aurītus 3 (auris)
1. uhat, dolgouh: Afr. ap. Macr., Plin., Mart., Ap., asellus O., lepores V.
2. met.
a) act. (pazljivo) poslušajoč, prisluškujoč, pazljiv, pozoren: auritum facere omnem populum Pl., auritae plagae Pl. mreže, s katerimi se prestrezajo besede (= attentae aures), testis auritus Pl. priča na uho, priča, ki je kaj le slišala, ne pa tudi videla (naspr. oculatus testis priča samovidec); pesn.: auritae quercus H., auriti muri Sid.
b) pass. le (za)slišan, začut (ne zapisan): leges Prud.
3. pren.
a) ušesu podoben, uhast: Plin.
b) z odgrinjačo (opremljen): aratra Pall.