Franja

διερός² 3 (δίεμαι) ep. hiter, uren, ubežen.

διηγηματικός 3 pripovedovalen.

διηγητικός 3 kdor rad pripoveduje, pripovedovalec, pravljičar.

δίκαιος 3 in 2 (δίκη) pravičen 1. o osebah: pošten, pravičen, vesten, plemenit, omikan, vljuden, dober, pobožen, sposoben, pravi, pripraven λογιστής, izvežban. 2. o stvareh: a) pravi, zakonit, pravično pridobljen πλοῦτος, pristojen, primeren χάρις, zaslužen, prikladen; rabljiv, pripraven ἅρμα; b) o polju: rodoviten, ploden; c) pri števnikih: ravno ὀργυιαὶ ἑκατόν ravno 100. 3. a) δίκαιός εἰμι imam pravico, upravičen sem, zaslužim po pravici, dolžnost mi je, moram, prav je, spodobi se da z inf.; b) δίκαιον ἦν prav, pravično bi bilo. 4. subst. τὸ δίκαιον in pl. pravičnost, pravica, pravni vzrok; ἐκ τοῦ δικαίου pravično, παρὰ τὸ δίκαιον proti pravici, krivično, δίκαια λέγω govorim (resnico), kar je prav, imam prav, δίκαια πράττω ravnam prav, λαμβάνω dobim, kar mi pristoja, δίκαια ἀποτελέω plačam, kar je prav. – adv. δικαίως prav, kakor se spodobi, pravično, zares, po pravici.

δικᾱνικός 3 1. ki pozna pravo, izveden v postavah (pravu); subst. ὁ odvetnik, pravoslovec, zagovornik, ἡ δικανική(sc. τέχνη) zagovorniška umetnost. 2. prevzeten, obširen, dolgočasen.

δικαστικός 3 1. kar se tiče sodnije, sodnijski, λήμματα δικαστικά = δικαστικόν sodnijska plača (s početka 1, pozneje 3 oboli). 2. v pravoznanstvu izveden, pravoveden; ἡ δικαστική pravoznanstvo.

δι-μναῖος 3 (μνᾶ) [acc. pl. ion. διμνέως] dve mini vreden.

δῑνήεις 3 ep. kipeč, vrtinčast, poln vrtincev.

δῑνωτός 3 (δινόω) ep. ostružen, zaokrožen, zaobljen, umetno izdelan.

διξός 3 ion. = δισσός dvojen, dvojnat.

δῖος 3 ep. in poet.; fem. ep. δῖα, at. δία, Evr. Bakh. 598 δῖος [Et. iz διϝιος, lat. dius, božji iz divios, sub dio, gl. Ζεύς] 1. svetel, bliščeč, krasen, vzvišen, izvrsten, vrl συβώτης, plemenit. 2. božanski, nebeški, od boga. 3. (Διός) kar pride od Zevsa, Zevsov sin, hči, φλόγα δίου βροντᾶς Zevsov tresk.

διπλάσιος 3, ion. διπλήσιος (gl. δι-πλόος) dvojen, dvojnat, dvakrat tolik (dolg ali širok), διπλάσιος ἤ še enkrat tako velik kot; τὸ διπλάσιον dvostroko (dvojno) število.

διπλήσιος 3 ion. = διπλάσιος.

δι-πλόος 3, skrč. διπλοῦς, ἡ, οῦν, ion. διπλέη, comp. NT διπλότερος dvakrat hujši [Et. lat. duplus, od kor. pel "falten", nem. zwiefaltig; διπλάσιος iz διπλάτιος] 1. a) dvogub, dvojnat, dvojen; διπλῆν παίω še enkrat (drugikrat) udarim, χλαῖνα obleka, ki se da dvakrat ogrniti; b) medsebojen, od obeh strani, διπλῇ χειρί drug od roke drugega; pl. dva, oba. 2. dvoumen, lokav, prekanjen, zvijačen; subst. τὸ διπλοῦν dvojno, dvojina.

Δίρκη, ἡ 1. Ahelojeva hči (vila). 2. po njej se je imenoval studenec pri Tebah; adi. Διρκαῖος 3 tebanski.

δισ-μῡ́ριοι 3 dvajsettisoč.

δισσός 3 [Et. iz διχjος], at. διττός, ion. διξός 1. dvojen, dvojnat, dvogub; v pl. oba, dva. 2. dvoumen, dvoličen.

δισ-χῑ́λιοι 3 dvatisoč.

διφάσιος 3 [Et. δι, φαίνω] ion. dvogub, dvojnat; pl. dva.

διφθέρινος 3 kožen, usnjat.