Franja

rēgius 3, adv. -ē (rēx)

1. kraljevski, kraljev: S., H., Cu. idr., erat regia dignitate N., regium genus Ci., nomen Ci., L., potestas C., dominatus, insignia Ci., civitas Ci. samovlada, samovladje, monarhija, virgo O. kraljična, ales O. (v orlu kot Jupitrovi ptici); occ.: exercitus regius N. kraljeva vojska = vojska perzijskega kralja, bellum regium Ci. s kraljem ali s kraljema (Mitridatom in Tigranom), anni Ci. vladanja rimskih kraljev; pesn.: regia lympha Tib. (ker so jo pili perzijski kralji).

2. kraljevski = kraljem pristoječ, kralju primeren (ustrezen, spodoben), kralja dostojen, kralja vreden: L. idr., regia res scelus est O., tibi regium videtur ita vivere Ci., regia res est succurrere lapsis O., multa regia sunt in Deiotaro Ci. veliko kraljevskih lastnosti.

3. krasen, sijajen, odličen, imeniten, slaven, dičen, razkošen, bleščeč, bleščav: forma Pl., moles (zgradbe) H., comitatu regio atque ornatu Ci., apparatu regio uti N., charta Cat., morbus H., Cels. idr. zlatenica (ker so jo baje zdravili z izbranimi zdravili, z veselostjo ipd.), stella Plin. kraljev(sk)a zvezda (velika svetla zvezda v ozvezdju Lev, zdaj imenovana Regulus), regie accubare Pl. kakor kralj, regie polita aedificia Varr.

4. gospodovalen, oblasten, gospostven, gosposki, samovoljen, zapovedljiv, ukazovalen, despotski, trinoški, samodržen, tiranski: superbum istud et regium, nisi … Plin. iun., regios spiritus reprimere N. despotsko ošabnost, crudeliter et regie factum esse dicunt Ci., regie seu potius tyrannice Ci. — Od tod subst.

1. rēgiī -ōrum, m
a) kraljeva vojska, kraljeve enote, kraljevci: L., multis milibus regiorum interfectis N.
b) kraljevi satrapi, dvorjani(ki): fama ad regios perlata N.

2. rēgia -ae, f
a) (sc. domus) kraljevski dvor (dvorec), kraljevi grad, kraljeva palača, prestolno (glavno) mesto, prestolnica: Ci., C. idr., qui regiam tuebantur N. dvorna telesna straža, regia Ditis, Solis O., caeli V. nebeški grad, quid Croesi regia, Sardis? H.; pesn. o Kakovi duplini (votlini) in Evandrovi koči: V.; occ. stari grad v Rimu, ki ga je zgradil Numa ob „sveti cesti“ (via sacra) nedaleč od Vestinega svetišča: Ci., hic locus exiguus, qui sustinet atria Vestae, erat regia Numae O.; od tod atrium regium L. svod, dvorana tega dvora.
b) kraljev (kraljev(sk)i) šotor v taboru: L., Cu.
c) meton. dvor = kraljev(sk)a rodbina: L.; pa tudi = vladar in dvorjani: T., Petr. poet.
d) čisto lat. izraz za basilica (gr. βασιλική) = svod (svodovi), dvorana, javno poslopje z dvema stebrenikoma, stebrišče: Suet., Stat.
e) bot. čisto lat. izraz za rastl. basilisca: Ap. h.
f) sc. (potestas) = gr. βασιλεία kraljev(sk)a vlada, kraljev(sk)a oblast, kraljevanje: regia Persica Cu.; metaf.: gregis regia cui cessit Val. Fl. (o biku).

afflō (adflō) -āre -āvī -ātum

I. trans.

1. (z zunanjim obj.) pihniti (pihati) v (na) koga ali kaj, opuhavati koga ali kaj, dihniti (dihati) v koga ali kaj: terga tantum adflante vento L., cum udam (fabam) quidam ventus afflavit Plin., maligno afflantur vineta Noto Stat., afflatus aurā (po prepihu) Suet., crinem sparsum cervicibus adflat (deus) O. njegov dih se dotakne njenih las, taurorum adflabitur ore O., cavendum, ne a serpentibus afflentur Col., necat (basiliscus) frutices non contactos modo, verum et afflatos Plin. če jih le opuhne, hos necat afflati funestā tabe veneni (strupenega diha) O.; pesn.: nos ubi primus equis Oriens adflavit anhelis V. dih jutranjih konj; abs.: si serpens afflavit Sen. ph.; tudi (o ognju): me divûm pater... fulminis adflavit ventis V. je opuhnil s strelo, fulminum ignibus adflari O., fulminis adflati telis O., adflatus incendio L. osmojen, tribus modis urit (fulmen): aut afflat (osmodi)... aut comburit (sežge) aut accendit (zažge) Sen. ph., afflari sidere Plin. ali sole Cl. sončarico dobiti; pren.: loquacitas animos iuvenum... pestilenti quodam sidere afflavit Petr. je opuhnila... z nekakšno pogubno sončarico, utrumque nostrum ille carnifex... iacto fulmine afflaverat Plin. iun.; pren.
a) koga navdihniti (navdihovati) = navdušiti (navduševati): adflata est numine quando iam propiore dei V., te... Gratia afflavit Cl.
b) navda(ja)ti: Romam regius terror afflabat Fl. je navdajal strah pred kraljem, Romam meliore iuventā aff. Cl. pomladiti.
c) kakor strela zadeti: afflatus repulsā Val. Max.

2. (z notranjim obj.) vdahniti (vdihovati) komu kaj, pihaje prinesti (prinašati): calidum membris adflare vaporem (žareč puh) Lucr.; med.: cum... admiraretur... suavitatem odorum, qui adflarentur e floribus Ci.; pren.: (genetrix) oculis adflarat honores V. je očem vdahnila milino, sperat sibi auram posse aliquam adflari... eorum Ci., si quem reperiat, cui aliquid mali faucibus adflare... possit Corn., ubi indomitis gregibus Venus adflat mores Tib.; abs.: rumoris nescio quid adflaverat commissione Graecorum frequentiam non fuisse Ci. raznesla se je govorica, da...

