Franja

affīnis (adfīnis) -e

1. mejen, soseden: cui fundo erat adfinis M. Tullius Ci., gens affinis Mauris L.; subst. affīnēs -ium, m mejaši: Paul. (Dig.), P. F.

2. pren.
a) zapleten v kaj, vedoč za kaj, sokriv česa, udeležen pri čem; z dat.: adfinis negotiis Pl., qui huic adfines sceleri fuerunt Ci., corpus his vitiis adfine Lucr., adfinis ei noxae L.; z ad: adfines ad causandum Pac. ap. Non.; kot subst. z gen. = udeleženec: Ter., homines, huius adfines suspicionis Ci., adf. rei capitalis Ci., socius adfinis conductionis L.
b) po svaštvu soroden, v svaštvu si: quod alter mihi adfinis erat Ci., vincula affinia O. sorodstvene vezi, caelo affinis virgo Sil.; večinoma subst. affīnis (adfīnis) -is, abl. -ī in -e, m ali f kdor je v svaštvu = svak, svakinja, tast, zet, sorodnik sploh: N., T. idr., et gener et adfines placent Ter. zet in svaštvo (njegova rodbina), Megadorus meus adfinis Pl. moj zet, Vettius, tuus adfinis, cuius sororem habes in matrimonio Ci., cognati atque adfines deprecati sunt Ci. krvno sorodstvo in svaštvo, militiae contubernales, post adfines Ci., tu adfinem tuam, filiam meam, a genibus tuis reppulisti Ci.; iron.: hi autem quidam erant adfines Ci. so mu bili tako rekoč v svaštvu (ker se je pečal z njihovimi ženami).

Zētēs -ae, acc. -ēn, m (Ζήτης) Zétes, sin Boreasa (Boreas) in brat Kalaisa, s katerim se je udeležil plovbe z Argo ter Fineja rešil pred Harpijami; oba Boreasova sinova sta kot bogova vetrov krilata: O. — Soobl. Zētus -ī, m Zét(us): Serv.

Zētus -ī, m Zét(us)

1. = Zētēs Zétes: Serv.

2. matematik: Sid.

gener -erī, m (prim. gr. γαμέω oženim se, γαμβρός (iz *γαμ-ρος) zet, lat. gener; naslanja se na genus, gens, genitor, gignere ...)

1. zet = hčerin mož: ICTI. idr. Piso ille, gener meus, ... a propinquo suo socerum suum flagitabat CI., cum soceris generi non lavantur CI., nubit genero socrus CI., Cingetorigem ... generum suum, ... hostem iudicat C.; kolekt.: generi cruorem cum soceri sanguine permiscuit ensis O.; occ. bodoči zet = hčerin zaročenec, hčerin ženin: (Coroebus) Cassandrae incensus amore, ... gener auxilium Priamo ... ferebat V., Lycambae spretus infido gener H.; šalj. = hčerin ljubimec: Villius in Fausta Sullae gener H. (Vilij je bil Milonov prijatelj in ljubimec njegove soproge Favste, Sulove hčere).

2. (nam. progener) mož vnukinje ali pravnukinje: ICTI., qui collegam et generum adsciverat T., tuum, Caesar, generum ... colebamus T.

3. (redko) svak = sestrin soprog: Mardonius, regis (Xerxis) gener N., Pygmalion ... avunculum suum eundemque generum ... occidit IUST. – Soobl. gener -eris, m; od tod dat. pl. generibus: ACC. AP. NON.

Antipater -trī, m (Ἀντίπατρος, od tod pozna lat. obl. Antipatrus -trī) Antipater,

1. zaupnik FilipaII. in Aleksandra Vel. in za njunega vladanja državni upravnik; po Aleksandrovi smrti najprej namestnik, potem kralj v Makedoniji; Kasandrov oče, umrl l. 319: Ci., Iust.

2. njegov vnuk, Lizimahov zet: Iust.

3. ime več gr. filozofov:
a) Ant. Cyrenaicus Antipater iz Kirene, Aristipov učenec: Ci.
b) Antipater iz Tarza, stoik, Panetijev učitelj: Varr., Ci.
c) Antipater iz Tira, stoik, prijatelj Katona Utičana: Ci.

4. Rimljan L. Caelius Ant. Lucij Celij Antipater, sodobnik Grakhov, letopisec, vir Liviju (gl. Caelius): Ci., Val. Max., Fest.

