Franja

Caelius (-iī) mōns grič Celij, Celijev grič (zdaj Lateranski grič), dvogrbi grič na jugozahodnem koncu rim. mesta, ki se je imenoval po Etruščanu Cel(ij)u Vibeni (Caeles ali Caelius Vibenna), mitološkem pradedu Celijevega rodu: Varr., Ci., L., T.; ta grič se je imenoval tudi maior Caelius večji (pravi) Celij (naspr. Caeliolus, Caeliculus, minor Caelius): Mart. Od tod subst. Caeliānī -ōrum, m Celovci, Celijanci = vojaki Cel(ij)a Vibene ali pa preb. griča Celija: Varr.

Caesetius -iī, m, popolno ime L. Caes. Flav(i)us Lucij Cezecij Flav(ij), tr. pl. l. 44: Ci., Vell., Suet.

fastīdium -iī, n (haplološko iz *fastitidium: fastus -us in taedium)

I. gnus, stud, naveličanje: Col., Plin., Q., cibi satietas et fastidium Ci., positae movent fastidia mensae O., vultum ad fastidia duxit O. z gnusom se je namrdnil; occ. razvajen okus, sladkosnednost: Varr., Sen. ph.

II. pren.

1. mržnja, zoprnost, nejevolja do koga, česa, zaničevanje, preziranje, omalovaževanje: Val. Fl., Q., Plin., Plin. iun., Suet. idr., ista vostra adsiduitas nescis quantum adferat hominibus fastidii Ci., patria fastidio erat Cu., ipsa aetas Galbae inrisui ac fastidio erat T. jim je bila zoprna; z objektnim gen.: f. rerum domesticarum Ci., superbia nata ex Campanorum fastidio Ci. iz zaničevanja Kampan(ij)cev, mihi cunctarum subeunt fastidia O., f. sui Sen. ph.; meton. (o osebi): tu, Orci fastidium solum Ap.

2. gnusna oholost, ošabnost, prevzetnost, nadutost, odurnost, nedostopnost: Plin. iun., Suet., superbiam, fastidium, adrogantiam fugere Ci., eorum, si essent adrogantes, non possem ferre fastidium Ci., Amaryllidis … superba pati fastidia V. tantarum urbium fastidium agitare Iust. kazati se nedostopnega tako velikim mestom; occ. pretirana spotikljivost, dlakocepsko rešetanje, malenkostna grajavost, grajanje zaradi malenkosti: f. audiendi (pri poslušanju) Ci., rudens esse in nostris poëtis fastidii delicatissimi est Ci. priča o malenkostni grajavosti, se lectori tradere malunt quam spectatoris fastidia ferre H.

Forentum (s soobl. Ferentum) -ī, n Forént (Ferént), apul(ij)sko mesto (zdaj Forenzo): H., L. — Od tod preb. Forentānī -orum, m Forentani: Plin.

Frusinō -ōnis, m Fruzinón(a), mestece Hernikov ob kampan(ij)ski meji (zdaj Frosinone): L., Iuv., Sil. Od tod adj. Frusinās -ātis, fruzinski: ager L., fundus Ci. ep.; abs.: de Frusinati (sc. praedio) Ci. ep.; subst. Frusinātēs -ium, m Fruzinati, fruzinski prebivalci: L., Plin.

Gargānus -ī, m, sc. mōns (τὸ Γάργανον ὄρος, še danes Monte Gargano) Gargán, z mogočnim hrastovjem obraslo gorovje na apul(ij)skem polotoku: MEL., LUCAN., SIL., Gargani arva V., querceta Gargani H. Od tod adj. Gargānus 3 garganski, Garganov; Garganum nemus H., Garg. cacumina SIL.

Genucius 3 Genúcij(ev), prastar, zelo razširjen rim. rod, sprva patricijski, pozneje tudi plebejski. Poseb. znani so:

1. Cn. Genucius Gnej Genucij, tr. pl. l. 473, zagovornik legis agrariae: L.

2. T. Gen. Augurinus Tit Gen. Avgurin, cenzor l. 451: L.

3. M. Gen. Augurinus Mark Gen. Avgurin, konz. l. 445., Kanulejev nasprotnik: L.

4. Cn. Gen. Augur., vojaški tribun l. 399 in 396, padel v boju s Kapenci in Falerijci: L.

5. L. Gen. Aventinensis Lucij Gen. Aventinski, vnuk prejšnjega, plebejec, konz. l. 365 in 362, padel v boju s Herniki: L.

6. C. Gen. Clepsina Gaj Gen. Klepsina, plebejski konz. l. 276 in 270, je zadušil upor kampan(ij)ske legije v Regiju: VAL. MAX.

7. M. Gen., vojaški tribun l. 193, padel v boju z Bojci: L.

8. Gen. Cipus Gen. Cip, pretor; ker mu je bilo prerokovano, da bo kralj, je šel prostovoljno v dosmrtno pregnanstvo: O., VAL. MAX., PLIN.

