Franja

ἐγώ [Et. lat. ego, slov. jaz (star. az), nem. ich (got. ik). – ἐγῷδα = ἐγὼ οἶδα, ἐγῷμαι = ἐγὼ οἶμαι, κἀγώ = καὶ ἐγώ, dor. ep. ἐγών, gen. ἐμοῦ, ep. ἐμέο, ἐμεῖο, ἐμεῦ, ἐμέθεν, enkl. μου, ep. μευ (gl. ἐμοὔστι, μοὐστί, τοὐμοῦ = ἐμοῦ ἐστι, τοῦ ἐμοῦ); – dat. ἐμοί, enkl. μοι, μ'; – acc. ἐμέ, enkl. με, μ'; – dual. νώ, νώι, νώιν, gen. dat. νῷν, νῶιν; acc. νώ, νῶι, – pl. nom. ἡμεῖς, ion. ἡμέες, ajol. ἄμμες; gen. ἡμῶν, ep. ion. ἡμέων, ep. ἡμείων, dor. ἁμῶν; dat. ἡμῖν, ep. ἧμιν, ἡμίν, ajol. ἄμμιν, ἤμιν; acc. ἡμᾶς, ep. ion. ἡμέας, ep. ἡμέας, ἥμεας, ἧμας, ajol. ἄμμε] jaz, mene itd.; ἐξ ἐμεῦ iz moje hiše, τί ἐμοί; kaj meni to mar? NT.

ἅλις adv. (iz Ϝάλις, εἴλω) 1. dovolj, dosti z gen.; s pt. ἅλις νοσοῦσ' ἐγώ zadosti je, da jaz trpim. 2. ep. obilno, trumoma, na kupih, v vršajih. 3. zadostno, v pravi meri, εἰ ἅλις ἔλθοι Κύπρις zmerno.

ἄν² členica, ki spada vedno h glagolu, ter pomenja, da se dejanje pod gotovimi pogoji uresniči. – Ako je stavek zanikan ali vprašalen, stoji ἄν tik za nikalnico ali vprašalnico (οὐκ ἄν, τίς ἄν); ako je glagol določen z adverbiji, stoji za temi, sicer za glagolom; sloveni se le redkokdaj z 'morda', 'morebiti', 'pač', 'lahko' ali pa s pomožnimi glagoli 'smeti', 'utegniti', 'moči'; navadno se ne sloveni ter izpreminja samo naklonom pomen. V istem zmislu rabi Hom. členico κέ(ν). – Stoji pa I. pri indikativu 1. historičnih časov ter izraža: a) da se dejanje glavnega stavka ni uresničilo (irrealis, ker se pogoj ni uresničil): ἐγὼ καὶ αὐτὸς ἡβρυνόμην ἄν, εἰ ἠπιστάμην ταῦτα tudi jaz sam bi se bahal, ako bi umel to (ἀλλ' οὐ γὰρ ἐπίσταμαι toda ne razumem); b) da se je dejanje ponavljalo (iterativus): διηρώτων ἄν αὐτούς povpraševal sem jih tuintam; ἔπαισεν ἄν sempatam je tudi koga udaril (če je ravno prilika nanesla); c) da je bilo dejanje v preteklosti možno (potentialis); τίς ἄν ᾤετο kdo bi si bil pač to mislil; εἶδες ἄν lahko bi bil videl; ἔνθα δ' ἔγνω ἄν τις tedaj bi bil lahko spoznal. 2. futura, da izraža domnevano dejanje: αὐτὸν δ' ἄν πύματόν με κύνες … ἐρύουσιν naposled me bodo pač psi sem in tja vlačili. II. stoji pri optativu v glavnih in zavisnih stavkih in izraža 1. dejanje, ki je v sedanjosti in prihodnjosti možno (potentialis praesentis): τάχα δ' ἄν τι καὶ τοῦ οὐνόματος ἐπαύροιτο utegne biti, da ga je doletela ta škoda zaradi njegovega imena. 2. izraža vljudno zatrjevanje ali vprašanje: ἴσως ἄν τις εἴποι morda bi kdo rekel; slovenimo ga s potencialom ali z glagoli: smeti, utegniti, moči. III. pri konjunktivu v zavisnih stavkih in izraža, da se bo dejanje pod gotovimi pogoji vršilo 1. v prihodnjosti ali. 2. v nedoločenem času; stoji tudi za relativi in vezniki, s katerimi se pogosto spaja v ἐάν, ὅταν, πρὶν ἄν itd.; relativnim zaimkom daje ἄν splošen značaj; v epskem jeziku se rabi konj. z ἄν in brez ἄν mesto ind. futura. IV. pri infinitivu in participu izraža potencialno ali irrealno sodbo.