5. Antipater Sidonec, gr. epigramatik okrog l. 90: Ci., Plin., Q.

6. umetnik bronastih reliefov: Plin.

Antōnīnus -ī, m Antonin, priimek posinovljencev iz Antonijevega rodu. Poseb.:

1. T. Arrius Antoninus Tit Arij Antonin, po materi ded cesarja Antonina Pija, konz. l. 69 po Kr.; nanj je naslovljenih več pisem Plinija ml.: T., Plin. iun.

2. Q. Haterius Ant. Kvint Haterij Antonin, konz. l. 53 po Kr.: T.

3. Ant. Pius, s popolnim imenom T. Aurelius Fulvinus Boionius Ant. Pius Tit Avrelij Fulvij Bojonij Antonin Pij, pravičeni in dobrotljivi rim. cesar od l. 138 do 161 po Kr.: Aur., Eutr.

4. M. Aurelius Verus Ant. Mark Avrelij Ver Antonin (ki mu dodajajo sedanji zgodovinopisci Philosophus Filozof), posinovljenec, zet in naslednik prejšnjega, cesar od l. 161 do 180 po Kr.; vzgojen pri stoikih je prizadevno gojil stoiško filozofijo: Aur., Eutr.

5. M. Aurelius Ant. Heliogabalus Mark Avrelij Antonin Heliogabal, rim. cesar, prej imenovan Varius Avītus Bassianus Varij Avit Basijan; gl. Hēliogabalus. — Od tod adj. Antōnīniānus 3: Eutr., Lamp., in Antōnīnus 3: Lamp. Antoninov.

Brogitarus -ī, m Brogitar, zet kralja Dejotara: Ci.

Calpurnius 3 Kalpurnij(ev), rim. rodovno ime z družinami Pizonov, Bestijev, Bibulov idr. Najbolj znani so:

1. C. Calpurnius Piso Gaj Kalpurnij Pizon, pretor l. 186, potem propretor v Hispaniji, konz. l. 180: L.; po njem se imenuje lex Calpurnia de ambitu: Ci.

2. L. Calp. Piso Frugi Lucij Kalpurnij Pizon Vrli, tr. pl. l. 149, konz. l. 133; po njem lex Calpurnia de repetundis: Ci., Val. Max.

3. L. Calp. Piso, konz. l. 112, Kasijev legat: C.

4. L. Calp. Bestia Lucij Kalpurnij Bestija, tr. pl. l. 121; kot poveljnika v Afriki ga je l. 111 podkupil Jugurta: S.

5. C. Calp. Piso Frugi, Ciceronov zet: Ci.

6. L. Calp. Piso Caesonius Lucij Kalpurnij Pizon Cezonij, konz. l. 58, Ciceronov nasprotnik: Ci., C.; njegova hči Calpurnia je bila Cezarjeva žena: Vell.

7. L. Calp. Bibulus Lucij Kalpurnij Bibul, Brutov pastorek: H.

8. Cn. Calp. Piso Gnej Kalpurnij Pizon, konz. l. 7, namestnik v Siriji l. 17 po Kr., sovražen do Germanika, katerega je baje umoril: Vell., T., Suet. — Kot adj. Calpurnia familia, lex Ci. Od tod Calpurniānus 3 Kalpurnijev, kalpurnijski: equites L. konjeniki pretorja Kalpurnija (gl. pod 1.).

Canīnius 3 (canīnus) Kaninij(ev), rim. plebejsko rodbinsko ime z družinami Galov, Rebilov idr. Poseb. znani so:

1. L. Caninius Gallus Lucij Kaninij Gal(us), tožnik M. Antonija, potem njegov zet; kot tr. pl. l. 56 je sicilskemu prokonz. P. Lentulu Spinterju poskušal preprečiti, da bi na prestol ponovno postavil egipt. kralja Ptolemeja Avleta: Ci. ep., Val. Max.; od tod Canīniānum tempus Kaninijev čas (= leto Kaninijevega tribunstva): Ci. ep.

2. C. Can. Rēbilus Gaj Kaninij Rebil, Cezarjev legat v Galiji, l. 45 s Cezarjem konz., toda le nekaj popoldanskih ur 31. dec., ko je Cezarjev sotovariš nenadoma umrl: C., T., Macr., Caninio consule scito neminem prandisse. Nihil tamen eo consule mali factum est; fuit enim mirificā vigilantiā, qui suo toto consulatu somnum non viderit Ci. ep. (šalj.).

