Franja

φιλοσοφέω (φιλό-σοφος) ljubim ali iščem modrost, sem prijatelj modroslovja (znanosti, vede), bavim se z vedo (znanostjo), modrujem, sem modrijan, učeno razpravljam, razmišljam o čem, φιλοσοφίαν skrbim za modrost, bavim se z modroslovjem, pt. φιλοσοφῶν kot modrijan; pos. 1. glavo si belim, modrujem. 2. opravljam kaj po gotovih pravilih, izmodrujem, izmislim kaj.

φιλοτῑμέομαι d. p. (φιλό-τιμος) [fut. φιλο-τιμήσομαι, aor. ἐφιλοτιμήθην, pf. πεφιλοτίμημαι] 1. sem častihlepen (častilakomen), iščem slave v čem, ponašam se s čim, štejem si kaj v čast ἔν τινι, sem ponosen na kaj ἐπί τινι, φιλοτιμηθέντες ὅτι v svojem ponosu razžaljeni, iz užaljenega ponosa, ker. 2. sem proti komu (iz častihlepnosti) darežljiv, tekmujem s kom πρός τινα. 3. marljivo se trudim, prizadevam si, hrepenim po NT.

φιλοτῑμία, ἡ, ion. -ίη 1. želja po časti, častihlepnost, častilakomnost, slavohlepnost, tekma, marljivo prizadevanje τινός, ἐπί τινι, περί τινος; tudi: trmoglavost φιλοτιμίη κτῆμα σκαιόν. 2. stvar, ki se tiče časti, častna zadeva, čast, pravica do odlikovanja, φιλοτιμίαν ἔχει τινί dela komu čast. 3. radodarnost, darežljivost, velikodušnost, plemenitost, sijaj.

φοινίσσω [fut. φοινίξω, pt. aor. pass. φοινιχθείς] (po)rdečim τί τινι; μάστιγι φοινιχθείς do krvi bičan νῶτα.

φονάω (φόνος) poet. hrepenim po moritvi, sem krvoločen, krvoželjen.

φόνος¹, ὁ 1. umor, moritev, uboj, pobijanje, klanje, prelivanje krvi, poboj, smrt, smrtna kazen, δημόλευστος smrt s kamenanjem. 2. a) morilno orodje, kopje; b) vzrok umora Od. 21, 24; c) (po umoru) prelita kri; d) kraj umora.

Φόρκῡς, ῡνος, ὁ morski bog, Pontov in Gajin sin, oče Gorgon; po njem se imenuje zaliv na Itaki Φόρκυνος λιμήν.

φορμηδόν adv. (φορμός) kakor spletena rogoznica, križem, navzkriž, po dolgem in počez.

φράζω [fut. φράσω, aor. ἔφρασα, pf. πέφρακα, pass. pf. πέφρασμαι (act.), aor. ἐφράσθην (act.) ep. aor. 1 φράσα, 2 redupl. (ἐ) πέφραδον, inf. πεφραδέμεν in πεφραδέειν, pass. praes. imper. φράζεο, -ευ, impf. iter. φραζέσκετο, med. fut. φράσ(σ)ομαι, aor. ἐφρασ(σ)άμην, cj. φράσσομαι] I. act. 1. naznanim, (po)kažem τὴν ὁδόν, διὰ μαντικῆς, dam znamenje χειρί, označim, razlagam τὰ Πώλου μουσεῖα, raz-, pojasnim, odkrijem τινί τι. 2. a) povem, naznanim, poročam ἃ λέγει, νίκης τὸ μέγεθος; b) svetujem, zapovem, ukrenem, odredim τινί inf., ἃ δεῖ ποιεῖν; c) menim, mislim, izmislim, nasvetujem δόλος ἦν ὁ φράσας. II. med. in pass. 1. raz-, premišljam (preudarjam) pri sebi τί, θυμῷ, κατὰ θυμόν, ἐνὶ φρεσίν, εἰ, ἢ … ἤ; ἀμφί τινι o čem; ἀμφὶς φράζομαι sem različnega mnenja, sem nesložen; pos. varujem se, čuvam se μή z inf., ξύλινον τεῖχος, πρός τι česa. 2. izmislim, snujem, naklepam, sklenem κακά, ὄλεθρον, θάνατον, ἠρίον τινί sklenem postaviti; tudi s ὅπως, ὡς in inf. 3. a) gledam na kaj, opazujem ὁδόν; b) opazim, vidim, spoznam τινά προσιόντα, πάντα, pren. uvidim, spoznam, razumem.

