Franja

ἀγαπητός 3 1. ljubljen, drag, ljub(ezniv), ljubljenec. 2. zaželen, prijeten, dobrodošel, ἀγαπητόν ἐστι (τινί), εἰ zadovoljen mora biti, ako (da). – adv. ἀγαπητῶς jedva, komaj, ἀγαπητῶς ἔχω zadovoljen sem.

αἴ. [Et. αἰ je stari loc. fem.; εἰ pa je stari loc. neutr.] dor. in ep. = εἰ 1. li, neli, αἴ κε ako, (neli) morda, s cj. in opt. αἴ ποτα = αἴ ποτε. 2. za izraz želje: αἲ γὰρ (δή) o da bi, dal Bog (=utinam), nav. z opt., redko z inf.

ἄν² členica, ki spada vedno h glagolu, ter pomenja, da se dejanje pod gotovimi pogoji uresniči. – Ako je stavek zanikan ali vprašalen, stoji ἄν tik za nikalnico ali vprašalnico (οὐκ ἄν, τίς ἄν); ako je glagol določen z adverbiji, stoji za temi, sicer za glagolom; sloveni se le redkokdaj z 'morda', 'morebiti', 'pač', 'lahko' ali pa s pomožnimi glagoli 'smeti', 'utegniti', 'moči'; navadno se ne sloveni ter izpreminja samo naklonom pomen. V istem zmislu rabi Hom. členico κέ(ν). – Stoji pa I. pri indikativu 1. historičnih časov ter izraža: a) da se dejanje glavnega stavka ni uresničilo (irrealis, ker se pogoj ni uresničil): ἐγὼ καὶ αὐτὸς ἡβρυνόμην ἄν, εἰ ἠπιστάμην ταῦτα tudi jaz sam bi se bahal, ako bi umel to (ἀλλ' οὐ γὰρ ἐπίσταμαι toda ne razumem); b) da se je dejanje ponavljalo (iterativus): διηρώτων ἄν αὐτούς povpraševal sem jih tuintam; ἔπαισεν ἄν sempatam je tudi koga udaril (če je ravno prilika nanesla); c) da je bilo dejanje v preteklosti možno (potentialis); τίς ἄν ᾤετο kdo bi si bil pač to mislil; εἶδες ἄν lahko bi bil videl; ἔνθα δ' ἔγνω ἄν τις tedaj bi bil lahko spoznal. 2. futura, da izraža domnevano dejanje: αὐτὸν δ' ἄν πύματόν με κύνες … ἐρύουσιν naposled me bodo pač psi sem in tja vlačili. II. stoji pri optativu v glavnih in zavisnih stavkih in izraža 1. dejanje, ki je v sedanjosti in prihodnjosti možno (potentialis praesentis): τάχα δ' ἄν τι καὶ τοῦ οὐνόματος ἐπαύροιτο utegne biti, da ga je doletela ta škoda zaradi njegovega imena. 2. izraža vljudno zatrjevanje ali vprašanje: ἴσως ἄν τις εἴποι morda bi kdo rekel; slovenimo ga s potencialom ali z glagoli: smeti, utegniti, moči. III. pri konjunktivu v zavisnih stavkih in izraža, da se bo dejanje pod gotovimi pogoji vršilo 1. v prihodnjosti ali. 2. v nedoločenem času; stoji tudi za relativi in vezniki, s katerimi se pogosto spaja v ἐάν, ὅταν, πρὶν ἄν itd.; relativnim zaimkom daje ἄν splošen značaj; v epskem jeziku se rabi konj. z ἄν in brez ἄν mesto ind. futura. IV. pri infinitivu in participu izraža potencialno ali irrealno sodbo.

ἄνευ praep. z gen. [Et. nem. "ohne" iz stvn. āna, ānu, āno] 1. brez; pogosto: brez pomoči, volje ἐμέθεν, ukaza κραίνοντος, vednosti θεοῦ. 2. razen, izvzemši; ἄνευ τοῦ vrh tega, da; καὶ ἄνευ τοῦ z inf. tudi ako ne. 3. oddaljen od česa, prost česa δηίων.

