Franja

ἄλλος, ἄλλη, ἄλλο [Et. iz ἄλjος, lat. alius, gal. Allo-broges, stvn. ali-lanti "druga dežela", nem. odtod Elend –. – gen. pl. ion. ἀλλέων]. 1. drugi (= alter); drugi izmed dveh; ἄλλος μὲν – ἄλλος δέ eden – drugi; ἄλλος ἄλλα λέγει eden govori tako, drugi drugače (= vsak drugače); ἄλλος ἄλλοθεν ἦλθεν vsak je prišel od druge strani; ὥς τις καὶ ἄλλος kakor katerikoli drugi. 2. (s spolnikom) ὁ ἄλλος ostali (τὸ ἄλλο, τὰ ἄλλα, τἆλλα ostalo, drugo) οἱ ἄλλοι ostali, ὁ ἄλλος χρόνος bodočnost; τῇ ἄλλῃ (ἡμέρᾳ) drugi dan. 3. drugačen, različen (πρόφασις); tuj, inostranski, neprimeren, neistinit; ἄλλα τῶν δικαίων = ἄδικα. 4. ἄλλο τι ἤ (= nonne); ali ne? kaj drugega nego? Nič drugega? Kajneda? 5. adv. ἄλλως a) drugače, sicer, v ostalem, razen tega, ἄλλως πως na kak drug način; b) zaman, brezuspešno, na slepo srečo, tjavendan, τὴν ἄλλως zastonj; c) v ostalem, vobče; d) ἄλλως τε καί (i iz drugih razlogov i) zlasti ἄλλως ἄλλοι eden tako, drugi drugače.

ἀλογία, ion. -ίη, ἡ 1. brezobzirnost, preziranje, zanemarjenje; ἐν ἀλογίῃ ἔχω ali ποιοῦμαί τι (τινός) ne menim se (pazim) za (na) kaj, puščam v nemar; ἀ-ης ἐκύρησε niso ga opazili, nihče se ni zmenil zanj. 2. nespamet, nepremišljenost.

ἀλύω ep. poet., ἀλύσσω ep. [Et. najbrže lat. alūcinor, ari, hallucinor, ari, gršk. še ἠλεός (dor. ᾱ͗λεός) zmešan, ἠλαίνω, ἀλάομαι] tavam, blaznim; zmešan, zbegan, vznemirjen, otožen sem, sem v strahu, izgubim glavo ali pamet (vsled žalosti ali veselja), ne vem, kaj bi počel, besnim.

ἀλφιτο-σῑτέω jem ječmenovo kašo ali kruh.

ἀμάχητος 2 (μάχομαι) ἄ-μαχος 2 (μάχη) 1. act. a) kdor se še ni bojeval (ali še ni bil v boju), brez boja ὄλεθρος; ταύτην τὴν ἡμέραν ἄμαχον διήγαγον ta dan se niso bojevali; b) pren. miroljuben, neprepirljiv NT. 2. pass. nepremagljiv θεῶν βέλη, čemur se ni moči ustaviti Ἀφροδίτα, πρᾶγμα.

ἁμῇ, ἀμῇ adv. (ἁμῶς) nekako, na neki način; posebno v zvezi ἁμῇ γέ πῇ ali ἁμηγέπη nekako, takorekoč.

ἀ-μήχᾰνος 2 (μηχανή) 1. act. kdor si ne more (ne ve) svetovati ali pomoči, v zadregi, v stiski, τινός zaradi koga, nezmožen, nesposoben εἴς τι, δρᾶν ἔφυν ἀ. po svoji naravi sem nezmožna (tako) ravnati; γυνή trapast, prismojen; ἀμηχάνως ἔχω ne morem, sem nesposoben. 2. pass. za kar ni pomoči (sredstva) a) težaven, nemogoč, nedosežen; ἀμήχανόν ἐστι nemogoče je; ἀμήχανός ἐσσι πιθέσθαι pretrmast si, da bi …, nikakor te ni mogoče prepričati; ὁδὸς ἀμήχανος εἰσελθεῖν pot, po kateri ni mogoče hoditi; ἀμήχανα nemogoče stvari; b) neverjeten, nepopisen, neizrekljiv; τὸ κάλλος nepopisna, zelo velika lepota; ἀμήχανος ὅσος nepopisno, neizrečeno velik; ἀμήχανοι τὸ πλῆθος nešteta množica; ἔργα strašen, grozen; ἀμήχανα παθεῖν grozno, strašno trpeti; ἀμήχανον ὅσον χρόνον silno dolgo časa; c) ki se ne da premagati (ozdraviti, odvrniti); ὄνειρος nerazumljiv, ki se ne da razložiti; συμφορά, κακόν nepremagljiv, neodvraten; νόσος neozdravljiv; ἀμήχανός ἐσσι tebi ni nihče kos.

ἀμφι-νεικής 2 (νεῖκος) ἀμφι-νείκητος 2 (νεικέω) poet. za kar (kogar) se kdo bori ali prepira, vreden prepira, snubljen.