— II. intr. veti (od kod), nasproti veti: ne in eas partes spectet villa, ex quibus ventus afflare soleat Varr., adflabat acrior frigoris vis (mrzlejši veter) L., adflabunt tibi non Arabum de gramine odores Pr. ne bo ti nasproti vel vonj; pren. nasproti veti
a) v dobrem pomenu (kakor ugodni veter, ki napenja jadra) = ugoden biti komu, streči komu: felix, cui placidus leniter adflat Amor Tib., afflante fortunā Q.
b) v slabem pomenu: velut illis (cibis) Canidia adflasset H. kakor da jih je Kanidija zastrupila s svojim dihom.

applicō (adplicō) -āre -āvī -ātum (pesn. iz metričnih ozirov in v poznejši lat. -plicuī -plicitum; pri Ci. pf. applicuī le: pro Flacco 33, 82)

1. spraviti (spravljati) k čemu, prinesti (prinašati) k čemu, privesti, voditi k čemu, približevati, pritakniti (pritikati) kaj čemu, nasloniti (naslanjati), prisloniti (prislanjati), pristaviti (pristavljati): elephanti per stabilem ratem... acti ubi in minorem adplicatum transgressi sunt L. pritaknjeno, app. aliquem terrae V. k tlom pritisniti, (na tla) pobiti, remos vadis O. vesla (= ladjo) pritisniti k bregu, pristati z ladjo ob bregu, moenibus scalas Cu., corpus stipiti ali se stipiti arboris Cu., se applicare trunco (arboris) Iust. ali (med.) applicati arborum truncis Cu., app. se ad arborem C., se ad flammam Ci. približ(ev)ati se, corpus ad molem Cu., sudarium ad os Suet. držati pred usta, catulos stomacho ac pectori Plin. pritiskati k..., undas munimento arcis Cu. valiti proti..., alicui equum Vop. pripeljati pred koga; pesn.: osculaque adplicuit... feretro O. je poljubil, adplicat hunc (asellum) ulmo O. žene k brestu, boves illuc adplicat heros O. žene tja, capulo tenus adplicat ensem (sc. cervici) V. porine meč vanj; occ. priklopiti (priklapljati), pridružiti (pridruževati), tesno skleniti (sklepati), tesno strniti (strnjevati), tesno zvezati: coniuges captis Cu., praefectos lateri eius Cu., his Phrygas Cu., corpora corporibus L. tesno strnjevati se, se suis L., castra flumini ali sinistrum cornu ad oppidum L. tik ob reki (mestu) postaviti; poseb. pt. pf. applicātus (applicitus) 3 prizidan, naslonjen na kaj, stoječ (ležeč) ob čem: Leucas colli applicata L., applicata colli colonia Plin., nervi applicati ossibus Plin., applicitum est cubiculo hypocauston Plin. iun.

2. pren.
a) doda(ja)ti, spojiti (spajati) kaj s čim, (z)vezati kaj s čim: fortunae consilia L., priora sequentibus, verba verbis Q., bis senis mensibus annum Mart., voluptatem ad honestatem Ci.; refl. se applicare pridružiti (pridruževati) se komu, pristopiti (pristopati) h komu, k čemu, oprije(ma)ti se koga, česa, tesno skleniti (sklepati) se s kom; redko abs.: postilla... se adplicant, adglutinant Pl., quod in itinere tam familiariter se applicaverit Ci.; nav. z ad: hi se ad nos adplicant Ter., meque ad eundem... Molonem applicavi Ci., Sicilia se ad amicitiam... populi Rom. applicavit Ci., ad Atheniensium societatem se app. N., ad... feminae exemplum se app. Sen. ph. ravnati se po...; redkeje z dat.: se externo L., se familiariter alicuius ingenio Sen. ph.; med.: quibus applicari expediet, non implicari Sen. ph. pridružiti se jim, ne prikleniti jih nase; toda: app. aliquem Sen. ph. koga (tesno) nase prikleniti.
b) (z)valiti kaj na koga, (ob)dolžiti ga česa, (o)kriviti ga česa: eidem talia crimina Plin. iun.
c) (po)rabiti ali uporabiti (uporabljati) koga ali kaj pri čem ali za kaj: finitionem in rem Q., servum alicui officio Col., servum rei communi Dig., illa demonstratio, muliebria, neque vesti neque mundo applicari potest Dig.; abs.: applicito captivo Iust. kot tolmača (da bi govoril s kraljem).

3. navt. k bregu (po)gnati (ladjo) = prista(ja)ti z ladjo kje, (pri)pluti ali pritisniti (pritiskati) k bregu (h kraju); o mornarjih: applicant classem (sc. insulae: dat.) Cu.; z dat.: app. naves terrae L., navem ripae, terrae rates, navigia crepidini portūs Cu.; s praep.: classem in Erythraeam L., naves ad Heraeum L., navibus ad terram applicatis C. ko so pristali, navem ad eum (naufragum natantem) applicarunt Ci. so zakrmarili (ladjo) za njim; abs. in pass. = prista(ja)ti kje, ob čem: applicare ad terram Auct. b. Hisp., Iust., ad litus Amazonum, ad Eleusin Iust., quo applicaturi erant Front., applicari ignotis oris, in terras, ad terras O.; o ladjah = prista(ja)ti kje, ob čem: ut quocumque litore applicuisse naves hostium audissent L., applicare ripae, terrae Cu.; pesn. pren.: quo accidam? quo applicem? Enn. ap. Ci. kje naj pristanem? kje naj najdem pristan? quae vis immanibus adplicat (sc. te) oris? V. te žene k..., (Medea) Thraeces regionibus applicat angues O. obrne svoj kačji voz proti Trakiji.