ἀνήρ, ἀνδρός, ὁ [Et. lat. Nero močni; neriosus krepak; gršk. še ἀγήνωρ pogumen, δρῶψ (iz νρ-ώψ) človek –. – v krazi ἁνήρ, ὡνήρ = ὁ ἀνήρ; ep. poet. ἀνέρος, ᾱ̓νέρες, ἆνερ; dat. pl. ep. ἄνδρεσσι] mož, moški, (odrastel) človek; soprog, ženin, vojak, junak (nav. pl.) ἀνὴρ ὅδε = ἐγώ, ἀνήρ τις nekdo.

ἀντίος 3 (ἄντα) 1. nasproti, pred obličjem, spredaj, proti. 2. nasproti obrnjen, protiven, sovražen, nasproten; subst. ὁ ἀντίος nasprotnik, protivnik, sovražnik; τὸ ὑμέτερον ἀντίον γίνεται vi nasprotujete, z ἢ: οἱ λόγοι ἀντίοι εἰσὶν ἢ οὓς ἐγὼ ἤκουον besede so povsem različne od onih, ki sem jih slišal; ἁδεῖα μέν, ἀντία δ' οἴσω prinesem sicer prijetne besede, akoravno izrekam nasprotno mnenje; ἔστη ἀντίος stopil je predenj. – adv. ἀντία, ἀντίον nasproti, pred τινός, ἐκ τοῦ ἀντίου od nasprotne strani, ἀντία, ἀντίον αὐδάω τινά od-, nagovarjam koga, ὅς τις σέθεν ἀντίον εἴπῃ kdor ti ugovarja.

ἀτάρ [Et. iz ἀτ-αρ, lat. at, pa] stoji vedno v začetku stavka 1. napoveduje nasprotje: nasprotno pa ἀτὰρ αὖτε, pa, ipak, toda, vendar; tako posebno pri nenadnih vprašanjih in kadar se govor prekine: ἀτὰρ τί ἐγὼ περὶ κλοπῆς συμβάλλομαι toda čemu, ἀτὰρ ἥδ' ἂν τάδ' λέγοι toda to ti lahko pove. 2. nadaljuje govor: in nato Od. 21, 229, ἀτὰρ καί = quin etiam, in (da) celó, ἀτάρ τοι toda gotovo, da, (za)res; in vendar (Il. 5, 483; 9, 56). 3. utemeljuje prejšnji stavek Ἕκτορ, ἀτὰρ σύ μοί ἐσσι saj si vendar.

βαθῡ́νω (βαθύς) [fut. βαθυνῶ] izdolbem, uglobim, poglobim; φάλαγγα postavim bojni red tako, da stoji mnogo vrst druga za drugo; ἐξ ὅσων ἐγὼ τὴν φάλαγγα βαθυνῶ koliko vrst bom postavil drugo za drugo v bojni red.