Gereōnium -iī, n Gereónij, apul(ij)sko mesto: L.

Gēryō: BOET., ali Gēryōn -onis, m: HYG., SEN. TR., MART., IUST., TERT., SID. (ki ima abl. Gērȳ(on(e), ali Gēryonēs -ae, m: V., H. (z acc. Gēryonēn), O., PR., PLIN., SIL., CL.; star. gen. Gēryonāī: LUCR.; abl. Geryone: V., L., IUST. (Γηρυών, Γηρυόνης) Geríon, trotelesni (tricorpor, trigeminus, tergeminus, trimembris) kralj velikan na hispan(ij)skem otoku Eriteji v Gadskem zalivu; Herkul ga je ubil in odgnal njegovo lepo goved; Geryonis oraculum (pri Pataviju v Italiji) SUET. – Od tod adj.

1. Gēryonāceus 3 gerionski: PL.

2. Gēryonēus 3 (Γηρυόνειος) Gerionov, Geriona (gen.): caedes AP.

Gigās (gigās, gigāns), -antis, m (Γίγας)

1. Gigánt: O., VAL. FL., BOET. (s soobl. gigāns), acc. Giganta: MART., STAT., SIL.; večinoma v pl. Gigantēs -um, m (Γίγαντες): CI., LUCR., H., MEL., SUET.; acc. Gigantas: O., MART., SIL. Gigánti, sinovi Tartarja in Zemlje (Γαῖα), po HOM. divji velikani na bajnem Zahodu; Jupiter jih je pokončal zaradi njihovih hudobij. Aleksandrijska doba je te Gigante pomešala s Titani in tako je nastal mit o boju Gigantov z bogovi (Gigantomachia, Γιγαντομαχία), po kateri so kačjenogi (anguipedes) Giganti olimpske bogove napadli na flegrajski poljani (Phlegra pri kampan(ij)skih Kumah) ali na drugih vulkanskih krajih, vendar jih je Jupiter pobil s strelami (= upor neuravnanih naravnih sil zoper red v naravi!).

2. metaf. velikan, orjak sploh: VULG., ISID. – Od tod

1. adj. Gigantēus 3 (Γιγάντειος)
a) gigantski, Gigantov (gen. pl.): sanguis PS.-V. (Culex), triumphus H., bellum tropaea O., ora litoris PR. (na flegrajski poljani).
b) metaf. velikanski, orjaški: corpus SIL., genus VULG. rod velikanov.

2. subst. Gigantomáchia -ae, f (Γιγαντομαχία) Boj Gigantov, naslov Klavdijanove (Claudius Claudiānus) pesnitve.

Haemonia -ae, f (Αἱμονία) Hajmónija, starejše (pesn.) ime za Tesalijo (prim. Haemon 1.): H., O. — Od tod

I. adj.

1. Haemonius 3
a) hajmonski = tesalski: Haem. puppis (= Argo) O., urbs (= Trachin) O., Haem. iuvenis (= Iason) O., puer ali heros (= Achilles) O., Haem. equi (= Achillis equi) O., Haem. maritus (= Iason) Val. Fl. in (= Pyrrhus, Ahilov sin) Stat., Haem. dextra (= Ahilova desnica) Stat.; meton.: Haem. arcus O. ozvezdje Strelca (= med zvezde premeščenega tesal(ij)skega centavra Hirona); ker so imeli Tesalijo za domovino čarovništva, je Haemonius 3 tudi = čaroven, čarovniški: culter, artes O.
b) metaf. = traški: Haemonio Boreā Sil.

2. Haemonis -idis, f hajmonska = tesalska, kot subst. = Tesalka: Haem. Laodamia O., decus —, castra Haemonidum Lucan.

— II. subst. Haemonidēs -ae, m (Αἱμονίδης) Tesalec: stant litore fixi Haemonidae Val. Fl. (o Argonavtih).

Haliartus -ī, f (gr. Ἁλίαρτος) Haliárt, bojot(ij)sko mestece ob južni obali Kopajskega jezera (Cōpāis palus): N., L., Plin., Stat. Od tod preb. Haliartiī -ōrum, m (gr. Ἁλιάρτιοι) Haliartčani: L.

Halicyae -ārum, f (gr. Ἁλικύαι) Halícije, sicil(ij)sko mestece pri Lilibeju (zdaj Salemi): Prisc. (?). Od tod adj. Halicyēnsis -e halicijski, iz Halicij: Ci.; subst. Halicyēnsēs -ium, m Halicijani: Ci.

Halus (-os) -ī, f Hálos,

1. asirsko mesto blizu Babilona: T.

2. tesal(ij)sko mesto: Mel., Plin.