3. Can. Rebilus, verjetno sin Gaja Kaninija Rebila, sloviti izprijenec: Sen. ph.

Cornēlius 3 Kornelij(ev), ime enega najznamenitejših rimskih rodov, ki mu pripadajo številne rodbine: patricijske (Cethegi, Dolabellae, Lentuli, Maluginenses, Rufi, Scipiones, Sullae) in plebejske (Balbi, Cinnae, Mammulae, Merulae idr.). Najbolj znani so:

1. P. Cornelius Scipio Publij Kornelij Scipion, konzul l. 218, premagan od Hanibala ob Ticinu, padel l. 212 v Hispaniji: L.

2. njegov sin P. Corn. Scipio Africanus maior Scipion Afričan (Afriški) starejši, v znanostih izobražen mož in nadarjen govornik, konzul l. 205, izvrsten vojskovodja, ki je premagal Kartažane v Hispaniji in l. 202 Hanibala pri Zami v Afriki (od tod častni vzdevek Africanus); pozneje legat svojemu bratu Luciju Korn. Scipionu, umrl l. 183: Ci., L. idr. Apel. Āfricānī možje, kakršen je bil Korn. Scipion Afričan starejši: Ci.

3. njegov brat L. Corn. Scipio Asiaticus Lucij Korn. Scipio Aziatik (Azijski) je l. 190 premagal Antioha pri Magneziji v Aziji (od tod častni vzdevek Asiaticus): Ci., L.

4. P. Corn. Scipio Aemilianus Africanus minor Numantīnus P. Korn. Scipion Emilijan Afričan mlajši Numantijski, roj. l. 185 kot drugi sin Lucija Emilija Pavla, posinovljen od Scipiona Afričana starejšega, eden najbolj blagih in tako v znanostih kakor v umetnostih izvedenih mož v času rimske demokracije, hraber vojak in izvrsten vojskovodja; 17 let star se je l. 168 junaško bojeval pri Pidni na strani svojega očeta, l. 146 je osvojil Kartagino in l. 133 Numancijo (zato Africanus in Numantinus). Dasi je bil v svaštvu z Grakhoma, je vendarle nasprotoval njunim nameram in ko je l. 129 nenadoma umrl, so imeli voditelje ljudske stranke (poseb. Papirija Karbona) za njegove morilce: Ci. idr.

5. P. Corn. Scipio Nasīca P. Korn. Scipion Nazika je l. 204 pripeljal v Rim kip „velike matere“ (Magna mater); l. 193 se je bojeval v Hispaniji; konzul l. 191: L.

6. P. Corn. Scipio Nasīca Corculum (gl. corculum) P. Korn. Scip. Naz. Korkul (Razboriti), zet starejšega Scipiona Afričana, se je l. 168 boril pri Pidni in kot konzul l. 155 podjarmil Dalmatince: L. epit., Aur.

7. P. Corn. Scipio Nasīca Serāpiō(n) (gl. Serāpiō[n]) P. Korn. Scip. Naz. Serapion, konzul l. 138, kot nasprotnik Grakhov je vodil ljudstvo zoper Tiberija Grakha, ki je pri tem padel: Ci. ep., L. epit., Val. Max.

8. Cornelia Kornelija,
a) najmlajša hči Scipiona Afričana starejšega, poročena s Tiberijem Sempronijem Grakhom, mati Grakhov: Ci, Q.
b) hči starejšega Lucija Kornelija Cine, Cezarjeva žena in Julijina mati, umrla l. 68: Suet.

9. L. Corn. Sulla, Faustus Corn. sulla in P. Corn. Sulla, gl. Sulla.

10. Corn. Nepōs, gl. nepōs. — Pl. Scipiones Scipioni: Ci. — Kot adj. Cornēlius 3 Kornelijev: leges Ci. idr. Kornelijevi zakoni (v obilnem številu sproženi od raznih Kornelijev, poseb. od Lucija Kornelija Sule), Forum Cornelium ali Cornelii Ci., Plin., gl. forum. — Od tod adj. Cornēliānus 3 Kornelijev: Castra Cornēliāna ali Cornēlia, gl. castrum; kot subst. Cornēliāna -ae (sc. oratio), f govor za Kornelija, ki ga je imel Ci. za nekega Gaja Kornelija ter ga je pozneje obdelal in izdal v dveh govorih: nostra in Corneliana, in Corneliana secunda Ci., in Corneliana prima M.

crassipēs -pedis (crassus in pēs) debelonog; le kot priimek Furijevega rodu, npr.: Furius Crassipes Ci. ep. Furij Krasiped (Debelonogi), Ciceronov zet; M. Furius Crassipes L. Mark Furij Krasiped, pretor.

