Franja

Ἀκραιφίη, ἡ mesto v Bojotiji (ob Kopajskem jezeru).

Ἀκρό-θῳον, τό mesto na Halkidiki.

ἀκρό-πολις, εως, ἡ gorenje mesto, grad (zlasti v Atenah).

Ἀλάβανδα, τά mesto v Kariji.

Ἀλείσιον, τό mesto v Elidi.

Ἁλίαρτος, ἡ, ὁ mesto v Bojotiji.

Ἁλικαρνᾱσ(σ)ός, ion. -νησός, ἡ mesto v Kariji; Ἁλικαρνησεύς prebivalec mesta Halikarnasa.

Ἁλίσαρνα, ἡ mesto v Miziji.

Ἁλόννησος, ἡ otok in mesto v Ajgajskem morju.

Ἀλόπη, ἡ mesto 1. v Ftiotidi. 2. v Lokridi.

Ἀλπηνός, ἡ Ἀλπηνοί, οἱ mesto pri Termopilah.

ᾰ̓λύσκω, ἀλυσκάζω ἀλυσκάνω ep. poet. [fut. ἀλύξω, aor. ἤλυξα, ep. ἄλυξα] umikam se, izogibljem se, oddaljujem se od ἑταίρους; utečem, ubežim κῆρα μέλαιναν, προτὶ ἄστυ utečem v mesto.

Ἀμαθοῦς, οῦντος, ἡ mesto na južni obali Cipra; preb. Ἀμαθούσιος, ὁ.

ἀ-μείβω [Et. iz kor. meig^w, kraj premeniti, preseliti se, lat. migro, are, gršk. ἀμοιβός; sor. s kor. mei; slov. mĕna (iz meina) mĕnjati, lat. commoinis, communis, nem. ge-mein. – Obl. fut. ἀμείψω, -ομαι, aor. ἤμειψα, -άμην, pass. ἠμείφθην]. 1. act. (za)menjam, πρός τινα s kom; (o kraju) hodim, prehodim; στέγας zapustim, οἱ ἀμείβοντες šperovci (na strehi, ki se redno menjavajo); θύρας grem skozi; πόλιν ἐκ πόλεως hodim iz mesta v mesto; ὀλίγον γόνυ γουνός kratkih korakov = hodim počasi; μορφὴν ἐκ θεοῦ βροτησίαν izpreminjam božjo podobo v človeško. 2. med. a) menjavam se, vrstim se, zamenjam zase; ἀμείβεται θρῴσκων skače premenjema; ἀμειβόμενος premenjema (izmenoma); b) odgovarjam (μύθῳ, τινά, τινί, τοὺς φίλους komu, πρός τι na kaj); c) κατὰ οἴκους hodim od hiše do hiše; ἕρκος prestopim, zapustim; ἄλλην ἐξ ἄλλης πόλεως hodim od mesta do mesta; ποταμόν prekoračim reko; φόνος ἀμείβεται umor sledi na umor; d) povračam, poplačam χάριν, τινὰ δώροις.

ᾰ̓μοιβός, ὁ 1. ep. zamenjajoč, namestnik; ἀμοιβοὶ ἦλθον prišli so, da bi stopili na njih mesto. 2. poet. τινός v nadomestilo za kaj.

Ἄμπη, ἡ mesto ob izlivu Tigrida.

Ἀμπρᾰκῐ́α, ἡ mesto v Epiru (= Ἀμ-βρακία); preb. Ἀμπρακιώτης, ὁ; adi. Ἀμπρακικός 3.

Ἀμύκλαι, ῶν, αἱ staro glavno mesto Lakonije (blizu Sparte).

Ἄμφισσα, ἡ mesto zapadne Lokride.

ἄν² členica, ki spada vedno h glagolu, ter pomenja, da se dejanje pod gotovimi pogoji uresniči. – Ako je stavek zanikan ali vprašalen, stoji ἄν tik za nikalnico ali vprašalnico (οὐκ ἄν, τίς ἄν); ako je glagol določen z adverbiji, stoji za temi, sicer za glagolom; sloveni se le redkokdaj z 'morda', 'morebiti', 'pač', 'lahko' ali pa s pomožnimi glagoli 'smeti', 'utegniti', 'moči'; navadno se ne sloveni ter izpreminja samo naklonom pomen. V istem zmislu rabi Hom. členico κέ(ν). – Stoji pa I. pri indikativu 1. historičnih časov ter izraža: a) da se dejanje glavnega stavka ni uresničilo (irrealis, ker se pogoj ni uresničil): ἐγὼ καὶ αὐτὸς ἡβρυνόμην ἄν, εἰ ἠπιστάμην ταῦτα tudi jaz sam bi se bahal, ako bi umel to (ἀλλ' οὐ γὰρ ἐπίσταμαι toda ne razumem); b) da se je dejanje ponavljalo (iterativus): διηρώτων ἄν αὐτούς povpraševal sem jih tuintam; ἔπαισεν ἄν sempatam je tudi koga udaril (če je ravno prilika nanesla); c) da je bilo dejanje v preteklosti možno (potentialis); τίς ἄν ᾤετο kdo bi si bil pač to mislil; εἶδες ἄν lahko bi bil videl; ἔνθα δ' ἔγνω ἄν τις tedaj bi bil lahko spoznal. 2. futura, da izraža domnevano dejanje: αὐτὸν δ' ἄν πύματόν με κύνες … ἐρύουσιν naposled me bodo pač psi sem in tja vlačili. II. stoji pri optativu v glavnih in zavisnih stavkih in izraža 1. dejanje, ki je v sedanjosti in prihodnjosti možno (potentialis praesentis): τάχα δ' ἄν τι καὶ τοῦ οὐνόματος ἐπαύροιτο utegne biti, da ga je doletela ta škoda zaradi njegovega imena. 2. izraža vljudno zatrjevanje ali vprašanje: ἴσως ἄν τις εἴποι morda bi kdo rekel; slovenimo ga s potencialom ali z glagoli: smeti, utegniti, moči. III. pri konjunktivu v zavisnih stavkih in izraža, da se bo dejanje pod gotovimi pogoji vršilo 1. v prihodnjosti ali. 2. v nedoločenem času; stoji tudi za relativi in vezniki, s katerimi se pogosto spaja v ἐάν, ὅταν, πρὶν ἄν itd.; relativnim zaimkom daje ἄν splošen značaj; v epskem jeziku se rabi konj. z ἄν in brez ἄν mesto ind. futura. IV. pri infinitivu in participu izraža potencialno ali irrealno sodbo.