Franja

Mārs, Mārtis, m (star. in pesn. soobl. Māvors, Māvortius, osk. Māmers)

I. Mars, Jupitrov in Junonin sin, sprva božanstvo narave, ki je varovalo polja in črede, eden izmed bogov, imenovanih dii consentes, ki obvladujejo elemente in uravnavajo letne čase (zato se je staro rimsko leto po razdelitvi Marsovega sina Romula začenjalo z marcem [Mārtius], bogu Marsu posvečenim mesecem. Kot staroitalskega boga kmetijstva so ga častili fratres arvales. Mars je tudi zavetnik v vojni, bog vojne in kot Romulov oče praoče Rimljanov. Ko so se ti seznanili z grško mitologijo, so poistovetili Marsa z Aresom; od tedaj v rimskem verstvu prevladuje bojevita moč Marsovega bitja. Tako je lahko C. (Bell. Gall. 6, 17) istovetil galskega boga vojne Heza (Hesus) z latinskim Marsom. Marsu je bilo posvečenih več živali: bik (kot bogu čred), konj (kot bogu vojne), poleg njiju pa še volk in črna žolna; posvečen mu je bil tudi hrast, žrtvovali pa so mu konje in bike: Pl., Ci., L., O., V., H., Macr., P. F. idr. Kot boga poljedelstva in boga čred so ga častili z vzdevkom Mars Silvanus ali M. pater: Ca., kot boga vojne pa z vzdevki M. Gradīvus: L., tudi pater ali rex Gradivus: V. in M. Ultor: Suet. (gl. naštete besede). —

II. meton.

1. vojni (bojni) metež, boj, bitka, spopad: Enn., Hectoreus O. s Hektorjem, parentalis O. bojna igra na čast mrtvemu roditelju, apertus O. boj na planem, Actiacus Plin. pri Akciju, invadere Martem V. začeti boj, Martem accendere cantu V. na boj zanetiti, podnetiti, k boju spodbuditi (spodbujati), razvne(ma)ti, eos (sc. cives) Martis vis perculit, non ira victoriae Ci., suo Marte cadunt O. v boju drug z drugim, v medsebojnem boju (spopadu), femineo Marte cadere O. v boju z žensko; metaf.: Mars forensis O. prepir pred sodiščem, pravda(nje), tožarjenje, veča.

2. način (vrsta) boja ali bojevanja: verecundiae erat equitem suo alienoque Marte pugnare L. = kot konjenik in pešec. Od tod preg.: eam partem explebimus nullis adminiculis (brez tuje pomoči), sed ut dicitur Marte nostro Ci. na svojo roko, sami, brez pomoči, samótež (samotéž), suo Marte res suas recuperavit Ci.

3. bojna sreča, izid boja (bitke, spopada): anceps L., dubius Vell., aequo Marte C., pari Marte Hirt., L., aequato Marte L., incerto Marte T., vario Marte Q., communis belli Mars utramque aciem prostravit L., omnis belli Mars communis Ci. ep.

4. vojna besnost, vojno besnenje: terribili Marte ululare Plin.

5. bojevitost, pogum v boju, hrabrost: si patrii quid Martis habes V., cedant Marti Dorica castra meo O., nec sunt mihi Marte secundi O. in njih hrabrost se ne umakne moji, ni manjša od moje. —

III. metaf. planet (premičnica) Márs: stella Martis Ci., Plin., Hyg., sidus Martis Plin. — Od tod adj. Mārtius 3

1. Mársov, Mársu posvečen: Ap., legio Ci., lupus V., L., proles O. Romul in Rem, miles O. rimski (ker je bil Mars praoče Rimljanov), anguis O. Marsov sin (vse nakaze so po rim. mnenju božjega izvora), Martius mensis (tudi samo Martius) Plin. Marsov mesec, marec, sušec (kot začetek leta posvečen praočetu Marsu), Calendae, Nonae, Idus Martiae Ci. idr., campus Martius Ci., L., Plin. Marsovo polje med severnim Rimom in Tibero, kjer so potekale volitve in je telovadila mladina; pesn.: gramine Martio H. na Marsovem polju.

2. meton. bojevit, vojen, bojevnikov, vojakov, krvav: Penthesilea V., Martius aeris rauci canor V., (h)arena O., Mart. prostor v cirkusu, kjer so se borili gladiatorji, Thebe O. kjer se je veliko bojevalo, Roma O. Marsov ali pa bojeviti, Martio exemplo Plin. po bojevitem zgledu, vulnera V., certamen, bella H. krvav(e), gens ad pulveres Martios erudita Amm. izurjen za vse vojne težave.

3. metaf. Mársov = planeta Marsa: fulgor, quem Martium dicitis Ci. Mārtiālis -e (= Mārtius 1) Mársov: campus O. = campus Martius (toda pri Fest. = plan na griču Celiju), lupi H. Marsu posvečeni, flamen Varr., Val. Max., v pl. samo Martiales Ci. Marsovi svečeniki, ludi Suet. na čast Marsu Ultorju, ki mu je Avgust postavil svetišče.

