Franja

θαυμάσιος 3, ion. θωμάσιος (θαυμάζω) 1. čuden, čudovit, nenavaden, izreden ὦ θαυμάσιε ἄνθρωπε (ironično) o ti čudni človek, čudak. 2. občudovanja vreden, čudovit – θαυμάσιον ὅσον (mirum quantum) (za) čudo veliko.

θήρ, ός, ὁ [Et. idevr. g'hwēr, slov. zver, lat. ferus iz g'hwero-s] 1. zverina, divjačina, divja žival, pos. ropne zveri, grdoba, pošast. 2. stvar, živo bitje; tudi: divji človek.

ἱππο-κένταυρος, ὁ hipokentaur (pošast, napol človek, napol konj).

κηφήν, ῆνος, ὁ trot; pren.: 1. človek, ki ne dela. 2. oslabel starček.

κίναδος, ους, τό lisica; pren.: zvit človek, prekanjenec, ἐπίτριπτον zvit lisjak.

κινδῡνευτής, οῦ, ὁ predrzen človek, predrznež, vratolom.

κόθορνος, ὁ visok lovski črevelj, koturn (na obe nogi priležni črevelj igralcev v grški žaloigri); pren. nestanoviten človek, nestanovitnež.

κονι-ορτός, ὁ (κόνις, ὄρνυμι) 1. oblak prahu, prašni vrtinec. 2. pren. umazan človek, skopuh.

κόρος¹, ὁ (κορέννυμι) 1. nasičenost, sitost, naveličanje, gnus, pristuda, πάντων κόρος ἐστί vsega se človek naveliča. 2. obilica, izobilje, predrznost, ošabnost. 3. pers. Gnus, Stud.

νεᾱνίας, ου, ὁ, ion. νεηνίης, ίεω in νεανίσκος, ion. νεηνίσκος, ὁ 1. mladenič, mlad človek. 2. adi. mladeniški, mlad, čvrst, močen.

πῆμα, ατος, τό [Et. kor. pēi, sovražiti, škoditi, nem. Feind] 1. trpljenje, prenašanje κακοῖο, δύης. 2. bol, bridkost, nadloga, nezgoda, nesreča, škoda, poguba; konkr. človek ali stvar, ki povzroča nesrečo.

πρόσ-ωπον, τό (gl. ὤψ, μέτωπον) [ep. pl. προσώπατα, dat. προσώπασι] 1. obraz, obličje, oko, pogled, κατὰ πρόσωπον v oči, v obraz, pred očmi, spredaj, πρὸ προσώπου pred očmi NT. 2. podoba, oseba, človek, postava, lice λαμβάνω, βλέπω εἰς, θαυμάζω πρόσωπον gledam (oziram se) na osebo NT. 3. krinka, uloga.

Σῑ́συφος, ὁ 1. Ajolov sin, Glavkov oče, po drugi pripovedki tudi oče Odisejev, ki se zato imenuje Σισυφίδης, ου, ὁ; Sizif, zelo prekanjen človek, je ustanovil Efiro = Korint. 2. priimek Derkilidov.

σῶμα, ατος, τό [Et. iz τϝῶμα, twomnt; kor. tewā, napihniti, odebeliti se, gl. τύλη] 1. telo, život, truplo (tudi mrtvo), mrlič, mrtvec. 2. a) oseba, človek, σώματα ἐλεύθερα svobodni ljudje; b) suženj NT. 3. a) življenje; b) čutnost, poltenost, mesenost; c) glavna, poglavitna reč; stvar, snov; d) skupnost, celota NT.

τολμητής, οῦ, ὁ (τολμάω) podjeten, predrzen človek, predrznež NT.