4. pren. nagniti (nagibati) kaj k čemu, obrniti (obračati), napelj(ev)ati, usmeriti (usmerjati) na kaj (misli, duh, pozornost): modi, Lyde quibus obstinatas adplicet aures H., Diana votis puerorum amicas (prijazno) adplicat aures H., app. animum ad frugem Pl., animum aegrotum ad deteriorem partem Ter., se animus applicat (se nagiblje) et adiungit ad aliquid Ci.; quid enim dicis omne animal... applicatum esse ad se diligendum...? Ci., applicatus ad rem Ci.; od tod refl. applicare se ad aliquid poda(ja)ti se na kaj, posvetiti (posvečati) se čemu: se ad studium musicum Ter., se ad philosophiam, se ad ius civile, se ad historiam scribendam Ci. — Od tod adj. pt. pf.

1. applicātus 3 trdo se oblegajoč: aures Varr.

2. applicitus 3 prilagojen, primeren: rei cultus Q.

Ariarāthēs -is, acc. -em in-ēn, m (Ἀρια-ράϑης) Ariarat, ime šestih kapadoških kraljev,

1. Ar. II., sodobnik Aleksandra Vel.; l.322 ga je porazil in usmrtil Perdika: Iust.

2. Ar. V., kralj od l.220 do 163, s svojim tastom, sirskim kraljem Antiohom III., se je bojeval zoper Rimljane, pozneje pa kot rim. zaveznik zoper mak. kralja Perzeja: L.

3. Ar. VI., sin prejšnjega, bežal je pred svojim polbratom Holofernom v Rim, potem pa je senat razdelil Kapadokijo med oba; umrl je l.130: L., Iust.

4. neki drug Ar., sin kapadoškega kralja Ariobarzana II., brat Ariobarzana III., l. 45 je odšel v Rim k Cezarju, da bi od njega dobil kako deželo; pozneje je kraljeval v Kapadokiji, vendar ga je Mark Antonij izgnal: Ci. ep., Auct. b. Alx.

Artabāzus -ī, m (Ἀρτάβαζος) Artabaz, perz. moško ime, zlasti

1. kraljevi namestnik v Frigiji; vojskovodja v Kserksovi vojni zoper Grčijo, ki se je pogajal s špart. kraljem Pavzanijo: N.

2. vojskovodja Artakserksa II. Mnemona; odlikoval se je najprej v boju zoper Datama; pozneje se je kot sirski satrap dvignil zoper kralja Artakserksa III. Oha (l.356), a je moral pobegniti na dvor mak. kralja Filipa. Potem je služil ob Dareju Kodomanu na perz. dvoru in bil namestnik v Baktriji ob Aleksandru Vel., ki se je poročil z njegovo hčerjo Barzino: Cu.

Ăsia¹ -ae, f (Ἀσία) Azija,

1. znani del sveta: Varr., S., V., O. idr., pozneje Asia Maior Iust. Velika Azija (naspr. Asia Minor Mala Azija); ex Asia in Europam exercitu traiecto N., et in Europa et in Asia Cu.

2. rim. pokrajina Azija, tj. l.130 po Atalu podedovana pergamska država (svobodna grška obala, Frigija, Mizija, Karija in otok Rod): equitibus Romanis... adferuntur ex Asia cotidie litterae Ci.; met. = azianski govorniki, azianisti: insistit autem ambitus modis pluribus, e quibus unum est secuta Asia maxume Ci.

3. polotok Azija, danes Mala Azija: Varr., Ci., V., H. idr., Graeca lingua loquentes, qui Asiam incolunt N., Asia, quae cis Taurum montem L.; pergamsko kraljestvo: Vell., Eutr., Asiae Attalus, hi (sc. Pleuratus et Scerdilaedus) Thracum et Illyriorum reges L. ali = Troada: regia dicta parens, Asiae florentis imago O. (Metam. XIII, 484). — Od tod adj.

1. Asiānus 3 (Ἀσιανός)
a) azijski (ki spada k rim. pokrajini Aziji ali se nje tiče): res L., dii, equites Iuv., expeditio, bella, milites, exercitus Iust., equitatus Vulg., mensa (hrana) Macr., Graeculus Amm. azijski plahutar in gr. vetrnjak, dioecesis Cod. Th.; subst. pl. Asiānī -ōrum, m α) Azijci, preb. rim. pokrajine Azije: Plin., Vulg. β) azijski glavni zakupniki: Ci. ep.
b) azijski po govorici, azianski, t.j. nadut in zgovoren: declamator Sen. rh., gens (vrsta govornikov) Q.; subst. Asiānī -ōrum, m azianski govorniki, azianisti: Sen. rh., Q.; adv. Asiānē aziansko: neque enim Attice pressi neque Asiane sunt abundantes Q.

2. Asiāticus 3 (Ἀσιατικός)
a) azijski, azianski: bellum (s pontskim kraljem Mitridatom) Ci., creta, pecuniae Ci., exercitus L., imperium Vell. vladarstvo Azije, nad Azijo, Asiatica persica ali samo Asiatica Col., Plin. azijska breskev; poseb. Asiatici oratores (= Asiani) Ci.
b) azianski, t.j. naduti in gostobesedni govorniki, tako tudi Asiaticum orationis genus, Asiatica dictio, more Asiatico (= Asiane) Ci. Kot nom. propr. Asiāticus -ī, m Azijski, častni vzdevek Lucija Kornelija Scipiona, ki je premagal sirskega kralja Antioha pri Magneziji v Aziji: L., Gell., Eutr. — Subst. Asiarha -ae, m (Ἀσιάρχης) aziarh, najvišji svečenik in predstojnik bojnih in gledaliških iger v mestih rim. pokrajine Azije: Cod. Th.

