Franja

ἀμελέω (ἀμελής) puščam v nemar, ne brigam se za kaj, zanemarjam, ne oskrbujem τινός; opuščam, ne storim česa (z inf.) τοῦ ὀργίζεσθαι ne jezim se več; z nikalnico: dobro pazim, ne izgubim izpred oči; pt. pf. ἠμελημένος navaden, preprost človek; adv. ἠμελημένως ἔχω sem (zanemarjen) slabo oblečen.

ἀ-μελής (μέλει) 2 1. act. brezbrižen, brezskrben, nemaren, zanikaren (τινός, τί, περί τι); ἀμελῶς ἔχω περί τινα ne brigam se za koga, zanemarjam svojo dolžnost proti komu. 2. pass. zanemarjen, zapuščen.

ἀ-μεταμέλητος 2 (μεταμέλομαι) ne obžalujoč, česar ni treba obžalovati; ἀ. τὰ χαρίσματα τοῦ θεοῦ Bog se ne kesa svojih milosti; σωτηρία nepreklicno, stalno zveličanje NT.

ἀ-μετάπειστος 2 kdor se ne da pregovoriti, neizpremenljiv.

ἀ-μεταστρεπτί adv. (στρέφω) ne obrnivši se, ne ozrši se.

ἀμηχᾰνέω (ἀμήχανος) sem brez pomoči (brez sredstev, v zadregi, zapuščen), ne najdem nobenega sredstva, τί, περί τινος; ne vem kaj početi, ne vem si pomagati z inf.; πότερον – ἤ omahujem; ἀμηχανῶν βιοτεύω živim siromašno.

ἀ-μήχᾰνος 2 (μηχανή) 1. act. kdor si ne more (ne ve) svetovati ali pomoči, v zadregi, v stiski, τινός zaradi koga, nezmožen, nesposoben εἴς τι, δρᾶν ἔφυν ἀ. po svoji naravi sem nezmožna (tako) ravnati; γυνή trapast, prismojen; ἀμηχάνως ἔχω ne morem, sem nesposoben. 2. pass. za kar ni pomoči (sredstva) a) težaven, nemogoč, nedosežen; ἀμήχανόν ἐστι nemogoče je; ἀμήχανός ἐσσι πιθέσθαι pretrmast si, da bi …, nikakor te ni mogoče prepričati; ὁδὸς ἀμήχανος εἰσελθεῖν pot, po kateri ni mogoče hoditi; ἀμήχανα nemogoče stvari; b) neverjeten, nepopisen, neizrekljiv; τὸ κάλλος nepopisna, zelo velika lepota; ἀμήχανος ὅσος nepopisno, neizrečeno velik; ἀμήχανοι τὸ πλῆθος nešteta množica; ἔργα strašen, grozen; ἀμήχανα παθεῖν grozno, strašno trpeti; ἀμήχανον ὅσον χρόνον silno dolgo časa; c) ki se ne da premagati (ozdraviti, odvrniti); ὄνειρος nerazumljiv, ki se ne da razložiti; συμφορά, κακόν nepremagljiv, neodvraten; νόσος neozdravljiv; ἀμήχανός ἐσσι tebi ni nihče kos.

ἀμνημονέω (ἀμνήμων) ne spominjam se, ne pomnim, pozabil sem τινός, τί; z nikalnico: dobro se spominjam.

ἀμνηστέω (ἄμνηστος) ne pomnim, pozabljam; pass. pozabim se, pozabijo me.

ἀμπλακεῖν inf. aor. [ἤμπλακον, ἀμπλακών, pf. p. ἠμπλάκηται] poet. 1. grešim, pregrešim se (v čem, τάδε). 2. zgrešim kaj, izgubim τινός, ne delim česa s kom τοῦ σοῦ μόρου.

ἀ-μῠ́ητος 2 1. (μυέω) ne uveden (neposvečen) v skrivnosti (misterije). 2. (μύω) ne zaprt, ne strnjen, zevajoč, odprt.

ἀ-μυστί (μύω) ne da bi zaprl usta; v (enem) dušku.

ἀμφᾰ́διος 3 (ἀναφαίνω) očit, jasen, javen, očividen, resničen; adv. ἀμφα-δίην, ἀμφαδόν, ἀμφαδά očito, javno, ne skrivaj.