2. Mársovi legiji pripadajoč: milites Ci. vojaki Marsove legije. Mārtiacus 3 marsovski, vojen, vojaški: stipendia Prisc.

Mercurius¹ -iī, m (mercārī, merx; Mercurius a mercibus est dictus Fest.) Merkúr, sin Jupitra in Maje, starolatinski bog trgovanja, prometa, dobička in zvijače, čigar praznik so trgovci obhajali 15. maja. Pozneje, ko so ga poistovetili z grškim Hermesom (Ἑρμῆς) je bil Merkur za Rimljane božji sel, iznajditelj lire, spremljevalec duš v podzemlje, varuh poti in telovadbe, bog govorništva, vzor duševne in telesne spretnosti: Varr. ap. Non., Ci., V., H., O., T. idr.; C. (De bel. Gall. 6, 17) imenuje Mercurius tudi nekega neznanega galskega boga, podobnega germanskemu Wutanu: maxime Mercurium colunt. Umetniki so upodabljali Merkurja kot mladeniča cvetočih lic z znaki božjega sla, tj. s krilatim popotnim klobukom (petasus, gr. πέτασος), krilatimi čevlji (talaria, gr. πέδιλα) in glasniško palico (caduceus, gr. κηρύκειον) ali s čarovno palico (virga), znakom spremstva (v podzemlje). Preg.: non ex quovis ligno fit Mercurius Ap. Apel. (kakor Ἑρμῆς) hêrma, četverorob steber s Hermesovim doprsnikom na vrhu: accidit ut una nocte omnes Hermae, qui in oppido erant Athenis, deicerentur praeter unum, qui ante ianuam erat Andocidi (itaque ille postea Mercurius Andocidi vocitatus est) N.; poseb.: aqua Mercurii O. Merkurjev studenec (ob Apijevi cesti); stella Mercurii Ci. planet Merkur; tumulus Mercurii L. Merkurjev grič (holmec), po nekem punskem božanstvu imenovana vzpetina pri Novi Kartagini v Hispaniji; promunturium Mercurii (Ἑρμαῖον) L. Merkurjev rt, vzhodni rt zaliva pred Kartagino, zdaj Cap Bon ali Ras Addar. — Od tod adj. Mercuriālis -e Merkúrjev, merkúr(ij)ski: caduceus Ap., Mercuriali mihi cognomen mihi imposuere H., viri Mercuriales H. Merkurjevi ljubljenci = učenjaki ali pesniki, poseb. lirski pesniki, cursus Mucr. krožnica, tek planeta Merkurja, herba Mercurialis Ca., Ap. h. ali samo mercurialis Plin. (bot.) golšec, (starejše) usačnica, usačna zel; subst. Mercuriālēs -ium, m merkurijáli, skupščina trgovcev v Rimu, ustanovljena l. 495: Ci. ep.

statīvus 3 (stāre)

1. stoječ, mirno stoječ, stalen: aquae Varr. ap. Non., lux Ap. mirno (mirujoče) stanje oz. mirovanje kakega planeta (premičnice); kot voj. t.t.: praesidium stativum Ci., L. razpostavljena (stacionirana) vojna straža, stativa castra ali castra stativa C., S., L., Auct. b. Afr., T. stalni (stacionarni) tabor, (stalno) stanišče (bivališče) vojske; iron. o Veru (Verres), propretorju brez vojske: iste … imperator pulcherrimo Syracusarum loco stativa sibi castra faciebat Ci. je bil stacioniran (ni potoval po provinci kot drugi popretorji); sive stativo sive ambulatorio titulo Tert. = bodisi doma bodisi na potovanju. Od tod subst. statīva -ōrum, n
a) = castra stativa stalni (stacionarni) tabor, (stalno) stanišče (bivališče) vojske, garnizija, garnizon: Stat., stativa ponere L. ali locare Cu. za stalno se utaboriti, postaviti stacionarni (stalni) tabor, stativa habere L., T. — Soobl. statīva -ae, f: Veg., Lamp.
b) postajališče, postaja, ostajališče ali počivališče potujočega človeka: Fr. (ki piše statiba), stativis dies consumuntur Plin.

2. = status trdno določen, fiksiran: feriae Macr.

stērigmos -ī, m (tuj. στηριγμός) mirno stanje, mirovanje kakega planeta (premičnice) (čisto lat. lux statīva): stativa lux est, quam sterigmon illi vocant, sine cursu iugis et prolixa lux stellaeque fluor et ignitus liquor Ap.

Stilbōn -ōnis in -ontis, acc. -onta, m (Στίλβων Bleščeči; pt. od στίλβω) Stílbon (Stilbónt)

1. vzdevek planeta Merkur: Hyg., Aus., M.; pisano v gr.: Ci.

2. Aktajonov pes: Hyg.