Franja

caulis, vulg. cōlis (cōlēs), -is, m (prim. lat. cavus, gr. καυλός steblo)

1. steblo, storž kake rastl.: Varr., Col., brassica latis foliis caule magno Ca., dictamnum... carpit ab Ida, puberibus caulem foliis... comantem V., c. fabarum Plin.; pri trti vitica, ovijalka: Plin.

2. poseb. pri zelju kocen in met. zelje, kapus: Varr., Col., Plin., (vites) etiam a caulibus... refugere dicuntur Ci., qui teneros caules alieni fregerit horti H., caule suburbano... dulcior H.

3. pren. o steblastih rečeh
a) moško spolovilo: Luc. ap. Non., Cels. (z obl. coles ali colis), Serv.
b) peresni tul: pinnarum caules omnium cavi Plin.
c) steblo volovskega repa: Plin.
č) ostna cevka kobilic: Plin.

cōrȳtus in cōrȳtos -ī, tudi gōrȳtus -ī, m (gr. γωρυτόςHom.) sprva tok, v katerem se je hranil lok, pozneje tok za puščice, tul, tulec: Sen. tr., Sil., Stat., Sid. (ki meri cŏry̆tus), qui non coryton et arcum telaque … gerat O., manus iuvenum, … quis (= quibus) tela sagittae gorytique leves humeris et letifer arcus V.

fistula -ae, f

I. cev., tul, poseb. vodna cev (nav. svinčena): Q., Plin. iun., Iust., Front., P. Veg., Pall., in hoc tectum aquam venire oportet per fistulam Varr. Marius fistulas, quibus aqua suppeditabatur Iovis templo, praecidi imperarat Ci., f. ferrea L., vitiato fistula plumbo scinditur O.; occ. požiralnik: Plin.; cevka v želu čebel, muh: Plin.; cevkasta žila v pljučih, ušesih, zobeh: Plin.; luknjica v gobi: Plin.; f. urinae Cels. ali f. urinalis scalnik = kateter; minuitae corporum fistulae Iulianus ap. Aug. znojnice; tudi odprtina, skozi katero kit brizga vodo: Plin. —

II. metaf.

1. votlo trstno steblo: Plin.; meton. iz njega narejene reči, in to:
a) pastirska piščal(ka), trstenica (gr. σύριγξ), narejena iz več trstnih stebel neenake dolžine: Lucr., H., Mart. idr. aut umquam tibi fistula cerā iuncta fuit? V., dispar septenis fistula cannis O., rustica … fistula disparibus paulatim surgit avenis O.
b) pero za pisanje: Pers.

2. bot. trstika, poseb. cevkasta kasija: Vulg.

3. cevkast tvor, pijavka: Ca., Cels., P. Veg., ut … per lumbos fistulae puris erumperint N. gnojne pijavke.

4. čevljarski krivec: sutoriae similis fistula Plin.

5. kot ranocelniško orodje cevka: f. fictilis Cels.; poseb. sečevod: fistulam demittere in iter urinae Cels.

6. f. ferraria Ca. ali f. serrata Plin. nekakšne žrmlje.

pharetra -ae, f (tuj. φαρέτρα)

1. tul(ec), tok: Pr., Stat., Val. Fl. idr., gravida sagittis H., sagittifera O., illa pharetram fert humero V.

2. metaf. farétra, neka sončna ura v obliki tul(c)a: Vitr.

thēca -ae, f (tuj. ϑήκη) ovoj, vrhnji sloj, tok, tul(ec), púš(č)ica, mošnja, môšnjica (mošnjíca), mošnjìč, mošnjíček: grani Varr., vasa sine theca Ci., nummaria Ci., aureis thecis cultros includunt suos Ambr.; poseb. usnjeni tok za pisalca, črtalnike, peresnica: theca calamaria aut graphiaria Suet., thecae et pugillares tabulae (sc. notariorum) Amm.

