Franja

ducātor -ōris, m (ducāre [iz dux] voditi)

1. vodnik ladje: Ulp. (Dig.).

2. vojskovodja: Tert.

ductor -ōris, m (dūcere) vodja, vodnik, voditelj: Varr., Suet., leones cum ductoribus (nekje doctoribus) Lucr., d. itineris huius L., aquarum Tibris Stat.; occ. (voj.) vojskovodja, poveljnik: non modo ductores nostri, sed etiam universi exercitus Ci., d. classis, ductores Danaûm V., ductores (apum) V. = matici (du.), ordinum d. L. stotnik, Carthaginiensium d. L.; z dat.: Achivis classibus ductor Acc. fr.

imperātor (pesn. soobl. induperātor) -ōris, m (imperāre)

1. zapovedovalec, zapovednik, oblastnik: Pl., Plin., ille populus est imperator omnium gentium Ci. (kot Jupitrov vzdevek), Iovem imperatorem quanto honore fuisse arbitramini? Ci.; od tod annua imperia, binos imperatores (= konzula) sibi fecere S.; pesn. (da ga je moč uporabiti v heksametru): uter esset induperātor Enn. oblastnik, induperatorem classis super aequora verrit Lucr.

2. occ. zapovednik v vojski, vojskovodja, (vrhovni) poveljnik, nadpoveljnik, vrhovni poveljnik: Enn. in Lucr. (v obl. induperator), aliae sunt legati partes atque imperatoris; alter omnia agere ad praescriptum, alter libere ad summam rerum consulere debet C., uti C. Pansa, A. Hirtius consules imperatores (konzula kot vrhovna poveljnika) supplicationes constituant Ci., solent hoc boni imperatores facere, cum proelium committunt Ci.

3. kot častni naslov
a) (nav. zapostavljen (lastnemu imenu) zmagovit poveljnik: (Scipioni) maximum nomen erat imperatoris, quo se milites sui appellasent L., si quis … Thracum mille aut duo milia occidisset, illum hac consuetudine, quae increbruit, imperatorem adpellaret senatus? Ci.; to pravico (namreč podeljevati naslov „imperator“) so si pozneje prisvojili rim. cesarji, ki so si tudi sami sebi pritikali ta vzdevek v pomenu
b) vladar, cesar: imp. Nerva Plin. iun., imp. Augustus Suet.; prvi, ki je imel ta naziv stalno, je bil Cezar. Oktavijan ga je postavil namesto prvega imena Caius; navadno stoji v tem pomenu pred osebnim imenom; pozneje tudi brez lastnega imena = rimski cesar: Suet., Plin.

praetor -ōris, m (iz *prae-i-tor; praeīre) pravzaprav „predhajač“, „predhodnik“ od tod

1. vodja, predstojnik, načelnik: praetor dictus, qui praeiret iure et exercitu Varr.; o načelniku (županu) mesta Lavinij: L.; o načelniku (županu) mesta Kapua: Ci.; o kartažanskih sufetih: N.; o rimskem konzulu kot vrhovnem sodniku: iis temporibus nondum consulem iudicem, sed praetorem appellari mos fuerit L.; prim.: regio imperio duo sunto, iique praetereundo, iudicando, consulendo praetores, iudices, consules appellantor Lex ap. Ci. — Od tod praetor maximus L. = dictator.

