Franja

μηκῡ́νω (μῆκος) 1. trans. podaljšam, razširim, raztegnem, βοήν govorim glasno, kričim; λόγους obširno govorim o čem; πόλεμον zavlečem, zatezam. 2. intr. rastem NT.

μηνῡτής, οῦ, ὁ (μηνύω) ovadnik, izdajalec, tožitelj, μηνυτὴν χρόνον καθ' ἡμῶν δεχόμεθα čakamo, kako bo pričal o nas čas.

μιμνῄσκω [Et. iz μιμνηίσκω, ajol. μιμναίσκω iz menēi-, lat. reminiscitur, aor. men; gl. μαίνομαι. – Obl. fut. μνήσω, dor. ἔμνησα, pass. pf. μέμνημαι, cj. μεμνῶμαι, -ώμεθα, opt. μεμνῄμην, -ῇο, -ῇτο ali μεμνῴμην, -ῷο, -ῷτο, fut. 3 μεμνήσομαι; aor. ἐμνήσθην, fut. μνησθήσομαι, ep. poet. fut. med. μνήσομαι, aor. ἐμνησάμην, iterat. μνησάσκετο; pf. ind. 2 sg. μέμνηαι, μέμνῃ, opt. 3 sg. μεμνέῳτο; ion. pf. imp. 2 sg. μέμνεο, plpf. 3 pl. ἐμεμνέατο]. 1. act. spominjam, opominjam, τινά τινος koga česa. 2. med. in pass. a) spominjam se, mislim na χάρμης, δαιτός, θούριδος ἀλκής mislim na odpor, ἀμφί τινι, περί τινος, ὅτι, Τυδέα, τόδε ἔργον; s pt. in inf.: μέμνημαι ἀκούσας σου spominjam se, da sem te slišal, μεμνήσθω ἀνὴρ ἀγαθὸς εἶναι naj pazi, da bo vrl mož, μέμνησθέ μοι μὴ θορυβεῖν glejte, da mi ne razgrajate; μέμνηντο ἀεὶ ἀλεξέμεναι vedno so mislili odvračati; pf. μέμνημαι (vedno s prez. pom.) spominjam se, imam v spominu, pomnim, pazim ἀφ' οὗ Ἕλληνες μέμνηνται odkar pomnijo Heleni; b) gledam na, skrbim za kaj μεμνέῳτο δρόμου; c) omenjam koga, govorim o kom, sporočam, predlagam τινός, τί, περί, ὑπέρ τινος; τῶν νῦν μοι μνῆσαι to mi sporoči, οὐδ' ἂν ἐμνήσθην ποτέ nikoli bi ne bila tega omenila; d) pass. ἐμνήσθην spomnili so se na me NT.

μίν acc. sg. oseb. zaimka 1. = αὐτόν, -ήν, -ό (lat. eum, eam itd.) njega, njo, ga. 2. refl. = ἑαυτόν sebe, αὐτόν μιν samega sebe.

Μίνως, ωος, ω ὁ [acc. Μίνωα, ω, ων] Zevsov in Evropin sin, kralj in zakonodajalec na Kreti.

μῡθολογεύω ep. μῡθολογέω (μῦθος, λέγω) pripovedujem, obširno govorim o čem περί τινος, izmišljam si in pravim basni.

Ναθώ, ῶ, ἡ egiptovski okraj v vzhodni Delti.

νεώς, ώ, ὁ at. = ναός (tudi gen. od ναῦς).

νῆσσα, ἡ [Et. νῆ iz νᾶ, ń̥, lat. anas. atis, slov. otva (o iz on), nem. Ente] raca.

νύξ, νυκτός, ἡ [Et. idevr. noqt-, lat. nox, ctis, slov. noč, nem. Nacht] 1. noč, νυκτός, ἐν, ἐπὶ νυκτί ponoči, τῆς νυκτός v (določeni) noči, (διὰ) νύκτα celo noč, εἰς (τὴν) νύκτα ko se napravi noč, ὑπὸ νύκτα proti noči, pozno zvečer; πόρρω τῶν νυκτῶν pozno ponoči, μέσαι νύκτες polnoč, περὶ μέσας νύκτας o polnoči. 2. mrak, tema, nesreča; tudi o nezavesti in smrti: smrtna senca. 3. pers. Νύξ boginja noči.