Hannibal (Annibal) -alis, m Hánibal (Ânibal), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hannibal, okrog l. 265 poveljnik kartažanskega ladjevja pri Lipari, je zastonj skušal osvojiti Mesano, v kateri so se bili prebivalci (Mamertini) uprli, potem pa je branil Agrigent pred Rimljani; kasneje je bil usmrčen na križu: Val. Max.

2. Hannibal z Rodosa, drzen pomorski poveljnik, ki je v prvi punski vojni osvobodil hudo oblegani Lilibej; pri nekem poznejšem poskusu so ga Rimljani ujeli: L.

3. Hannibal, slavni sin Hamilkarja Barke, največji kartažanski vojskovodja, roj. l. 247; kot vrhovni poveljnik si je po l. 221 podvrgel Hispanijo do Ibera, osvojil grško naselbino in rimsko zaveznico Sagunt (l. 218) ter napadel Italijo. Po zmagovitih bitkah ob Ticinu in Trebiji (l. 218) ter ob Trazimenskem jezeru (l. 217) je Rimljane pri Kanah popolnoma porazil (l. 216). L. 207 so ga Kartažani iz Italije poklicali domov. L. 202 ga je Scipion (Afriški) premagal pri Zami v Afriki. L. 195 je pregnan iz Kartagine pribežal k Antiohu Velikemu, po bitki pri Magneziji (l. 190) pa k bitin(ij)skemu kralju Pruziji, ki ga je hotel izdati Rimljanom. Da ne bi prišel svojim sovražnikom v roke, se je (l. 183) zastrupil: Enn., Ci., N., H. idr. Do svoje smrti je ostal zaprisežen sovražnik Rimljanov, od tod apel. Hannibal Hanibal = nespravljiv —, zaklet sovražnik Rimljanov: novus Han. Ci., Mithridates, odio in Romanos Hannibal Vell., alter Hannibal Aur.

Opomba: Gen. Hannibālis: Enn., Varr. ap. Non.

Hellas -adis in -ados, f (Ἑλλάς) Hélada,

1. prava Grčija (naspr. Peloponez): Vitr., Mel., Plin.

2. žensko ime: H.

3. tesal(ij)sko mesto: Plin.

Hēraclēa (Hēraclīa) -ae, f

I. (Ἡράκλεια, sc. πόλις) „Heraklovo (Herkulovo) mesto“, Herakléja (Heraklíja), pogostno mestno ime, poseb.

1. mesto v Lukaniji ob reki Siris, tarent(in)ska naselbina, rojstno mesto slikarja Zevksisa (Zeuxis), znamenito po Pirovi bitki proti Rimljanom (l. 280): Ci., L., Mel., Plin., Fl., Front.

2. mesto na jugozahodni sicilski obali s pridevkom Mīnōa (Μινώα) Minosova = Kretska, ker je bila kretska naselbina: Ci., L., Mel.

3. Heraclea s priimkom Trāchīn (Trēchīn), ker se je sprva imenovala Trāchīn (Trēchīn), Trahinska (Trehinska) Herakleja, špartanska naselbina v tesal(ij)ski Ftiotidi pri Termopilah: L., Plin., Iust.

4. Heraclea v Bitiniji ob črnem morju, od tod njen pridevek Pontica (Pontska), miletska naselbina (zdaj Eregli): L., Iust.

5. Heraclea s pridevkom Sinticē ali Sintica ali ex Sintiis (Sintīs) Sint(ij)ska v grško-makedonski pokrajini Sintiki (Sinticē) ob desnem bregu reke Strimona (verjetno v bližini današnjega mesta Neo Petritsi): Ci., L. — Od tod ethnicon
a) grški Hēracleōtēs -ae, m (Ἡρακλεώτης) iz Herakleje, Heraklejec, Herakleot: Menander Varr., Plin., Dionysius ille Her. Ci., tractus Plin.; pl. Hēracleōtae -ārum, m Heraklejci, preb. Pontske Herakleje: Ci. ep., Plin. iun. Adj. Hēracleōticus 3 (Ἡρακλεωτικός) heraklejski: origanum, cancri Plin.
b) lat. Hēracleēnsis (Hēracliēnsis) -is, m iz Herakleje, Heraklejec: Ci.; v pl.: Ci. —

II. Hēraclēa Herakléja, grško žensko ime, npr. hčeri Hierona, Zoipovi soprogi (Zoippus): L.

Hēraclēum -ī, n (Ἡράκλειον) Herakléj, mesto v južni Makedoniji ob tesal(ij)ski meji: L.

Herbessus -ī, f Herbés, sicil(ij)sko mesto: L., Sil. — Od tod adj. Herbessēnsis -e, herbeški; subst. pl. Herbessēnsēs -ium, m Herbešani: Plin.

Herbita -ae, f (Ἕρβιτα) Hêrbita, sicil(ij)sko mesto (zdaj Nicosia): Ci. — Od tod adj. Herbitēnsis -e, herbitski: ager Ci.; subst. pl. Herbitēnsēs -ium, m Herbitčani: Ci., Plin.