Craterus -ī, m (Κρατερός = Močni) Krater,

1. Amfoterov brat, Antipatrov zet, imenitni vojskovodja Aleksandra Velikega, po Aleksandrovi smrti se je bojeval zoper Perdiko in Evmena ter padel v Aziji v boju z Evmenom: N., Cu., Plin.

2. sloviti grški zdravnik v Rimu v času Cicerona in Avgusta: Ci. ep.; apel. Craterus Krater = velik (imeniten) zdravnik: non est cardiacus — Craterum dixisse putato — hic aeger H., quid opus Cratero magnos promittere montīs? Pers.

Cylōn -ōnis, m (Κύλων) Kilon, Atenec, Alkmeonov potomec, olimpijski zmagovalec, zet megarskega tirana Teagena (Theagenes), ki se je hotel l. 612 v Atenah polastiti tiranije; ko se mu to ni posrečilo, je z bratom pobegnil. — Od tod adj. Cylōnius 3 kilonski: Cylonium scelus (Κυλώνιον ali Κυλώνειον ἄγος) Ci. kilonska blaznost (krivda). Po Kilonovem begu so se namreč njegovi privrženci zatekli v zavetišče žrtvenikov boginje Atene in Erinij na atenski trdnjavi; Atenci so jih kljub temu brezbožno usmrtili, čeprav so jim prej obljubili prost odhod. Da bi to krvavo krivdo poravnali, so poklicali Epimenida, najslavnejšega vedeža tiste dobe.

dolābella -ae, f (demin dolābra) krampič, motičica, sekirica: Col. — Kot rimski nom. propr. Dolābella -ae, m Dolabela, družinsko ime rodu Kornelijcev, poseb.

1. P. Cornelius Dolabella Publij Kornelij Dolabela, Ciceronov zet, tretji Tulijin mož; l. 43 se je v Laodiceji dal usmrtiti svojemu sužnju: Ci. ep.

2. Cn. Cornelius Dol. Gnej Kornelij Dolabela, pretor v Kilikiji; zaradi grabeža je bil obtožen in obsojen na pregnanstvo: Ci. — Od tod adj. Dōlabelliānus 3 Dolabelov, dolabelski = imenovan po nekem Dolabeli: Dolabelliana pira Col.

Domitius 3 Domicij(ev),

A. ime rimskega plebejskega rodu z glavnima rodbinama Ahenobarbov in Kalvinov. Najznamenitejši so:

I. A(h)ēnobarbī = Rdečebradci.

1. Cn. Domitius A(h)enobarbus Gnej Domicij Aenobarb; kot praetor urbanus l. 194 je Favnu posvetil tempelj in se zmagovito bojeval z Bojci: L.

2. njegov istoimenski sin je bil l. 167 med odposlanci, ki so z L. Emilijem Pavlom uredili Makedonijo, potem ko jo je kralj Perzej po porazu v bitki pri Pidni (l. 168) zapustil: Val. Max.

3. Cn. Dom. A(h)en. Allobrogicus Gnej Domicij Aenobarb Alobroški, sin prejšnjega, kot konzul l. 122 je premagal Alobroge in Arvernce ter na alobroškem ozemlju zgradil cesto, po njem imenovano via Domitia; l. 115 je kot cenzor iz senata izključil več ničvrednežev: Ci., Val. Max., Vell., Fl.

4. prejšnjega istoimenski sin je l. 104 kot tr. pl. sprožil zakon o svečeništvu (lex de sacerdotiis), ki je odpravil kooptacijo v svečeniških združbah in odrejal, da izpraznjena svečeniška mesta namešča ljudstvo iz 17 izžrebanih trib; konzul l. 96; kot cenzor l. 92 je izdal razglas proti novim govorniškim šolam: Ci., Val. Max., Vell., T., Suet., Gell.

5. L. Dom. A(h)en. Lucij Domicij Aenobarb, brat prejšnjega, l. 100 je izpodbijal tribuna Saturnina; konzul l. 94; kot Sulovega privrženca ga je na Marijevo povelje usmrtil pretor Damasip v Hostilijevi kuriji: Val. Max., Fl.