ἀπο-χράω [3 sg. ἀπόχρη, -χρῇ, pl. -ῶσι, inf. ἀποχρῆν, pt. ἀποχρῶν, -χρῶσα, -χρῶν; impf. 3 sg. ἀπέχρη, fut. ἀποχρήσει, aor. ἀπέχρησε; ion. praes. ἀποχρέω, 3. sg. ἀποχρᾷ, inf. ἀποχρᾶν, impf. ἀπέχρα] 1. act. a) os. zadostujem, zadoščam, τινί komu, s pt. πινόμενος za pitje; b) brezosebno: ἀποχρῇ zadosti je, zadošča; ἐμοί zadovoljen sem; ἀπέχρα σφι ἡγεομένοισι zadovoljili bi se, ako bi dobili hegemonijo. 2. pass. a) z impf. ion. ἀπεχρᾶτο zadovoljujem se, sem zadovoljen s čim τινί, z inf.; b) = act. ἀποχρέετό σφι ἡσυχίαν ἄγειν = ἀπέχρα. 3. med. a) porabljam kaj v svojo korist, zlorabljam kaj τινί; b) τινά = διαχράομαι umorim, ubijem.

ἄρα, ep. ἄρ, ῥά (enklit.) [Et. iz kor. ἀρ "spojiti", gršk. ἀραρίσκω] označuje neposredno posledico, oz. ozko logično zvezo 1. a) torej, tedaj, zato, potemtakem; b) naštevaje: dalje, nato; c) časovno: ravno tedaj; takoj, koj, pri tej priči. 2. namreč, zares, saj, seveda. 3. v zvezi z drugimi členicami: εἰ (ἐὰν) ἄρα ako torej, ako nemara, ἢν ἄρα ako morebiti, če pa (seveda, morebiti), ἄρα οὖν potemtakem torej, εἰ μὴ ἄρα = nisi forte ako (morda) torej ne; pogosto se ne prevaja in ne stoji nikdar v začetku stavka.

γέ [Et. iz g'e, hrvaško zi: njoj-zi, nem. ch = mi-ch (got. mik = ἐμέ-γε); sor. lat. neg: neg-otium] dor. γά enklitična členica, poudarja predstoječo besedo in se mnogokrat ne prevaja 1. omejuje: vsaj, vendar, sicer. 2. poudarja: celo, prav, ravno. 3. zagotavlja: zares, seveda, kajpada, gotovo; posebno stoji pri odločnem pritrjevanju, lat. quidem, certe: πάνυ γε, σφόδρα γε, ἔγω γε equidem, jaz vsaj; ὅς γε ki namreč, ker pač (lat. quippe qui); ἐάν γε, εἴ γε ako sploh, καί γε in sicer.

δέ [Et. sor. lat. de, slov. do, nem. zu, gršk. še δή, ὅ-δε, -δε] členica, ki stoji navadno na drugem, pogosto tudi na tretjem mestu 1. a) pomenja nasprotje: pa, ali, toda; μὲν … δέ sicer (pač) … toda (ampak), z ene strani … z druge, deloma … deloma; οἱ μὲν … οἱ δέ eni … drugi; dostikrat se μέν ne prestavlja; b) ampak; c) v vprašanjih za τί, τίς, τίπτε (in) vendar. 2. izraža prehod k novemu stavku ali veže posamezne stavke in, nadalje, torej; pogosto se ne prestavlja. 3. veže vzročne stavke: kajti, namreč ἀλλ' ἐμέθεν ξύνες ὦκα, Διὸς δέ τοι ἄγγελός εἰμι. 4. v poreku, zlasti za pogojnim, časovnim in primerjalnim prorekom: tako, vendar, potem, marveč. 5. za parentezami in daljšimi medstavki, ako se začetek stavka ponavlja: torej, kakor rečeno, Prot. 313. a ὃ δὲ περὶ πλείονος τοῦ σώματος ἡγεῖ, τὴν ψυχήν, … περὶ δὲ τοῦτου. 6. v zvezi z drugimi členicami: καὶ … δέ pa tudi, razen tega; οὐδέ … δέ tudi ne; δὲ καί pa tudi (celo); δέ τε, δέ – τε in tudi, pa tudi; δ' αὖ a zopet, nasproti; δέ γε nasproti; δὲ δή a, pa vendar; δ' οὖν vsekakor, εἰ δέ ako pa, razen če.