Tullus -ī, m Túl, ime in priimek raznih rimskih rodov; poseb. Tullus Hostilius Tul Hostilij, tretji rimski kralj: L., Val. Max.

umbra -ae, f (iz *unqs-ra, sor. z lit. ùnks-nā senca) senca

1. tema, temota, temina, temnost, mrak, mračina, mračnost: noctis V., Aurora polo dimoverat umbram V., ibant sub nocte per umbram V., ad umbram (do noči) lucis ab ortu H.; pogosto pl.: imas Erebi descendit ad umbras V. v najgloblje sence, v najgloblje temine, ab umbris infernis ad lumina surgere vitae V. iz podzemeljske sence (teme) k dnevni svetlobi, Tartara, tristes umbrae V. Tartarjeve (Tartarove) žalostne sence (temine); pesn.: celeres umbrae V. oblaki, sagitta transilit umbras V. mračne oblake, quem … immolans ingenti umbrā tegit V. s trdo smrtno temoto; pren.: (sc. Latinus) caecis se condidit umbris V. se je umaknil v skrito samoto, ut primum discussae umbrae (tesnoba, bridkost, žalost) et lux reddita menti V.

2. senca, ténja, zasenčje, senčnina: Pl., Plin., Plin. iun., Sen. tr., Cels., Fl. idr., arboris Ci., arbor umbram fecit V., maiores cadunt altis de montibus umbrae V., luna incidens in umbram terrae Ci., in umbrā V. = sub umbrā H. v senci; preg.: umbras timere Ci. ep. = brez potrebe se bati; podobno: ipse meas solus, quod nil est, aemulor umbras Pr. (o ljubosumnem ljubitelju); occ. senca = temnejše barve, odtenek, (o)senčenje, starejše otenjava
a) v slikarstvu: Plin., quam multa vident pictores in umbris Ci.
b) v tkanini (tkanju), vezenini (vezenju): tenues umbrae parvi discriminis O.
c) v stavbarstvu: umbras mechanicā ratione consumit Amm. (o piramidah).

3. metaf.
a) senca = podoba, videz, predstava, utvara, sled: Varr. ap. Non., Sen. ph., Lact., gloriae Ci., libertatis Lucan., mendax pietatis umbra O., iuris umbrā et imaginibus utimur Ci., honoris T.; occ. pretveza, izgovor: Cl., sub umbrā foederis aequi servitutem pati L.
b) obramba, varstvo, zaščita, zaslomba, ščit, pribežališče, zatočišče: sub umbrā auxilii vestri L., sub umbrā Romanae amicitiae latere Ci.
c) prosti čas, brezdelje, brezdelica, mir, pokoj, spokoj: qui non in umbrā neque in artibus versatus est Ci., Veneris cessamus in umbrā O., cedat stilus gladio, umbra soli Ci. mir boju, studia in umbrā (= v učni sobi, v študijski sobi) educata T.
d) stalni spremljevalec, stalna spremljevalka: luxuriae Ci. (o plesu), gloria virtutem tamquam umbra sequitur Ci.; tako se tudi imenuje nepovabljen gost (gr. σκιά), zajedavec (zajedalec), ki kot senca spremlja povabljenega gosta: cum Servilio Vibidius, quos Maecenas adduxerat umbras H., locus est et pluribus umbris H.

4. meton.
a) senca = kar dela senco, senčn(at)e stvari, obsena, npr. α) senčnato drevje, listnato vejevje: inducite (sadite) fontibus umbras V., ingentem sustinet umbram V. vejo, ki daje senco, ruris opaci umbras falce premes V. prebujno rastoče listje (dreves na ozarah); tudi senčen (senčnat) prostor: vacuā tonsoris in umbrā H. v senčni brivnici, Pompeiā spatiare sub umbrā O. po Pompejevem hodišču (galeriji, stebrišču), umbra rhetorica Iuv. retorska šola; pl. umbrae P. F. = senčnice. β) (strelni) tul(ec), tok za puščice: Stat. γ) γα) brada, mah, puh = prva („mlečna“) brada: Cl., Stat. γβ) lasje: Petr.
b) = gr. εἴδωλον, φάσμα senca, senčna (prazna) podoba, senčna (prazna) postava (pojava, oblika), senčna slika, tenja, privid: umbram equitis Romani et imaginem videtis Ci., effigies, immo umbrae hominum, fame enecti L., dea tenuem sine viribus umbram in faciem Aeneae ornat V. zračno slepilo, megleni privid, vanae ex hostibus umbrae V. strašila, izhajajoča od sovražnikov, zastrašujoči pogledi na sovražnike, strašni prizori sovražnikov, verae umbrae V. resnico naznanjajoče sanjske podobe (prikazni); occ. senca, tenja, senčna podoba, duša, duh umrlih (pokojnikov, rajnikov): tricorpor V., Pauli Sil., ipsius umbra Creūsae visa mihi V., petam voltūs umbra curvis unguibus H. kot pošast; v pl.: Tib., Plin. idr., umbrae silentes V. sence rajnikov, umbrarum dominus ali rex (= Pluto) O., umbris exagitari Suet. od duhov, pošasti; pl. o duhu enega umrlega (ene pokojnice): cum species et umbrae insontis interempti filii agitarent L., umbrae paternae V., omnia Deiphobo solvisti et funeris umbris V., matris agitabitur umbris O.; pl. meton. = podzemlje: fratri comes ire per umbras V., ire (fugere) sub umbras V. iti pod črno zemljo = umreti.
c) riba lipan (Salmo thymallus Linn.), imenovana tudi sciaena: Varr., O., Col., Aus.

