Franja

canō -ere, cecinī, cantātum (prvotno cantum) (prim. umbr. kanetu = lat. canito, procanurent = lat. praecinuerint, gr. κανάζω donim, καναχή donenje, hrumenje)

I. intr.

1. (o človeškem glasu) peti, prepevati: Pr., Plin. idr., canere voce Ci., Gell., si absurde canat is, qui se haberi velit musicum Ci., ad tibicinem (tibiam) canere Ci. peti ob spremljavi piščali, non canere surdis V., movit Amphion lapides canendo H., lunam deducere canendo O., simplex canendi ratio Q.; ret. pojoč govoriti: inclinata ululantique voce more Asiatico canere Ci.

2. (o živalih) peti: gallina cecinit Ter. je zakokodakala, victores galli canere solent Ci. kikirikajo, canit corvus Ci. kroka, (noctua) canit per umbras V. skovika, merula canit aestate Plin.

3. (o glasbi in glasbilih) glasiti se, zveneti, doneti, razlegati se, igrati: tubae utrimque canunt Pl., tuba cornuaque cecinerunt L., ubi quartae vigiliae signum cecinisset L., classicum canit C., L. trobi se za napad, cum in eius conviviis symphonia caneret Ci., silvae canunt avibus Lucr.; met. (o ljudeh) z abl. instrumenti igrati, trobiti na kaj: canere voce vel fidibus Ci. peti ali brenkati, c. harundine O., iunctis harundinibus O. na pastirsko piščal piskati, tibiā Q., citharā T.

II. trans.

1. (o ljudeh) peti, prepevati: versūs Enn. ap. Ci., Varr., Gell., carmen Ci., Cu., Q., Suet., sacra (= hymnos) V., ad certos verba canenda modos O., „io“, magna voce, „triumphe“ canet O., Tib., canet indoctum, sed dulce bibenti H. neizurjeno, toda prijetno; preg.: cantilenam eandem canere Ter. kar naprej eno in isto trobiti; occ.
a) opevati, v pesmi slaviti, proslavljati, poveličevati: ad tibiam clarorum virorum laudes (slavna dejanja) atque virtutes Ci., suas et imperatoris laudes L., laudem victorum Ph., reges et proelia V., arma virumque cano V., regum facta c. H., seu deos regesve canit (Pindarus) H., cecini Gigantes O., c. maxima bella et clarissimos duces Q., amicitiam suam et Metrodori grata commemoratione Sen. ph.
b) s proleptičnim obj. peti, pesniti, zložiti (zlagati): Ascraeum carmen V., neniam Suet.; od tod
c) prerokovati, naznaniti (naznanjati), oznaniti (oznanjati), napoved(ov)ati (o preročiščih, ki so svoje prerokbe naznanjala v verzih): ut haec, quae nunc fiunt, canere di immortales viderentur Ci., Cicero... etiam (ea), quae nunc fiunt, cecinit ut vates N., haec deinde canit divino ex ore sacerdos V., c. obscura H., Sabella quod (fatum) puero cecinit divinā motā anus urnā H., ut caneret fera Nereus fata H., c. ambages horrendas, prodigium V., fata abdita senis pedibus Tib., eventūs Tib., oracula tristia, omina, fatum, arcanum ferale Lucan., responsa Sil.; preg.: vana surdis auribus c. L. = bob ob steno metati; z ACI: te mihi mater, veridica interpres deûm, aucturum caelestium numerum cecinit L., hoc Latio restare canunt V., et feminae in furorum turbatae adesse exitium canebant T.; abs.: nobilis ut grandi cecinit Centaurus alumno H.; o učiteljih (filozofih) oznanjati, podajati: quae diu latuere, canam O.; iron.: praecepta canam H.; (o Fami) raztrobiti, razglasiti (razglašati): Fama facta atque infecta canens V., Fama digna atque indigna canit Val. Fl.

2. (o živalih) peti, tudi naznaniti (naznanjati), napoved(ov)ati, javiti: veterem in limo ranae cecinere querelam V. (posnemajoč Aristofanov βρεκεκεκέξ) so žalostno kvakale; z ACI: anser Gallos adesse canebat V., nec ei cornix canere potuit recte eum facere, quod... Ci. nobena vrana ga ni mogla poučiti.

3.
a) na kako glasbilo igrati, (za)trobiti (poseb. voj.): bellicum c. Ci., L. na boj zatrobiti, classicum cani iubet C., signa canere S., L. (s trobento) znamenje za napad dati; receptui c. Auct. b. Afr., T., Caesar receptui cani iussit C., (Hasdrubal) receptui propere cecinit L., receptui canit L. trobi se za umik; pren.: Q., receptui canente senatu Ci.; omnia intus canere Ci. vse na notranjo struno igrati, od tod preg.: hoc carmen hic tribunus plebis non vobis, sed sibi intus canit Ci. pri teh izjavah ne misli... na vas, ampak le na svoj prid; pesn.: canere receptūs (= receptui) O., tuba canit ludos V. daje znamenje za igre.
b) (o stvareh) skladno (ubrano, blagoglasno) zveneti, glasiti se: Q. (I, 10, 24).

Opomba: Gen. pl. pt. pr. canentum: Lucr. Nenavaden pt. fut. canitūrus: Vulg.

cantō -āre -āvī -ātum (intens. glag. canere)

I. intr.

1. peti, prepevati, oglašati se (o človeku): V., H., O. idr., hi pueri cantare et saltare didicerunt Ci., c. ad chordarum sonum N. (o kitaristu), inde ad manum cantari histrionibus coeptum L. h kretnjam igralca; cantare v retoriki = pojoč (s pojočim glasom) govoriti, pojoč predavati (kot slabost): si cantas, male cantas; si legis, cantas C. ap. Q., vitium cantandi Q. razvada, da govornik govori s pojočim glasom; preg.: surdo canere Pr., ad surdas si cantet Phemius aures O. če bi pel gluhim ušesom; occ. (o pticah) peti, žvrgoleti: cantantes aves Pr.; kikirikati (o petelinu): Pl., Ci., Suet.