δυσ-χερής 2 (χείρ) s komer je težko postopati ali ravnati 1. o stvareh: težaven, težek, nadležen, neugoden, neprijeten, zoprn, mučen, zvit λόγος, δυσχερὲς ποιοῦμαί τι, εἰ težko prenašam, smatram za nevarno, ako. 2. o osebah: nejevoljen, neprijazen, čemeren. – adv. δυσχερῶς ἔχω πρός τι mrzi mi kaj, nejevoljen sem.

ἐᾱ́ν [Et. iz εἰ-αν, at. ἤν iz ἠ-αν, ion. ἄν iz αἰ-αν] s καί v krazi κἄν (stoji vedno s konj.) 1. v pogojnih stavkih: ako, če, kadar(koli). 2. v zavisnih vprašalnih stavkih: ali, -li, če. 3. v razstavnih (disjunktivnih) stavkih: ἐάν τε … ἐάν τε, sive – sive, bodisi – bodisi; ἐάν τε … καὶ μή bodisi da – ali da ne, ἐὰν καί če tudi, če prav, καὶ ἐάν tudi če, ἐὰν μή ako ne, razen, ἐάν περ če pa, če res, če že, če sploh. 4. za oziralnimi zaimki = ἄν, ὅπου ἐὰν ἀπέρχῃ kamorkoli boš odšel NT.

εἰ, ep. in dor. αἰ veznik [Et. po izvoru različno od αἰ; prv. pom. je demonstrat.; slov. i-n, i-no (iz ei-); sor. lat. si, nem. so, gršk. ὥς] stoji 1. v želelnih stavkih, navadno εἰ γάρ, εἴθε z opt. (= lat. utinam) o da bi, da bi pač, da bi vendar. 2. v zavisnih vprašalnih stavkih: ali, -li, če (bi); v razstavnih vprašanjih: εἰ – ἤ, εἴτε – εἴτε li – ali, ali-ali (pa). 3. za glagoli čuvstvovanja a) vzročno (= ὅτi, ὡς) ker, da; θαυμάζω, εἰ čudim se, ker (da); b) vprašalno: čudim se, ako … 4. v dopustnih stavkih: εἰ καί ako tudi, če tudi, če prav, če ravno, dasi (ravno), καὶ εἰ tudi ako, tudi če. 5. v pogojnih stavkih in sicer a) v resničnih pogojnih stavkih εἰ z ind. vseh časov, v glavnem stavku ind. vseh časov ako, če; εἰ τοῦτο λέγεις, ἁμαρτάνεις; εἰ μὴ ἤρεσκόν σοι οἱ νόμοι, ἐξῆν σοι ἐξιέναι ἐκ τῆς πόλεως če ti niso ugajali …; b) v možnih pogojnih stavkih εἰ z opt., v glavnem stavku opt. z ἄν: če (bi), ako (bi), εἰ τοῦτο λέγοις, ἁμαρτάνοις ἄν; c) v neresničnih pogojnih stavkih εἰ z ind. historičnih časov, v glavnem stavku ind. hist. časov z ἄν če bi, ako bi (ne) s konj. ali da z ind. εἰ τοῦτο ἔλεγες ako bi to rekel …; οἱ πολέμιοι ἔφυγον ἄν, εἰ οἱ σύμμαχοι ἐν καιρῷ ἦλθον da so prišli zavezniki; d) v slučajnih pogojnih stavkih. Za enkratno ali ponavljajoče se dejanje v prihodnosti ἐάν s konj., v glavnem stavku ind. fut. ali imper. Za ponavljajoče se dejanje v sedanjem času ἐάν s konj. praes. za istodobno, konj. aor. za preddobno dejanje; v glavnem stavku ind. praes.; za ponavljajoče se dejanje v preteklosti εἰ z opt. praes. za istodobno, εἰ z opt. aor. za preddobno dejanje; v glavnem stavku navadno imperf. vselej kadar, kadarkoli. 6. v zvezah: εἰ μή ako (če) ne, razen če; εἰ ἄρα če pa, če torej, εἰ μὴ ἄρα nisi forte, če ne morda, razen če morda, εἴ γε če že, če sploh, εἰ δέ (μή) če pa ne, εἰ δὲ καί če pa celo, εἰ δή ker, če vendar, če zares, εἴ κως ali ne bi morda, εἰ δ' ἄγε ali dej, nu, hajdi, εἰ μόνον če le, εἴ τις καὶ ἄλλος če sploh kdo, ὥσπερ ἂν εἰ (z opt.) kakor da bi.