γάρ (iz γὲ ἄρ = saj torej) veznik, ki ne stoji nikdar na prvem (navadno na drugem) mestu 1. navaja vzrok: kajti, namreč, zakaj, saj (lat. nam, enim); pomni: a) včasih stoji pred stavkom, čigar veljavnost utemeljuje: Ἀτρείδη, πολλοὶ γάρ τεθνάσι Ἀχαιοί, τῷ σε χρὴ πόλεμον παῦσαι ker je mnogo A. umrlo, moraš; ali ti moraš, kajti; b) včasih stoji v parentezi: καὶ ἐγώ – ἔγνων γάρ, ὅτι οὐκ ἤρεσεν – ἀλλά τοι ἔφην spoznal sem namreč; c) ne redko stoji γάρ eliptično (stavek, ki se utemeljuje, se mora iz zveze dopolniti); οὔτε ἐσθίουσιν πλείω ἢ δύνανται φέρειν, διαρραγεῖεν γάρ ἄν (kajti sicer bi …) namreč εἰ πλείω ἐσθίοιεν; tako posebno v odgovorih: καὶ δῆτ' ἐτόλμας … ὑπερβαίνειν νόμους; οὐ γάρ τί μοι Zεὺς ἦν ὁ κηρύξας τάδε = da, saj ni Z. zapovedal tega; πολλὴ γὰρ ἀνάγκη da, kajti to je neizogibno. 2. potrjuje kaj: gotovo, seveda, kajpada, nemara, pač. 3. nam kaj pojasnjuje ali razlaga: namreč (ἓν δ' ἴσθ'* ὅσων γὰρ εἰσεκήρυξαν, Soph. El. 690). 4. v vprašanjih izraža posledico: torej ἦ ζῆ γὰρ ἁνήρ; ποιμὴν γὰρ ἦσθα ti si bil torej pastir? 5. v zvezi z drugimi členicami; ἀλλά γάρ pa seveda, pa vendar; εἰ γάρ, αἰ γάρ, εἴθε γάρ = utinam; καὶ γάρ = etenim, kajti tudi; καὶ γὰρ οὖν zatorej tudi; γάρ τοι zares; οὐ γάρ; τί γάρ; kako neki ? οὐ γὰρ ἀλλά seveda, pa vendar, pri vsem tem pa.

γέ [Et. iz g'e, hrvaško zi: njoj-zi, nem. ch = mi-ch (got. mik = ἐμέ-γε); sor. lat. neg: neg-otium] dor. γά enklitična členica, poudarja predstoječo besedo in se mnogokrat ne prevaja 1. omejuje: vsaj, vendar, sicer. 2. poudarja: celo, prav, ravno. 3. zagotavlja: zares, seveda, kajpada, gotovo; posebno stoji pri odločnem pritrjevanju, lat. quidem, certe: πάνυ γε, σφόδρα γε, ἔγω γε equidem, jaz vsaj; ὅς γε ki namreč, ker pač (lat. quippe qui); ἐάν γε, εἴ γε ako sploh, καί γε in sicer.

ἔγω-γε poudarjen ἐγώ jaz zase, vsaj jaz.

ἐμέ [Et. lat. me, slov. me(ne), nem. mi-ch] mene gl. ἐγώ.

ἐμέθεν, ἐμεῖο, ἐμέο, ἐμεῦ gl. ἐγώ.

