Bēlus -ī, m (Βῆλος)
I.
1. (v svetem pismu Baal) Bel ali Baal, azijski predzgodovinski kralj, ki je dal zgraditi Babilon in ustanovil asir. kraljestvo. Pozneje so ga enačili s Herkulom in Jupitrom: Ci. (ki ga v spisu De nat. deor. III, 16, 42 pomotoma postavlja v Indijo), Min., Amm., Serv., Orchamus septimus a prisci numeratur origine Beli O. V gr. mitologiji je Bel Pozejdonov sin, egipt. kralj, Danajev, Egiptov in Kefejev oče in praoče tirskih kraljev: V. Zato si ga V. predstavlja kot Didoninega očeta, ki je osvojil Ciper in ga predal Tevkru. Od tod patronim
a) Bēlīdēs -ae, m (Βηλίδης) Belid, Belov potomec: surge, Belide (= Egiptov sin Lynceus) O., Belidae nomen Palamedis (= Kefejev pravnuk Palamedes) V., Belidae fratres (= Danaus in Aegyptus) Stat.
b) Bēlis -idis, f (Βηλίς) Belida, nav. pl. Bēlidēs -um, f (Βηλίδες) Belide (= Danaides), Danajeve hčere, Belove vnukinje: O.
c) Bēlias -adis, f = Bēlis: Sen. tr.
2. Bel, neznan mag: Arn. —
II. Bel, rečica v Feniciji: T. —
III. Bel, neki dragulj: Plin.; drugačen pa je Beli oculus dragulj mačje oko: Plin.