Franja

δι-είργω, ion. δι-έργω razstavljam, ločim, delim τινός od česa; τὸ γὰρ μέσον αὐτῆς ποταμὸς διέργει skozi sredo (dežele) teče reka.

δι-έχω (tudi v tmezi) 1. trans. držim narazen, razprostiram, χεῖρας (v obrambo), razstavljam, ločim, delim, odvračam; παιδὸς βλαστὰς οὐ διέσχον ἡμέραι τρεῖς niso potekli trije dnevi od otrokovega rojstva. 2. intr. a) stojim narazen, grem narazen, ločen sem, oddaljen sem ἀπό τινος, ὀργυιά; τὸ διέχον vmesni prostor, presledek, praznina, razdalja; b) držim, razprostiram se, segam od enega kraja do drugega ἀπό τινος ἔς τι, ὁ Ἑλλήσποντος διέχει σταδίους je širok; c) prerinem se, prederem skozi, prebijem; ὁ ὀιστὸς ἀντικρὺ διέσχε je prodrla na drugo stran.

δι-ηνεκής 2 [Et. διὰ ἐνεγκεῖν] 1. a) zaporeden, nepretrgan, γέφυρα ki drži od enega brega do drugega; b) ki daleč sega, dolg, širok, globok, prostoren. 2. časovno neprestan, veden; εἰς τὸ διηνεκές za vedno NT – adv. διηνεκέως, -ῶς neprenehoma, vekomaj; obširno, jasno, natanko.

δι-ίστημι [trans. fut. διαστήσω, aor. διέστησα, aor. pass. διεστάθην; intr. διίσταμαι, fut. διαστήσομαι, aor. διέστην, pf. διέστηκα] 1. trans. a) razstavim, razpostavim; b) ločim, odločim, razdružim, razdvojim, razprem. 2. intr. a) stopim, grem narazen, razpostavim se, διστάς v presledkih; b) ločim se, razidem se, εἰς δύο razcepim se v dve stranki, ἐρίσαντε razdvojim se, razprem se; c) razlikujem se, delim se, ἐς ξυμμαχίαν ἑκατέρων διέστη držali so eni s to, drugi z drugo stranko; d) odpiram se διαστὰν γῆς βάθρον; ion. τὰ διεστεῶτα razpoka, prepad.

δίκαιος 3 in 2 (δίκη) pravičen 1. o osebah: pošten, pravičen, vesten, plemenit, omikan, vljuden, dober, pobožen, sposoben, pravi, pripraven λογιστής, izvežban. 2. o stvareh: a) pravi, zakonit, pravično pridobljen πλοῦτος, pristojen, primeren χάρις, zaslužen, prikladen; rabljiv, pripraven ἅρμα; b) o polju: rodoviten, ploden; c) pri števnikih: ravno ὀργυιαὶ ἑκατόν ravno 100. 3. a) δίκαιός εἰμι imam pravico, upravičen sem, zaslužim po pravici, dolžnost mi je, moram, prav je, spodobi se da z inf.; b) δίκαιον ἦν prav, pravično bi bilo. 4. subst. τὸ δίκαιον in pl. pravičnost, pravica, pravni vzrok; ἐκ τοῦ δικαίου pravično, παρὰ τὸ δίκαιον proti pravici, krivično, δίκαια λέγω govorim (resnico), kar je prav, imam prav, δίκαια πράττω ravnam prav, λαμβάνω dobim, kar mi pristoja, δίκαια ἀποτελέω plačam, kar je prav. – adv. δικαίως prav, kakor se spodobi, pravično, zares, po pravici.

δικαιόω, δικαιέω (δίκαιος) 1. naredim kaj pravično, posvetim τὸ βιαιότατον. 2. a) smatram za prav(ično), dobro, priznam za pravo; b) zahtevam, želim, hočem, trdim, mislim, menim. 3. sodim, obsojam, kaznujem. 4. NT opravičujem ἔκ τινος, ἐμαυτόν delam se pravičnega; pass. opravičim se.

δικαίωμα, ατος, τό 1. pravica, pravni vzrok. 2. a) pravičnost, opravičenje NT; b) pravica do česa, zahteva. 3. sodba NT. 4. postava, zapoved NT.

δικαιωτήριον, τό kaznovališče, pokorišče.

δικαστήριον, τό sodni dvor, (porotno) sodišče.