pharetrātus 3 (pharetra) tul(ec) noseč, tulonosen: Getae O. tulonosci, virgo (= Diana) O., puer (= Cupido) O., H., Camilla V.

pharetriger -gera -gerum (pharetra in gerere) tul(ec) noseč, tulonosen: rex (= Xerxes) Sil.

Alba -ae

I. masc. Alba, rim. nom. propr.:

1. kralj v Albi Longi: O.

2. zaupnik Gaja Vera (C. Verres): Ci.

— II. fem. (albus) Alba Alba, ime več italskih mest, poseb.

1. Alba Longa (pri Ci. enkrat Longa Alba) Alba Longa, Dolga Alba, najstarejše lat. mesto, po mitu ga je ustanovil Askanij na ozkem, dolgem (od tod Longa) slemenu hriba ob Albanskem jezeru, materinsko mesto Rima, razrušil ga je Tul Hostilij: Ci., L., V. idr. Od tod adj. Albānus 3 albanski, iz Albe: ager Ci., exercitus, pubes L., pax L. z Albanci, mons Albanus Varr., Ci., L., Plin. Albanska gora (zdaj Monte Cavo), zahodni, najvišji vrh Latinskega (zdaj Albanskega) gorovja, jugovzhodno od Rima s svetiščem Lacijskega Jupitra (Iuppiter Latiaris): tam so bili Albani tumuli atque luci Ci. in nemus Albanum L., tam je rodila trta izvrstno sladko vino, vinum Albanum H., Plin., tam se je lomil lapis Albanus Plin. albanskogorski groh (od tod columnae Albanae Ci. ap. Q., Suet., lapicidinae Albanae Vitr. albanskogorski kamnolomi), tam se je opravljala tudi comissatio Albana Mart. (gl. comissātiō); na njegovem zahodnem vznožju slikoviti, globoki ognjeniški lacus Albānus Ci., Val. Max. Albansko jezero (zdaj Lago di Albano), katerega vodo (aqua Albana Ci.) so Rimljani, ko so oblegali Veje, speljali po rovu, skopanem skozi lavnato obalo, ter tako znižali jezersko gladino: Ci., L. Subst. Albānī -ōrum, m Albanci, preb. Albe Longe: Varr., L., Plin. Albānum -ī, n (sc. praedium) Albansko (posestvo), sprva velike vile Gneja Pompeja in drugih bogatih Rimljanov, zlasti cesarjev Nerona in Domicijana ob Albanski gori proti Apijski cesti: Ci., Suet. (Domicijanov Albanum se je imenoval tudi Albana arx T., Iuv. in Albanus secessus Suet.), pozneje municipij (Municipium Albanum, zdaj mesto Albano).

2. Alba Alba, stoječa na visoki skali ob Fucinskem jezeru v Samniji, sprva marzovsko mesto, potem rim. naselbina, močna trdnjava in rim. državna ječa (še zdaj Alba): Ci., C., L., Vell., pri Plin. Albensium Alba, pri Char. Alba Fūcentis Fucinska Alba. — Od tod adj. Albēnsis -e albanski: ager L., rus, nuces Plin.; subst. Albēnsēs -ium, m Albanci, preb. samnijske Albe: Varr., Corn., Plin.

— III. masc.

1. Alba (mōns) (gorovje) Alba: Vop.

2. Alba Alba,
a) reka v Tarakonski Hispaniji (zdaj Ter): Plin.
b) = reka Laba (Albis): Vop.

cūria -ae, f (iz *coviria [cum in vir] zbor mož, moški zbor; prim. lat. Quirītēs)

I.