6. Cn. Dom. A(h)en., sin prejšnjega, Cinov zet, kot Marijevega privrženca ga je l. 82 Sula preklical; junaško padel v bitki pri Utiki, premagan od Pompeja: Val. Max.

7. L. Dom. A(h)en., sin pod 4. omenjenega Gneja Domicija Aenobarba, Ciceronov prijatelj, mož Porcije, sestre Katona mlajšega, oster Cezarjev nasprotnik; Cezar ga je dal ujeti, a ga je z vojno blagajno vred velikodušno izpustil. V bitki pri Farzalu je stal na desnem krilu nasproti Antoniju. Med begom po Cezarjevi zmagi so ga Antonijevi konjeniki ubili: Ci., C. Iz njegovega imena adj. Domitiānus 3 Domicijev: milites C.

8. njegov sin Cn. Dom. A(h)en. se je ob očetu bojeval pri Korfiniju in Farzalu zoper Cezarja, ki mu je po zmagi dovolil vrnitev v Italijo. Tu se je l. 44 zapletel v zaroto, spremljal Bruta in Kasija v Makedonijo, pozneje prestopil k Antoniju in zatem k Oktavijanu: Ci., Suet.

9. njegov sin L. Dom. A(h)en., konzul l. 16, mož starejše hčere triumvira Antonija; ob Avgustu je v Germaniji prodrl dlje od vseh prejšnjih rimskih vojskovodij; oblasten in surov mož, ki je z nečloveško okrutnostjo prirejal gladiatorske tekme: T., Suet.

10. njegov sin Cn. Dom. A(h)en., mož Germanikove hčere Agripine, Neronov oče, prokonzul na Siciliji: Vell., Q., Suet. — Med ženskami te rodbine sta poseb. znani:

1. Domitia Domicija, žena Krispa Pasiena, sestra pod 10. omenjenega L. Dom. Ahen., torej Neronova teta, ki jo je dal kot starko zastrupiti, da bi se polastil njenega premoženja: Q., T., Suet.

2. njena sestra Domitia Lepida Domicija Lepida, Mesalinina mati, usmrčena po Agripinini zaroti: T., Suet. —

II. Calvīnī = Plešci.

1. Cn. Domitius Calvinus Maximus Gnej Domicij Kalvin Maksim, konzul l. 283; s sokonzulom Dolabelo je popolnoma porazil združeno vojsko Senoncev, Bojcev in Etruščanov; pozneje diktator in prvi cenzor plebejske krvi: L., Plin., Eutr., Fl.

2. Cn. Dom. Calv., konzul l. 53, kot Cezarjev pristaš in legat je v bitki pri Farzalu poveljeval sredini vojske; pozneje se je kot namestnik v Aziji neuspešno bojeval zoper Mitridatovega sina Farnaka in bil premagan pri Nikopoli; triumfiral po zmagi nad upornimi Ceretanci v Hispaniji: Ci., Auct. b. Alx. — Kot adj. = Domicijev: via Domitia Ci. (gl. zgoraj pri I., 3.), familia Vell., gens Suet. — Temu rodu ne pripadajo:

1. Domitius Āfer Domicij Afer iz Nemavza v Narbonski Galiji, pretor l. 25 po Kr.; ker je l. 26 po Kr. obtožil Klavdijo Pulhro, Agripinino sorodnico, ga je cesar Kaligula preganjal, a pozneje spoznal za nedolžnega; konzul l. 39, umrl l. 59. Slovel kot izvrsten govornik: Q. (pri njem je ohranjenih nekaj odlomkov njegovih govorov in spisov), T.

2. L. Dom. Aurelianus, gl. Aurēliānus.

3. Cn. Dom. Corbulō Gnej Domicij Korbulon, Cezonijin brat in Kaligulov svak, izvrsten vojskovodja in govornik, izdal zapiske o svojih doživetjih v Aziji; l. 67 ga je Neron obsodil na samomor: Iuv., T.

4. Dom. Marsus Domicij Marz, imenitni pesnik avgustejskega obdobja, Vergilijev in Tibulov prijatelj; ohranjena je Vita Tibulli z dvema distihoma: O., Q., Mart. — B. Domitius -iī, m (domūs) Domicij, bog zaščitnik mladoporočencev na domu: Aug.

Hasdrubal (Asdrubal) -alis, m Házdrubal, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Mágonov sin, dvanajstkratni vojskovodja, utemeljitelj kartažanske moči, umrl okrog l. 480 na Sardiniji: Iust.

