. začenjam se ἀρχομένου χειμῶνος.

ἀτάρ [Et. iz ἀτ-αρ, lat. at, pa] stoji vedno v začetku stavka 1. napoveduje nasprotje: nasprotno pa ἀτὰρ αὖτε, pa, ipak, toda, vendar; tako posebno pri nenadnih vprašanjih in kadar se govor prekine: ἀτὰρ τί ἐγὼ περὶ κλοπῆς συμβάλλομαι toda čemu, ἀτὰρ ἥδ' ἂν τάδ' λέγοι toda to ti lahko pove. 2. nadaljuje govor: in nato Od. 21, 229, ἀτὰρ καί = quin etiam, in (da) celó, ἀτάρ τοι toda gotovo, da, (za)res; in vendar (Il. 5, 483; 9, 56). 3. utemeljuje prejšnji stavek Ἕκτορ, ἀτὰρ σύ μοί ἐσσι saj si vendar.

αὖ [Et. lat. aut, autem, iz αὖ: gršk. αὖτε, αὖτις, αὖθις, αὐτάρ (iz αὖτε ἄρ)] 1. a) zopet, vnovič, iznova, zopet in zopet, zopet iznova πάλιν αὖ, αὖθις αὖ; b) v prihodnje, prihodnjič, posihmal. 2. tudi, enako, pa, ravno tako. 3. nadalje, potem, nato.

αὐτάρ ep. veznik: 1. pa vendar, toda, pa, zopet. 2. potem, nadalje. 3. = δέ.

αὖτε (gl. autem) adv. ep. poet. 1. zopet, iznova. 2. nasproti, pa.

αὔτως, poet. tudi αὕτως adv. [Et. kor. aw(e), lat. ve, n. pr. vē-cors, brez-umen; lat. au, n. pr. au-fero; slov. u, n. pr. u-bežati; gršk. še αὔσιος, nem. öde (got. autheis), ἐτός, ἐτώσιος istega pomena] 1. na isti način, takisto, ὡς δ' αὔτως takisto pa, ravno tako, še zmerom tako, še ravno tako, αὔτως ὥς prav tako, kakor. 2. zgolj, samo, kar tako, tako nekako, καὶ αὔτως tudi sicer, že tako. 3. a) brez ovinkov, kar naravnost; b) zaman, brezuspešno, brez vzroka (z μάψ).

βαίνω [Et. iz kor. βᾱ(ί) ali pa iz kor. g^wem-, g^wm̥-jō, βαμ-jω, βαίνω; lat. venio iz g^wm̥-jō, nem. kommen, stvn. quëman; sor. βάσκε ! pojdi! iz sor. kor. g^wā: ἔβην (dor. ἔβαν) βέβηκα, βιβάς, βηλός, βῆμα. – Obl. fut. βήσομαι, aor. ἔβην, pf. βέβηκα, adi. verb. βατός, βατέος – ep. aor. ind. 1 s. βῆν, 3 du. βάτην, 3 pl. βῆσαν, ἔβᾰν, βᾰ́ν, βῆσαν; cj. βήω, βείω, βήῃ, βέῃ, βήομεν, βείομεν; inf. βήμεναι, aor. tudi ἐβήσετο, cj. βήσεται, imper. βήσεο; pf. 3 pl. βεβάασι, inf. βεβάμεν, pt. βεβαώς, βεβαυῖα in βεβῶσα, plpf. 3 pl. βέβᾰσαν; poet. aor. imper. εἴσβα, ἔμβᾱ, ἀνάβᾱ; pf. ind. 3 pl. βεβᾶσι, inf. βεβάναι, pt. βεβώς, ῶτος – trans: fut. βήσω, aor. ἔβησα, cj. ep. βήσομεν, βήσετε]. I. intrans. 1. grem, korakam, hodim, stopam, ἁβρόν z nežnimi, drobnimi (majhnimi) koraki, μετὰ ῥυθμοῦ v taktu, μακρὰ βιβάς z mogočnimi, velikimi koraki; βῆ δ' ἰέναι napravil se je na pot, odšel je hitro; βῆ δὲ θέειν spustil se je v tek, začel je bežati; μετ' ἴχνια θεοῖο sledim, grem za stopinjami; ὀδύνα με βαίνει zadene me bolečina. 2. a) odidem, odrinem, ubežim, odplovem ἐν νηυσί, minevam, potekam ἐνιαυτοί; ἐκ βροτῶν βῆναι = umreti; izginem ἰκμάς; ἔβαν νέας šli so k ladjam, πῇ ὅρκια βήσεται kaj bo s prisego? s pt. izraža način, s pt. fut. namen dejanja: βῆ φεύγων hitro je zbežal; βῆ ἀΐξασα naglo je odhitela, βῆ ἐξαναρίξων da bi jih razorožil; b) pridem, dospem ἀκμαῖος. 3. pf. izraža stanje ali bivanje na kakem kraju: sem kje, trdno stojim, nahajam se ἐν κακοῖς, εὖ βεβηκώς varno stoječ, srečen; utrjen τυραννίς; sedim περὶ τρόπιος, ἀμφὶ δούρατι, jašem na ἐπὶ πώλου; οἱ ἐν τέλει βεβῶτες oblastniki, vladarji; ἐπὶ ξυροῦ τύχης nahajam se (sem) v največji nevarnosti; χρυσέα κλῂς ἐπὶ γλώσσῃ βέβακεν komu je jezik zavezan, ne sme povedati, kar ve. II. trans. 1. a) napotim koga, pripravim, da gre; (po)vedem, (po)peljem koga kam; b) pahnem z voza ἀφ' ἵππων; ἵππους, δίφρον stopim na voz. 2. oplemenim, ubrejim ἵππους.