2. pretor = sodnik. Ko so l. 366 leges Liciniae Sestiae plebejcem prinesle pravico do konzulata, sta konzula izgubila sodna pooblastila; ta so zaupali posebnemu patricijskemu oblastniku, imenovanemu praetor. Pretor je bil uradni stanovski kolega konzulov in je v njuni odsotnosti imel v rokah najvišjo državno oblast. Ker pa so se sodni posli vse bolj množili, so mu l. 247 pridružili še drugega pretorja, ki so mu zaupali sodstvo v sporih rimskih državljanov s tujci; zato se je imenoval praetor peregrinus. Od tedaj so prejšnjega (prvega) pretorja imenovali praetor urbanus; ta je razsojal v zasebnih pravdah med rimskimi državljani, v javnih procesih pa le po naročilu rimskega ljudstva (lege populi). Od l. 337 naprej so tudi plebejci lahko postali pretorji. Po osvojitvi Sardinije l. 227 so Rimljani vsako leto volili štiri pretorje (dva izmed njih sta upravljala provinci Sardinija in Sicilija), od l. 197 pa še dva pretorja za Hispanijo. Ko so l. 149 uvedli quaestiones perpetuae (gl. pod quaestiō), se je položaj spremenil. Pretorji so eno leto službovali v Rimu kot predsedniki „stalnim zbornim sodiščem“ in so šele drugo leto odpotovali v katero od mirnih provinc kot propretorji (propraetores ali pro praetore), enako kot bivši konzuli v nemirne province kot prokonzuli (proconsules); zato je včasih praetor = propraetor Ci., celo = proconsul Ci. S številom sodišč je raslo tudi število pretorjev: v času Sule jih je bilo sprva 8, pozneje 10, v času Cezarja 16, za časa Avgusta 10, 14 in celo 18: Vell., Suet. V mestu je imel pretor 2, zunaj mesta 6 liktorjev. Kot predsednik (prvomestnik) sodišča je sedel v togi, obrobljeni s škrlatnim trakom (praetexta), na odru (tribūnal), in sicer na kurulskem stolu (sella curūlis), ob njem pa so sedeli sodniki na navadnih stolih (subsellia). Manjše in neznatnejše spore je obravnaval kjer koli in po hitrem postopku sam, brez prisednikov (ex aequo loco iudicare, de plano iudicare). Po nastopu službe je z odra (tribunala) razglasil svoj edictum (povzetek svojih pravnih načel za vse dvomljive primere) ter ga dal napisati na pobeljeno tablo (album) in javno objaviti. Poleg tega so mestni pretorji skrbeli tudi za vodenje javnih iger (ludi Apollinares, Circenses, Megalenses) in v letih, ko ni bilo cenzorjev, tudi za upravo javnih poslopij. V času cesarjev so bila pooblastila pretorjev dokaj omejena, ostala sta jim le skrb za izvedbo iger (cura ludorum) in opravljanje manj pomembnih pravnih poslov. Praetor primus Ci. pretor, ki je prvi izvoljen (kar je veljalo za častno znamenje ljudske naklonjenosti). Nekaj povsem drugega so praetores aerarii erárni prétorji = blagajniški ravnatelji, finančni uradniki, ki jih je uvedel Avgust; ta funkcija je obstajala do cesarja Klavdija: T., Suet.

3. vojskovodja, poveljnik: veteres omnes magistratūs, quibus pareret exercitus, praetores appellaverunt Asc.; od tod legatus pro praetore C. poveljnikov namestnik (ko je imel imperium), praetor Thessaliae C. vojskovodja. Večinoma o nerimskih narodih: Ci. idr., decem praetores Atheniensium (= gr. στρατηγοί) N., praetor exercitūs Cu.; tudi praetor Syriae (= namestnik) Cu., praetor navalis Vell. pomorski poveljnik, admiral.

stratēgus -ī, m (tuj. στρατηγός)

1. vojskovodja, poveljnik, stratég: nec strategus nec tyrannus quisquam nec agoranomus nec demarchus nec c[h]omarchus Pl.

2. predsednik pri gostiji, predsedujoči pri pojedini, „stoloravnátelj“: strategum te facio huic convivio Pl., sed interim, stratege noster, cur hic cessat cantharus? Pl.

dux, ducis, m f (dūcere)

1. vodnik, voditelj (kot kažipot), vodnica, voditeljica: locorum L. po krajih, itineris, viae Cu. na poti; pren. vodja, vodnik, vodnica, napeljevalec, napeljevalka k čemu, v slabem pomenu kolovodja: d. consilii, impietatis, seditionis Ci., quasi dux consequentis molestiae Ci. predhodnica, diis ducibus Ci. pod vodstvom bogov, magistrā ac duce naturā Ci. narava kot učiteljica in vodnica, quia sequantur … naturam optimam bene vivendi ducem Ci., ad rem gerendam rationem habere ducem Ci., dux femina facti V., ducibus Camenis O.