τυγχάνω [fut. τεύξομαι, aor. ἔτυχον, pf. τετύχηκα, ep. aor. (ἐ) τύχησα, τύχον, cj. 1 sg. τύχωμι, 3 sg. τύχῃσι, pt. τυχήσας, ion. pf. τέτευχα, plpf. 3 sg. ἐτετεύχεε, NT pf. τέτυχα] 1. a) zadenem (s strelom) τινά, τινός; pren. zadenem, pogodim resnico (zmisel, mnenje), τύχοιμι ἂν εἰπών bi pač prav imenoval, εἰ μή τι καιροῦ τυγχάνω ako ne pogodim resnice (= ako kaj neprimernega rečem); b) naletim, zadenem na kaj, srečam koga, snidem se s kom τινός; c) imam srečo, dosežem svoj namen, posreči se mi, ὅς κε τύχῃ komur se posreči, καὶ ἄγαν εἰ τύχοιμεν celo v najugodnejšem slučaju, οὐκ ἐτύχησεν ἑλίξας ni se mu posrečila vožnja (okrog stebra), χάρις, ἥνπερ τυγχάνων ὑπεσχόμην zahvala, katero sem obljubil, ako se mi to posreči; τυχών komur se je kaj posrečilo, kdor je imel uspeh; τῆς βουλήσεως ugodim želji, ὁ τυχὼν τῆς γνώμης kdor je prodrl s svojim mnenjem; (οἱ δ' ἄλλοι ἐτάξαντο) ὡς ἕκαστοι ἔτυχον kakor je (pač) vsak mogel, ὁπόθεν τύχοιεν odkoder je vsak mogel; d) (slučajno) dosežem, dobim kaj, deležen sem česa νόστου, συγγνώμης; βίης silo mi dela kdo, posili me; τινός τινος dobim kaj od koga, τί τινος, ἐκ, παρά, ὑπό, πρός τινος; ὁποίων τινῶν ἡμῶν ἔτυχον kakšne ljudi (neki) so v nas našli = kako smo se nasproti njim obnašali; ὅτι ἂν τύχωσιν, τοῦτο λέγουσιν kar jim ravno pride na misel, ὅτι ἂν τύχωσιν, τοῦτο πράξουσι kakor ravno pride = popolnoma bodo prepuščeni slepi sreči. 2. intr. a) nahajam se (sem) slučajno kje, μὴ σύ γε κεῖθι τύχοις, ὅτε da ne bi bil slučajno ravno tedaj tam, kadar, εἴπερ τε τύχῃσι μάλα σχεδόν ako je ravno (slučajno) zelo blizu, νῦν δ' ἀγροῖσι τυγχάνει nahaja se ravno sedaj na deželi, ὅπου ἐτύγχανεν ἕκαστος kjer se je ravno vsak nahajal; pf. razprostiram se, raztezam se, ležim πέτρη, πρών; ὁ τυχών katerikoli, katerisibodi, navaden (preprost) človek, majhen δύναμις NT, οἱ τυχόντες navadni ljudje, ljud(stvo); οὐδὲ γὰρ ὧν ἔτυχ' ἦν ni bil navaden človek; pogosto se veže τυγχάνω s part., ki izraža glavno dejanje, dočim se τυγχάνω prevaja z adverbi: slučajno, ravno, morda; n. pr. ἔπος τι τυγχάνει βαλών slučajno (ravno) je izgovoril (prevzetno) besedo, τὰ νοέων τυγχάνω kar ravno mislim, ὁ παῖς ἐτύγχανε καλὸς ὤν naključilo se je, da je bil tisti deček lep; včasih se mora part. dostaviti: τυγχάνει ἔνδον(sc. ὤν) ravno je notri; b) pridem komu v delež, doletim koga πολλά μοι ἔτυχε, σοὶ φόνος ἐξ ἐμέθεν τεύξεται zadela te bo smrt od moje roke; c) nav. impers. slučajno se kaj zgodi, pripeti se, naključi se, primeri se, ἡνίκ' ἂν τύχῃ kadar se ravno naključi, ὅπως ἐτύχομεν kakor se nam je ravno naključilo, kakor smo ravno mogli, ὡς ἔτυχεν kakor je ravno naneslo; ἂν οὕτω τύχῃ če tako nanese, morda, ὁπότε τύχοι včasih, εἰ τύχοι ako se primeri, morebiti, morda, na primer; pt. τυχόν slučajno, morda, morebiti.

