Franja

ἀδίκημα, ατος, τό (άδικέω) krivica, prestopek, žalitev, pregreha, zločin; brezpravna posest, krivično imetje, malovredno sredstvo.

ἀμῡ́νω [Et. iz ἀμύνjω; ἄμῡνα iz ἄμυνjα; prv. pom. od sebe pahniti; sor. lat. moveo. – Obl. fut. ἀμῠνῶ, -νοῦ-μαι, aor. ἤμῡνα, -νάμην, adi. verb. ἀμυντέον; ion. fut. ἀμυνέω, pt. -εῦντες; poet. ἀμυνάθω, aor. ἠμύναθον]. 1. act. odbijam, odvračam τινί τι, τί τινος; νηῶν branim; τὶ λόγοις povračam z besedami, zahvaljujem se; ἔργα κακά kaznujem, τινί pomagam, varujem, περί τινος maščujem koga; τὰ ἀμύνοντα branilno orožje. 2. med. odvračam, odbijam od sebe, branim se proti τινά, τί; bojujem se za koga τινός; maščujem se nad kom, povrnem komu kaj τινά τινι, ὁμοίοις povračam enako z enakim; ὧν ἔπαθον maščujem se za prizadeto žalitev.

ἀχθηδών, όνος, ἡ (ἄχθος) nadlega, nadloga, (raz)žalitev – δι' ἀχθηδόνα da bi ga razžalil ali razjezil.

κερτόμησις, εως, ἡ ep. poet. κερτομίη, ἡ ep. psovka, zasmeh, zasramovanje, žalitev.

λῡ́πημα, ατος, τό (λυπέω) bolečina, žalitev.

λώβη, ἡ 1. sramotno ravnanje (z besedo in dejanjem), zasramovanje, sramota, psovanje, razžaljenje, žalitev, osramočenje. 2. poguba, nesreča ἐπὶ λώβᾳ v pogubo; konkr. predmet posmeha, zasmehovanje; grdoba, madež.

ὕβρις, εως, ἡ 1. prevzetnost, ošabnost, predrznost, oholost, razuzdanost, trdovratnost, divjost, trmoglavost. 2. prezirljivo (grdo) ravnanje, hudodelstvo, nasilnost, oskrunjenje, sramotenje, žalitev, NT poškodovanje, izguba. 3. pers. Κόρος, Ὕβριος υἱός.