-
κτάομαι d. m., ion. κτέομαι [Et. kor. qthē(i), posedovati, perz. Ξέρξης. – Obl. fut. κτήσομαι, aor. ἐκτησάμην, pf. (z act in pas. pom.) κέκτημαι, ἔκτημαι, cj. κεκτῶμαι, opt. κεκτῴμην in κεκτῄμην, -ῇο, -ῇτο, fut. 3 κεκτήσομαι, ἐκτήσομαι, aor. pass. ἐκτήθην, adi. verb. κτητός, κτητέος, ion. pf. 3 pl. ἐκτέαται]. 1. a) pridobim komu kaj τινί τι; b) pridobim si, priborim si, dosežem τί, τινά, χάριν stečem si zahvalo ἀπό, ἔκ τινος, rodim παῖδας ἔκ τινος, podjarmim si τί, τινά, prisvojim si, naučim se τέχνην; c) o neprijetnih stvareh: nakopljem si ὀργὴν θεᾶς, κακά, ἔχθραν; δυσσέβειαν očitanje, da sem brezbožen; d) pridobim, naklonim si koga τινά, τινὰ πολέμιον napravim si koga za sovražnika. 2. pf. pridobil sem si, posedujem, imam, κεκτημένος pridobljen, osvojen; ὁ κεκτημένος posestnik, gospodar. 3. s pas. pom. aor. ἐκτήθην, Tuk. 1, 123 ἃ ἐκτήθη kar se je pridobilo.
-
μάταιος 3 in 2 [Et. slov. ma-miti, gršk. μεταμώνιος ničev] 1. prazen, ničev(en); zastonj, zaman, brezuspešen, brez veljave, brez vzroka. 2. a) ničemuren, lahkomiseln, nespameten, nepremišljen, bedast, neumen; b) neresničen; grešen, brezbožen; c) predrzen, razuzdan. – adv. ματαίως brez vzroka (razloga).
-
μιαι-φόνος 2 s krvjo (umorom) omadeževan, krvav, grozen, brezbožen; subst. ὁ morilec.
-
μιαρός 3 [Et. iz miwero-s od μιαίνω] 1. okrvavljen, omadeževan. 2. brezbožen, zločinski, zanikaren, pokvarjen.
-
μῶρος, μωρός 3 in 2 1. nespameten, neumen, bedast. 2. neslan, neokusen. 3. brezbožen.
-
ὅσιος 3 in 2 [Et. part. praes. od es-, biti, gl. ἐτεός, ἐτάζω] 1. po božjem ali naravnem pravu zapovedan (določen, dovoljen), lat. fas; ὅσιόν ἐστιν sme se, dovoljeno je, οὐχ ὅσιόν ἐστιν greh je. 2. po naravi (sam po sebi) svet (opp. ἱερός posvečen), pobožen, bogaboječ, veren, vesten, nraven, οὐχ ὅσιος grešen, brezbožen, κεῖρες ὅσιαι očiščene (čiste) roke NT –. adv. ὁσίως po božjem pravu dovoljeno, sveto, pošteno, ὁσίως ἔχει τινί dovoljeno je po božjem pravu, svet običaj je za koga.
-
πάγ-κακος 2 (sup. παγκάκιστος) zelo hudoben, malopriden, brezbožen; za stvari: zelo škodljiv.
-
παν-ώλεθρος 2 (ὄλεθρος) ion. poet. παν-ώλης 2 (ὄλλυμι) poet. 1. popolnoma uničen, propal, pokvarjen, brezbožen. 2. zelo poguben, škodljiv, poln nesreče.
-
παρά-νομος 2 (νόμος) 1. nezakonit, nepostaven, nedopusten, nepravičen, γράφομαί τινα παρανόμων tožim koga zaradi nezakonitega predloga. 2. o ljudeh: krivičen, brezbožen.
-
πλημ-μελής 2 [Et. iz πλήν + μέλος] neskladen, neubran, pogrešen; pregrešen, napačen, brezbožen.
-
σχέτλιος 3 in 2 [Et. od σχεῖν, ἔχω] 1. stanoviten, vztrajen; a) močen, krepak, silen, (pre)drzen, smel; b) hudoben, trd, brezbožen, strahovit, grozen, zločest, strašen, poguben; c) brezobziren, neprijazen Ζεύς. 2. beden, nesrečen.