Franja

vīnāceus (vīnāceius) 3 (vīnum) vinski; od tod subst.

1. vīnācea (vīnācia) -ae, f tropina, starejše mehuníca, meheníca: Varr., Col., Plin.

2. vīnāceus -eī, m
a) pečka, peška (vinske jagode): Ca., Varr., Ci., Col., Plin.
b) tropina, starejše mehuníca, meheníca: vinacei uvae Varr. vinske tropine.

3. vīnāceum -eī, n
a) pečka, peška (vinske jagode): Col.
b) tropina, starejše mehuníca, meheníca: Col.
c) vīnācia uvarum vinski vrči: Vulg.

vīnālis -e (vīnum) vinski: fortitudo vinalis (= vini) Mart. Od tod subst. Vīnālia -ium, n vinálije, vinski praznik, ki so ga obhajali a) 22. aprila ob pokušnji novega vina kot Vinalia urbana na čast Jupitru, in b) 19. avgusta ob trgatvi kot Vinalia rustica na čast Veneri: Varr., Ci., O., Plin., Fest.

Opomba: Heterocl. gen. tudi Vinaliorum: Masurius ap. Macr.

vīnārius 3 (vīnum) vinski, vinu namenjen: cella Pl., Vitr., Plin. vinska klet, lacus Ca., Col., palmites Ca., vasculum Pl., vas Ci., crimen Ci. zaradi vinske carine, minister Hier. točaj. Od tod subst.

1. vīnārius -iī, m
a) vinotržec, točaj, krčmar, gostilničar, starejše vinotok: Pl., Suet.
b) hud vinopivec, pijanec: Ulp. (Dig.).

2. vīnārium -iī, n (sc. vās) vinska posoda, vinski vrč: Pl., H., Petr.

vīneālis -e (vīnea) vinski, vinoroden, vinogradski: terra Col.

vīneārius 3 (vīnea) vinski, vinoroden, vinogradski: colles Col. ali horti Ulp. (Dig.). vinogradi.

vīneāticus 3 (vīnea) vinski, vinoroden, vinogradski: falcula Ca. vinjak, cultus, fructus Col.

vīneus 3 (vīnum) vinski: fructus Vitr. Od tod subst. vīnea -ae, f

1. vinska trta: Ca., Varr., Col. idr., volpes alta in vinea uvam appetebat Ph.

2. vinograd, (vinska) gorica: Pl., Varr., Col., Plin. idr., nec vero segetibus solum et pratis et vineis et arbustis res rusticae laetae sunt, sed hortis etiam … Ci., non verberatae grandine vineae H.

3. trtna senčnica (lopa), le metaf. kot voj. t.t. branilni krov, branilna streha (ogredje s plosko leseno streho, zgoraj in ob straneh zavarovano s pletenino proti kamenju in izstrelkom, s kožami in mokrimi vrečami pa proti ognju); pod to zlahka premično streho so oblegovalci z ovnom (aries) rušili mestno zidovje ali pa ga izpodkopavali: Ci., Lucan., Sil., Veg., Fest. idr., tanta multitudo tormentorum, ut eorum vim nullae contextae viminibus vineae sustinere possent C., vineas agere C., vineas et aggerem muro iniunxit L.

vīnōsus 3 (vīnum)

I.

1. vina poln, pijan: modice vinosi L.

2. vinu vdan, vinoljuben: Plin., Homerus H., vinosi Tëia Musa senis (= Anacreontis) O., vinosa convivia O. z izdatnim uživanjem vina, vinosior aetas O., vinosissima lena Pl. —

II. vinu podoben, vinski: sapor, odor Plin., suci pomorum vinosissimi Tert.

vīteus 3 (vītis)

1. trten, vinski: coliculus Varr., pocula V. vino, vincula Ambr.

2. z vinskimi trtami zasajen, poln trt, trtovit: rura Prud., iuga Aus.

vīti-genus 3 (vītis in genere = gīgnere) trten, vinske trte (gen. sg.), vinski: liquor, latices Lucr. trtni sok, trtin(ščin)a, vino.

armillum -ī, n (armus) naramna vinska posoda, naramni vinski vrček: Varr. ap. Non., P. F. Od tod preg.: ad armillum redire ali reverti Ap. zopet stare (namreč zvijače) uganjati, zopet po starem živeti; elipt.: hinc a me ilicet anus rursum ad armillum Luc. ap. Non.

bibō -ōnis, m (bibere)

1. pivec, vinski bratec, pijanec: Ap.

2. = bibiō 1., bibion: Afr. fr.

calpar -āris, n (iz gr. κάλπις, κάλπη vrč)

1. (sc. vās) vinski sod: Varr. ap. Non., P. F.

2. (sc. vinum) novo (mlado) vino iz soda: Varr. ap. Non., P. F.

faex, faecis, f

1. vinska usedlina, vinska gošča, vinske droži, vinsko drožje: Lucr., Col., Plin., Pers., Mart. idr. diffugiunt cadis cum faece siccatis amici H. peruncti faecibus ora H. namazani z drožmi, corna condita in liquida faece O. v kisu.