Athēnāgorās -ae, acc. -ān, m (Ἀϑηναγόρας) Atenagora, gr. moško ime. Poseb.

1. poveljnik pod Darejem: Cu.

2. poveljnik pod Filipom II., mak. kraljem: L.

3. gr. pisatelj del o kmetijstvu: Varr., Col.

Aurēlius 3 (prim. aurōra) Avrelij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. C. Aurelius Cotta Gaj Avrelij Kota, konz. l. 252 in 248, znameniti poveljnik na Siciliji v prvi punski vojni: Val. Max.

2. M. Aurelius Cotta Mark Avrelij Kota; opravljal je več oblastniških služb v času druge punske vojne in bil poslanec pri mak. kralju Filipu III.; umrl je l. 201: L.

3. C. Aurelius Cotta, konz. l. 200; vodil je rim. vojsko zoper gornjeitalske Galce, ki jih je Hamilkar naščuval k vojni zoper Rimljane; ni si priboril posebne slave, ker je sovražnike že pred njegovim prihodom porazil pretor Furij: L.

4. L. Aurelius Cotta Lucij Avrelij Kota, tr. pl. l. 154, konz. l. 144, znani lakomnež (in ves zadolžen), kateremu je bil hud nasprotnik Scipion Emilijan: Ci., Val. Max.

5. L. Aurelius Cotta, tr. pl. l. 95, govornik, ki ga je Ciceron grajal zaradi grobega jezika, ki se je nagibal k starinskosti Ci.

6. C. Aurelius Cotta, roj. okoli l. 124, prijatelj ljudskega tribuna Livija Druza, po čigar usmrtitvi l. 91 je odšel v pregnanstvo in se vrnil l. 82. Kot konz. l. 75 je predlagal, naj se odpravi Sulov zakon, ki je bivšim ljudskim tribunom prepovedoval prevzemati druga oblastništva. Umrl je nenadno l. 74 kot prokonz. v Galiji. Ciceron hvali njegovo zgovornost in ga navaja kot govornika v svojih knjigah De oratore, kot akademika pa v 3. knjigi De natura deorum: Ci.

7. prejšnjega brat M. Aurelius Cotta je l. 74 poveljeval pod Lukulom v vojni zoper Mitridata, a je bil na morju in na kopnem pri Halkedonu premagan. Potem ko se je vrnil v Rim, je tožil svojega kvestorja Opija zaradi podkupovanja, Ciceron pa ga je zagovarjal; pozneje je bil Avrelij sam obsojen zaradi izsiljevanja v Bitiniji: Val. Max.

8. obeh prejšnjih brat L. Aurelius Cotta; kot pretor l. 70 je sprožil zakon, da smejo poleg senatorjev tudi vitezi in tribuni aerarii biti sodniki v civilnih in zaglavnih pravdah; l. 66 je tožil za prihodnje leto izvoljena konzula de ambitu, zaradi česar sta bila odstavljena, sam pa je dosegel l. 65 konzulstvo, l. 64 pa cenzorstvo. Bil je Ciceronov prijatelj, pozneje Cezarjev privrženec; svoja zadnja leta je preživel v samoti: Ci., S., Suet.

9. M. Aurelius Scaurus Mark Avrelij Skaver, l. 105 premagan in ujet od Cimbrov v Galiji, potem usmrčen, ker je pred njihovim kraljem Bojorigom slavil nepremagljivost Rimljanov; Ciceron ga hvali kot govornika: Ci., Vell., T.

10. M. Aurelius Cotta Messalinus Mark Avrelij Kota Mesalin, sin slavnega govornika Mesale; Avrelijev rod ga je posinovil in sprejel v rod njegove matere; bil je Ovidijev prijatelj in Tiberijev privrženec ter je živel zelo razkošno in razuzdano, zaradi česar je obubožal: T.; enemu njegovih sinov je ces. Neron odmeril letni dohodek: T. — Kot adj.: via Aurelia Avrelijeva cesta, imenovana po graditelju (nekem sicer neznanem Avreliju) je držala od Janikulskih vrat (porta Ianiculensis) do Pize, pozneje do Arelate: Ci., lex Aurelia
a) iudicaria Avrelijev (pod 8. omenjenega pretorja L. Avrelija) zakon o sodstvu: Ci.
b) de ambitu (zakon neznanega predlagatelja): Ci. ep., Forum Aurelium Avrelijev trg, etrursko mestece ob Avrelijevi cesti nedaleč od starega tarkvinskega mesta (Tarquinii): Ci., Aurelium tribunal na rim. forumu: Ci.

chīliarchēs -ae, m (gr. χιλιάρχης) tisočnik = poveljnik 1000 suhozemnih vojakov, polkovnik, hiliarh: Cu.; tisočnik = predstojnik 1000 osebam sploh, hiliarh: Cod. Th. — V soobl. chīliarchus -ī, m (χιλίαρχος) pri Perzijcih prvi državni dostojanstvenik za kraljem, premier, prvi minister, državni kancler: ad chiliarchum, qui secundum gradum imperii tenebat, Tithraustem, accessit N.

contribuō -ere -uī -ūtum

1. zediniti (zedinjati), združiti (združevati), zvez(ov)ati koga ali kaj s kom ali s čim, spojiti (spajati), pridružiti (pridruževati), prideliti (prideljevati) koga ali kaj komu ali čemu, utelesiti (uteleševati), poseb. (politično in državno): c. urbes ad condendam Megalen polin L.; in unam urbem contributi L., Elei … nuper in Achaicum contributi concilium L. pristopivši k ahajski zvezi, c. novos cives in octo tribus Vell., duas vel tres alvorum plebes in unum Col., Icositanos in eam coloniam Plin., in unam cohortem eos, qui de rege durius opinati fuerant Iust.; Calagurritani, qui erant cum Oscensibus contributi C., proprios ego tecum … annos contribuisse velim Tib.; večinoma z dat.: c. Locrenses Aetolis L., Ambracia, quae tum contribuerat se Aetolis L., c. Uxiorum gentem subactam Susianorum satrapae Cu., alterum alteri Sen. ph., suos annos alicui Sen. ph., novum examen apibus vetustate corruptis Col., ager Gallicus, qui nunc Piceno contribuitur Col., c. regna alienigenis (tujim kraljem) Suet.