ἐν, ep. εἰν, εἰνί [Et. gršk. še ἐνί, ἔνι z lokal. končn. idevr. eni, lat. in (strl. en), slov. v (strsl. vъ iz vъn, kar je iz on)] I. adv. v, na, pri tem, poleg tega, notri. II. praep. z dat. 1. kraj.: a) v, na (na vprašanje kje?) ἐν οἴκοις, ἐν ξένᾳ, ἐν ἵπποις, ἐν νήσῳ, ἐν οὐρανῷ, ἐν τῷ δεξιῷ na desnem krilu, ἐν πέτροισι na (ob) skali, ἐν τοῖς βοτοῖς αἱμάξαι z živino; b) α.) pred, τἂν ποσὶν κακά pred nogami = sedanje zlo, λέγω ἐν τοῖς στρατιώταις, ἐν μάρτυσι, ἐρέω ἐν ὑμῖν, ἐν πᾶσι vpričo vseh; β.) pri ἡ ἐν Μαραθῶνι μάχη, ταῦτα ἐν θεοῖς ἐστὶν καλά, ἐν Κορωνείᾳ κινδυνεύω, ἐν Πέρσαις; γ.) med ἐν τοῖς δένδροις ἔστην, ἐν πρώτοις μάχομαι, νεῖκος ἐν ἀθανάτοισιν ὄρωρεν, ἐν πολλοῖς ἀνάσσω, οἱ ἐν γένει sorodniki, ἐν τοῖς ἀρίστοις λέγομαι prištevajo me med najboljše, ἐν φίλοις med prijatelji; c) posebni pomeni: α.) ἐν τοῖς pri sup. v prvi vrsti, zlasti, najbolj, pred vsem, τοῦτό μοι ἐν τοῖσι θειότατον φαίνεται γίγνεσθαι, ἐν τοῖς πρώτη ἡ στάσις ἐγένετο, ἐν τοῖς βαρύτατα najteže, nadvse težko, ἐν τοῖς μάλιστα največ, najbolj; β.) pri glagolih premikanja (na vprašanje: kam?) namesto εἰς: πέσε ἐν κονίῃσιν, βάλλω ἐν χερσίν, ἐν βουσὶ θορών, ἐν τάφῳ τίθημι, ἐν φρεσὶν βάλλω, ἐν ποίμναις πίτνω, ἐν ἐχυρωτάτῳ ποιοῦμαι spravim na najvarnejši kraj, ἐν τούτοις ἀνακεκομισμένοι ἦσαν so bili spravili gori, ἐν δεσμῷ δέω, ἐν πέδαις δέδεμαι vklenjen sem v; γ.) eliptično z gen. ἐν Ἅιδου, ἐν ἀφνειοῦ πατρός, ἐν διδασκάλων(sc. οἴκῳ), ἐν ἡμετέρου v naši hiši, ἐν Ἀσκληπιοῦ(sc. νεῴ); δ.) o orožju in obleki: ἐν ἐσθῆσι, ἐν ὅπλοις pod orožjem, ἐν μαλακοῖς ἱματίοις ἠμφιεσμένος oblečen v mehka oblačila NT; ε.) pren. izraža stanje ali razmere; εἰμὶ ἐν πολέμῳ, ἐν ὀργῇ, ἐν πένθει, βιοτεύω ἐν ἀφθόνοις, ἐν φιλοσοφίᾳ εἰμί bavim se s filozofijo, οἱ ἐν ποιήσει γενόμενοι pesniki, ἐν τούτοις εἰμί s tem se bavim, οἱ ἐν πράγμασιν državniki, ἐν ἐμαυτῷ εἰμι obvladam se, τοῦτο ἐν ἐμοί ἐστι to je v mojih rokah, moja dolžnost je to, to zavisi od mene, ἐν σοὶ σῴζομαι ti si moja rešitev, ἐν ἴσῳ εἰμί sem enak, ἐν ὁμοίῳ ποιοῦμαι enako cenim, ἐν παρέργῳ τίθεμαι smatram za manj važno, ἐν ἡδονῇ μοί ἐστιν kaj mi vzbuja veselje. 2. čas. v, ob, med, tekom, ἐν τοῦτῳ med tem, v tem trenotku, ἐν ᾧ dokler, medtemko (NT zaradi tega, ker), ἐν καιρῷ ob pravem času, ἐν τάχει hitro, ἐν χρόνῳ s časom. 3. pren. a) o sredstvu ali orodju: s, z, po, s pomočjo, ἐν χερσὶ λαμβάνω z rokami, ἐν τοῖς τόξοις z lokom, ἐν ὀφθαλμοῖς ὁρῶσιν z očmi, τὰ πραχθέντα ἐν ἐπιστολαῖς ἴστε iz pisem, πίνω ἐν ἐκπώματι iz čaše pijem, ἐν τοῖς νόμοις παιδεύω po zakonih vzgojujem; b) NT ὄμνυμι ἔν τινι pri, ἀγοράζω ἔν τινι za, ἀλλάσσω ἔν τινι s, z; c) glede na, z ozirom na ἄριστος ἐν τοῖς πολεμίοις, ἐν πᾶσιν ἔργοις δαήμων, χρηστὸς ἐν τοῖς οἰκείοις, ἐν ὑμῖν κωλύομαι vi mi branite kaj, ἐν τοῖς δικασταῖς ἐσφάλη po krivdi sodnikov, ἐγὼ ἐν τῷ μέρει kar se mene tiče, ἐν τῷ τοιούτῳ v takšnih razmerah.