1. narodni oddelek, kurija, eden izmed 30 oddelkov, v katere je Romul razdelil tri prvotne rimske (patricijske) tribue (Ramnes, Tities in Luceres), vsako v 10 kurij; vsaka kurija se je delila na 10 rodov (gentes), načeloval pa ji je kurion (cūriō), ki je bdel nad skupnimi posli, zlasti nad službo božjo. Načelnik vseh kurionov se je imenoval curio maximus (višji kurion, nadkurion): Pl., Fl., Dig. idr., si tamen id XXX curiae iussissent Ci., (Romulus) cum populum in curias triginta divideret, nomina earum (sc. mulierum Sabinarum) curiis inposuit L.

2. met. zbornica kurij, kurijska zbornica, poslopje na severovzhodnem vrhu Palatina; tam so se kurije dobivale na posvetovanjih, slavnostnih pojedinah in opravljanu službe božje: c. prisca O. ali curiae veteres Varr., T., naspr. pozneje zgrajene curiae novae v 1. okraju blizu Fabricijevega križišča (compitum Fabricium): Fest. —

II.

1. senatski zbor, senat, starešinstvo: vindex temeritatis et moderatrix officii curia Ci., curia maesta ac trepida orare Ci., frequentique curia … ne inter consules quidem ipsos satis conveniebat L., insigne … praesidium … consulenti, Polio, curiae H., civitate donatos, et quosdam e semibarbaris Gallorum, recepit in curiam (Caesar) Suet., liberis senatorum … curiae interesse permisit (Augustus) Suet.

2. met.
a) senatska (starešinska) zbornica, senatska posvetovalnica, kurija; v Rimu je bilo več takih zbornic: α) c. Hostilia Hostilijeva senatska zbornica, pozneje curia vetus, nav. samo curia, postavil jo je kralj Tul Hostilij v 10. rimskem okraju na severni strani komicija (comitium), a je pogorela ob Klodijevi pogrebni svečanosti l. 52: Vell., Plin., Q. idr., templumque ordini ab se aucto curiam fecit (Tullus Hostilius), quae Hostilia usque ad patrum nostrorum aetatem appellata est L., lectus in curiam Varr., ego sum ille consul, … cui … non curia, summum auxilium omnium gentium, non domus … umquam vacua mortis periculo atque insidiis fuit Ci., qui (Clodius) mortuus … curiam incenderit Ci., auctoribus in curiam introductis L., ceteros metus non curiā modo, sed etiam foro arcebat L., stante urbe et curiā Ci. ali pro curia inversique mores! H. („curia“ je pojem za rimsko pravo in zakone kakor Capitolium za državno moč), curia pauperibus clausa est O., (Caesar) decerni sibi passus est: sedem auream in curia et pro tribunali, … Suet. β) curia Iulia Julijeva senatska zbornica, tudi na komiciju, imenovana po Juliju Cezarju, ki jo je začel graditi potem, ko je curia Hostilia pogorela; dokončali so jo triumviri: Suet. γ) curia Pompeia ali Pompei Pompejeva senatska zbornica, postavil jo je Gnej Pompej na Marsovem polju; po tistem, ko je bil v njej umorjen Cezar, so jo za vselej zaprli: (Caesar) in curia Pompeia ante ipsius Pompei simulacrum … a nobilissumis civibus … trucidatus Ci., postquam senatus Idibus Martiis in Pompei curiam edictus est Suet.
b) occ. (o drugih zbornicah): v Rimu: α) curia Calābra izklicevalna kurija na Kapitoliju, v kateri so izklicevali (calāre) kalende: Varr., Macr. idr. β) curia Saliorum salijska kurija na Palatinu, Marsu posvečeno uradno poslopje Salijcev (Salii), v katerem se je po ustanovitvi Rima hranil sveti lituus: Ci. (De div. I, 17, 30); zunaj Rima: zbornica (posvetovalnica) višjih oblastnikov (= βουλευτῆριον), npr. v Sirakuzah: in curia positum monumentum Ci.; na Salamini: inclusum in curia senatum Salaminae obsederat Ci. ep.; v Troji: intrata est altae mihi curia Troiae O.; v Atenah (= Areopagos): ergo occulta teges, ut curia Martis Athenis Iuv., nemo de curia (= noben starešina) Ap.

exhauriō -īre -hausī -haustum

1. (o tekočinah) izčrpati, izprazniti: tantum vini in Hippiae nuptiis exhauseras Ci. si bil popil, iam exhausto illo poculo mortis Ci., exhaurire sentinam Ci., fons exhaustus Hirt., exhaurire fossas cloacasque L. očistiti, osnažiti, flumen Pr., solibus amnes Stat., exhaustum uber V. izmolzeno, prazno vime; pren.: sentinam rei publicae ex urbe exhaurire Ci.