2. (o glasbilih) oglašati se, peti, doneti, zveneti: cantabat tibia ludis O., bucina cantat Pr.; nav. z abl. instrumenti igrati, piskati, svirati, trobiti na kaj: fidibus Pl., tibiis N., structis avenis O., calamo Sen. ph.; occ. bajalne (čarovne) besede govoriti, bajati, čarati: Ca., cantando rumpitur anguis V.

— II. trans.

1. peti, pesniti, zložiti (zlagati): neniam Varr. fr., carmina non prius audita canto H., c. rustica verba Tib., versum Gell., hymnos Eccl., Hymen (svatovska pesem) cantatus O., non est cantandum Iuv. ni treba pesniti, doctus cantare Catullum H. ki se je naučil peti Katulove pesmi.

2. occ.
a) peti, opevati, slaviti, proslavljati, poveličevati: deum Tib., nos convivia cantamus H., dum meam canto Lalagen H., tota cantabitur urbe H., per totum cantabimur orbem O., cantatus Achilles O., iam pridem istum canto Caesarem Ci. ep. že dolgo slavim tega tvojega Cezarja.
b) o pesniku, deklamatorju ali igralcu podajati, izvajati, recitirati; v slabem pomenu žlobudrati: togatas (fabulas) Iuv., epinicia Suet.; quae me iuvene ubique cantari solebant Q.
c) naznaniti (naznanjati), oznaniti (oznanjati): Vera cantas. Vana vellem Pl.; narocitičiti (naročati), svetovati, zabič(ev)ati, ponavljati: Nov. fr., haec dies noctesque canto tibi, ut caveas Pl., harum mores cantabat mihi Ter.
č) bajati, bajalne (čarovne) besede govoriti, zagovarjati, (za)čarati, pričarati: Ca., Varr., Sil., cantato densatur carmine caelum O., c. umbram Lucan. pričarati, cantatae herbae O., cantata luna Pr., cantatus puer Ap.

clangō -ere glasiti se, doneti, zveneti
a) o bitjih, in to o ptičih: (o orlu) kričati: Suet. fr., (o krokarju) krokati: Ap., (o pavu) kričati: Amm., (o labodih, goseh) gagati: Sid.; o ljudeh: tubā, bucinā cl. Vulg. trobiti na...; z acc.: classicum cl. Prud. trobiti; o govorniku trobiti: Fr.
b) o stvareh, poseb. o trobilih (za)bučati, (za)doneti, (za)zveneti, (za)peti: echo crepitu clangente cachinnat Acc. ap. Non.; o tubi, bucini: Val. Fl., Stat., Vulg.

Opomba: Cj. pf. clangueris (z inačico clanxeris): Vulg.

concinō -ere -cinuī -centum (cum in canere)

I. intr.

1. skupaj, soglasno, skladno (za)peti
a) (o živalih): ad vada Maeandri concinit albus olor O. pojo jate belih labodov, intempestā nocte galli … concinentes Sid.
b) (o ljudeh): faxo, ne iuvet vox ista VETO, quae nunc concinentes collegas nostros auditis L. s katerim, kakor slišite, soglasno kliče „veto“ zbor naših tovarišev, ubi (chorus) certis numeris ac pedibus … consensit atque concinuit Col.; z dat. personae komu s kakim glasbilom pritegniti (pritegovati), spremljati koga: tragoedo pronuntianti c. Suet.; occ. (o trobilih) skupaj, hkrati (za)doneti, (za)zveneti, oglasiti se: concinunt tubae L., ubi signa concinuissent L., cornua ac tubae concinuere T.

2. pren. skladati se, zlagati se, ujemati se: Stoici cum Peripateticis re concinere videntur, verbis discrepare Ci., videsne, ut haec concinant? Ci., — omnibus inter se concinentibus mundi partibus Ci. — Od tod adv. pt. pr. concinenter soglasno, skladno, v skladu: Iulian. ap. Aug. —

II. trans.

1. kaj skupaj, v zboru, soglasno, skladno (za)peti: haec cum concinuntur Ci., c. carmina Cat., „aelinon“ invitā lyrā O., carmen ad clausas fores O., tristia semper amanti omina non albae concinuistis aves O. črne ptice ste v zboru pele žalne prerokbe, tako tudi o eni ptici: nigraque funestum concinit omen avis Pr. naznanja kričaje; undique concinentes SALVA ROMA … Suet.; occ. (o vojaških trobilih): stridor lituûm clangorque tubarum non pia concinuit cum rauco classica cornu Lucan.

2. pren. opevati, v pesmi(h) slaviti: concines maiore poëta plectro Caesarem H., concines laetosque dies et Urbis publicum ludum H., c. laudes Iovi Tib.

concrepitō -āre (intens. glag. concrepāre) glasno šumeti, vršeti, zveneti, hrumeti: Prud.

cōnsonō -āre -sonuī (—)

I.

1. hkrati (obenem) oglasiti (oglašati) se, (za)doneti, (za)zveneti, (za)brneti, razlegati se: apes consonant vehementer Varr., consonuere cornicines funebri strepitu Pert. trobilci so zatrobili pogrebno koračnico, cum ex pulpito omne tibiarum genus organorumque consonuit, fit concentus ex dissonis Sen. ph., doces me, quo modo inter se acutae ac graves consonent Sen. ph., consonante clamore nominatim Quinctium orare L. prosijo enoglasno kričé. Od tod ret. o govoru = ujemati se: initia et clausulae inter se consonant Q.; o besedah = preglašati: extremis syllabis c. Q.

