verrūca -ae, f (iz *u̯ersūca; indoev. baza *u̯ers-, *u̯r̥s dvignjeno (mesto ali prostor) iz kor. *u̯er- dvigati, (po)vzdigniti; prim. skr. várṣman- višina, vrh, sl. vrh, lit. viršùs zgornje, vrh, let. vìrsus vrh, stvnem. werna = nem. Werre ječmenasta sokrvična bula v veki, stvnem. warza = nem. Warze bradavica)
1. izrastek
a) na človeškem telesu, bradavica, verúka: Plin.; pren. hibica, napakica, majhna pomanjkljivost (naspr. tuber = velika hiba): qui ne tuberibus propriis offendat amicum postulat, ignoscet verrucis illius H.
b) na draguljih: Plin.
2. metaf. (zemeljska) grba, nizek grič, vzpetina; hiperbola o neki vzpetini: Ca. ap. Gell.