kônčen (-čna -o)
A) adj. finale, conclusivo; ultimo; definitivo; finito:
končna redakcija zakona redazione definitiva della legge
dati stvari končno obliko dare all'oggetto la forma finale
končni izdelki prodotti finiti
končni prizor scena finale
FRAZEOLOŠKA/TERMINOLOŠKA RABA:
v končni konsekvenci in ultima analisi
fiz. končna hitrost velocità finale
šol. končna ocena voto conclusivo, finale
končno zaporedje serie finita
geogr. končna morena vallo morenico
knjiž. končna sodba, končni račun redde rationem
jur. končni govor arringa
šport. končni izid score
teh. končni obdelovalec rifinitore
B) kônčni (-a -o) m, f, n ultimo (della fila e sim.);
končno in neskončno il finito e l'infinito