2. odmevati, odjekniti: tubae utrimque canunt contra: consonat terra Pl., tum plausu fremituque virûm studiisque faventum consonat omne nemus V., consonat assensu populi precibusque faventum regia O., consonuisse ululatibus theatrum T., consonantesque (loci), quos appellant συνηχοῦντας Vitr. —

II. pren. s čim ujemati se, skladati se, zlagati se; z dat.: hoc enim contractui bonae fidei consonat Dig., aequalitas ac tenor vitae per omnia consonans sibi Sen. ph.; s praep.: si opus ad hanc vocem consonet Sen. ph., fac potius, quo modo animus secum meus consonet nec consilia mea discrepent Sen. ph., sibi in faciendis ac non faciendis c. Q.; abs.: numeri universitas (skupna vsota) consonat Aug. — Od tod adj. pt. pr. cōnsonāns -antis

1. soglasen, skladen, gram. subst. cōnsonāns -antis, f (sc. littera, zato fem.) soglasnik, konzonant: Q. idr. slovničarji.

2. pren. ujemajoč se, skladen, primeren: non semper consonans est per omnia referri iusiurandum Dig.; adv.: consonantissime ad harmoniam composita Vitr.

crepitō -āre -āvī -ātum (frequ. in intens. glag. crepāre) ponavljajoče ali neprestano glasiti se; (o orožju, kovinskih predmetih) rožljati, zveneti, žvenketati ipd.: crepitantia concutit arma, arma ferunt inter nigras crepitantia nubes O., audierant necdum impositos duris crepitare incudibus enses V. odmevati, sic leni crepitabat bractea vento V. je šumela; (o tem, kar od kovine šumi ali zveni): arbor … , fulvo ramis crepitantibus auro O., cum vaginae catellis, baltea laminis crepitent Plin.; (o glasbilih) doneti, zveneti, škrebetati: Curetum aera crepitantia V., sistrum crepitans Pr., sonitus cymbalorum magno fragore crepitantium Mel.; (o listju) šumeti, šušteti, šelesteti: folia inter se crepitantia Plin.; (o vetru, toči) šumotati, bučati, hreščati, hrumeti, sikati, vršeti: lenis crepitans auster V., multā grandine nimbi culminibus crepitant V., multa in tectis crepitans salit horrida grando V., grando … crepitat ac solvitur Sen. ph.; (o vodi) šumeti, bučati, žuboreti: crepitantes undae V., tot leniter lymphis totā crepitantibus urbe Pr.; (o kamenčkih): invitat somnos crepitantibus unda lapillis O. s klopotajočimi potočnimi kremenci; (o ognju in gorečih predmetih) prasketati, sikati: laurus … flammā crepitante crematur Lucr., ardentes stipulae crepitantis acervi O., tura myrtata (z mirtami pomešana) crepitant in igni Plin., Agrigentinum salem … velut in igne crepitare Aug.; (o živalih in njihovih telesnih delih): crepitans cicada Ph. cvrčeč, ipsa sibi plaudat crepitante ciconia rostro O. s klopotajočim kljunom, maesto similem … ora dedere sonum tenui crepitantia rostro O., tractu squamae (namreč kačje) crepitantis O. klopotajoče, quaeque salutato crepitat Concordia nido (= ciconia, quae contra templum Concordiae ex consilio rostri sonitum facit) Iuv.; (o človeku in njegovih telesnih delih): quia clare crepito dentibus Pl. šklepetam (škrtam) z zobmi, ubi satur sum, nulla (intestina) crepitant Pl. mi ne kruli po trebuhu (po črevesju), duro crepitant sub vulnere malae V. pokajo, pluribus osculis collisa labra crepitabant Petr. so mlaskale, digiti crepitantis signa Mart. tleskajoča prsta; (o poosebljenih abstr.): crepitans dentibus algor Lucr. škripajoči.

crepō -āre -uī -itum (onomatop.; prim. crepundia)

I. intr.

1. (za)glasiti se, (za)doneti, (za)-zveneti, (za)škripati ipd.; (o kovinskih predmetih, orožju) (za)zveneti, (za)žvenketati, (za)rožljati, (za)cvenketati: quid crepuit quasi ferrum modo? Pl., sinus crepantes V. šelesteča zlata tkanina, o si sub rastro crepet argenti mihi seria Pers. da bi žvenketal, aureolos manu crepantes amico donas Mart. cvenketajoče, cum primum crepuerit catena, discedet (amicus) Sen. ph., arma civilis crepuere belli Sen. tr.; (o vratih) zaškripati, zacviliti: crepuit ostium Pl., Ter., Petr., crepuit foris Pl., quidnam foris crepuit? Ter., crepuerunt fores Ter.; (o glasbilih idr. zvenečih predmetih) (za)doneti, (za)zveneti, (za)škrebetati: crepuit sonabile sistrum O., crepant cymbala et tympana Mel., lapidem … cotidiano solis ortu contactum radiis crepare tradunt Plin.; (o piskaču) (za)piskati: nec crepuit fissā me propter arundine custos (čuvaj mrliča, ki je moral občasno zapiskati na trstenico, da bi prebudil morda le navidezno mrtvega človeka) Pr.; (o zrelem žitu) pokati: messes area cum teret crepantes Mart.; (o zvoku padajoče toče) šumeti: crepat aurea grandine multā palla Stat.; (o udarcih) tleskniti (tleskati): verberum crepuit sonus Sen. tr.; (o poljubih) cmokniti (cmokati): circum cathedras basia crepant Mart.; (o stvareh, ki pokajo in se lomijo) (za)škripati, (za)hreščati: acuto in murice remi obnixi crepuere V., crepant aedificia, antequam corruant Sen. ph., ubi tecta crepuerunt Sen. ph.; (o gorečih predmetih) prasketati, sikati: crepat in mediis laurus adusta focis O., crepat ad veteres herba Sabina focos Pr.; (o delih človeškega in živalskega telesa): intestina mihi, quando esurio, crepant Pl. po črevesju mi kruli, dentes crepuere retecti Pers. so (od strahu) zašklepetali, ille, cuius dentes crepuere sub pugno Sen. ph., crepuere mālae Sen. ph., digiti cripitantis signa Mart. tleskajočega prsta; pren.: levis crepante lympha desilit pede H. s šumečo nogo = šumeč, žuboreč; (o človeških zvokih) oglasiti (oglašati) se: vox generosa, quae … subito data crepuit Sen. ph.; poseb. glasno vetrove spuščati, glasno prdniti (prdeti): quamvis sibi caverit crepando Mart.; šalj.: crepuerunt clare Pl.