ἐφ-ίημι, ion. ἐπ-ίημι [fut. ἐφήσω, aor. ἐφῆκα, ep. ἐφέηκα, cj. ἐφῶ, ep. ἐφήω, ἐφείω] I. act. 1. trans. a) pošiljam, gonim, podim h komu ali nasproti komu τινά τινι, ἐπί τι, ὄνους ταῖς ἵπποις spuščam k; b) ščuvam koga na koga τινὰ ἐπί τινα, zapeljem, zvodim, pripravim do česa inf.; c) mečem na koga, izpuščam, streljam, ἔγχος, βέλεά τινι, ἐπί τινι; zgrabim, popadem, pestim χεῖράς τινι; ὕδωρ ἐπί τι napeljem kam; d) pre-, dopuščam τινί, inf., ἡνίας λόγοις popuščam, izročam διαφθοράν τινι, dovoljujem; e) naročam, nalagam, velevam komu τινί; f) prisodim, naklonim, pošljem komu (nad koga) kaj πότμον. 2. intr. prepuščam se, vdajam se τινί. II. med. 1. a) zahtevam, želim kaj, hrepenim po čem, stremim za čim, potegujem se za kaj τινός; χαίρειν τἄλλ' ἐγώ σ' ἐφίεμαι po tvoji volji se naj zgodi vse drugo; b) merim na kaj τῶν ὄψεων. 2. naročam, velevam, zapovedujem τινί τι; εἰς τὴν Λακεδαίμονα je poslal v L. povelje. 3. dovoljujem, dopuščam τινί z inf.

ἤ², ep. ἠέ [Et. iz ἠέ, ἠ-ϝέ, ἦ ϝέ; ϝε; = lat. -ve, ali] I. ločilni veznik 1. postavlja nasproti dva ali več členov (besed ali stavkov): ali (lat. aut, vel, sive) ζητῶν ὄλεθρον ἢ φυγήν; a) pri števnikih je ἤ enak slov. do; στάδια πέντε ἢ ἕξ pet do šest stadijev; b) ako drugi člen prvega izključuje, slovenimo ἤ z ali pa, sicer: ἐγὼ τοὺς πολεμίους νικήσω ἢ μηκέτι με Κῦρον νομίζετε; c) (podvojen) ἢ – ἤ ali – ali (aut – aut); pogosto stoji mesto prvega ἤ drug sinonimen veznik: ἤ τοι – ἤ zares ali – ali; ἀλλ' ἤ τοι κεῖνόν γε δεῖ ἀπόλλυσθαι – ἢ σέ; pomni še: ἤ τις ἢ οὐδείς komaj eden. 2. v vprašalnih stavkih: a) v razstavnih vprašanjih: πότερον (πότερα) – ἤ jeli – li; b) pri Hom. ἤ – ἤ (ἦ, ἦε) v zavisnih in nezavisnih razstavnih vprašanjih; prvi člen stoji tudi brez veznika, ᾤχετο πευσόμενος, ἤ που ἔτ' εἴης; c) = an na početku vprašalnega stavka: ἀλλὰ τίς σοι διηγεῖτο; ἢ αὐτὸς Σωκράτης ali morda? II. primerjalna členica: kot, nego, kakor (quam), za komparativi in besedami kompar. značaja (ἄλλος, βούλομαι, θέλω); pomni: ἄλλο τι ἤ (=kaj drugega nego) kajneda; ἄλλ' ἤ (za nikalnico) razen, izvzemši.

ἡμεῖς [Et. ajol. ἄμμες iz n̥s-mes, n̥s, sor. nem. uns (iz n̥s), lat. nōs, slov. nas] gl. ἐγώ.

ἡμέων gl. ἐγώ.

κἀγώ = καὶ ἐγώ.