2. occ.
a) vodnik pri živalih: (taurus) d. armenti O., (aries ali taurus) d. gregis O., (aries) d. lanigeri pecoris O., aries dux Pr., sues duces Plin.; (o stvareh): lino duce Pr.
b) vodnik, vodnica = načelnik, načelnica, predstojnik, predstojnica: (Iuppiter) d. superûm V. glavar, dux regit examen H., Cloelia virgo dux agminis virginum L.; poseb. voj. = vojskovodja, poveljnik: praedonum d. Ci., dux praefectusque classis Ci., exercitus sine duce Ci., relicta ab duce classis Ci., Divico … , qui bello Cassiano dux Helvetiorum fuerat C., duce Boduognato, qui summam imperii tenebat C., summus d. N. vrhovni poveljnik, illo (sc. Pausaniā) duce Mardonius … fugatus est N., dux alaribus cohortibus L., quod victoris populi adversus victos dux esset L., Teucro duce et auspice Teucro H., maximus latronum dux Val. Max., quod … dux (podpoveljnik) imperatorem … prodidisset T.; fem.: dux Amazonum Mel.
c) pesn. knez, vladar, cesar: O., tanti maiestas ducis Ph.

Agamemnōn (Agamemnō) -ōnis, acc. -onem in (pesn.) -ona, m (Ἀγαμέμνων) Agamemnon, Atrejev sin, mikenski kralj, gr. vojskovodja pred Trojo; ko se je vrnil iz Troje domov, ga je umoril Ajgist, ljubimec njegove soproge Klitajmnestre: Pl., Ci. idr. Od tod patronim Agamemnonidēs -ae, m (Ἀγαμεμνονίδης) Agamemnonid, Agamemnonov sin = Orestes: Iuv.; adj. Agamemnonius 3 (Ἀγαμεμνόνιος) Agamemnonov: classis L., Mel., Mycenae, phalanges V., res V. Agamemnonova moč, oblast, Orestes V., O., puella Pr. = Iphigenia; subst. Agamemnonia -ae, f (sc. puella ali filia) Agamemnonida, Agamemnonova hči: tres Agamemnoniae O.

Agathoclēs -is in -ī, m (Ἀγαϑοκλῆς) Agatokles, gr. moško ime. Poseb. znani so:

1. Termljan nizkega rodu, rojen l. 361, sirakuški tiran: Ci., L., idr. Od tod adj. Agathoclēus 3 (Ἀγαϑόκλειος) Agatoklejev: Plin., Sil.

2. Cizičan, gr. zgodovinopisec: Ci.

3. vojskovodja Aleksandra Vel.: Cu.

4. gr. filozof in pisec del o kmetijstvu, doma z otoka Hiosa (Chios): Varr., Col., Plin.

Alcibiadēs -is, acc. -em, redko -ēn, m (Ἀλκιβιάδης) Alkibiad, gr. moško ime.

1. Alkibiad Atenec, atenski vojskovodja in državnik, Klinijev in Dinomahin sin, Periklejev nečak, Sokratov učenec, roj. l. 450, umrl l. 404: Ci., N., Plin., Iust., Arn.

2. Alkibiad Lakedemonec, živel je v času vojne Rimljanov z Ahajci: L.

Androgeōs (lat. Androgeus Serv.) -eī, m (Ἀνδρόγεως) Androgej,

1. Minojev in Pazifajin sin, kot zmagovalca pri Panatenejah so ga umorili nasprotniki; zato je Minos naložil Atenam človeško žrtev za Minotavra: V., P., Hyg. — Soobl. Androgeō -ōnis, acc. -ōna, m (Ἀνδρόγεων) Androgeon: Pr. Od tod adj. Androgeōnēus 3 androgeonski, Androgeona (objektni gen.): caedes Cat.

2. gr. vojskovodja, ki je padel pred Trojo: V.

Antigenēs -is, m (Ἀντιγένης) Antigen,

1. vojskovodja Aleksandra Vel.: N.

2. ime pastirja: V.

Antigonus -ī, m (Ἀντίγονος) Antigon,

1. vojskovodja Aleksandra Vel., oče Demetrija Poliorketa, namestnik v Veliki Frigiji; po Aleksandrovi smrti se je bojeval z diadohi in padel pri Ipsu l. 301. Njegov vzdevek je Κύκλωψ, ker je izgubil eno oko: Ci., N., Iust.

2. Ant. Gonatās (γονατᾶς = z železno ploščo na kolenih) Antigon Gonat, sin Demetrija Poliorketa, izvrsten vojskovodja, umrl l. 240: Iust.

3. Ant. Dōsōn (Δώσων = ki vedno samo obljublja) Antigon Dozont, vnuk Demetrija Poliorketa, se je poročil l. 230 s Hrizeido, vdovo mak. kralja Demetrija II., padel l. 221 v boju z Ilirci: L., Iust.