2. meton. sreš (srež), vinski kamen (ki se žge iz vinske usedline): ego faecem primus et allec miscui H. (prim. faecula).

3. metaf. usedlina -, gošča netekočih stvari: Plin. liquidum aethera nec quicquam terrenae faecis habentem O., dies sine faece Mart. jasen, brez oblakov, f. locelli Mart. dno denarne skrinjice; v zaničlj. pomenu (o vsem slabem, podlem): sordes urbis et faex Ci. ep. izvržek, izmeček, opifices et tabernarios atque illam omnem faecem civitatum concitare Ci. drhal, sodrga, f. populi, plebis Ci., de faece haurire Ci. od slabih govornikov, res ad summam faecem (sc. plebis) redit Lucr. f Laletana Mart. slabo vino.

guttus (gūtus) -ī, m (gutta) vrč z ozkim vratom, iz katerega je tekočina le kapljala, ročka, konva, poseb. za olje, s katerim so se mazilili po kopeli: GELL., plena componit linter guto IUV., nec opposito pavidus tegit inguina guto IUV.; tudi vinski vrč ubožnejših ljudi pri obedu, poseb. pa pri daritvah (libationes); iz njega so kapali vino na darilno skledico (patera): VARR. cum patera guttus H., guttus faginus PLIN.

phlasca -ae, f (gr. φλάσκη) vinski vrč: Isid.

sodālis -e (iz *su̯edhālis; prim. skr. svadhā́ svojskost, posebnost, navada, šega, gr. ἔϑος in ἦϑος [iz *σƑέϑος, *σƑήϑος] = got. sidus = stvnem. situ = nem. Sitte, gr. ἔϑω [iz *σƑέϑω] s pf. εἴωϑα (lezboško εὔωϑα) navajen sem, ἐϑίζω navajam koga (na) kaj, lat. suēscō s pf. suēvī) (so)družniški, tovariški, tovarišijski, prijateljski, družníški: turba O. Kot subst. sodālis -is, m

1. (so)drúg, (so)družník, (so)tovariš, dober (prisrčen, drag) prijatelj: Pl., Ter., Iuv., Mart. idr., ad sodalem tuum … M. Metellum demigrasti Ci., primum habui semper sodales Ci., Autronio nonne sodales, non collegae sui, non veteres amici … non hi omnes, qui sunt in re publica principes, defuerunt? Ci., sodales adulescentium Tarquiniorum L., turba cognatorum sodaliumque L., constantique fide veterem tutare sodalem O., caris multa sodalibus legi (sc. versūs) Plin. iun.; komu (so)drug v čem = podoben komu v čem: ille sodalis istius erat in hoc morbo Ci.; pren. o neživih subj.: aridas frondes hiemis sodali dedicet Euro H., larga nec desunt Veneris sodali vina creterrae H. (vino in ljubezen se namreč rada združita); occ.
a) obedni tovariš, tovariš za mizo, soobedovalec, vinski (pivski) bratec: epulabar cum sodalibus omnino modice Ci., Pompei, meorum prime sodalium, cum quo morantem saepe diem mero fregi H., gaudens sodalibus H. vesel (veseleč se) vesele družbe.
b) hišni prijatelj, možev namestnik: Hier., haud sua desertus rura sodalis arat Mart.

2. član (ud) svečeniške združbe, član svečeniškega kolegija (zbora), svečeniški sodrug, v pl. tudi = svečeniška združba, svečeniški kolegij, svečeniški zbor: Dig. idr., sibi in Lupercis sodalem esse Caelium dixit Ci., addito sodalium Augustalium sacerdotio T., ut ad numerum sodalium Augustalium … adiceretur Suet.

3. (v negativnem pomenu) član (ud) kake prepovedane skrivne (z)družbe (bratovščine), član tajne zveze, soudeleženec pri kakem slabem (zlem, škodljivem, kriminalnem) načrtu (prekršku, prestopku), npr. pri kupovanju glasov, zaroti ipd.: tu in illis es decem sodalibus Pl., quos tu si sodalīs vocas, officiosam amicitiam nomine inquinas criminoso Ci.

Opomba: Abl. sg. nav. -ī, pa tudi -e: Plin. iun., Mart.

uva -ae, f (indoev. *oiu̯a ali *oH(i)gu̯a jagoda, grozd; prim. gr. ὄα, ὄη, ὄιη jerebika, lit. jiēvà krhlika, morda tudi sl. jagoda)

1. grozd: amomi, lauri, populi albae Plin.; poseb. vinski grozd, kolekt. ali v pl. (vinsko) grozdje: Pl., Ca., Cat., Pr., Col., Plin., Mart. idr., quae uva … primo est peracerba gustatu, deinde maturata dulcescit Ci., matura Varr., V., ducit uva colorem V., uvas legere Varr., terra ferax uvis O.; pren.: tolle cupidinem inmitis uvae H. po nezrelem grozdu = po premladi deklici; preg.: uva uvam videndo varia fit (o zavisti) Iuv. (gr. βότρυς πρὸς βότρυν πεπαίνεται)

2. meton.
a) grozdni sok, vino: tu bibes uvam H.
b) vinska trta: hic segetes, illinc veniunt felicius uvae V.