2. prispevati, v sklad da(ja)ti, zložiti (zlagati): nec non Spercheïdes undae contribuere aliquid O., contributa remedia Plin., ubi simul plura contribuuntur Dig.

corōna -ae, f (gr. κορώνη; prim. curvus, sl. krona, nem. Krone)

1. venec iz cvetk, vejic ali kovine, tudi krona: quid hoc … est clarius, quam omnes Segestae matronas et virgines convenisse, complesse (Dianam) coronis et floribus … ? Ci., c. laurea Ci., myrtea Val. Max., pinea Plin., quercea T., quernea Suet., spicea Lact. (Kristusova) trnova krona, aurea Corn., Ci., N., L., c. modici circuli L.; starodavniki so se ob slovesnih (veselih in resnih) priložnostih: pri pojedinah, žrtvovanju, radi venčali, venčali pa so tudi mrtvece, darilna živinčeta, hiše, ladje, kipe, mešalne vrče in čaše (pri pojedinah) idr. ter dajali vence kot častno darilo oz. bojno nagrado prijateljem, ljubicam, hrabrim vojakom, pesnikom in (zlate) kraljem in zmagoslavnim vojskovodjem: redimitus coronis (pri pojedinah), redimire frontem coronā Mart., ludis circensibus coronā laureā uti Vell., ne longae coronae nec acerrae praetereantur (namreč pri mrtvecu) Ci., sternere vicos floribus coronisque ali totum iter floribus coronisque consternere Cu., coronam imponere statuae Stat. ali alicui Ci., corona virtute parta Ci., aliquem coronā donare Ci., coronis laureis taeniisque donare N., huic (Thrasybulo) pro tantis meritis honoris corona a populo data est, facta duabus virgulis oleagineis N., c. victrix (= victoriae) Lact.; pesn.: regni corona (= diadema) V.; kot nagrada za junaška dejanja je veljala c. castrensis, civica, muralis, navalis, obsidionalis Pl., Ci. idr.; pesn. pren. (o pesniški slavi, o pesniškem proslavljanju): corona perenni fronde Lucr. = neminljiva pesniška slava, insignem suo capiti petere coronam Lucr., necte flores, necte meo Lamiae coronam H. spleti mojemu Lamiji cvetke v venec = proslavljaj ga v pesmi, audi, … qua re sibi nectat uterque coronam H. se drug drugega poveličujeta; podobno: corona fidei Cypr., Lact. ali samo corona Lact. mučeniška krona. Reklo: aliquem sub coronā vendere C., L., Fl., Iust. koga kot vojnega ujetnika (v sužnost) prodati, v pass. sub coronā vēnīre L. ali venundari T. kot vojni ujetnik proda(ja)ti se (take ujetnike so namreč pri prodaji venčali kakor darilna živinčeta pri žrtvovanju; prim.: mancipia iure belli capta coronis induta vēnībant et ideo dicebantur „sub corona“ vēnīre Caelius Sabinus ap. Gell.); tako tudi: sub corona emere Varr. kot vojnega ujetnika kupiti.

2. pren.
a) arhit. venčna letva, venci, napušč, okrajek, opas: Vitr., Plin.
b) okrajek ali obrobek zidu: angusta muri corona erat Cu.
c) vzvišen rob pri njivah kot razmejilo, obmet, obmejek, mejni rob: Ca.
č) c. montium krogasto pogorje: Plin.
d) kosmati venec (svitek) nad konjskim kopitom: Col., P. Veg.
e) krog, obstret, sij okrog sonca: Sen. ph.
f) (o ljudeh) krog = množica, tolpa, zbor, skupina, družba, poseb. krog (množica) poslušalcev, poslušalci, slušateljstvo: Plin. iun., Suet., armatorum coronā senatus saeptus est Ci., non enim coronā consessus vester (= iudicum) cinctus est, ut solebat Ci., tibi ipsi pro te erit maximā coronā causa dicenda Ci., scis, quo clamore coronae proelia sustineas campestria H., ne spissae risum tollant impune coronae H., risi nescio quem … e corona Cat., vulgi stante coronā O., nulli non agentium parata vulgi corona est Q.; occ. (voj.) vojaške čete, ki s sovražnimi ali obrambnimi nameni obkrožajo (obkoljujejo) kak kraj, obsedna črta, obseda: totum corpus (po drugih opus) coronā militum cingere C., coronā cinxit urbem L., Fabius Vibulanus coronā primum vallum defendit L., urbem coronā circumdare L., non coronā, sed operibus urbem oppugnare L., muros coronā circumdari iussit Cu., urbem coronā capere Cu.
g) corona bubula bot. velika šatrajka: Ap. h.
h) corōna ali Corōna ozvezdje (Severna) Krona: Ci. (Arat,), Col., specie remanente coronae O., po mitu med zvezde uvrščena Ariadnina krona (gl. Ariadnē) in od tod imenovana Gnosia stella Coronae V. ali Cressa Corona O.

gradus -ūs, m (gradī)