4. Antigon Kimljan (Cymae), gr. pisec del o poljedelstvu: Varr., Col.

5. poslanec kralja Deotara: Ci.

6. neki rim. osvobojenec: Ci. ep.

7. neki slikar: Plin.

Apollodōrus -ī, m (Ἀπολλόδωρος) Apolodor,

1. sloviti retor iz Pergama, učitelj govorništva Oktavijana, poznejšega ces. Avgusta: Q., Suet., aridissimi... Apollodori libri T. Od tod Apollodōreī -ōrum, m apolodorovci, Apolodorovi pristaši: Q.

2. atenski slovničar okrog l. 140, učenec stoika Panajtija in slovničarja Aristarha; njegovo delo je ohranjeno: Varr., Ci. ep., Macr.

3. neki akademijski filozof, sodobnik epikurejca Zenona: Ci.

4. Apolodor z Lemnosa, pisatelj del o poljedelstvu: Varr.

5. zgodovinopisec iz Eriter (Ἐρυϑραί): Varr. ap. Lact.

6. zdravnika, eden iz ciprskega Kitija, drugi iz Tarenta: Plin.

7. atenski slikar: Plin.

8. neki kipar: Plin.

9. kruti tiran v Kasandreji: Ci., Sen. ph.

10. vojskovodja Aleksandra Vel.: Cu.

Arātus -ī, m (Ἄρατος) Arat,

1. Sikijonec, Klinijev sin, ki je svoje rodno mesto (Sicyōn, Σικύων) rešil Nikoklejevega tiranstva, po l.245 je bil vojskovodja ahajske zveze, l.213 pa po zaroti Filipa III. zastrupljen: Ci.

2. Arat iz Solov (Soli) v Kilikiji, Teokritov prijatelj, ki je okrog l.270 pri Antigonu Gonatu prepesnil delo slovečega knidskega zvezdoslovca Evdoksa (Φαινόμενα καὶ Διοσημεῖα) v poučno pesem v šestercu, ki sta jo polatinila Ciceron in Cezar Germanik: Ci., O. Od tod adj. Arātēus in Arātīus 3 (Ἀράτειος) Aratov, aratski: carmen Ci., Lact., carmina Ci.; abs.: nostra quaedam Aratea Ci. moj prevod Arata.

Archelāus -ī, m (Ἀρχέλαος) Arhelaj,

1. gr. filozof iz Mileta, Anaksagorov učenec in baje Sokratov učitelj: Ci.

2. neki pesnik, ki je opisal posebnosti v naravi: Varr., Plin.

3. zvezdoslovec, Panajtijev sodobnik: Ci.

4. nezakonski sin mak. kralja Perdike II., po l.413 (po usmrtitvi svojih sorodnikov) mak. kralj, pokrovitelj pesnikov in umetnikov; Evripid in Zevksid sta živela na njegovem dvoru: Ci., Iust., Gell.

5. Teodorov sin, vojskovodja Aleksandra Vel. v Suzijani: Cu.

6. Mitridatov vojskovodja, doma iz Kapadokije, ki se je od l.87 do 85 s Sulo vojskoval v Grčiji: L. epit., Fl., Gell., Aur.

7. sin prejšnjega; Pompej ga je povzdignil na svečeniško-vladarski prestol v Komani; mož egipč. kraljice Berenike; l.57 je padel v boju proti tastu, egipč. kralju Ptolemeju Avletu, ki ga je dala Berenike izgnati, in njegovemu pomočniku, sirskemu prokonz. Avlu Gabiniju: Ci., L., Val. Max.

8. vnuk prejšnjega; Antonij ga je l.34 postavil in Oktavijan l.31 potrdil za kralja Kapadokije. Tiberij ga je zaščitil pred obtožbo njegovih podanikov, pozneje pa zasovražil (ker ga je Arhelaj zanemarjal) in ga zvabil v Rim, kjer je Arhelaj ostarel umrl l.17 po Kr.; njegovo kraljestvo je postalo rim. provinca: Plin., T., Suet.

Archȳtās -ae, m (Ἄρχύτας) Arhita iz Tarenta (ok. l.400—350), Platonov sodobnik in prijatelj, odličen filozof (pitagorejec), matematik, državnik in vojskovodja; umrl baje v brodolomu pri Matinu: Varr., Ci., H. idr. — Soobl. Archȳta -ae, m: Lact.