καί [Et. strslov. cě (iz kai), čeprav; lat. ceu (iz kai-we), cēteri (iz καί + etero- "in drugi"). – pred vokali κ', χ', v krazi: χἠ (καὶ ἡ), κεἰ (καὶ εἰ), κᾆτα (καὶ εἶτα), χὤτι (καὶ ὅτι) itd.] I. veznik: in, pa, ter, veže posamezne besede in stavke: 1. v slovenščini se pogosto ne prevaja, tako zlasti v začetku stavka in kadar veže πολύς z drugimi adjektivi, πολλοὶ καὶ ἀγαθοί mnogi hrabri, πολλά τε καὶ κακὰ πάσχω mnogo hudega, πολλαὶ καὶ καλαὶ ἐλπίδες mnogo lepih nad. 2. posebni pomeni: a) in zato, torej, in sedaj, καί μοι ἀπόκριναι, καί μοι λέγε; b) in sicer, namreč, to se pravi, βῆ πρὸς δῶμα Διὸς καὶ (namreč) μακρὸν Ὄλυμπον; παρῆσάν τινες καὶ (in sicer) πολλοί γε, ἔχων δύο ταῦτα ἔθνη καὶ ἀμφότερα ἰσχυρά (in sicer); καὶ ταῦτα, καὶ τοῦτο posebno, zlasti, Κρόνου δὲ παῖς καὶ χρόνου to je, to se pravi; c) in zares (seveda) καὶ ἐτετήκει χιών; d) skratka, in sploh (ako veže dele s celoto) Πάχητι καὶ τοῖς Ἀθηναίοις ἦλθεν ἀγγελία; e) pa, καὶ οὐ pa ne, κεῖνός τ' ἐκεῖνα στεργέτω κἀγώ (jaz pa) τάδε, πάλαι δέδοκται ταῦτα κοὐ νεωστί μοι ne pa šele danes; f) ali, ali marveč (pravzaprav), ἕνα καὶ δύο, τρίτῃ καὶ (ali) τετάρτῃ ἡμέρᾳ, ὀλίγου τινὸς ἀξία ἐστὶ καὶ οὐδενός da je malo vredna ali (pravzaprav) nič; g) in vendar οἶδ' ὅτι νοσεῖτε πάντες καὶ νοσοῦντες ὡς ἐγὼ οὐκ ἔστιν ὅστις ἐξ ἴσου νοσεῖ; h) pogosto se nahaja priredna zveza s καί, kjer bi pričakovali podredje: ἦν δ' ἦμαρ ἤδη δεύτερον πλέοντί μοι κἀγὼ Σίγειον κατηγόμην že drugi dan sem se vozil, ko sem priplul v Sigejon; ἠώς τε δὴ διέφαινε καὶ ἐγένοντο ἐπὶ τῷ οὔρει ko se je prikazala jutranja zarja, so prišli na vrh gore; tako posebno za οὔπω, ἤδη, ἅμα itd; i) kakor (za izrazi enakosti in sličnosti ὅμοιος, ὁ αὐτός, ἴσος, ὁμοίως itd., prim. lat. ac, atque), Πέρσαι τὴν αὐτὴν ἐσκευασμένοι καὶ ὁ πεζὸς αὐτῶν ravno tako oboroženi kakor; ὁρᾷς, ὡς οὐ ταὐτὰ ἐμοῦ κατηγορεῖς καὶ ἐγώ σου; j) za časovnimi in pogojnimi stavki uvaja pogosto glavni stavek: tedaj (pa) αὐτὰρ ἐπεὶ δείπνησε, καὶ οἱ δῶκε σκύφον; ἦμος ἥλιος κατέδυ, καὶ (τότε δὴ) κοιμηθῆμεν ἐπὶ θινὶ θαλάσσης; k) καί … καί (lat. et … et) = τὲ … καί i … i, kakor … tako tudi, ne samo … ampak tudi, ἄλλως τε καί zlasti. II. adverb. 1. tudi, enako, ravno tako, tako tudi, ὡς φαμένη καὶ ἡγήσατο kakor je rekla, tako je tudi šla spredaj, ἠδὲ καί in tudi, ἐμοῦ ἰόντος ὅποι καὶ ὑμεῖς kamor tudi vi greste, καὶ αὐτός, καὶ οὗτος (enako) tudi sam (ta), Ἀγίας καὶ Σωκράτης καὶ τούτω ἀπεθανέτην sta tudi umrla; εἴπερ τις καὶ ἄλλος ako sploh kdo, ὥς τις καὶ ἄλλος kakor katerikoli drugi. 2. a) celo, že, vrhu tega, zares, ὃς νῦν γε καὶ ἂν Διῒ πατρὶ μάχοιτο, τάχα κεν καὶ ἀναίτιον αἰτιόῳτο, καὶ φύσει že po naravi, καὶ πάνυ, καὶ μάλα kaj zelo, prav zelo, da, seveda, καὶ λίην žalibog le preveč; b) ako se poudarja majhna (neznatna) stvar: tudi če samo ἱέμενος καὶ κάπνον νοῆσαι, ἔργον καὶ πόλεις ἀριθμῆσαι, καὶ ἀποκρίνασθαι χαλεπόν; c) pri komp.: še θεός καὶ ἀμείνονας ἵππους δωρήσαιτο, καὶ μεῖζον ἄεθλον; pri števnikih: vsi do, gotovo καὶ εἴκοσι τάλαντα; d) v vprašalnih stavkih: kaj neki, kaj pač ποῖον ἄνδρα καὶ λέγεις; ἴδωμεν τί ποτε καὶ λέγομεν, ἄμφω γὰρ αὐτὰ καὶ κατακτεῖναι νοεῖς; ἤρετο, ὅτι καὶ εἴη τὸ σύνθημα; e) pri časovnih določilih: že καὶ πάλαι, καὶ πρόσθεν, καὶ νῦν. 3. pri part. = καί περ: dasi, čeprav, kakor tudi, θέαμα τοιοῦτον, οἷον καὶ στυγοῦν τ' ἐποικτίσαι; καὶ τύραννος ὢν ὅμως čeprav sem kralj. III. v zvezi z drugimi členki: καὶ γάρ (lat. etenim) kajti (tudi), seveda, καὶ γὰρ οὖν zatorej tudi, καὶ γὰρ ῥά kajti celo, καὶ γὰρ καί kajti tudi, καὶ γὰρ δέ in tudi, pa tudi, in celo; καί γε in sicer, in res, καὶ ἐγὼ μέν da, jaz za svojo osebo; καὶ δέ pa tudi, razen tega, δὲ καί pa tudi (celo); καὶ δή in že, celo že, in celo, in zares; καὶ δὴ καί in tako seveda tudi, in tako pač, in potemtakem, καὶ δὴ καὶ τότε in tako seveda tudi tedaj; καὶ μήν in vendar, in zares, zdaj pa, kajpada; καί τοι in vendar, (in) pač; καὶ εἰ, καὶ ἐάν (κἄν) tudi če, celo ako; εἰ καί, ἐάν καί četudi, čeprav; εἰ δὲ καί če pa celo; οὐ μόνον … ἀλλὰ καί ne samo … ampak tudi, καί ὥς tudi tako, vkljub temu.