1. korak, stopinja: PAC. FR., ACC. FR., ENN. FR., TER., SEN. PH., Q. idr. gr. militaris PL., anilis V., tremulus O., gradum facere CI. stopinjo narediti = stopiti, citato (concito) (PH.) gradu L. pospešil je korak, z urnim korakom, hitro = concito gradu PH., (naspr.) quieto et placido gradu PH. počasi in mirno, ingenti gradu O. (gr. μακρὰ βιβάς HOM.) široko stopaje, ingentes gradus ferre O. široko stopati, gradum proferre L. naprej iti, gradum referre L. ali retro dare FL. nazaj iti, gradum inferre T. ali gradum inferre in hostes L. pomakniti se proti sovražniku, gradum conferre spopasti (spoprijeti, zgrabiti) se: L., T., pa tudi = sniti se na pogovor (razgovor), pogovarjati se, razgovarjati se: PL., V., pleno gradu ad castra hostium tendere ali aciem instructam pleno gradu in hostem inducere L. s hitrimi (naglimi) koraki, gradum addere (sc. gradui) L. hitro narediti korak za korakom, suspenso gradu L. po prstih, gradum celerare V. korak pospešiti, hiteti, gradum continere V. ali sistere V., CU. ali sustinere O. ustaviti se, obstati; pren.: (spondēus) habet stabilem quendam ... gradum CI. korak, hod, primus gradus imperii CI. ali capessendae rei publ. N. prvi korak do vladarstva, prvi korak na političnem prizorišču, prius tarda necessitas leti corripuit gradum H. je pospešila (podvojila) korak = se je jela hitreje bližati, mortis gradum timere H. bati se bližajoče se (bližnje) smrti, gradum fecit ex aedilitate ad censuram L. z edilitete je takoj preskočil na cenzorstvo = po ediliteti je takoj postal cenzor, eo gradu via facta est ad consulatum L., primos gradūs (amoris) vicinia fecit O., incipis ... primo lapsus abire gradu PR., non gradu (korakoma, polagoma), sed praecipiti cursu (v naglem teku) a virtute descitum, ad vitia transcursum VELL.

2. occ. kot borilni t. t. zavzeto mesto, stojišče, položaj: de gradu pugnare L. s trdnega položaja (stojišča, mesta, stališča), in suo quisque gradu obnixi pugnabant L., stabili gradu impetum hostium excipere L., gradu movere (aliquem) L. z zavzetega mesta potisniti, pregnati, izpodriniti (koga), hostes gradu demoti (= moti) L., in gradu stetimus, certi non cedere O., stabili gradu e ripa vulnera dirigebant T.; pren. ugoden položaj, ugodna namestitev; mirnost (duha): iterum (Xerxes) ab eodem gradu depulsus est N., de gradu deici CI. pustiti se zbegati, deiectus de gradu CI. EP., non deiectus, ne motus quidem gradu SEN. PH., corda virûm mansere gradu SIL. so ostala mirna.

3. meton. stopnja, stopnica, klin (pri lestvi); večinoma v pl. gradūs stopnice, stopnišče, stolba: cum dextro pede primus gradus ascenditur VITR., scalarum gradus CI., gradūs eiusdem templi tollebantur CI., frequentissimi in gradibus Concordiae (= Konkordijinega svetišča) steterunt CI., aerea cui gradibus surgebant limina V., gr. alti V., longi O. navzdolž se dvigajoče, per gradus deiectus L. ali per gradus dec(idere, per gradus labi L. po stopnicah navzdol, perque quater denos itur in illa gradūs O., pergradus saltare PETR. od klina do klina; occ. v pl. stopnjasto (stopničasto) zgrajene vrste sedežev v gledališču ali odri na cestah za gledalce ob slovesnih sprevodih: subitarii gradus et scaena T., exstructi sunt spectaculorum gradus T.; pren. v sg.: at Novius collega gradu post me sedet uno H. sedi eno vrsto (sedežev) za menoj = je po dostojanstvu eno stopnjo za menoj.

4. metaf.
a) kot agr. t. t. oddelek med razoroma, kraj, leha: gr. soli crudi COL., secundus vel tertius gradus COL.
b) guba, gubica, vraska na konjskem nebu (takih je 12): sanguinem detrahere gradu tertio de palato P. VEG.
c) lasna vrsta, kita las: comam in gradus frangere Q., caput in gradus atque annlos comptum Q., coma in gradus formata SUET.
č) kot glasbeni t. t. stopnja glasov (tonov): sonorum gradūs CI., ab ima (voce) ad summam ac retro multi gradus (sunt) Q.
d) kot gram. t. t. primerjalna stopnja: gr. positivus PRISC., gr. absolutus ali primitivus (= positivus), gr. comparativus, superlativus CHAR.
e) stopnja = red, zaporedje, vrsta: a virtute ad rationem video te venisse gradibus CI. stopnjema, polagoma, renuntiatio gradūs habet CI. ima svoje zaporedje, se vrši zaporedno, perque gradūs (= gradatim) uterum pectusque humerosque manusque ambit (cortex) O., tertio gradu primores civitatis scripserat (heredes) T.
f) stopnja časa, stopnja starosti, doba: gr. temporum CI., Q., aetatis CI. EP., LUCR., VELL., Q., T., inferior gr. aetatis VARR., omnes gradus aetatis CI., per aetatis gradus ali per omnes aetatis gradus SUET., pro gradu aetatis IUST., opportunum quaerere gradum VAL. MAX. ugoden čas, lepo priložnost.
g) vrsta rodu, koleno, člen sorodstva: necessitudinum gr. CI., ille gradu propior sanguinis (krvnega sorodstva) O., totidem gradus distamus a Iove: gr. cognationis SEN. RH., gradu cognationis aliquem attingere SEN. RH. biti s kom v sorodu, nullo gradu contingere Caesarum domum SUET. prav nič ne biti v sorodu s cesarsko rodovino, a matre (po materi, po mleku) aliquem artissimo gradu contingere SUET. biti s kom v najbližjem sorodstvu, affinitatis gr. PLIN. IUN. gradus a consortio coniugii exceptus AMBR. koleno sorodstva, ki prepoveduje zakon (zakonsko zvezo); tudi častna stopnja v človeški družbi, v rodbini ali prijateljstvu: gradus plures sunt societatis hominum CI., gradum filii apud eum habuit L. z njim je bil v sinovskem razmerju, ab illo traditi ad hunc gradum amicitiae tuae ascendimus CI.
h) stopnja v častnih službah, častna stopnja, čast, čin, dostojanstvo: senatorius gr. CI., in amplissimo gradu dignitatis CI., ex tam alto dignitatis gradu CI., altior gr. dignitatis CI., summum ... gradum tenere et dignitatis et gratiae CI., ascendens gradibus magistratuum CI., qui (populus Rom.) te ... tam mature ad summum imperium per omnīs honorum gradus extulit CI., secundum gradum imperii tenere N. = zavzemati prvo mesto za kraljem; tudi brez gen.: quis est civis, praesertim hoc gradu, tam oblitus beneficii vestri CI., eodem gradu fuit apud Alexandrum N. imel je isto dostojanstvo, opravljal isto častno službo.
i) stopnja, razvrstitev po stopnjah, postopnost vsakovrstnega stanja in razmerja: infimus fortunae gradus CI., oratorum aetates et gradus CI., ut gradus essent ambitionis inter aequales CI., mille argumentorum gradus T.