3. metaf.
a) grozdasta gruča (kepa) roječih čebel, roj: Plin., (sc. apes) uvam demittere ramis V.
b) jeziček (v grlu): Cels., Plin., Mart.
c) grozd, neka morska riba: uva marina Plin. ali samo uva: Plin., Veg.

vīnōsitās -ātis, f (vīnōsus) vinski okus: Tert.

anima -ae, f (prim. animus)

1. sapa, veter: anima reviviscit Varr. ap. Non., aurarum leves animae Lucr., impellunt animae lintea Thraciae H., quantum ignes animaeque (namreč Vulkanovega meha) valent V.; occ.
a) zrak: aqua, terra, anima, sol Varr., tenuis an. Ci., (animus) si anima est, fortasse dissipabitur Ci., magnum per inane coacta semina terrarumque animaeque marisque... et liquidi simul ignis V., tudi kje zaprti zrak: Phrygios per ossa cantus liquida canit animā Varr. ap. Non., plena animae vesicula parva saepe ita dat sonitum displosa repente Lucr., motione vero vectium vehementiore spiritus... influit et replet anima canales Vitr.
b) sapa = dih, dihanje: animam recipe Ter. odsopi, oddahni si, animam comprimere Ter. ali continere Cl. ali tenere O. sapo zadrž(ev)ati, animam ducere Ci. ali trahere Plin., qui non modo animum integrum, sed ne animam quidem puram conservare potuisset Ci., animā interclusā exspirare L., interclusā animā creditus est mortalitatem explevisse T. ker mu je sapa zastala; angues inspirant graves animas O. strupen dih, vipeream spirans animam V. gadjo (strupeno) besnost, anima foetida ali redolens Kom., Sen. rh. smrdeča (zoprna) sapa, anima deficit Cels. človek omedli, animae gravitas Plin. težko dihanje; pesn. = duh, vonj: anima amphorae Ph. vinski duh.

2. (dih kot znamenje ali bistvo življenja =) duša, življenjska moč, življenje (anima je počelo fizičnega, animus umskega, duševnega življenja): Lucr., S., Cu. idr., sapimus animo, fruimur animā; sine animo anima est debilis Acc. ap. Non., neque in homine inesse animum vel animam nec in bestia Ci. breztelesna... telesna duša; prvotni pomen „sapa“, „dih“ se kaže v evfem. zvezah, kakršne so npr.: animam efflare Ci. ali exhalare, exspirare O. ali emittere N. = dušo izdihniti, pustiti, animam edere Ci. ali dare V. ali effundere, finire O. ali deponere N. = umreti, animam agere Ci., L. idr. dušo puščati, umirati; abstr.: animā se privare Enn., anima corpus liquit Acc. fr., animam relinquam potius Ter., alterum anima reliquit N., animam abstulit hosti V., quin animam eripis? O., animam ducere L. medleti, giniti, animam trahere L., T. životariti, dum anima est Ci. dokler diha (živi); pesn. = kri (v kateri je življenje): purpuream vomit ille animam V. škrlatni sok življenja; preg.: animam debere Ter. življenje dolgovati (o zelo zadolženih).

3. occ.
a) duša umrlega, večinoma v pl. duše umrlih, duhovi, sence, mani: animamque sepulcro condimus V., cineres animaeque paternae V., tu pias laetis animas reponis sedibus H. (o Merkurju), cruor in fossam confusus, ut inde manes elicerent, animas responsa daturas H., indefletaeque vagantur natarum matrumque animae O., nigrantisque domos animarum intrasse silentium Pr.
b) met. bitje, ki ima dušo, živo bitje: ova parire solet genus pennis condecoratum, non animam Enn. ap. Varr., hi fibris animaque litant Stat., animae rationis expertes Lact.; od tod o umnih živih bitjih kot ljubkovalna ali grajalna beseda = dušica, duša: vos, meae carissimae animae Ci. ep., egregias animas... decorate supremis muneribus V., Plotius et Varius... Vergiliusque..., animae, quales neque candidiores terra tulit neque... H., imbelles animae Lucan. mevžaste duše, bebe, vos Treviri et ceterae servientium animae T. suženjske duše.

4. (redko = animus) duh, um, miselnost: anima rationis consiliique particeps Ci., ingenii facinora sicut anima immortalia sunt S., morte carent animae O.

Opomba: Arh. gen. sg. animāī: Enn., Lucr.; dat. in abl. pl. pravilno animis, pri poznih piscih, poseb. pri Eccl. tudi animābus.