μῑσό-χρηστος 2 sovražnik (nasprotnik) poštenjakov ali plemstva.
πολεμικός 3, πολέμιος 3 πολεμιστήριος (πόλεμος) 1. ki se tika vojske, ki spada k vojski, vojen, bojen; a) ἡ πολεμική vojna spretnost (umetnost); b) τὸ πολεμικόν bojni krik, znamenje za napad; τὰ πολεμικά in τὰ πολέμια vojne zadeve, vojaška služba, vojaščina, vojaštvo, vojna oprava, τὰ πολεμιστήρια vojna sredstva, bojni voz, vojna oprava (orožje); πολεμιστήριος ἀνδρεία hrabrost v boju. 2. za vojno sposoben, izveden v vojski, bojevit, bojaželjen. 3. a) sovražen, sovražnega mišljenja; b) γῆ sovražno ozemlje = ἡ πολεμία (sc. χώρα); c) nasproten, poguben, škodljiv ἔλαιον; d) ὁ πολέμιος sovražnik, nasprotnik, οἱ πολεμιώτατοι največji sovražniki; e) τὸ πολέμιον sovražna vojska, sovraštvo; τὸ φύσει πολέμιον naravno (prirojeno, staro) sovraštvo. – adv. -κῶς in -ίως sovražno, πολεμίως ἔχω τινί, πρός τινα sem komu sovražen, neprijazen, nasproten.
σατᾶν, σατανᾶς, ᾶ, ὁ nasprotnik, satan, hudič NT.
ὑπ-εναντίος 3 nasproti stoječ, nasproten NT, protiven, nasprotujoč NT; subst. ὁ nasprotnik, protivnik NT, τὸ ὑπεναντίον nasprotje, nasprotno.
Ὑπερείδης, ου, ὁ atiški govornik in Filipov nasprotnik.
Φιλο-κράτης, ους, ὁ Filipov pristaš, Demostenov nasprotnik.