βύβλος, ἡ steblo papirove rastline, lub, ličje papirove rastline, papirova rastlina – (Korenine in bilke so služile za jed, iz luba pa so napravljali razne stvari: papir, vrvi, čevlje itd.).

γάρ (iz γὲ ἄρ = saj torej) veznik, ki ne stoji nikdar na prvem (navadno na drugem) mestu 1. navaja vzrok: kajti, namreč, zakaj, saj (lat. nam, enim); pomni: a) včasih stoji pred stavkom, čigar veljavnost utemeljuje: Ἀτρείδη, πολλοὶ γάρ τεθνάσι Ἀχαιοί, τῷ σε χρὴ πόλεμον παῦσαι ker je mnogo A. umrlo, moraš; ali ti moraš, kajti; b) včasih stoji v parentezi: καὶ ἐγώ – ἔγνων γάρ, ὅτι οὐκ ἤρεσεν – ἀλλά τοι ἔφην spoznal sem namreč; c) ne redko stoji γάρ eliptično (stavek, ki se utemeljuje, se mora iz zveze dopolniti); οὔτε ἐσθίουσιν πλείω ἢ δύνανται φέρειν, διαρραγεῖεν γάρ ἄν (kajti sicer bi …) namreč εἰ πλείω ἐσθίοιεν; tako posebno v odgovorih: καὶ δῆτ' ἐτόλμας … ὑπερβαίνειν νόμους; οὐ γάρ τί μοι Zεὺς ἦν ὁ κηρύξας τάδε = da, saj ni Z. zapovedal tega; πολλὴ γὰρ ἀνάγκη da, kajti to je neizogibno. 2. potrjuje kaj: gotovo, seveda, kajpada, nemara, pač. 3. nam kaj pojasnjuje ali razlaga: namreč (ἓν δ' ἴσθ'* ὅσων γὰρ εἰσεκήρυξαν, Soph. El. 690). 4. v vprašanjih izraža posledico: torej ἦ ζῆ γὰρ ἁνήρ; ποιμὴν γὰρ ἦσθα ti si bil torej pastir? 5. v zvezi z drugimi členicami; ἀλλά γάρ pa seveda, pa vendar; εἰ γάρ, αἰ γάρ, εἴθε γάρ = utinam; καὶ γάρ = etenim, kajti tudi; καὶ γὰρ οὖν zatorej tudi; γάρ τοι zares; οὐ γάρ; τί γάρ; kako neki ? οὐ γὰρ ἀλλά seveda, pa vendar, pri vsem tem pa.

δαί atiška oblika za δή, se rabi v vprašanjih: τί δαί (za)kaj pa? πῶς δαί kako pa?

δέ [Et. sor. lat. de, slov. do, nem. zu, gršk. še δή, ὅ-δε, -δε] členica, ki stoji navadno na drugem, pogosto tudi na tretjem mestu 1. a) pomenja nasprotje: pa, ali, toda; μὲν … δέ sicer (pač) … toda (ampak), z ene strani … z druge, deloma … deloma; οἱ μὲν … οἱ δέ eni … drugi; dostikrat se μέν ne prestavlja; b) ampak; c) v vprašanjih za τί, τίς, τίπτε (in) vendar. 2. izraža prehod k novemu stavku ali veže posamezne stavke in, nadalje, torej; pogosto se ne prestavlja. 3. veže vzročne stavke: kajti, namreč ἀλλ' ἐμέθεν ξύνες ὦκα, Διὸς δέ τοι ἄγγελός εἰμι. 4. v poreku, zlasti za pogojnim, časovnim in primerjalnim prorekom: tako, vendar, potem, marveč. 5. za parentezami in daljšimi medstavki, ako se začetek stavka ponavlja: torej, kakor rečeno, Prot. 313. a ὃ δὲ περὶ πλείονος τοῦ σώματος ἡγεῖ, τὴν ψυχήν, … περὶ δὲ τοῦτου. 6. v zvezi z drugimi členicami: καὶ … δέ pa tudi, razen tega; οὐδέ … δέ tudi ne; δὲ καί pa tudi (celo); δέ τε, δέ – τε in tudi, pa tudi; δ' αὖ a zopet, nasproti; δέ γε nasproti; δὲ δή a, pa vendar; δ' οὖν vsekakor, εἰ δέ ako pa, razen če.