-
ὀξύ-τονος 2 (τείνω) zelo napet; glasno šumeč (bučeč) πνεύματα; glasen, jasen, presunljiv γόος, ᾠδαί.
-
ὀξύ-φωνος 2 (φωνέω) poet. glasen, tenkoglasen.
-
ὀξύ-χολος 2 poet. nagle jeze, togoten, nagel.
-
ὄ-πατρος 2 (ὀ proth. + πατήρ) ep. istega očeta sin, brat po očetu.
-
ὀπιθό-μβροτος 2 poet. smrtnikom sledeč, αὔχημα posmrtna slava.
-
ὀπισθο-νόμος 2 (νέμομαι) ion. ki se nazaj (grede) pase βόες.
-
ὁπλῑτ-αγωγός 2 (ἄγω) hoplite vozeč, ναῦς prevozna ladja za hoplite.
-
ὁπλο-φόρος 2 (φέρω) oborožen, τάξις vojaška služba; subst. ὁ oboroženec.
-
ὀρει-δρόμος 2 (δραμεῖν) kdor po gorah teka.
-
ὀρεινός 3 ὄρειος 3 in 2 ion. οὔρειος, ep. in poet. ὀρέστερος 3 (ὄρος) 1. gorat, hribovit, brdovit, ὁδός gorska pot, ὀρεινὴ (χώρα) gorska dežela. 2. na gorah živeč, gorski, sirov, divji, Θρᾷκες gorski Tračani; subst. ὁ, ἡ gorjanec, hribovec.
-
ὀρεσί-τροφος 2 (τρέφω) ep. v gorah vzrastel, gorski.
-
ὀρεσί-φοιτος 2 = οὐρεσί-φοιτος.
-
ὄρθιος 3 in 2 (ὀρθός) 1. navkreber ali v breg, strm ὁδός, pokoncu postavljen, pokoncu stoječ, navpičen γέρρα; ὥστε πάντας ὀρθίας στῆσαι τριχάς tako da so vsem stopili lasje pokoncu; τὸ ὄρθιον breg, strm vrh, pobočje, πρὸς ὄρθιον εἶμι (ἄγω) grem (peljem) navkreber, v breg, κατὰ τοῦ ὄρθίου strmo navzdol. 2. (ki gre) naravnost, τὰ ὄρθια τὰ ἐς τὴν μεσόγαιαν φέροντα ravna črta v sredino dežele. 3. o glasu: visok, tenek, glasen, čist νόμος, κηρύγματα, κωκύματα. – adv. ὄρθια glasno ἤυσε. 4. v vojaškem govoru; ὄρθιοι λόχοι podolgaste napadalne stotnije, v katerih sta stala 2 moža drug poleg drugega in 50 mož drug za drugim ali 4 možje drug poleg drugega in 25 mož drug za drugim, προσβάλλω ὀρθίοις λόχοις napadem s podolgastimi stotnijami, λόχους ὀρθίους ποιῶ, ἄγω(oppos. φάλαγξ bojni red s širokim čelom).
-
ὀρθό-κρᾱνος 2 (κρανίον) poet. z visokim vrhom, visok.
-
ὀρθο-νόμος 2 (νέμω) poet. prav razdeljujoč.
-
ὀρνῑ́θειος 2 ptičji, kokošji, κρέα kuretina.
-
ὀρνῑθο-σκόπος 2 (σκοπέω) ki opazuje ptice, θᾶκος sedež opazovalca ptičev.
-
ὅσιος 3 in 2 [Et. part. praes. od es-, biti, gl. ἐτεός, ἐτάζω] 1. po božjem ali naravnem pravu zapovedan (določen, dovoljen), lat. fas; ὅσιόν ἐστιν sme se, dovoljeno je, οὐχ ὅσιόν ἐστιν greh je. 2. po naravi (sam po sebi) svet (opp. ἱερός posvečen), pobožen, bogaboječ, veren, vesten, nraven, οὐχ ὅσιος grešen, brezbožen, κεῖρες ὅσιαι očiščene (čiste) roke NT –. adv. ὁσίως po božjem pravu dovoljeno, sveto, pošteno, ὁσίως ἔχει τινί dovoljeno je po božjem pravu, svet običaj je za koga.
-
οὐδενόσ-ωρος 2 ep. (gl. ὤρα) nevreden ozira, brezpomemben.
-
οὐλο-κάρηνος 2 (οὖλος1) ep. kodrast.