Opomba: Star. gen. sg. graduis: VARR.; dat. sg. gradū: LUC. AP. FEST.; acc. pl. (po 2. deklinaciji) gradōs: PAC. FR.

Grānīcus -ī, m (Γρανικός) Graník, reka v Miziji, znana po zmagi Aleksandra Vel. nad kraljem Darejem l. 334 in Lukulovi nad kraljem Mitridatom l. 73: VELL., CU., MEL., PLIN.; kot rečni bog: Gr. bicornis O.

Horātius 3 Horácij(ev), ime starega patricijskega rimskega rodu, poseb.

1. Horatii Horaciji, rimski trojčki, sinovi Publija Horacija, ki so ob kralju Tulu Hostiliju premagali albske trojčke Kuriacije (Cūriātiī): Ci., L., Val. Max., njihova sestra Horātia -ae, f Horácija: L.

2. M. Horatius Pulvillus Mark Horacij Pulvil, prvi rimski konzul (l. 509): L.

3. P. Horatius Cocles Publij Horacij Kokles (Enooki), brat prej imenovanega, je junaško branil leseni most pred Etruščani pod njihovim kra-ljem Porseno: Ci., L., O., Plin.

4. M. Horatius Barbātus (Bradač), nasprotnik decemvirov, konzul l. 449; s tovarišem v konzulatu Valerijem Publikolo je (l. 449) sprožil znane leges Valeriae Horatiae (ut, quod tributim plebes iussisset, populum teneret): L.

5. Q. Horatius Flaccus Kvint Horacij Flak, sin osvobojenca (najbrž iz Horacijevega tribusa), roj. v Venuziji ob lukan(ij)sko-apul(ij)ski meji 8. dec. l. 65, umrl 27. nov. l. 8 v Rimu, eden najznamenitejših rimskih lirikov in satirikov, zelo spoštovan zaradi svojega poštenega značaja; zato ga je Mecenat izredno cenil ter mu podaril podeželsko posestvo: O., Q., Iuv., pri Lact. imenovan le Flaccus Od tod adj. Horātiānus 3 Horacijev (= pesnika Horacija): Hor. ille Atabulus Gell. (prim. Hor. Sat. 1, 5, 78).

Hostīlius 3 Hostílij(ev), ime rimskega rodu; poseb.

1. L. Hostilius Mancīnus Lukij Hostilij Mankín, padel v drugi punski vojni (l. 217) z vso svojo četo: L.

2. C. Hostilius Tubulus Gaj Hostilij Túbul je kot propretor (l. 208) v Areciju preprečil upor Hanibalu naklonjenih meščanov in (l. 207) v sijajni bitki porazil močno kartažansko četo: L.

3. A. in L. Hostilius Cato Avel in Lukij Hostilija Katona sta l. 201 poslovala pri razdeljevanju zemljišč v srednji Italiji, se pod Lukijem Scipionom borila proti Antiohu in bila l. 187 zaradi poneverjanja obsojena na globo: L.

4. A. Hostilius Mancīnus se je kot konzul l. 170 z makedonskim kraljem Perzejem bojeval, a ne posebno srečno: L.

5. L. Hostilius Mancīnus poveljnik brodovja in legat v tretji punski vojni: L. epit., Plin.

6. C. Hostilius Mancīnus konzul l. 137, Numantinci so ga v Hispaniji večkrat premagali, zato je z njimi sklenil pogodbo, ki pa je Rimljani niso hoteli potrditi, ker se jim je zdela presramotna; rimski senat je hotel l. 136 konzula izročiti Numantincem, a ga ti niso sprejeli: Ci., Vell. — V kaki zvezi s tem rodom je tretji rimski kralj Tullus Hostilius, ni znano. — Kot adj. = Hostilijev: curia Hostilia L. (baje) jo je dal zgraditi Tul Hostilij na rimskem zborovališču (comitium), Lares P. F.

im-mineō (in-mineō) -ēre, gl. mōns,

1. moleti —, štrleti v (čez, nad) kaj, nagibati se čez kaj, viseti nad čim: inminens villae pinus H., pōpulus antro inminet V., manus capiti regis imminens Cu. ki se je preteče dvigala nad kraljem, quos super atra silex cadenti inminet adsimilis V., nemus desuper inminet V.; pesn.: caelum inminet orbi V. visi nad zemljekrogom; prim. inminente luna H. pod (visečo) luno = v mesečnem svitu, v mesečini; occ. (o krajih) kvišku moleti čez —, dvigati se nad —, obvladovati kaj: imminet moenibus tumulus L., aequoribus scopulus O., semitae silva Cu., carcer imminens foro L., insulae (urbes) Italiae imminent L. (ker jo strateško obvladujejo).