2. pren. pokniti (pokati) = počiti, razpočiti se, razleteti se, (o posodah): Aug.; (o rastlinah): Fulg.; (o osebi): crepuit medius Vulg. se je na sredi razpočil.

— II. trans.

1.
a) (z zunanjim obj.), udarjati na kaj, da zveni: aere (cimbale iz medi, namreč ob mesečevem mrku) Stat., aureolos Mart. z zlatniki cvenketati.
b) (s proleptičnim obj.) udarjajoč kak glas povzročiti (povzročati), ploskati komu v pohvalo: cui populus frequens laetum theatris ter crepuit sonum H., manibus faustos ter crepuere sonos (Musae) Pr.

2. pren. kaj razglašati = govoričiti o čem, kaj venomer glasno praviti ali oznanjati, vedno v ustih (na jeziku) imeti, blebetati: Lucr., leges Pl., immunda … verba H., sulcos et vineta mera H., quis post vina gravem militiam aut pauperiem crepat? H. kdo toži … o … , si quid Stertinius veri crepat H.

Opomba: Nenavaden cj. plpf. crepasset: Prud.

exsonō (exonō) -āre -sonuī (—) (za)doneti, (za)zveneti, razlegati se: Petr.

inter-sonō -āre vmes doneti, zveneti, peti: mediis intersonat Orpheus remigiis Stat. poje sredi veslačev.

per-sonō -āre -sonuī (per in sonāre)

I. trans.

1. skozi in skozi (za)šumeti, z glasovi napolniti (napolnjevati), (za)zveneti skozi kaj: regna latratu, aequora conchā V., amoena litorum T., gemitu regiam Cu. glasen jok zagnati, glasno (za)jokati, mihi qui personat aurem H. ki mi kliče (trobi) na uho.

2. na (vso) moč (za)kričati, glasno (za)klicati: haec personat ardens Sil.; z ACI: Ci., L.

3. glasno oznaniti (oznanj(ev)ati), naznaniti (naznanj(ev)ati), (raz)trobiti, (raz)trobentati, razglasiti (razglašati), napoved(ov)ati, oklic(ev)ati: eas res in angulis Ci.; z ACI: illa vox secum consules facere acerbissime personabat Ci., Baiae personant huc unius mulieris libidinem esse prolapsam Ci.; occ. opevati, glasno slaviti: Prud., Aug., Achilles fortium virorum laudes personans Cu. slavna dela (dejanja) junakov, plausibus p. formam principis T. z glasnim ploskom slaviti.

4. na kako glasbilo igrati, trobiti, brenkati: classicum Ap., nunc citharā, nunc lyrā personatur hendecasyllaborum volumen Plin. iun. —

II. intr.

1. glasiti se, razlegati se, doneti, zveneti: Ap., Gell., Lact., domus cantu personat Ci. po hiši se razlega petje, personat regia ploratu Cu., id totis castris personabat L., aures personant vocibus Ci. po ušesih mi zvenijo glasovi; metaf.: plebs personabat plausu composito T. ljudstvo je ploskalo, ii plausibus personare T.

2. oglasiti (oglašati) se, (za)igrati, (za)brenkati: citharā Iopas personat V.

Opomba: Pf. personavit: Ap.; inf. pf. personasse: Prud.

per-strepō -ere -strepuī (per in strepere)

I. intr. velik hrup delati (zganjati), silno (močno, glasno) hrumeti, kričati, šumeti, (za)doneti: Ter., Sen. ph., Ap., tellus perstrepit Sil., rumor in arcana iamdudum perstrepit aula Stat. —

II. trans.

1. skozi in skozi (za)šumeti, z glasovi napolniti (napolnjevati), skozi kaj (za)doneti, (za)zveneti: Ap., latas aedes Cl.

2. velik hrup delati s čim: nonne haec quotidie perstrepunt Ariani? Ambr.

re-sonō -āre -āvī (-sonuī: Porph.) (re in sonāre)

I. intr.

1. razlegati se, odmevati: Pac. ap. Non., O., Iust., Cat. idr., resonant plangoribus aedes V., resonans theatrum Ci., suave locus voci resonat H. sladko (prijetno) odmeva, ubi non resonant imagines Varr. (o odmevu, (od)jeku); od tod metaf.: gloria virtuti resonat tamquam imago Ci. je tako rekoč odmev (odziv) kreposti.