εἴ-περ veznik 1. ako sploh, če že, če res; εἴπερ γε (z ind.) če zares, εἴπερ γε μή če res ne, εἴ περ γε καὶ ἄλλως ako drugače sploh. 2. ep. če tudi, tudi če, čeprav z ind. opt. in cj. 3. eliptično a) εἴπερ τις (καὶ ἄλλος) če sploh kdo = kakor nobeden drugi; b) z izpuščenim zadnjim stavkom; Il. 1. 580 dostavi: on to tudi more storiti.

εἴ-ποθεν ako (če) od nekod, ako od koder si bodi.

εἴ-ποθι ep. poet. ako kje, kjer si že bodi.

εἴ-ποτε ep. ako kedaj z ind., cj. in opt.

εἴ-που ako kje, ako morda, εἴ τί που ἔστιν ako je mogoče.

εἴ-πως ako le kako, ako morda.

εἴ-τε – εἴ τε [Et. iz εἰ (če, ako) + τε iz qwe] bodisi (da) – bodisi (da); ali – ali (li).

ἐκτός 3 adv. (ἐκ) zunaj, vun; kot praep. z gen. zunaj, razen; ἐκτὸς εἰ μή razen če, ako ne, ἐκτὸς δυνάμεώς εἰμι nisem podložen; ἐκτός τινος daleč od, prost česa, brez česa, ἐκτὸς εἶ τοῦ μέλλειν ἀποθνῄσκειν αὔριον tebi gotovo ne bo treba jutri umreti, οἱ ἐκτός tujci; ἐκτὸς ἔρχομαι (ὅρκων) ne držim obljube, prelomim prisego.

ἐμ-πῑ́πτω [gl. πίπτω, aor. ep. ἔμπεσον] poet. ἐμπίτνω 1. a) padem v, na τινι, εἴς τι, ἐπί τι, ἔν τινι; b) padem na kaj, napadem, privršim (o vetru), vderem, pridrevim, planem v ὑσμίνῃ, προμάχοις, prederem αὐχένι ἰός. 2. pren. a) vpadem, napadem, zgrabim (o bolezni) εἴς τι, zadenem κακὸν οἴκῳ; b) zabredem, zaidem εἰς ἄτας, εἰς ἀνάγκας, λήθη πολλοῖς εἰς τὴν διάνοιαν pozabljivost se pojavi pri spominu mnogih, ἀθυμία ἐμπίπτει μοι malodušnost se me loti, ἔννοιά μοι ἐμπίπτει pride mi na um (misel), ἔπος θυμῷ spomnim se, λόγος ἐμπέπτωκέ μοι slišal sem novico; c) pridem na kaj (v govoru), ἐπειδάν τι τῶν Φιλίππου ἐμπέσῃ ako se kaj omeni, kar se tiče Filipa; d) loti se, obide, zgrabi me kaj δέος, χόλος, φόβος ἐς τὸ στρατόπεδον.