ἄν² členica, ki spada vedno h glagolu, ter pomenja, da se dejanje pod gotovimi pogoji uresniči. – Ako je stavek zanikan ali vprašalen, stoji ἄν tik za nikalnico ali vprašalnico (οὐκ ἄν, τίς ἄν); ako je glagol določen z adverbiji, stoji za temi, sicer za glagolom; sloveni se le redkokdaj z 'morda', 'morebiti', 'pač', 'lahko' ali pa s pomožnimi glagoli 'smeti', 'utegniti', 'moči'; navadno se ne sloveni ter izpreminja samo naklonom pomen. V istem zmislu rabi Hom. členico κέ(ν). – Stoji pa I. pri indikativu 1. historičnih časov ter izraža: a) da se dejanje glavnega stavka ni uresničilo (irrealis, ker se pogoj ni uresničil): ἐγὼ καὶ αὐτὸς ἡβρυνόμην ἄν, εἰ ἠπιστάμην ταῦτα tudi jaz sam bi se bahal, ako bi umel to (ἀλλ' οὐ γὰρ ἐπίσταμαι toda ne razumem); b) da se je dejanje ponavljalo (iterativus): διηρώτων ἄν αὐτούς povpraševal sem jih tuintam; ἔπαισεν ἄν sempatam je tudi koga udaril (če je ravno prilika nanesla); c) da je bilo dejanje v preteklosti možno (potentialis); τίς ἄν ᾤετο kdo bi si bil pač to mislil; εἶδες ἄν lahko bi bil videl; ἔνθα δ' ἔγνω ἄν τις tedaj bi bil lahko spoznal. 2. futura, da izraža domnevano dejanje: αὐτὸν δ' ἄν πύματόν με κύνες … ἐρύουσιν naposled me bodo pač psi sem in tja vlačili. II. stoji pri optativu v glavnih in zavisnih stavkih in izraža 1. dejanje, ki je v sedanjosti in prihodnjosti možno (potentialis praesentis): τάχα δ' ἄν τι καὶ τοῦ οὐνόματος ἐπαύροιτο utegne biti, da ga je doletela ta škoda zaradi njegovega imena. 2. izraža vljudno zatrjevanje ali vprašanje: ἴσως ἄν τις εἴποι morda bi kdo rekel; slovenimo ga s potencialom ali z glagoli: smeti, utegniti, moči. III. pri konjunktivu v zavisnih stavkih in izraža, da se bo dejanje pod gotovimi pogoji vršilo 1. v prihodnjosti ali. 2. v nedoločenem času; stoji tudi za relativi in vezniki, s katerimi se pogosto spaja v ἐάν, ὅταν, πρὶν ἄν itd.; relativnim zaimkom daje ἄν splošen značaj; v epskem jeziku se rabi konj. z ἄν in brez ἄν mesto ind. futura. IV. pri infinitivu in participu izraža potencialno ali irrealno sodbo.

ἀνα-γιγνώσκω 1. dobro spoznam. 2. zopet spoznam, priznam. 3. (pre)čitam. 4. ion. spravljam koga na kak čin (do spoznanja), nagovarjam k čemu (τινά z inf. ali ὡς; aor. 1. ἀνέγνωσα).

ἀνα-θεωρέω iznova ali natančno opazujem, ogledujem, τὴν ἔκβασιν oziram se na konec NT.

ἀνα-καθαίρω 1. act. iznova ali popolnoma osnažim, očistim. 2. med. strebim, očistim (deželo od sovražnikov) χώραν.

ἀνα-πέτομαι [fut. ἀναπτήσομαι, aor. ἀνεπτόμην, -επτάμην, -έπτην, Sof. ἀνέ-πτᾶν] vzletim, odletim, kvišku skočim, planem (od veselja ali strahu) περιχαρὴς δ' ἀνεπτόμαν, φόβῳ.

ἀνα-πυνθάνομαι d. m. izprašujem, poizvedujem, dam kraj (po ogleduhih) preiskati; ταῦτα πραττόμενα zvem (da se kaj vrši ali namerava).

ἄν-αρκτος 2 (ἄρχω) ki nima ali noče imeti gospodarja, neodvisen, nepodložen, brez gospodarja.

ἄναρχος 2 (ἀρχός) brez vladarja ali poveljnika.

ἀν-αφαίρετος 2 (ἀφ-αιρέω) kar se ne da odvzeti ali ugrabiti.

ἀνα-φεύγω 1. bežim gori ali nazaj, ubežim, uidem, rešim se. 2. spoznajo me za nedolžnega, oprostijo me kazni.

ἀ-νεμέσητος 2 (νεμεσάω) komur se ne more ali ne sme zameriti, brez graje, brez zamere, nespotekljiv.

ἀνεμο-τρεφής 2 (τρέφω) ep. vsled vetra naraščajoč, kipeč κῦμα, od vetra napet ali utrjen ἔγχος.