2. oglasiti (oglašati) se, (za)zveneti, (za)doneti, zadone(va)ti: Pl., Lucr. fr. idr., aera resonant O., e sacra resonant examina quercu V., nervos resonare Ci., venenum e poculo eiecit, ut resonaret Ci., Albunea resonans H. žuboreča, ignis resonans caminis Sen. tr. prasketajoč. —

II. trans.

1.
a) z zunanjim obj. narediti (povzročiti, storiti), da kaj odmeva, da se kaj odziva, da(ja)ti čemu odmev (odziv), omogočiti (omogočati) čemu odmev, napolniti (napolnjevati) z glasovi, odmevati od česa, (za)doneti od česa: lucos assiduo cantu resonat (sc. Circe) V.
b) z notranjim obj.: litoraque alcyonem resonant (glas vodomcev), acalanthida dumi V., resonant mihi „Cynthia“ silvae Pr. odmevati od … , po gozdovih odmeva … , doces silvas resonare Amaryllida V. ime Amarilida, ora Hylan semper resonantia Val. Fl. venomer odmevajoče od imena Hila, po katerih vedno odmeva ime Hila, umbrae resonarent triste et acutum H. sence povzročajo odmev milega in ostrega (rezkega, vreščavega) glasu = govorijo z milim in ostrim (rezkim) vreščavim glasom; od tod pass. impers.: in fidibus testudine resonatur (sc. sonus) Ci. nastane odmev.

2. (poznolat.) reči, povedati, govoriti: vernacula principi resonantes Amm.

Opomba: Od star. soobl. re-sonō -ere so se ohranile obl. resonit: Pac., Acc., resonunt: Enn.

sonō -āre -uī -itum, toda sonatūrus (H.) (iz *su̯en-ō, indoev. kor. *su̯en- doneti, zveneti, šumeti; prim. skr. svánati (on) doni, svānáḥ šumeč, svanáḥ glas, don, lat. sonus, stvnem. swan = nem. Schwan, ang. swan)

I. intr.

1. kak glas ali zvok od sebe da(ja)ti, (o)glasiti se, oglašati se, (za)doneti, (za)zveneti, (za)zvenčati, (za)žvenketati, (za)rožljati, (za)šumeti, (za)vršati, (za)vršeti, (za)bobneti, (za)bučati, (za)hrumeti, (za)ropotati, (za)topotati, (za)prasketati ipd.: Enn. ap. Non., Tib. idr., vox sonat Pl., Pergami in occultis ac reconditis templi … tympana sonuerunt C., classica sonant V., ubique lyraeque tibiaeque et cantūs sonant O., cantus sonant citharā Apollinis Ph., sonant Lydia plectra Pr., sonant clamore viri, stridore rudentes, undarum incursu gravis unda, tonitribus aether O. hrupijo, besnijo, ut virorum cantu, feminarum ululatu sonuit acies T., terrent enim trepidantve (sc. Germani), prout sonuit acies T., contra sonantem (ker ga boginja stresa) Palladis aegida H., aureus ex umero sonat arcus et arma Dianae V. rožlja, tela (puščice v tulcu) sonant umeris O. rožljajo, sonuit contento nervus ab arcu O. je zabrnela, je zabrenčala, je zapela, fraxinus in umero sonuit O. sulica je zabrnela, solido graviter sonat ungula cornu V. peketanje (topotanje) kopit bobni, sonabat flamma O. je prasketal, sonabant incendio silvae Cu. so hreščali, so pokali, rauci sonuerunt cardine postes Pr. so zaškripala, saepe a latere ruentis aedificii fragor sonuit Sen. ph. pogosto je zahreščalo od strani … , fons sonat a dextra O. šumlja, pljuska, sonans pelagus V. burkajoče, pljuskajoče, nunc mare, nunc silvae Threïcio aquilone sonant H. šumijo, longe sonans Aufidus H. hrumeči, turba (sc. umbrarum) sonans V. brneča, pennae sonuere per auras O. so frčale, brnele, brenčale, (sc. ales) sonans V. (o sovi) frfotajoča, hirundo … humida circum stagna sonat V. frči, cvrči, motae sonuere colubrae O. so zasikale, spumae sonantes O. cvrčeče, šumeče; o govoru, besedah: bene (melius, optime) sonare Ci. lepo (lepše, zelo lepo) zveneti, glasiti se, acute sonare Ci., sonare inani voce Ci. žvenkljati s praznimi besedami, prazne besede govoriti, nunc magno ore sonandum (sc. est) V. zdaj naj se oglasi doneča hvalnica.

2. occ. odmevati, odzvanjati: balatu pecorum … amnes arentesque sonant ripae V. reke in suhi bregovi odmevajo od beketanja … , po rekah in suhih bregovih se razlega beketanje; tako tudi: ingenti sonuerunt omnia plausu (fofot, fofotanje) V., femineo clamore sonat domus O., omnia passim mulierum puerorumque … ploratibus sonant L. —

II. trans.

1. (z notranjim obj.) oglasiti (oglašati) se s čim, kak glas od sebe da(ja)ti, odzvanjati kako: inconditis vocibus inchoatum quiddam et confusum Ci. nepopolne in zmedene glasove dajati od sebe, poëtae pingue quiddam atque peregrinum sonantes Ci. pesniki, katerih pesmi se glasijo naduto in tuje, Cotta sonabat contrarium Catulo, subagreste quiddam planeque subrusticum Ci., sonare aridum Varr. vreskniti, tale sonat populus O. tako (za)hrumi, leve nescio quid femineumque sonet O. nekako mehko in po žensko naj zveni (odzvanjaj) njih glas, illa sonat raucum quiddam O. nekako vrešči, nec mortale sonans V. in ne po smrtniško (= ne človeško) govoreča; z acc. pl. n.: rauca saxa sonabant V. zamolklo so odmevale (bučale) kleči, amnis rauca sonans V. votlo doneča, votloglasna, bobneča, os magna sonaturum H. vznesen (zanosen) jezik, vznesena (zanosna) beseda, chordae diversa sonabant O. so različno zvenele (pele), svobodneje, sonante mixtum tibiis carmen lyra H., sonare carmina Pr. peti, sonabit cornua quod vincatque tubas H. preglasi (ti) rogove in trube, nec vox hominem sonat V. ne zveni človeško (po človeško, kot človek), itinerarium sonare Amm. trobiti k odhodu (na odhod).