δίκη, ἡ (gl. δείκνυμι) 1. običaj, navada, šega, način, usoda βασιλήων, γερόντων, δμώων; αὕτη δίκη ἐστὶ βροτῶν to je usoda smrtnikov; ἡ γὰρ δίκη, ὁππότε tako se navadno zgodi, kadar; ἱππομαχίας navadni način konjeniškega boja. – acc. δίκην (adv.) po, tako, kakor τινός (lat. instar). 2. pravo, pravica, pravičnost θεῶν, δαιμόνων, μή τι δίκης ἐπιδευές ἔχῃσθα da dobiš vse, do česar imaš pravico, δίκην ἰθύντατα εἰπεῖν najpravičneje soditi, δίκῃ ἀμείβομαι dokažem, potegnem se za svojo pravico; δίκῃ po pravici, s pravico; ἐν δίκῃ, σὺν δίκῃ, κατὰ δίκην po pravici, pravično, po običaju; πρός δίκης po pravici, upravičeno; δίκης ἐς ὀρθόν resnično, πέρα δίκης proti vsej pravici, πρὸς δίκης ἔχει μοί τι imam, kar me opravičuje = razmere me opravičujejo. – Perz. Δίκη boginja pravice. 3. a) pravosodje, pravosodno postopanje, sodba, razsodba, δίκη ἐστί vrši se pravno postopanje, δίκην ψηφίζω κατά τινος sodim koga, πάρειμι ἐν τῇ δίκῃ pridem pred sodišče, πρὸ δίκης pred sodnijsko razsodbo, μέχρι δίκης do sodnijske razsodbe, δίκην οὐκ ἐδίδοσαν niso dovolili (pripustili) sodnijske razsodbe; b) pravda, prepir, tožba, sodnijska obravnava (Pl. Fed. 58 c); δημοσία δίκη državna obtožba (= γραφή), δίκη κλοπῆς tožba radi tatvine, δίκην εἰπεῖν braniti se, zagovarjati se pred sodiščem, εἰς δίκας καθίστημι, ἄγω pozovem pred sodišče ali na odgovor, zatožim, διὰ δίκης εἶμι πατρί prepiram se z očetom, zatožim očeta, δίκη γίγνεται stvar se sodnijsko odloči, pravda se vrši ali odloči, δίκην ὑπέχω podvržem se pravdi (ali kazni, gl. 4), δίκην δίδωμι παρά τινι nastopim pravdno pot, začnem tožbo, podvržem se sodnijski odločbi, δίκην δίδωμι καὶ λαμβάνω pridem pred sodišče kot obtoženec in kot tožnik, δίκην τῶν διαφόρων ἀλλήλοις δίδωμι καὶ δέχομαι pripustim v medsebojnih prepirih sodnijsko odločbo in se ji tudi sam podvržem, δίκην δικάζω gl. δικάζω; τὴν δίκην διακρίνω razsodim. 4. kazen, globa, povračilo, δίκην ἐπιτίθημι naložim kazen, δίκην δίδωμι a) ὑπό τινος trpim kazen, kaznuje me kdo; b) dam zadoščenje, δίκην ἐσχάτην δίδωμι pretrpim najhujšo kazen, τινός za kaj, δίκην τίνω, ἐκτίνω, ἐπιτελέω trpim kazen, kaznuje me kdo, plačam kazen, pokorim se; δίκην λαμβάνω dobim zasluženo kazen, δίκην αἰτέω, αἱρέομαι zahtevam zadoščenje, δίκας αἴρομαι παρά τινος maščujem se nad kom, kaznujem koga, δίκην ὑπέχω dobim zasluženo kazen, podvržem se kazni, τινί dam komu zadoščenje, τὴν δίκην φεύγω skušam kazni uiti (pa tudi izgubim pravdo), δίκην ἔχω α.) imam (dobil sem) zadoščenje; β.) prejmem zasluženo kazen.

δίκτυον, τό (δικεῖν) mreža.

δί-μηνον, τό (μήν) doba dveh mesecev.

Δίνδυμον, τό gorovje v Frigiji; μήτηρ Δινδυμήνη frigijsko-lidijska boginja Kibela.

Δῖον, τό mesto 1. na Evboji. 2. na Atosu.

διο-πετής 2 (Διός, πίπτω) od Zevsa, z neba padel; τὸ διοπετές podoba efeške Artemide (ki je padla z neba).

διόρθωμα, ατος, τό διόρθωσις, εως, ἡ 1. ureditev, poprava, popravljanje NT. 2. izboljšanje, posvarilo, kazen.

διόρυγμα, ατος, τό jarek, prekop.

διπλάσιος 3, ion. διπλήσιος (gl. δι-πλόος) dvojen, dvojnat, dvakrat tolik (dolg ali širok), διπλάσιος ἤ še enkrat tako velik kot; τὸ διπλάσιον dvostroko (dvojno) število.

δι-πλόος 3, skrč. διπλοῦς, ἡ, οῦν, ion. διπλέη, comp. NT διπλότερος dvakrat hujši [Et. lat. duplus, od kor. pel "falten", nem. zwiefaltig; διπλάσιος iz διπλάτιος] 1. a) dvogub, dvojnat, dvojen; διπλῆν παίω še enkrat (drugikrat) udarim, χλαῖνα obleka, ki se da dvakrat ogrniti; b) medsebojen, od obeh strani, διπλῇ χειρί drug od roke drugega; pl. dva, oba. 2. dvoumen, lokav, prekanjen, zvijačen; subst. τὸ διπλοῦν dvojno, dvojina.

δί-πῠλος 2 (πύλη) z dvema vratoma, z dvema vhodoma; τὸ Δίπυλον ime triazijskih vrat v Atenah.