-
ἄλλο-θι adv. 1. drugje, drugod; ἄ. οὐδαμοῦ nikjer drugod; ἄ. πάτρης daleč od domovine; ἄ. γαίης v tuji deželi ἄλλοθί που kje drugod. 2. drugače, sicer.
-
ἄλλος, ἄλλη, ἄλλο [Et. iz ἄλjος, lat. alius, gal. Allo-broges, stvn. ali-lanti "druga dežela", nem. odtod Elend –. – gen. pl. ion. ἀλλέων]. 1. drugi (= alter); drugi izmed dveh; ἄλλος μὲν – ἄλλος δέ eden – drugi; ἄλλος ἄλλα λέγει eden govori tako, drugi drugače (= vsak drugače); ἄλλος ἄλλοθεν ἦλθεν vsak je prišel od druge strani; ὥς τις καὶ ἄλλος kakor katerikoli drugi. 2. (s spolnikom) ὁ ἄλλος ostali (τὸ ἄλλο, τὰ ἄλλα, τἆλλα ostalo, drugo) οἱ ἄλλοι ostali, ὁ ἄλλος χρόνος bodočnost; τῇ ἄλλῃ (ἡμέρᾳ) drugi dan. 3. drugačen, različen (πρόφασις); tuj, inostranski, neprimeren, neistinit; ἄλλα τῶν δικαίων = ἄδικα. 4. ἄλλο τι ἤ (= nonne); ali ne? kaj drugega nego? Nič drugega? Kajneda? 5. adv. ἄλλως a) drugače, sicer, v ostalem, razen tega, ἄλλως πως na kak drug način; b) zaman, brezuspešno, na slepo srečo, tjavendan, τὴν ἄλλως zastonj; c) v ostalem, vobče; d) ἄλλως τε καί (i iz drugih razlogov i) zlasti ἄλλως ἄλλοι eden tako, drugi drugače.
-
ἄλλο-τε adv. drugikrat, drugipot, v nekem drugem slučaju, prej enkrat; ἄ. ἄλλῃ sedaj sem (tukaj) – sedaj tja (tam); ἄ. μὲν – ἄ. δέ sedaj – sedaj; ἄλλοτε – τότε δέ sicer – tedaj pa; ἄλλοτε καὶ ἄλλοτε včasih, zdaj pa zdaj.
-
ἀλλοτριο-επίσκοπος, ὁ kdor se vtika v tuje reči, upornik NT.
-
ἀλλοτριόω odtujujem, odbijam, odvračam τινί τι; oropam (τὴν πόλιν σωμάτων); pass. odtujim se, postanem nenaklonjen τινί; ἡ ἀρχή ἀλλοτριοῦται pride v druge (tuje) roke.
-
ἀλογία, ion. -ίη, ἡ 1. brezobzirnost, preziranje, zanemarjenje; ἐν ἀλογίῃ ἔχω ali ποιοῦμαί τι (τινός) ne menim se (pazim) za (na) kaj, puščam v nemar; ἀ-ης ἐκύρησε niso ga opazili, nihče se ni zmenil zanj. 2. nespamet, nepremišljenost.
-
Ἁλόννησος, ἡ otok in mesto v Ajgajskem morju.
-
Ἀλόπη, ἡ mesto 1. v Ftiotidi. 2. v Lokridi.
-
ἁλοσ-ύδνη, ἡ (ἅλς, ὕδωρ) ep. v morju rojen, morska hči, morska boginja (Tetida in Amfitrita).
-
ἁλτικός 3 (ἅλλομαι) spreten v skakanju, uren.
-
Ἄλτις, εως, ἡ Zevsu posvečen gaj v Olimpiji.
-
ἀλυκτάζω (ἀλύω) ion. sem vznemirjen, sem v strahu.
-
ᾰ̓λύσκω, ἀλυσκάζω ἀλυσκάνω ep. poet. [fut. ἀλύξω, aor. ἤλυξα, ep. ἄλυξα] umikam se, izogibljem se, oddaljujem se od ἑταίρους; utečem, ubežim κῆρα μέλαιναν, προτὶ ἄστυ utečem v mesto.
-
ἀλύω ep. poet., ἀλύσσω ep. [Et. najbrže lat. alūcinor, ari, hallucinor, ari, gršk. še ἠλεός (dor. ᾱ͗λεός) zmešan, ἠλαίνω, ἀλάομαι] tavam, blaznim; zmešan, zbegan, vznemirjen, otožen sem, sem v strahu, izgubim glavo ali pamet (vsled žalosti ali veselja), ne vem, kaj bi počel, besnim.
-
Ἀλφειός, ὁ 1. reka v Arkadiji in Elidi. 2. bog reke.
-
Ἀλωπεκῆσι v Alopeki.
-
Ἀμᾱζόνες, αἱ, ion. Ἀμαζονίδες mitičen junaški ženski narod ob Termodontu v Pontu.
-
ἀμᾰθία, ἡ (ἀμαθής) nevednost, neizvedenost, nespamet(no vedenje), nerodnost, neizobraženost, τινός v čem.
-
ἀμαθῡ́νω (ἄμαθος) ep. izpreminjam v prah, (raz)rušim, upepelim.
-
ἀμάχητος 2 (μάχομαι) ἄ-μαχος 2 (μάχη) 1. act. a) kdor se še ni bojeval (ali še ni bil v boju), brez boja ὄλεθρος; ταύτην τὴν ἡμέραν ἄμαχον διήγαγον ta dan se niso bojevali; b) pren. miroljuben, neprepirljiv NT. 2. pass. nepremagljiv θεῶν βέλη, čemur se ni moči ustaviti Ἀφροδίτα, πρᾶγμα.