2. occ.
a) z glasom naznaniti (naznanjati) ali izda(ja)ti: furem sonuere iuvenci Pr.
b) pomeniti, imeti (nositi) pomen, pomenjati: quid sonet haec vox voluptatis Ci., haec duo verbo se discrepare re unum sonare videntur Ci., condocentes nihil aliud sonat quam simul docentes Aug.

3. pesn.
a) glasno klicati: sonant te voce minores Sil. bebljajo tvoje ime, alcyones Ceyca suum sonent Sen. tr. naj pomilujejo, nolis licet, ille sonabit Mart., ut ego semper in ore meo nomen tuum sonem Hier.; z neodvisnim govorom: ipsa sonant arbusta: „Deus, deus ille“ V., teque ferens parvum … „Euhoe Bacche“ sonat O., exululatque Euhoeque sonat O., sonat inde … : „Tu limina dextrae servabis portae … “ Sil.
b) peti, opevati, slaviti, slavo peti komu, (velikoustno) poveličevati: lyra te sonabit O., te carmina nostra sonabunt O., magno nobis ore (na ves glas) sonandus eris O., sonare bella O., te sonantem … plectro (= lyrā) … , mala dura belli H., sonare Germanas acies, Daca proelia Stat., atavos et avorum antiqua nomina sonantem V. ponosnega na pradede in stara imena; z neodvisnim govorom: sive mendaci lyra voles sonari tu pudica, tu proba … H. (Epod. 17, 39 in nasl.) opevana biti ob … liri (po drugih to ni konstrukcija NCI, ampak ACI = da se poje ob … liri, da … lira zazveni ali zapoje). — Od tod adj. pt. pr. sonāns -antis doneč, zveneč, bučeč, glaseč se, zvočen: concha O. bučeča, meatus animae sonantior Plin. iun., sonantia verba Plin. iun. blagoglasne, ut sint alia (sc. verba) sonantiora Ci. polnozvočnejše, ut tibi tumidius videretur, quod est sonantius Plin. iun. polnozvočnejše, polneje zveneče, ex quibus (sc. litteris črk = glasov) aliae sunt insonae (mutavci, nezveneči glasovi), semisonantes (polglasniki, polvokali) aliae, pars sonantes (samoglasniki, vokali) Ap. — Adv. v komp. sonantius polnozvočneje: „transdere“ veteres sonantius quod nos lenius dicimus „tradere“ Don. Opombe: Neklas. obl. iz pf. debla: sonavērunt It., sonaverint Tert.; obl. po 3. spregatvi: sonĕre Acc. ap. Non., Lucr., sonit Enn., Acc. ap. Non., sonunt Enn., Pac. fr.

spīrō -āre -āvī -ātum (indoev. kor. *speis-, *(s)pei̯s- pihati, dihati; prim. skr. picchōrā piščal, lat. spīritus, spīrāculum, sl. piskati; prim. tudi indoev. kor. *speus- v lat. pustula, gr. σπέος, σπήλαιον, σπῆλυγξ jama, duplina)

I. intr.

1. (za)pihati, (za)veti, (za)pihljati: Plin., Amm. idr., cum venti a Pontico mari spirant Cu., spirant aurae V., nec zephyros audis spirare secundos V., coepit … spirare valentius eurus O., notus, adverso tepidus qui spirat ab axe O., spirant flumina O., spirantibus flabris Lucr., austri clementius spirant Stat., spirat de litore Coo aura Lucan.; di, spirate secundi V. pošljite = (naklonite) ugoden veter; aura spiravit illi V. je pihnil (zapihal) vanj; pren.: quod si tam facilis spiraret Cynthia nobis Pr. = ko bi nam šla na roko; metaf. pihati, puhati, bruhati, buhati, hrumeti, bučati, vršati, vršeti, šumeti, vreti, peniti se: spirat … pectore flamma O., spirans immane V. strašno sopihajoč, ignibus spirare V. bruhati ogenj, veneno spirare Lucan. ali venenis spirare Val. Fl. puhati strup = ukvarjati se s strupom, freta spirantia V., quā vada non spirant V. kjer se buhajoči valovi ne razbijajo, spirant procellae Sen. tr., quid agam brumā spirante? Iuv., graviter spirantes hydrae V. sikajoče.

2. occ.
a) dihati, zajemati sapo, živeti: Cels., Cu., Plin. idr., vivere ac spirare Ci., dum quidem spirare potero Ci., ne spirare quidem sine metu possunt Ci., ab eo spirante defendi Ci., Catilina … repertus est, paululum etiam spirans S., quod spiratis, quod vocem mittitis, indignantur L., spirantīsque animos … misit Pr., cum spirantes mixtas hinc ducimus auras Lucr., quod querulum spirat Mart. tožeč vzdihuje; metaf. α) (še) dihati = (še) živeti, (še) biti živ, (še) utripati, (še) obstajati, (še) biti dejaven, (še) delovati: videtur Laelii mens spirare in scriptis Ci., spirante etiam re publicā Ci., spirat adhuc amor H., spirantia exta V. še utripajoče, še toplo, spirantes artus Sil., spirantīsque invenit artus Lucan., spirantia corpora Lucan., spirant venae Sen. tr. β) (o umetninah upodabljajočih umetnosti) navidezno dihati ali biti živ = biti videti kakor živ, biti poln življenja, biti posnet po življenju, biti upodobljen kot (kakor) resničen, biti odsev resničnosti, biti odslikava življenja (resničnosti): spirantia signa ali aera (kipi) V., spirantes referens subtemine vultus Sil., spirat picta tabella Mart., spirat Apellea redditus arte Mart.; tako tudi: lamentis veris et spirantibus Gell. (o igralcu).
b) biti navdan s pesniškim duhom (darom, navdihom), biti pesniško navdihnjen (navdahnjen), (navdušeno) pesniti, pesnikovati: quod spiro et placeo, tuum est (za to gre tebi hvala) H.
c) dehteti, dišati: thymbra graviter spirans V., semper odoratis spirabunt floribus arae Stat., seu spirent cinnama surdum (adv.) Pers. ali malo diši.
d) (o aspiratah) zveneti, doneti, glasiti se: dulcius Q.

