Franja

canis -is, m f (gr. κύων, gen. κυνός)

1. pes, psica: canes aluntur in Capitolio, ut significent, si fures venerint Ci., c. venaticus Pl., Ci., N. lovski, sledni pes, catenarius Sen. ph. pes na verigi, pastoricius Ap. ovčarski pes, tergeminus, vipereus O. = c. Tartareus Sen. tr. Kerber, pes v podzemlju, Erigonēius, Icarius O. pes Erigone, Ikarove hčere, semidei canes Lucan. (o Anubidu), c. rabiosus Cels. stekel pes; kot fem. = canis femina Varr., ieiuna, rabiosa H., Echidnaea = Cerberus O., Stygiae canes Lucan., infernae canes H. ali samo canes V. (Aen. VI, 257); canem alligare ad ostium Sen. rh., immissis canibus agitare feras V., cave canem (kot napis na hišnih vratih) Varr., Petr.; preg.: venatum ducere invitas canes Pl. = siliti koga k čemu, česar noče storiti; cane peius et angue vitare H. bati se bolj kakor psa in kače = kakor kuge, smrti; canis a corio numquam absterrebitur uncto H. = na kratkem jermenu se pes uči kožo žvečiti; canis timidus vehementius latrat quam mordet Cu. pes, ki laja, ne grize; a cane non magno saepe tenetur aper O. = tudi šibkejši pogosto premaga močnejšega.

2. pren.
a) psovka nesramnemu, „ciničnemu“, umazanemu človeku pes, kuzla: Avidienus, cui Canis ex vero ductum cognomen adhaeret H., Diogenes cum choro canum suorum Lact. epit. = cinikov.
b) o ujedljivih, besnih ljudeh, poseb. o tožnikih = ujedljivec, besnež: alii canes (sunt), qui et latrare et mordere possunt Ci.
c) zaničlj. o suženjsko ponižnih privržencih rim. mogotcev = lizun, prilizovalec, slinež, „kreatura“: tu Clodiane canis Ci., Cibyratici canes perscrutabantur omnia Ci., apponit de suis canibus quendam, qui dicat Ci.

3. v igrah s kockami pasji, t. j. najnesrečnejši met, ko kaže vsaka izmed štirih kock številko I, torej skupaj IIII (naspr. Venus): damnosi canes O., Pr., canem mittere Suet.; pren.: tam facile homines occīdebat quam canis excidit Sen. ph.

4. morski pes, tjulenj: canis marinus Plin., canes Ci., Lucr., V., Tib., Lucan., Sen. tr. (o Skilinih psih).

5. dvoje ozvezdij
a) Veliki pes: canis maior V.; njegova najsvetlejša zvezda je Sirij (Sirius), ki vzhaja sredi julija, od tod „pasji dnevi“.
b) Mali pes: canis minor O. (προκύων, gl. antecanis) južno od ravnika.

6. psica, neke vrste spona: Pl.

Opomba: Star. soobl. canēs -is, m f: Enn., Lucr., Varr.

phōca -ae in phōcē -ēs, f (tuj. φώκη) tjulenj (Phoca vitulina Linn., čisto lat. vitulus marinus Plin.): V., O., Val. Fl.

vitulus -ī, m (sor. z vetus; vitulus torej = „leto dni stara žival“, „junec“, „letnjak“; prim. keoško ἔτελον = ajol. ἔταλον junec, umbr. vitluf = lat. vitulos, etr. vitli, lat. Italia = osk. Viteliú)

1. tele, teliček, junec, ícek: Varr., Ci., Col., Mart., Gell. idr., vesper ubi e pastu vitulos ad tecta reducit V., mactatos credere illic lactantes vitulos O.

2. pesn. in poklas. mladič drugih živali, npr.
a) žrebe, žrebiček: iam vitulos hortare V.
b) slonji mladič, slonček: Plin.
c) kitov mladiček, kitek: Plin.

3. vitulus marīnus morsko tele, tjulenj: Col., Plin., Suet., Iuv.; tudi samo vitulus Plin. — Kot rimski priimek Vitulus -ī, m Vítul, npr. Pomponius Vitulus Pomponij Vitul: Varr.

iuvencus 3 (iuvenis) mlad: equus Lucr., gallina Plin., M.; subst.

1. iuvencus -ī, m
a) mladec, mladenič, sin: te suis matres metuunt iuvencis H.
b) mlad bik: Varr., Mart., fortes ad aratra iuvenci V., novellus iuvencus (naspr. veteranus bos) Col., iuvencus aequoreus Sil. morski pes, tjulenj; meton. goveje usnje: nec pudor emerito clipeum vestisse iuvenco Stat.

2. iuvenca -ae, f
a) mladenka, mladica, devica: H. Graia iuvenca venit O.
b) mlada krava, junica: Varr., H., pascitur in silvā iuvenca V., Inachia iuvenca (= Io) V. = iuv. Pharia O.; o Izidi: Mart.

Opomba: Gen. pl. iuvencûm: V., Stat.

marīnus 3 (mare) morski, iz morja: sal (naspr. fossicius) Varr., V., Cat., Cael., Q., marini terrenique umores Ci., Venus H. iz morja vzšla (rojena), morsus Plin. jedkost morske vode, canis Plin., Sen. ph. morski pes, tjulenj, purpura Vulg. pravi (morski) škrlat, iz čokatega volka (bagrenke) pridobljeni, navis Icti. (klas. navis maritima), deus Serv., marino rore deos coronare H. z rožmarinom; subst. marīna -ae, f (sc. aqua) morska voda: Porph.