ἀμφι-γνοέω (γιγνώσκω) [impf. ἠμφιγνόουν in ἠμφεγνόουν] sem negotov, ne vem dobro, dvomim; ἐπί τινος dvojim, omahujem; ἀμφιγνοηθείς ne poznan.

ἀν- nikalna členica (lat. 'in', slov. 'ne', 'brez'), navadno pred vokali gl. ἀ.

ἄν² členica, ki spada vedno h glagolu, ter pomenja, da se dejanje pod gotovimi pogoji uresniči. – Ako je stavek zanikan ali vprašalen, stoji ἄν tik za nikalnico ali vprašalnico (οὐκ ἄν, τίς ἄν); ako je glagol določen z adverbiji, stoji za temi, sicer za glagolom; sloveni se le redkokdaj z 'morda', 'morebiti', 'pač', 'lahko' ali pa s pomožnimi glagoli 'smeti', 'utegniti', 'moči'; navadno se ne sloveni ter izpreminja samo naklonom pomen. V istem zmislu rabi Hom. členico κέ(ν). – Stoji pa I. pri indikativu 1. historičnih časov ter izraža: a) da se dejanje glavnega stavka ni uresničilo (irrealis, ker se pogoj ni uresničil): ἐγὼ καὶ αὐτὸς ἡβρυνόμην ἄν, εἰ ἠπιστάμην ταῦτα tudi jaz sam bi se bahal, ako bi umel to (ἀλλ' οὐ γὰρ ἐπίσταμαι toda ne razumem); b) da se je dejanje ponavljalo (iterativus): διηρώτων ἄν αὐτούς povpraševal sem jih tuintam; ἔπαισεν ἄν sempatam je tudi koga udaril (če je ravno prilika nanesla); c) da je bilo dejanje v preteklosti možno (potentialis); τίς ἄν ᾤετο kdo bi si bil pač to mislil; εἶδες ἄν lahko bi bil videl; ἔνθα δ' ἔγνω ἄν τις tedaj bi bil lahko spoznal. 2. futura, da izraža domnevano dejanje: αὐτὸν δ' ἄν πύματόν με κύνες … ἐρύουσιν naposled me bodo pač psi sem in tja vlačili. II. stoji pri optativu v glavnih in zavisnih stavkih in izraža 1. dejanje, ki je v sedanjosti in prihodnjosti možno (potentialis praesentis): τάχα δ' ἄν τι καὶ τοῦ οὐνόματος ἐπαύροιτο utegne biti, da ga je doletela ta škoda zaradi njegovega imena. 2. izraža vljudno zatrjevanje ali vprašanje: ἴσως ἄν τις εἴποι morda bi kdo rekel; slovenimo ga s potencialom ali z glagoli: smeti, utegniti, moči. III. pri konjunktivu v zavisnih stavkih in izraža, da se bo dejanje pod gotovimi pogoji vršilo 1. v prihodnjosti ali. 2. v nedoločenem času; stoji tudi za relativi in vezniki, s katerimi se pogosto spaja v ἐάν, ὅταν, πρὶν ἄν itd.; relativnim zaimkom daje ἄν splošen značaj; v epskem jeziku se rabi konj. z ἄν in brez ἄν mesto ind. futura. IV. pri infinitivu in participu izraža potencialno ali irrealno sodbo.

ἀν-αγώνιστος 2 ne boreč se, brez boja.

ἀναισχυντέω (ἀν-αίσχυντος) sem nesramen, predrzen, predrzno ravnam; s pt.: ne sramujem se, predrznem se.

ἀν-αίτιος 3 in 2 nedolžen, nekriv, brez krivde τινός; ἀναίτιος ἔσῃ παρὰ τοῖς στρατιώταις ne bodo te dolžili vojaki; οὐ δικαίως ἀναίτιός εἰμι ἀφροσύνης po pravici se mi očita nespamet.

ἀνακωχεύω 1. ustavljam, pri-, zadržujem, νέας u-, zasidram, krožim z ladjo na odprtem morju, τὸν τόνον τῶν ὅπλων ohranim napetost vrvi. 2. intr. ustavim se, mirujem, ne grem dalje.