Arrius 3 Arij(ev), ime rimskega rodu,

1. Q. Arrius Kvint Arij, pravnik in govornik, pretor l.72, v suženjski vojni poražen od Spartaka; kot bogat homo novus je l.59 pripravil sijajno „sedmino“ na čast svojemu očetu: Ci., H. (ki označuje njegove sinove za ožrljivce — parazite).

2. Arrius Varus Arij Var, vojskovodja v Vespazijanovem času: T.

3. Arria Arija, blaga žena Peta Trazeje (Paetus Thrasea), ki je l.42 po Kr. spodbujala svojega moža k samomoru: T.

Artabāzus -ī, m (Ἀρτάβαζος) Artabaz, perz. moško ime, zlasti

1. kraljevi namestnik v Frigiji; vojskovodja v Kserksovi vojni zoper Grčijo, ki se je pogajal s špart. kraljem Pavzanijo: N.

2. vojskovodja Artakserksa II. Mnemona; odlikoval se je najprej v boju zoper Datama; pozneje se je kot sirski satrap dvignil zoper kralja Artakserksa III. Oha (l.356), a je moral pobegniti na dvor mak. kralja Filipa. Potem je služil ob Dareju Kodomanu na perz. dvoru in bil namestnik v Baktriji ob Aleksandru Vel., ki se je poročil z njegovo hčerjo Barzino: Cu.

Athēnodōrus -ī, m (Ἀϑηνόδωρος) Atenodor, gr. moško ime. Poseb.

1. Sandonov sin (ὁ Σανδώνιος), stoik iz Tarza, Pozejdonijev učenec na Rodosu. Učil je v epirski Apoloniji, kjer ga je Oktavijan poslušal in ga vzel s seboj v Rim za prijatelja in svetovalca; v Rimu je najbrž vzgajal Oktavijanovega nečaka, poznejšega ces. Klavdija. Pozneje se je vrnil v Tarz, kjer je izboljšal mestne zakone: Ci. ep., Sen. ph., Suet.

2. gr. vojskovodja, ki se je uprl zoper Aleksandra Vel.: Cu.

3. retor: Q.

4. kipar pribl. v času 94. olimpiade: Plin.

5. kipar: Plin.

Attalus -ī, m (Ἄτταλος) Atal,

1. Makedonci
a) vojskovodja kralja Filipa II., stric Kleopatre, ki je bila Filipova žena in mačeha Aleksandra Vel., kateremu je bil Atal sovražnik in zato l.336 umorjen na njegovo povelje: Cu., Iust.
b) vodja mak. falang v času Aleksandra Vel.: Cu.
c) vojskovodja Aleksandra Vel.; bil je obtožen, da se je udeležil Filotove zarote, in nato oproščen obtožbe: Iust.

2. pergamski kralji
a) Att. I. Atal I. (l.241 do 197), zaveznik Rimljanov zoper Antioha III., ustanovitelj pergamske knjižnice: Varr., L.
b) Att. II. Philadelphus (Φιλάδελφος Bratoljub) Atal II. Filadelfus, mlajši sin Atala I.; po smrti brata Evmena je od l.159 do l.138 vladal kot varuh bebastega Atala III.: Ci., L., Plin.
c) Att. III. Philometor (Φιλομήτωρ Materoljub) Atal III. Filometor, čeprav bebast, je baje izumil umetnost pretkavanja oblačil z zlatom, bil je zelo bogat in željan blišča; ko je l.133 umrl, je v oporoki zapustil svoje kraljestvo in bogastvo Rimljanom: Ci., L. epit., H. idr. — Od tod adj. Attalicus 3 (Ἀτταλικός) Atalov, atalski: agri Ci. na Heronezu, urbes H. pergamska, reges Vitr. pergamski, vestis Plin., vestes Pr. ali aulaea Pr., Sil. ali torus, tori Pr. ali peripetasmata Ci. = subst. Attalica -ōrum, n Plin. atalska oblačila, pretkana z zlatom, oz. take blazine, preproge; hereditas Varr. fr., condiciones H. atalske (= najsijajnejše) ponudbe = Atalovo bogastvo, divitiae Tert.; Attalis -idis, f (Ἀτταλίς, sc. φυλή) Atalska soseska v Atenah, ki se je tako imenovala na čast Atalu II.: L.

3. gr. stoik, učitelj Seneke ml.: Sen. rh.