2. Hanonov sin, l. 256 ga je premagal Regul; pozneje je bil poveljnik na Siciliji, a se je l. 250 pri Panormu nesrečno bojeval zoper Metela: Ci.

3. zet Hamilkarja Barke, po čigar smrti (l. 228) je Hispanijo popolnoma podvrgel kartažanski oblasti. Ustanovil je Novo Kartagino ter z Rimljani sklenil pogodbo glede Ibera kot mejne reke; l. 221 ga je umoril maščevalen Hispanec: N., L., Iust.

4. mlajši Hanibalov brat, eden največjih kartažanskih vojskovodij. V drugi punski vojni se je najprej v Hispaniji slavno vojskoval proti Rimljanom; ko ga je nato brat Hanibal (l. 207) poklical na pomoč, je šel z veliko vojsko čez Pireneje in Alpe v Italijo. Ob reki Metavru sta ga rim. konzula Livij Druz in Klavdij Neron premagala po hudi bitki, v kateri je tudi padel: L., H., O., Sil.

5. Gizgonov sin, Sofonibin oče, se je pod Hanibalovim bratom bojeval v Hispaniji (l. 214—207): L.

6. poveljnik v vojni zoper Masiniso in v tretji punski vojni proti Rimljanom, umrl kot ujetnik v Italiji: Ci., L. epit, Val. Max., Fl. — Od tod adj. Hasdrubaliānus 3 Házdrubalov: funus Sid.

Helvidius 3 Helvidij(ev), ime rim. rodu; poseb.

1. P. Helvidius Rufus Publij Helvidij Ruf (Rdečelasec), rim. vitez, Kluentijev prijatelj: Ci.

2. Helvidius Priscus Helvidij Prisk, l. 51 po Kr. vojskovodja v Kapadokiji: T.

3. Helvidius Priscus, zet Trazee Petusa (Thrasea Paetus), tribunus plebis l. 56 po Kr.; Neron ga je pregnal iz Italije, za časa Vespazijana pa so ga kot neupogljivega republikanca usmrtili: T., Plin. iun., Iuv., Suet.

Māmilius 3 Mamílij(ev), lat. rod iz Tuskula. Poseb. znani so:

1. Octavius Mamilius Tusculānus Oktavij Mamilij Tuskulan (Tuskulski), zet Tarkvinija Ošabnega, padel l. 400 ob Regilskem jezeru: L.

2. L. Mamilius Tusculānus Lucij Mamilij Tuskulan (Tuskulski), l. 400 tuskulski diktator, pozneje rimski državljan: L.

3. C. Mamilius Vitulus Gaj Mamilij Vitul, pretor l. 207: Ci., L.

4. C. Mamilius Limetānus Gaj Mamilij Limetan je kot tr. pl. l. 110 sprožil zakon zoper Jugurtovo podkupovanje: S.; od tod lex Mamilia Ci., S. ali rogatio Mamilia S. Mamilijev zakon, Mamilijev zakonski predlog.

Mardonius -iī, m (Μαρδόνιος) Mardónij, zet Dareja Histaspa, perzijski poveljnik v prvi in tretji vojni zoper Grke, padel l. 479 pri Platajah, premagan od Pavzanija: N., Cu., Iust.

Milo² -ōnis, m Mílon, priimek Anijevega plemena. Poseb. znan je T. Annius Milo Papinianus Tit Anij Milon Papinijan, sin Gaja Papija Celza in Anije, hčere Gaja Anija Milona, je posinovil svojega vnuka; Sulov zet, l. 57 tr. pl. s Publijem Klodijem, s katerim se je pozneje sprl in ga ubil v pouličnem spopadu l. 52. Bil je obtožen umora, zato je moral oditi v pregnanstvo v Masilijo, čeprav ga je njegov prijatelj Ciceron zagovarjal v znanem govoru Pro Milone. Po vrnitvi (vrnil se je brez Cezarjevega dovoljenja, torej na svojo roko) je začel kot vodja razbojniških tolp v Kampaniji sovražno delovati proti Rimljanom; v enem od tovrstnih spopadov je bil tudi ubit: Ci., C., Varr. ap. Gell., Lucan. — Od tod adj. Milōniānus 3 Milónov, milónski: tempora Balbus ap. Ci., V.; subst. Milōniāna -ae, f (sc. oratio) Ciceronov govor za Milóna: Ci., M.