2. (o suhih telesih) izprazniti, pobrati, vzeti, odnesti: terram manibus C., humum ligonibus H. izkopati, tecta L. opleniti, exhaustum aerarium Ci. prazna, cum omnem pecuniam ex aerario exhausissetis Ci., praedam ex fortunis publicanorum exhaurire Ci., apes exhaurire V. čebelam med vzeti, exhausta pharetra O. prazen tul.

3. pren.
a) izčrpati, izprazniti, izsesati, vzeti, izpiti (moči), koga rešiti česa, koga spraviti ob kaj, oslabiti, uničiti: Stat., Atheniensibus exhaustis praeter arma et naves nihil supererat N., exhaustis patriae facultatibus N., illi exhausti sumptibus bellisque Ci. izsesani, provincias, reges, socios exhauriunt Ci., aliquam partem ex tuis laudibus exhaurire Ci., exhaurire vim aeris alieni L. poplačati, cursu corpora exhausta Cu. oslabljena, upehana, fortissimum hominem vitam sibi manu exhausisse Ci. da si je smrt zadal, ea plāga reliquum spiritum exhausisset Ci., urbs exhausta funeribus L., mitto ea, quae bellando exhausta sint V. kar je bilo v vojni uničeno, exhaurire vires, heredem legatis Plin. iun.
b) končati, prebiti, prestati, pretrpeti, izkusiti: actio consumpta superiore motu et exhausta Ci., tantus fuit amor, ut exhauriri nulla posset iniuria Ci. ep., poenarum exhaustum satis est V. dosti je maščevanja, labor, cui numquam satis exhausti est V. ki se ne more nikdar docela izvršiti, labores exhausti aut exhauriendi L.; poseb. o zoprnostih (prim. ἐξαντλεῖν κακά): exhaurire pericula V., T., bella, omnes casus V., dura belli L. nadloge v vojni, belli molem Cu., sic exhaustā nocte T. po tako prebiti noči.

Opomba: Pt. fut. act.: exhausūrus Sen. ph.

Hostīlius 3 Hostílij(ev), ime rimskega rodu; poseb.

1. L. Hostilius Mancīnus Lukij Hostilij Mankín, padel v drugi punski vojni (l. 217) z vso svojo četo: L.

2. C. Hostilius Tubulus Gaj Hostilij Túbul je kot propretor (l. 208) v Areciju preprečil upor Hanibalu naklonjenih meščanov in (l. 207) v sijajni bitki porazil močno kartažansko četo: L.

3. A. in L. Hostilius Cato Avel in Lukij Hostilija Katona sta l. 201 poslovala pri razdeljevanju zemljišč v srednji Italiji, se pod Lukijem Scipionom borila proti Antiohu in bila l. 187 zaradi poneverjanja obsojena na globo: L.

4. A. Hostilius Mancīnus se je kot konzul l. 170 z makedonskim kraljem Perzejem bojeval, a ne posebno srečno: L.

5. L. Hostilius Mancīnus poveljnik brodovja in legat v tretji punski vojni: L. epit., Plin.

6. C. Hostilius Mancīnus konzul l. 137, Numantinci so ga v Hispaniji večkrat premagali, zato je z njimi sklenil pogodbo, ki pa je Rimljani niso hoteli potrditi, ker se jim je zdela presramotna; rimski senat je hotel l. 136 konzula izročiti Numantincem, a ga ti niso sprejeli: Ci., Vell. — V kaki zvezi s tem rodom je tretji rimski kralj Tullus Hostilius, ni znano. — Kot adj. = Hostilijev: curia Hostilia L. (baje) jo je dal zgraditi Tul Hostilij na rimskem zborovališču (comitium), Lares P. F.

Leucī -ōrum, m Lévki, kelt. pleme v Belgijski Galiji; njihovo glavno mesto Tullum Tul (zdaj Toul): C., Plin., T. Sg. Leucus -ī, m Lévk (kolekt.): Lucan.

Mettius (Metius) -iī, m Métij, staroitalsko ime. Poseb.

1. Mettius Curtius, gl. Curtius.

2. Mettius Fufetius Metij Fufecij, diktator v Albi Longi; zaradi izdaje ga je dal rim. kralj Tul Hostilij razčetveriti s konji: Mettioeo[que] Fufetioeo Enn. ap. Q., Varr. ap. Non., L., Gell. (z abl. Metto Fufetio), Val. Max., Fl.