ξένος 3, ep. ion. ξεῖνος [Et. iz ξένϝος, ghs-enwos, ghs-: sor. lat. hostis (prv. pom. tujec), slov. gost, nem. Gast] 1. adi. tuj, inostranski, inozemski, nenavaden, nov, neznan, nevešč τινός, χθών, γαῖα tujina, ἐν ξέναισι χερσί v rokah tujcev; adv. ξένως ἔχω τινός tujec sem, neizkušen sem v čem. 2. subst. ὁ ξένος a) tujec, inostranec, prišlec; b) vojak-najemnik; c) gostinski prijatelj (gost in gostitelj), prijatelj, pobratim; v nagovoru: ὦ ξεῖνε dragi moj. 3. ἡ ξένη a) tujka, inostranka; b) (sc. χώρα) tuja dežela, tujina.

ὀδύνη, ἡ [Et. iz kor. ed = grizoč ali iz ὀ + δύη bolečina] bolečina, muka, bridkost, žalost, žalovanje, ἕρμα ὀδυνάων vir bridkosti.

ὄζος¹, ὁ [Et. got. asts = nem. Ast; iz o-zdo-s, ὀ copul. + sed, sedeti, biti] veja, vejica, mladika, poganjek, Ἄρηος potomec Arejev (= izvrsten borilec).

ὄζος², ὁ [Et. iz o-zdo-, ὀ copul. + sed = hoditi, gl. ὁδός] služabnik.

οἴ, podvojen οἰοῖ izraz bolesti in začudenja: joj, oj, o, gorje! οἴμοι gorje mi; z nom. οἲ 'γὼ τάλαινα, οἴμοι τάλας, z voc. οἴμοι πάτερ, včasih tudi v gen. οἴμοι ταλαίνης, οἴμοι γέλωτος.

οἰέτης 2 ep. (ὀ proth. in ἔτος) enake starosti, istih let.

οἶμος, ὁ, ἡ, ep. οἴμη ep. 1. pot, steza, tek (povesti), pripovest o junakih, (junaška) pesem. 2. proga, pram κυάνοιο.

οἶνος, ὁ [Et. iz ϝοινος, sor. lat. vinum iz woinom, iz lat. nem. Wein, slov. vino] 1. vino; pl. vrste vina, κρίθινος in ἐκ κριθῶν pivo, παρ' οἴνῳ pri vinu, ἐν οἴνῳ v pijanosti. 2. NT omotno (čarodejno) vino, (o)mamilo.

ὄλλῡμι, ὀλλύω ep. poet. [Et. iz ὀλ-νῡ-μι, lat. ab-oleo, ēre, gršk. ὄλεθρος. – Obl. tr. fut. ὀλῶ, aor. ὤλεσα, pf. ὄλώλεκα, plpf. ὠλωλέκειν; ep. fut. ὀλέσ(σ)ω, aor. ὤλεσ(σ)α; ion. fut. ὀλέω; ep. poet. vzpor. obl. ὀλέκω, impf. ὄλεκον, iter. ὀλέκεσκον; intr. fut. ὀλοῦμαι, aor. ὠλόμην, pf. ὤλωλα, plpf. ὠλώλειν in ὀλώλειν, ep. fut. ὀλέομαι, aor. ὀλόμην, iter. ὀλέσκετο]. 1. trans. a) pogubim, uničim, rušim, morim, ubijam λαόν, νῆας; odpravim ὀδμήν, odstranim, izpulim τρίχας; b) izgubim θυμόν, ψυχήν, ἑταίρους. 2. intr. a) propadam, poginjam, umiram, κακὸν οἶτον žalostne smrti; pf. ὄλωλα poginil sem, uničen sem, οἱ ὀλωλότες pokojniki, umrli; b) izgubljam se, izginjam, minevam κλέος, νόστος.

ὁ-μίχλη, ἡ, ep. ὀ-μίχλη [Et. slov. megla, kor. meigh, megla, dež; Hom. ἀμιχθαλόεσσα meglen] megla, oblak, para, κονίης oblak prahu.