τύχη, dor. τύχᾱ, ἡ (τυγχάνω) 1. kar doseže človek po božji naredbi, uspeh, sreča εἰ ἡ τύχη ἐπίσποιτό μοι, θείᾳ τύχῃ, ἐκ θείας τύχης po božji odredbi (volji), σὺν τύχῃ (πρόσφερε) brez skrbi. 2. kar človeka zadene: usoda, slučaj, nezgoda, sreča, nesreča; pl. slučaji (izpremembe) usode, dogodki, τῆς τύχης oj nesreče! preklicano! ἐπὶ τύχῃσι χρηστῇσι ob ugodnih znamenjih, ἀναγκαία τύχη suženjska usoda, sužnost, ἐξ ἀναγκαίας τύχης nasilne smrti (po neizprosni usodi), ἐν τύχῃ γέ τῳ s kako srečno besedo, ἀγαθῇ τύχῃ na srečo, v božjem imenu, ἐν τύχῃ γίγνεταί τινι uspeh je dvomljiv; τύχῃ, κατὰ τύχην, ἀπὸ, ἐκ τύχης slučajno, po naključju, ἐν τυχῃ srečno. 3. ἡ Τύχη boginja sreče.

ὑπέρ, v anastrofi ὕπερ, ep. ὑπείρ [Et. sor. ὑπό, ὑπέρα; nem. (der) obere, lat. super, supernus (iz s + upero-)] A adv. poet. v obrambo (sc. γῆς Sof. Ant. 518); še več, še bolj (NT 2 Kor. 11. 23). B praep. I. z gen. 1. krajevno na vprašanje kam? in kje? a) črez, nad, na στέρνον ὑπὲρ μαζοῖο, οἱ Σικελοὶ οἱ ὑπὲρ τῶν ἄκρων na višinah, τὸ οὖρος τὸ ὑπὲρ τῆς Τεγέης ki se dviga nad Tegejo, στῆ δ' ὑπὲρ κεφαλῆς nad glavo (pri glavi), χιτωνίσκους ἐνδεδύκεσαν ὑπὲρ γονάτων nad koleni so bili oblečeni v; b) onkraj, onostran ὑπὲρ πόντου, ὑπὲρ Χερρονήσου. 2. pren. a) za, v obrambo, v korist ὑπὲρ νεῶν τεῖχος ποιήσασθαι, μάχομαι, κινδυνεύω, βοηθέω, θνῄσκω, λέγω ὑπέρ τινος, ἐκατόμβην ῥέζω ὑπέρ τινος; εἰμὶ ὑπέρ τινος sem na strani koga NT; b) namesto (v imenu) koga ἀποκρίνομαι, ἐρωτάω, προλέγω, αἰσχύνομαι ὑπέρ τινος; c) zavoljo, zaradi αἰτιᾶται ἐμὲ ὑπὲρ τὸῦ πολέμου, εὐδαιμονίζω τινὰ ὑπέρ τινος, φοβέομαι, φροντίζω, δίκαν δίδωμι ὑπέρ τινος; d) pri λίσσομαι ὑπέρ τινος; ὑπὲρ τοῦ z inf.: zato, da; e) (= περί) o αἴσχε' ἀκούω ὑπὲρ σέθεν, διαλέγομαι ὑπέρ τινος, τὰ λεγόμενα ὑπέρ τινος; f) bolj nego, nad τὰν ἔκπαγλα τιμᾷς ὑπὲρ πασᾶν πόλεων. II. z acc. nad, preko, črez, onkraj 1. kraj.: ὑπείρ ἅλα κίδναται ἠώς, ὑπὲρ ὦμον ἀριστερὸν ἤλυθ' ἀκωκή; βαδίζω ὑπὲρ Πύλας, ὑπὲρ γῆν nad zemljo, οἰκέω ὑπὲρ Ἑλλήσποντον. 2. čas.: ὑπὲρ τὰ στρατεύσιμα ἔτη γέγονα prekoračil sem leta, ki so vojaščini podvržena; včasih = pred ὁ ὑπὲρ τὰ Μηδικὰ πόλεμος. 3. pri določilih mere in pri števnikih: a) črez, nad, več (bolj) nego, ὑπὲρ δύναμιν črez moč, ὁ φιλῶν πατέρα ὑπὲρ ἐμέ bolj kot mene NT, ὑπέρ ἄνθρωπον φρονέω več si domišljam nego bi si kot človek smel, ὄνομα ὑπὲρ τοὺς πολλοὺς ἔχω imam ime, ki nadkriljuje druge; εἴ τι ὑπὲρ τὴν ἑαυτοῦ φύσιν ἀκούει ako kaj sliši, kar presega njegove zmožnosti (moči); ἔπεσον ὑπὲρ διακοσίους ἄνδρας padlo je nad dvesto mož, ὑπὲρ ἥμισυ nad polovico; b) proti: ὑπὲρ μοῖραν (μόρον, αἶσαν) proti usodi (zoper usodo), ὑπὲρ θεόν proti božji volji, ὑπὲρ τὴν ἀξίαν proti zaslugi, ὑπὲρ τὴν ἐλπίδα proti pričakovanju.