3. metaf. alte spirare, altius spirare težiti visoko (višje), za visokimi (višjimi) cilji, visoko (višje) meriti, stremeti za visokim (višjim), za visokimi (višjimi) cilji: spirantibus altius Poenis Fl., alte spirantem Amm.; tudi brez adv.: ultra homines iam spirabat Amm. —

II. trans.

1. dihati: tenuem spirans animam Val. Fl. slabo dihati.

2. izdihniti (izdihavati, izdihovati), puhniti (puhati), izpuhniti (izpuhati, izpuhavati): Cl. idr., tauri spirantes naribus ignem V., iugalīs … spirantīs naribus ignem V., equi spirantes naribus ignem Lucr., videres … flammam taetro spirantīs ore Chimaeras pascere naturam Lucr., veluti flammas spirantium (sc. boum) miraculo adtoniti L., venti semper frigora spirant V.; pren.: spirant mendacia folles (pljuča) Iuv.; occ. odda(ja)ti, od sebe da(ja)ti (duh, vonj), dišati po čem: comae divinum vertice odorem spiravere V., facies pinguia Poppaeana spirat Iuv. diši po … ; pren.: quae spirabat amores H. ki je razširjala (od sebe dajala) ljubezen, je izžarevala ljubezen, divinam spirare fidem (preroške izreke) Lucan.

3. vdihniti (vdihati, vdihovati, vdihavati): ficto corpori animam Lact.

4. metaf.
a) navdan biti s kakim duhom, biti navdihnjen (navdahnjen) od kakega duha, biti poln kakega duha: homo tribunatum etiam nunc spirans L. še zdaj navdahnjen od tribunskega duha, še zdaj poln tribunskega duha, totum spirant praecordia Phoebum Cl.; z acc. n. kakega adj.: spirat tragicum satis (sc. poëta Romanus) H. je dovolj navdihnjen s tragiškim duhom, v njem je dovolj tragiškega navdiha.
b) kazati: mollem spirare quietem Pr.
c) snovati, v mislih imeti, hoteti, hrepeneti po čem, zelo (močno) želeti kaj, nameravati, meriti na kaj, težiti za čim, k čemu, stremeti za čim, k čemu: tantum spirantes bellum Lucr., dum spirat ira sanguinem Sen. tr. diši po krvi; pogosto z acc. n. kakega adj. v sg. ali pl.: magnum spiramus Pr., magnum aliquid spirabit amor Val. Fl., maiora spirat Cu., spirare quiddam indomitum Fl., altiora, cruenta, vesanum Amm.
d) posnemati: fratris facta spirans Sil., fratrem spirat in armis Sil., spirantes proelia dira effigies Sil.

tinniō (tīniō) -īre -īvī (-iī) -ītum (onomatop. beseda)

1. (za)žvenkljati, (za)žvenketati, (za)cingljati, (za)zvoniti, (za)zvončkljati, zvončkati, (za)zveneti, (za)zvenčati: Varr., Q. idr., tinnit hastilibus umbo Enn., numquam temere tinniit tintinnabulum Pl., tibi in foro diu tinnisse auriculas M. Aurelius ap. Fr. da ti je … cingljalo v ušesih.

2. metaf.
a) močno se oglasiti (oglašati), (za)kričati, (za)vpiti, (za)peti, (za)doneti: nimium iam tinnis Pl. tvojega dolgega besedičenja sem že sit, voce suā tinnire temperent Pl. naj ne vpijejo preveč, aliquid sufferti tinnire Suet. peti v nekaj polnoglasnega (donečega).
b) (v pogovornem jeziku) (za)cvénkati, (za)cvenkljáti, (za)cvenketáti = seči (segati) v mošnjo, plačati (plačevati): ecquid Dolabella tinniat Ci. ep. ali bo Dolabela plačal; prim. (pren.): veri speciem dignoscere calles, ne qua subaerato mendosum tinniat auro Pers. cingljati z nepravim cvenkom = dati nepravi cvenk.

tintinniō -īre (redupl. tinniō = tintinnō) (za)žvenkljati, (za)žvenketati, (za)cingljati, (za)zvoniti, (za)zvončkljati, (za)zvončkati, (za)zveneti, (za)zvenčati, (za)rožljati ipd.: tintinnire ianitoris impedimenta audio Afr. ap. Non.

tintin(n)ō -āre = tintinniō (za)žvenkljati, (za)žvenketati, (za)cingljati, (za)zvoniti, (za)zvončkljati, (za)zveneti, (za)zvenčati, (za)rožljati: tenuis sub artus flamma demanat sonitu suopte tintinnant aures Cat., tantum ibi molae faciebant, tintinnabant compedes Naev. fr.

