Franja

ἀνά, apok. ἄν, pred ustniki ἄμ [Et.: lat. an, neločlj. predp. an-helare, dihniti, nem. an, strsl. vъ- iz n̥, v sestavlj. ą-] I. adverb. na tem, na to, gori (pogosto je le na videz adv., kadar stoji v tmezi). II. praep. (stoji tudi za samostalnikom brez anastrofe) 1. z gen. na, ob, po, ep. samo ἀνὰ νηὸς βαίνειν na ladjo stopiti. 2. z dat. ep. poet. na, gori na (kje?); χρυσέῳ ἀνὰ σκήπτρῳ na žezlu; ἂμ βωμοῖσι na oltarju. 3. z acc. a) krajevno: na (od spodaj gori), nad, preko, črez, skoz: ἀνὰ ποταμόν po reki navzgor; ἀνὰ ἄστυ po mestu; ἄν τε μάχην v boj; ἀνὰ δῆμον πτωχεύω beračim pri vsem narodu, ἀν' Ἑλλάδα po vsej Greciji; ἀνὰ τὴν ἤπειρον povsod na celini; ἀνὰ πρώτους med prvimi; ἀνὰ θυμόν v srcu; ἀνὰ στόμα ἔχειν imeti vedno na jeziku, govoriti o čem; b) časovno: ἀνὰ πᾶσαν τὴν νύκτα (skozi) vso noč; ἀνὰ πᾶσαν ἡμέραν vsaki dan; ἀνὰ τὸν πόλεμον τοῦτον tekom te vojske (v tej vojni); ἀνὰ χρόνον počasi, polagoma, tekom časa; ἀνὰ πᾶν ἔτος vsako leto; c) pri števnikih (distributivno): ἀνὰ δύο po dva; ἀ. τέτταρας po štirje; ἀνὰ ἑκατόν po sto; d) pren. ἀνὰ κράτος kolikor morem, na vso moč, v diru; ἀνὰ μέρος premenjema, po vrsti; ἀνὰ λόγον razmerno.

ἄνα 1. = ἀνάστηθι vstani. 2. vok. od ἄναξ.

ἀνα-βαίνω, dor. in ep. ἀμβαίνω [imper. aor, 2 NT ἀνάβα, aor. mixt. ἀνεβήσετο] 1. intr. a) stopam, plezam, vzpenjam se, vzdigujem se (kvišku), grem, hodim gori (od obale v deželo) τί, ἀνά, εἰς, ἐπί τι, ἐπί τινος; grem v goro τὸ ὄρος; νεκροῖς hodim po mrtvecih; φάτις ἀ. ἀνθρώπους govorica (glas) se širi med ljudmi; b) ἵππον zajašem konja, ἐπὶ τὴν τριήρην stopim na ladjo, vkrcam se (tudi brez νῆα): ἐς Τροίην vkrcam se in odplovem v Trojo; ἀπὸ Κρήτης odplovem od Krete; c) izkrcam se, stopim na suho; d) nastopim (kot govornik, na odru, pred skupščino) ἐς τὸ πλῆθος; εἰς τὸ δικαστήριον pridem pred sodnijo; e) naraščam (o vodi); rastem NT (o rastlinah); privzdigujem se, dvigam se (o poslopju); f) prehajam na koga (ἡ τυραννίς); g) πράγματα zadeve (podjetja) komu uspevajo; h) τὰς ἵππους skačem na, uplemenjam, ubrejam. 2. trans.: [aor. ἀνέβησα] vkrcam, spravim na ladjo; ἄνδρας ἐπὶ καμήλους ἀνέβησεν zaukazal je, da naj zajašejo velblode. – pass. dam se zasesti, jaše kdo na meni. – med. νὼ ἀναβησάμενοι ko so naju sprejeli na ladjo.

ἀνα-βακχεύω vzkipim, vriskam.