3. M. Mettius Mark Metij, Ariovistov gostinski prijatelj: C.

4. Mettius, Atikov kupčijski prijatelj: Ci. ep.

5. Mettius Carus Metij Kar, mimik in ovaduh za časa cesarja Domicijana: Plin. iun., T., Mart.

6. Mettius Pompusianus Metij Pompuzijan, domišljav človek za časa cesarjev Vespazijana in Domicijana: Suet.

7. C. Trebonius Proculus Mettius Modestus Gaj Trebonij Prokul Metij Modest, legat v Likiji in Pamfiliji 100—102 po Kr.: Plin. iun.

Saliī¹ -ōrum (-ûm H.), m (salīre; Salii torej „skakači, poskakovalci, plesalci“) sálijci, sálijski svečeniki, dve svečeniški združbi v Rimu, sestavljeni iz po 12 članov patricijskih rodbin, ustanovljeni za oskrbovanje bogoslužja Marsa Gradiva. Prvo, starejšo, je ustanovil kralj Numa Pompilij, drugo, mlajšo, pa kralj Tul Hostilij. Člani prve so se imenovali Palatīni (palatínski, palácijski), člani druge Collīni (kolínski, ker so imeli svoje središče pri Kolinskih vratih). Salijci so varovali svete ščite (ancilia) in imeli vsako leto 1., 15. in 19. marca slovesne obhode okrog Rima in rimskih svetišč ob prepevanju pesmi in plesanju z orožjem na čast Marsu (Mamuriju, gl. Māmū̆rius) in boginji Nerieni (Marsova spremljevalka in soproga); vsak obhod se je končal z razkošno pojedino: VARR., CI., L., V., H., O., CAT., LUCAN., Q., VAL. MAX. V Tiburju (Tiburtu) so salijci skrbeli za Herkulovo bogoslužje (MACR., SERV.), zato jih V. (Aen. 8, 285) omenja kot Herkulove svečenike. – Od tod adj.

1. Saliāris -e sálijski, salijárski, salijcev (gen. pl.): versŭs VARR., Saliare Numae carmen H. ki jo je uvedel Numa, ki jo je Numa dal salijcem (salijske pesmi so bile zaradi svojega starinskega jezika že v klasičnem obdobju nerazumljive; prim.: Saliorum carmina vix sacerdotibus suis intellecta Q.), saltus SEN. PH. plesanje (v orožju), ples z orožjem, sacra MACR. daritve (Marsu); metaf. sálijski = čudovit, krasen, sijajen, veličasten, obilen, razkošen, razpašen: dapes H., cenae AP., FEST., epulae AP., epulari Saliarem in modum CI. EP.

2. Salius 3 sálijski: virgines FEST.; subst. Saliae -ārum, f (sc. epulae) sálijska pojedina, sálijska gostija: AP.

tullius² -iī, m (morda sor. z gr. τύλη žmula, svitek, žulj (prim. lat. tumeō in nem. schwellen) ali izpos. iz etr. (prim. etr. tul močan naliv)) v loku ali curku brizgajoča tekočina, vodomet, fontana: Isid., P. F. idr., animam misso sanguine tepido tullii efflantes volant Enn. fr., Tiburtes tullii Plin.

Volcacius (napačno pisano tudi Volcatius, Vulcatius) 3 Volkácij(ev), Vulkácij(ev), ime rimskega rodu. Poseb. znani so:

1. Volcacius Volkacij, Verov (Verres) prijatelj, eden od soudeleženih pri njegovem podkupovanju: Ci.

2. L. Volcacius Tullus Lucij Volkacij Tul, konzul l. 66, nasprotnik Katiline, Cezarjev pristaš, pozneje posredovalec med Cezarjem in Pompejem: Ci.

3. Volcacius Sēdigitus Volkacij Sedigit, pesnik okrog l. 100, je v svojem pesniškem kanonu razvrstil pisce komedij paliat po njihovi vrednosti, vendar po nekoliko čudnem zaporedju: Gell.

4. Volcacius Tullus Volkacij Tul se je pod Cezarjem bojeval v Galiji in pozneje pri Dirahiju: C.

5. Volcacius Gallicānus Volkacij Galikan je v času cesarja Dioklecijana baje popisal življenje rimskih cesarjev; ohranil se je le življenjepis Avidija Kasija.