μέν (gl. μά, μήν) členica, ki ne stoji nikdar v začetku stavka, navadno za besedo, na katero se nanaša 1. okrepljuje ali potrjuje odnosno besedo: res, zares, gotovo, seveda, kajpada, torej; ἦ μέν zares, v resnici, ἐγὼ μέν jaz vsaj, jaz gotovo (kako drugi sodijo, ne vem); ἀλλὰ … μέν pa … toda zares, καὶ μέν in zares, pa vendar, μὴ μέν zares ne, gotovo ne, οὐ μὲν δή pa zares ne, μενοῦνγε da, seveda, εἰ μὲν (δή) ako (torej) zares; včasih se ne more prevesti. 2. stoji korelativno in odgovarja pogosto nastopnemu δέ, μέντοι, ἀλλά in se mnogokrat ne prevaja: sicer … pa; deloma … deloma; ὁ μὲν … ὁ δέ, οἱ μὲν … οἱ δέ, τὸ μὲν … τὸ δέ, τοτὲ μὲν … τοτὲ δέ ta … oni, eden … drugi, to … ono, zdaj … zdaj, μὲν οὖν zato torej; v odgovoru: vsekakor, seveda, zares. 3. a) včasih vežemo mi stavke podredno, dočim so jih Grki vezali priredno: ἦν μὲν σιωπή, φθέγμα δ' ἐξαίφνης τινὸς θώϋξεν αὐτόν ko je vse molčalo, ga je nenadoma nekdo poklical; b) korelativna stavka sta včasih zelo drug od drugega oddaljena; c) členici μέν odgovarja pogosto druga členica, npr. ἀλλά, αὐτάρ, ὅμως, ἔπειτα, καί; κάρτιστοι μὲν ἔσαν καὶ καρτίστοις ἐμάχοντο; ne redko manjka δέ: τὸ μὲν σε πρῶτον ἐγὼν εἰρήσομαι αὐτή.