ἀνα-βάλλω, ep. ἀμ-βάλλω 1. act. a) mečem kvišku, namečem, nasujem γῆν; izkopljem τάφρον; τινὰ ἐπὶ τὸν ἵππον dvignem koga na konja; b) odlagam, odlašam, zadržujem, oviram ἄεθλον, ἔργον, πράγματα. 2. med. a) začenjam, počnem ἀείδειν; b) ogrnem si χλαῖναν; prevzamem, lotim se πόλεμον; c) odlašam, odlagam ἔργον.

ἀνά-βᾰσις, εως, ἡ, poet. ἄμβασις 1. plezanje, pot (na goro), zajahanje (konja); pot od morja v notranjo deželo, pohod od morja. 2. vzhod (od spodaj gori); konkr. πᾶσα ἄμβασις ἵππων cela konjica.

ἀνα-βασσαρέω poet. (v tmezi) glasno (za)ukam, (za)vriskam.

ἀνα-βάτης, ου, ὁ, poet. ἀμβάτης 1. kdor je kam splezal, jahač, jezdec. 2. voznik, voditelj slonov.

ἀνα-βᾰτικός 3 kdor se spretno popne na konja, spretno zajahajoč, spreten jezdec.

ἀνα-βέβρῠχεν ep. [pf. od ἀνα-βρύκω] izviram, vrvram izpod.

ἀνα-βῐβᾰ́ζω [fut. ἀνα-βιβῶ, ᾷς, aor. ἀνεβίβασα, med. fut. ἀναβιβῶμαι, aor. ἀνεβιβασάμην] 1. act. a) peljem koga gori; ἐφ' ἵππον dvignem, posadim (pomagam) na konja; ἐπὶ τὸ ὄχημα dvignem na voz; ἐπὶ τὴν ναῦν spravim na ladjo, vkrcam; b) τριήρεις potegnem na suho (πρὸς τὴν γῆν); ἐπὶ τὴν πυρήν ukažem koga na grmado položiti; τοὺς φθόγγους pravilno vzdigujem in znižujem glasove. 2. med. tiram, pripeljem pred sodišče παιδία (kot priče), τινά spravim na ladje, vkrcam.

ἀνα-βιόω, ἀνα-βιώσκομαι [aor. 1. tr. ἀνεβίωσα, 2. intr. ἀνεβίων] 1. act. intr. oživim (oživeti). 2. med. tr. oživim (oživiti).

ἀνα-βλαστάνω [fut. ἀναβλαστήσω, aor. ἀνέβλαστον] poganjam (kvišku) mladike, odganjam, klijem, brstim, razcvetem se iznova; nastanem (iznova), razvijam se.

ἀνα-βλέπω 1. povzdigujem oči, oziram se gori, gledam v obraz, po-, zagledam (πρός τινα, τινί). 2. odprem zopet oči; izpregledam, zadobim zopet vid.

ἀνα-βλύζω, -ύω 1. intr. curljam, tečem, izviram. 2. tr. πηγήν dam izvirati, curljati, teči iz česa.

ἀνα-βοάω [ion. ἀμβοάω, aor. ion. ἀνέ-βωσα] 1. zakričim, zaženem (bojni) krik, zavriskam, zavpijem na koga, pokličem ga, glasno zapovedujem. 2. objokujem, oplakujem συμφοράν.

ἀνα-βρᾰχεῖν ep. [def. aor. ind. ἀνέβραχεν] 1. zarožljam, zazvenčim (orožje). 2. odprem se s treskom (z ropotom); zaškripljem in se odprem καλὰ θύρετρα.

ἀνα-βρόξαι ep. [def. aor. opt. -βρόξειε, pt. pass. ἀναβροχέν] zopet posrkam, požrem, pogoltnem; pass. (pri)tečem nazaj.

ἀνα-βρῡχάομαι med. zakričim, zajavkam.

ἀνα-βῶσαι gl. ἀναβοάω.