φρενό-θεν adv. (φρήν) poet. po svoji pameti, z zavednostjo, iz lastnega nagiba, τόσσον ἐπ' ἀριστερὰ ἔβας tako daleč si na stran zašel.

Φρυγία, ἡ, ion. -ίη Frigija (v zapadni Mali Aziji); preb. Φρύγες, οἱ, adi. Φρύγιος 3; adv. Φρυγιστί po frigijskem načinu ali napevu.

φῡλοκρῑνέω (κρίνω) delam ali iščem plemenske razlike, upoštevam plemensko sorodstvo in sodim po plemenskem sorodstvu.

φῡ́ρω [Et. kor. bhur, valiti se, zaganjati se; slov. burja; lat. furo, ere, furia. – Obl. fut. φυρῶ, aor. ἔφῡρα, pass. pf. πέφυρμαι, aor. ἐφύρθην; ep. aor. ἔφυρσα, cj. φύρσω]. 1. act. a) (po)škropim, omočim, ponesnažim, umažem, oskrunim, τινός, τινί s čim; b) pomešam, mesim τί τινι (τινος); ἄλλον τρόπον zmešam, zvarim. 2. med. domešam (zmešam) zase (v svojo korist), zmedem.

φῡσάω, ion. φῡσέω [Et. kor. phu-s-, slov. pihati (iz pyhati, h iz s), puh, puhati] 1. intr. puham, piham, vejem, bučim, sopiham, στόμασι z usti, αἷμα dehtim po krvi. 2. trans. a) napihnem, napnem, πρόβατα ἀποδαρέντα καὶ φυσηθέντα napihujem (nagačene) ovčje kože; pass. napihnem se, sem prevzeten ἐπί τινι; b) storim, da švigne ali curlja, poženem kvišku αἷμα ἄνω ἐκ πληγῆς, μένος μέλαν = αἷμα Sof. Aj. 1412; c) piham, piskam, trobim κόχλους.

φύσις, εως, ἡ (φύω) 1. narava = a) naravna (prirojena) lastnost, kakovost, naravno svojstvo, bistvo stvari ali osebe, φαρμάκου lastnost, πέτρου φύσις = πέτρος, Λαίου postava, stas, τόπου lega; Tuk. 2, 45 spol; b) prirojena dušna zmožnost, nadarjenost, značaj, ἰσχὺς φύσεως zavednost duha, φύσιν, κατὰ φύσιν od narave, po naravi, naravi primerno, φύσει po naravi, sam po sebi, po rojstvu; c) naravni (prirojeni) red, ἡ τῶν πάντων φύσις svet, ταύτην βιοτῆς φύσιν ἔχω na ta način živim, κατὰ φύσιν πεφυκώς takšen, kakršen mora biti, naraven, ἡ παρὰ φύσιν ἄνοια protinaravna nespamet (ki presega vse meje), φύσει πέφυκα φωνεῖν po naravi sem tak, da; φύσιν ἔχει τι naravi primerno je kaj, φύσιν οὐκ ἔχει proti naravi je, φύσιν ἔχον kar je naravno, mogoče, κῶς φύσιν ἔχει kako je mogoče. 2. narava kot tvorna sila; rod, rojstvo, pokolenje, izvor, ἣ φύσει μὲν ἦν βασίλεια po rojstvu, φύσει νεώτερος mlajši, πρὸς αἵματος φύσιν rojak po krvi, sorodnik. 3. kar je rojeno, stvar, stvarstvo, vesoljstvo, bitje, zarod, πόντου εἰναλία φύσις (ribe).