φύω [Et. lat. sor. fui, futurus, slov. biti (iz by-ti), sem, bivati, nem. (ich) bin, bauen (stvn. būan), gršk. φύσις, φυτόν, φῦλον. – Obl. ῠ pred vok., ῡ pred kons.; fut. φῡ́σω, aor. ἔφῡσα, ep. impf. 3 sg. φύεν; intr. in med. φύομαι, fut. φῡ́σομαι, aor. ἔφῡν, cj. 3 sg. φύῃ, 3 pl. φύωσι, opt. φυίη, φύη, inf. φῦναι, pt. φῡ́ς, pf. πέφῡκα; ep. impf. med. φύοντο, aor. 3 sg. φῦ, 3 pl. ἔφῡν, redupl. aor. ἐπέφῡκον, pf. 3 pl. πεφῡ́κασι, πεφύᾱσι, pt. masc. πεφυῶτες, -ῶτας, fem. πεφυυῖα, plpf. πεφῡ́κεε(ν), NT pt. φυέν, fut. φυήσεσθαι]. I. act. 1. trans. storim, da kaj nastane, storim, da raste ali uspeva; povzročam, pripravljam πόνους τινί, ustvarjam, podelim φρένας τιvί; poganjam, rodim, donašam; ἄδηλα spravljam na dan, πώγωνα puščam si rasti brado, dobivam brado; γλώσσαν dobim, φρένας izpametujem se (Sof. El. 1463 postanem prevzeten), δόξαν napihnem se; ὁ φύσας oče, οἱ φύσαντες starši, ἡ ἡμέρα φύσει σε dan bo pokazal tvoj rod (kdo te je rodil). 2. intr. sem, postanem, rastem Il. I 149, NT Hebr. 12, 15. II. pass. 1. nastanem, rastem, rodim se, sem kakega rodu, izhajam od koga τινος, ἐκ, ἀπό τίνος, τὰ φυόμενα rastline, τὰ ἐκ τῆς γῆς φυόμενα zemeljski pridelki, μέγα πρᾶγμα velika nevarnost nastaja, ἔν τ' ἄρα οἱ φῦ χειρί stisnil mu je roko, ὀδὰξ ἐν χείλεσι vgriznem se v ustnice; aor. ἔφυν postal sem. 2. (pf. πέφυκα) sem od narave tak, sem sposoben za kaj, sem (bistroumen), οἱ τὰ σώματα πρὸς ὥραν (οἱ τὰς ψυχὰς πρὸς τὴν ἀρετὴν) εὖ πεφυκότες od narave bogato obdarjeni z lepimi telesi (z lepim dušami), οὕτως πεφυκότων v teh (takih) razmerah, ἄνθρωπος πεφυκώς človek, kakor je od narave ustvarjen, ὁ ἄνθρωπος πέφυκεν ὑπερφρονεῖν je po svoji naravi nagnjen k ošabnosti, πολὺ ῥᾷον ἔχοντας φυλάττειν ἢ κτήσασθαι πέφυκε πάντα naravno je, da je lažje; δένδρα πεφυκότα čvrsto ukoreninjena drevesa τὰ τοῖς ἵπποις πεφυκότα (ἡδέα) naravi konj (konjem) primerno.

φώς, φωτός, ὁ ep. poet. [gen. pl. φωτῶν] človek, mož, soprog, junak.