2. metaf.
a) (o osebah) (hudo) pritiskati na koga, biti komu za petami, — za hrbtom, preganjati koga (primera vzeta po preganjalcu, ki se nagiblje čez preganjanca): imminere tergo fugacis O., rex imminens Dareo Cu., fugientium tergis i. Cu., agmen Caesaris imminebat C. Z oslabljenim pren. pomenom: navis quinqueremi imminebat Cu., muris inminet hostis V. pritiska na … , ei inminet fortuna L. ga preganja; brez obj.: imminebant Seleucus, Lysimachus, Ptolomaeus N. so tu grozeče stali, so grozili, videt hostes imminere C.; prim. imminens gestus H. kretnja pretilca; occ. α) poskušati polastiti se česa, poskušati kaj v svojo oblast dobiti: hostes nostrae vitae sanguinique inminentes Ci., multitudo Clodio duce fortunis vestris inminebat Ci., Carthago iis insulis imminere videbatur Ci., imminent duo reges toti Asiae Ci. β) za čim težiti, po čem koprneti, na kaj prežati: in occasionem exercitūs opprimendi imm. L., i. in tribuniciam potestatem Ci., homo ad caedem inminens Ci., imminet exitio vir coniugis O., alloquendi occasioni imm. Cu., imm. rebus T., imperio Cu.
b) (o nesreči) pretiti, groziti, blizu biti, nad glavo viseti; prvotno o hudournih oblakih, ki grozeče visijo v ozračju: imbres inminentes H.; pren.: quanta immineret invidiae tempestas L.; potem sploh o zlu: ea, quae inminent, non vident Ci. kar jim grozi, inminens malum Cu., mors … inminet Ci., Parthi Latio inminentes H.; z inf.: castris capi imminebat Fl.; od tod pt. (subst.) imminentia -ium, n preteča, grozeča prihodnost: imminentium nescius T. ne vedoč, kaj ga čaka, imminentium intellegens T. sluteč pretečo usodo. Tudi o osebah: inminentes domini T. bodoči, prihodnji gospodje, imminentis (principis) iuventa T.

Messalla (Messāla) -ae, m Mesála, ime veje Valerijevega rodu (gl. Valerius) po Marku Valeriju Maksimu Mesali, konz. l. 263, zmagovalcu nad kraljem Hieronom in Kartažani na Siciliji; ime najbrž izhaja iz sicilskega mesta Messāna, ki ga je osvojil. Najbolj znani so:

1. M. Valerius Messalla Corvīnus Mark Valerij Mesala Korvin, roj. l. 59; bojeval se je pod Brutovim poveljstvom pri Filipih, a je pozneje prestopil na Oktavijanovo stran; spreten govornik, Ovidijev in Tibulov mecen: Ci. ep., H., Tib., Plin., Sen. rh., Plin. iun., Suet., Q., pri H. samo Corvinus.

2. njegov sin M. Valerius Messalla ali Messāl(l)īnus Mark Valerij Mesala ali Mesalin, konz. l. 5 po Kr., Ovidijev mecen, Germanikov prijatelj: O., Tib., Plin., T., Vell.; pl. Messallae (nanašajoč se na očeta ali sina): V. (Catal.), O., Sen. ph.

3. njegov brat Cotta Messāl(l)īnus Kota Mesalin, Ovidijev prijatelj: O., Plin., T., Vell.

4. Valeria Messāl(l)īna Valerija Mesalina, hči konz. Marka Valerija Mesale Barbata (Bradatega), tretja soproga cesarja Klavdija, zloglasna nesramnica, katere ime se je uporabljalo apel.: T., Sen. ph., Plin., Iuv., Suet.

5. (Statilia) Messalina, hči Statilija Tavra, soproga cesarja Nerona: T., Suet.

Mopsus -ī, m (Μόψος) Móps,

1. sin Ampiksa (Ampika) in nimfe Hloride, Lapit iz Ojhalije ali Tita(j)rona v Tesaliji, udeleženec kalidonskega lova in vedež argonavtov: O., Stat., Hyg.; kot vedeža in Apolonovega sina ga imenuje Val. Fl.

2. sin Krečana Rakija ali sin Apolona in vedeževalke Manto (Μαντώ), z argivskim kraljem Amfilohom ustanovitelj Apolonovega preročišča v maloazijskem Klaru, poznejšem Kolofonu: Ci., Mel.

3. ime pastirja: V.

4. = Mopsuhestia, gl. Mopsuhestia.

Pantauchus -ī, m (Πάνταυχος) Pantávh, sin Makedonca Balakra, iz kroga zaupnikov kralja Perzeja, l. 172 talec za pogovore o miru s Kvintom Marcijem Filipom, sklenitelj zveze s kraljem Gencijem: L.

Paul(l)us² -ī, m Pável, rim. priimek, poseb. Emilijevega rodu. Najbolj znani so:

1. L. Aemilius Paulus Lucij Emilij Pavel, oče Scipiona Afričana mlajšega, konzul l. 219 in 216, poveljnik v bitki pri Kanah, kjer je tudi padel: L., H.

2. njegov sin L. Aemilius Paulus Macedonicus Lucij Emilij Pavel Makedonski, konz. l. 192 in 168, zmagovalec nad makedonskim kraljem Perzejem pri Pidni l. 168: L., Ci., Vell. Pl., Pauli Ci. možje, kakršen je bil Pavel.

3. Iūlius Paulus Julij Pavel, pravnik za časa cesarja Aleksandra Severa, Papinijanov učenec: Lamp. — Od tod adj. Paul(l)iānus 3 Pávlov: victoria Val. Max. (Lucija Emilija Pavla Makedonskega), actio, responsum Icti. (pravnika Julija Pavla).

4. (kot ime) Paulus Pavel, apostol: Vulg., Eccl.