φύω [Et. lat. sor. fui, futurus, slov. biti (iz by-ti), sem, bivati, nem. (ich) bin, bauen (stvn. būan), gršk. φύσις, φυτόν, φῦλον. – Obl. ῠ pred vok., ῡ pred kons.; fut. φῡ́σω, aor. ἔφῡσα, ep. impf. 3 sg. φύεν; intr. in med. φύομαι, fut. φῡ́σομαι, aor. ἔφῡν, cj. 3 sg. φύῃ, 3 pl. φύωσι, opt. φυίη, φύη, inf. φῦναι, pt. φῡ́ς, pf. πέφῡκα; ep. impf. med. φύοντο, aor. 3 sg. φῦ, 3 pl. ἔφῡν, redupl. aor. ἐπέφῡκον, pf. 3 pl. πεφῡ́κασι, πεφύᾱσι, pt. masc. πεφυῶτες, -ῶτας, fem. πεφυυῖα, plpf. πεφῡ́κεε(ν), NT pt. φυέν, fut. φυήσεσθαι]. I. act. 1. trans. storim, da kaj nastane, storim, da raste ali uspeva; povzročam, pripravljam πόνους τινί, ustvarjam, podelim φρένας τιvί; poganjam, rodim, donašam; ἄδηλα spravljam na dan, πώγωνα puščam si rasti brado, dobivam brado; γλώσσαν dobim, φρένας izpametujem se (Sof. El. 1463 postanem prevzeten), δόξαν napihnem se; ὁ φύσας oče, οἱ φύσαντες starši, ἡ ἡμέρα φύσει σε dan bo pokazal tvoj rod (kdo te je rodil). 2. intr. sem, postanem, rastem Il. I 149, NT Hebr. 12, 15. II. pass. 1. nastanem, rastem, rodim se, sem kakega rodu, izhajam od koga τινος, ἐκ, ἀπό τίνος, τὰ φυόμενα rastline, τὰ ἐκ τῆς γῆς φυόμενα zemeljski pridelki, μέγα πρᾶγμα velika nevarnost nastaja, ἔν τ' ἄρα οἱ φῦ χειρί stisnil mu je roko, ὀδὰξ ἐν χείλεσι vgriznem se v ustnice; aor. ἔφυν postal sem. 2. (pf. πέφυκα) sem od narave tak, sem sposoben za kaj, sem (bistroumen), οἱ τὰ σώματα πρὸς ὥραν (οἱ τὰς ψυχὰς πρὸς τὴν ἀρετὴν) εὖ πεφυκότες od narave bogato obdarjeni z lepimi telesi (z lepim dušami), οὕτως πεφυκότων v teh (takih) razmerah, ἄνθρωπος πεφυκώς človek, kakor je od narave ustvarjen, ὁ ἄνθρωπος πέφυκεν ὑπερφρονεῖν je po svoji naravi nagnjen k ošabnosti, πολὺ ῥᾷον ἔχοντας φυλάττειν ἢ κτήσασθαι πέφυκε πάντα naravno je, da je lažje; δένδρα πεφυκότα čvrsto ukoreninjena drevesa τὰ τοῖς ἵπποις πεφυκότα (ἡδέα) naravi konj (konjem) primerno.

φωνή, ἡ (sor. φημί) 1. glas, zvok, šum; pl. vpitje, krik. 2. a) govor, jezik, narečje, φωνῇ po govorici; b) izrek, izraz, beseda, φωνὴν ἵημι govorim, πάσας φωνὰς ἀφίημι razvijem vso govorniško zmožnost, napnem vse govorniške sile, μόνον οὐχὶ φωνὴν ἀφιείς toliko da ne kriči, vpije skoraj na ves glas.

χαίνω [Et. iz kor. g'hē, zijati, gršk. χάνος brezdno, χηλή, χάος iz χάϝος; lat. hiāre, slov. zijati, nem. gähnen. – Obl. aor. ἔχανον, pf. κέχηνα, praes. χάσκω] 1. režim, zijam, zevam, odpiram se, zeham, odpiram usta, zazijam πρός τι (da požrem), hlastnem, šavsnem po čem, poželjivo ali zaljubljeno gledam koga. 2. δεινὰ ῥήματα κατά τινος izgovarjam sramotilne besede proti komu, psujem koga.

χαμά-δις, χαμᾶ-ζε adv. ep. (χαμαί) na tla, na zemljo, po tleh.

χαραδρόομαι pass. (χαράδρα) ion. sem po hudournikih razoran ali razkopan.