vibrō -āre -āvī -ātum (indoev. baza *u̯ei̯b- viti, sor. z *u̯ei̯p-; prim. skr. vēpatē, vēpati (on) se trese, trepeče, lit. vyĩbur-iu, vyĩbur-ti, vyĩbur-oju, vyĩbur-oti mahati, udarjati (s čim), stvnem. wipf zagon, zamah, koleb, wipfil = nem. Wipfel vrh drevesa, krošnje, stvnem. weibon kolebati, zibati se, biti nemiren, nem. wippen)

I. trans.

1. spraviti (spravljati) v (tresoče) gibanje, (za)tresti, vreči (metati), mahniti (mahati), (za)vihteti, zaviti (zavijati), (za)sukati, obrniti (obračati), zamahniti (zamahovati), (zavibrirati ipd.: Sen. tr., Cl. idr., hastam, hastas ante pugnas Ci., tela Cu., vibrantes dextris tela L., vibrata fulmina iactat O., sustinentium humeris vibratus T. „kvišku zamahnjen“ = vzdignjen; occ. zavihteti in zagnati (zaganjati), (za)degati, vreči (metati), (za)lučati, (za)vihteti: iaculum vibrare, spicula per auras vibrata O., hastam manu vibrare Cu., vibratus ab aethere fulgor cum sonitu venit V., huic fulmina vibrat Iuppiter Cl.; med.: iaculum (neka kača) ex arborum ramis vibrari Plin. da se zaganja z vej; pren.: truces vibrare iambos Cat. metati, lučati, spuščati, tela mortem vibrantia Amm. s smrtjo grozeče (preteče), smrtonosne.

2. metaf.
a) „povzročiti (povzročati) majanje, tresenje, nihanje, guganje ipd.“ = (za)gibati, zagnati (zaganjati) kaj, da se trese, (z)drmati, (za)majati, razmajati, (s)tresti, stres(a)ti, pretres(a)ti, (za)nihati, (za)gugati, (za)zibati ipd.: linguas vibrans draco Val. Fl., vibratā linguā C. s tresočim se jezikom, serpens squalidum crista caput vibrans Sen. tr., vibrari pallentia membra O., viscera vibrantur T., tremor vibrat ossa Cl., vibrabant flamina vestes O. so povzročili, da je obleka plahutala, so se igrali z obleko, vibrare urbem Amm. (o potresu); med. vibrari tresti se: vibrari membra videres O.
b) dati (dajati) čemu svetleti, povzročiti (narediti, storiti), da kaj sveti (se svetlika, se blešči, se lesketa, svetli) ipd.: vibrata flammis aequora Val. Fl. oddajajoče tresočo se (migljajočo, migetajočo) svetlobo, bleščeče se, lux oculorum vibrata Amm. iskreča se, tremulos umeris gaudent vibrare colores Cl. omogočiti barvam, da so svetle = da se … barve svetijo.
c) (s)kodrati, nakodrati: crines vibrati V., capillus vibratus Plin., calamistris vibrare caesariem Arn. —

II. intr.

1. (s)tresti se, trzniti (trzati), utripniti (utripati), (za)drhteti, (za)drncati, (po)migati, (po)migljati, (za)migotati, (za)kolebati, (za)vibrirati, (za)nihati, (za)gugati se: tres vibrant linguae O. se sukljajo, migljajo, migotajo, linguā vibrante Lucr. (o kači), supercilio vidi vibrante loquentes O., nervi vibrantes Sen. ph., clipeum … vibranti medium cuspis transverberat ictu V. (ker se kopjišče še trese zaradi sunka), vibravit lancea Sil., terrae motus non simplici modo quatitur, sed tremit vibratque Plin.

2. metaf.
a) migljati, bleščati se, bliščati (se), lesketati se, svetleti, svetiti se, svetlikati se, iskriti se, bliskati se, poblis(k)niti (pobliskovati, pobliskavati), (vz)plamteti, utripniti (utripati), (po)migljati, plamikati, jezljati, (za)plapolati, švigniti (švigati) ipd.: tela … lato vibrantia fero O., gladio vibranti V., ensis vibrat Val. Fl., vibrantia signa Fl., vibrabat ab ore ignis Sil., vibrant incendia Sil., ignibus Ide vibrat Val. Fl., ardor vibravit in undis Cl., mare, qua a sole collucet, vibrat Ci., fundit (sc. sapphirus) autem aspectu leniter blandum neque in oculos, ut carbunculi, vibrantem Plin.; pren. (o govoru): cuius (sc. Demosthenis) non tam vibrarent fulmina, nisi … Ci., oratio incitata et vibrans Ci. krepek, jedrnat, vznesen; tako tudi sententiae vibrantes Petr. ali breves vibrantesque sententiae Q.; od tod adj. pt. pf. v komp.: iambus flammis fulminis vibratior Aus. krepkejši.
b) (o glasu) glasiti se, doneti, zveneti, razlegati se, odmevati: sonat vox et vibrat in auribus meis Sen. ph., sonus lusciniae vibrans Plin., querela adhuc vibrante Val. Max.

viēscō -ere (sor. z lit. výstu venem, výtinu povzročim, da kaj vene, stvnem. wësanēn zveneti, posušiti se, nem. verwesen, verwittern; prim. tudi lat. vīrus) (s)tuliti se, zvi(ja)ti se, (z)grbančiti se, nagrbančiti se, (o)veneti, zveneti, skrčiti se: viescentem ficum a rore defenderet Col.; od tod adj. pt. pf. viētus 3 stuljen, zvit, zgrbančen, ovenel, vel: esse aliquid … in arborum bacis … quasi vietum et caducum Ci., caput (sc. liliorum) O., ficus Col.; metaf.: hic est vietus (beri dvozložno: vjetus) … senex Ter., cor Ci., qui sudor vietis (beri dvozložno: vjetis) … membris crescit H., vestis Lucr. preperela obleka, prava pajčevina.