Franja

ēmissārius 3 (ēmittere) pripraven, da se odpošlje: Vulg.; equus emissarius plemenski žrebec: Vulg. — Od tod subst.

1. ēmissārius -iī, m
a) (od)poslanec, sel, ogleduh, vohun: Vell., Suet., illis emissariis haec tibi pecunia quaesita est Ci.
b) (o rastlinah) mladika: Plin.

2. ēmissārium -iī, n odtok: Plin., Suet., lacūs Ci.

lēgō -āre -āvī -ātum (lex)

I. naročiti (naročati), naložiti (nalagati) komu kaj: quin potius, quod legatum est tibi negotium, id curas? Pl. —

II. occ.

1. kot držpr. t.t.
a) odposlati (odpošiljati) koga kam kot poslanca (s kakšno nalogo): hominem suae civitatis in primis honestum ac nobilem … legarunt ad Apronium Ci., tres adulescentes in Africam legantur, qui ambos reges adeant S., quos Athenienses Romam ad senatum legaverant Gell.; metaf. komu kaj po poslancih sporočiti (predati): quae verba legaverint Rhodii ad hostium ducem Gell.
b) koga postaviti za legata (podpoveljnika), izvoliti (vzeti) koga za legata (podpoveljnika), imenovati koga za legata (podpoveljnika): Ligarium senatus idem legaverat Ci., ne legaretur A. Gabinius Cn. Pompeio expetenti Ci., Dollabela me sibi legavit Ci. ep., Calpurnius … legat sibi homines nobilīs factiosos S.

2. kot jur. t.t. komu kaj v oporoki volíti ali sporočiti (sporočati), zapustiti (zapuščati) komu kaj v dediščino: legavit uxori mundum omne penumque Luc. ap. Gell., Fabiae pecunia legata est a viro Ci., signa, tabulae, quas populo Caesar unā cum hortis legavit Ci., is, cui omne argentum legatum est Q.; legare alicui aliquid ab aliquo voliti komu kaj tako, da mora to volilo izplačati glavni dedič: ei (sc. uxori) testamento legat grandem pecuniam a filio Ci. veliko vsoto denarja, ki naj jo izplača sin. — Od tod subst.

1. lēgātus -ī, m
a) poslanec: legati ex auctoritate senatus legabantur Ci., legatos deprecatoresque mittere Ci., cum Athenienses ad senatum legatos de suis maximis rebus mitterent Ci., legatos mittere de pace C., L. idr., legatos mittere ad indicendum bellum L., missi magnis de rebus uterque legati H., hinc ubi legati rediere, negata ferentes arma Aetola sibi O.
b) α) legat, podpoveljnik (gr. ὑποστράτηγος) = najvišji pomočnik vojskovodje: summo imperatori legatus, L. Lucullo, fuit (sc. Murena) Ci., in altera parte fluminis A. Titurium Sabinum legatum cum sex cohortibus reliquit C.; ob odsotnosti višjega poveljnika (vojskovodje) je prevzel poveljništvo najstarejši legat kot legatus pro praetore = namestnik vojskovodje: C. Legati so bili možje senatorskega stanu, ki jih je senat izbiral in pošiljal na bojišče (od tod njihov naziv); v času cesarjev je imela vsaka legija svojega legata (legati legionum): legatus legionis in Germaniam missus est Suet., legato legionis … ignominiā notato Suet. V mirnih provincah so bili legati za časa republike le upravni, namestniku podrejeni uradniki brez vojaškega poveljstva: N. idr. legatum sibi legare Ci. β) v cesarski dobi od cesarja v provinco poslani cesarski namestnik. „Legati Caesaris“ so imeli prokonzulsko, ob njih delujoči „legati legionum“ pa propretorsko oblast: at Caesar cognita morte legati, ne provincia sine rectore esset, A. Didium suffecit T., ergo egressi, ego (sc. Agricola) veterum legatorum vos priorum exercituum terminos T., Auli Plauti legati consularis … ductu Suet., legatum … Syriae consularem suppetias ferentem … fugaverant Suet.

2. lēgātum -ī, n zapis v oporoki, volilo: Plin. iun., Suet., Ulp. (Dig.), solutio legatorum Ci., Hortensii legata cognovi Ci. ep., legatum habere in testamento alicuius Petr., legatum peto ex testamento Q.

Opomba: Star. cj. pf. lēgāssit = legaverit: Tab. XII. ap. Ci. et ap. Ictos.

mittendārius -iī, m (mittendus: mittere) poslanik, poslanec, poverjenik, komisar, mitendárij, državni uradnik, ki so ga pošiljali v province pobirat davke: Cod. Th.

mittō -ere, mīsī, missum (iz *smeītō; prim. sm- v cosmittere P. F., anglosaksonsko smītan vreči, metati, udarjati, nem. schmeissen vreči)

I.

1. vreči, metati, (za)lučati, zagnati (zaganjati), (za)degati, spustiti (spuščati), streljati, izstreliti (izstreljevati), pahniti, potisniti (potiskati), poriniti (porivati), strmoglaviti (strmoglavljati) koga: Lucr., audacius pilam Sen. ph., rete Hier., pila C., telum tormentumve C., glandem Auct. b. Hisp., procul iacula sagittasque Cu., tela eminus missa N., manu iaculum O., tela tormentis C., hastas e ratibus Cu., fundā lapides L., lapides sua post vestigia O. za seboj, lapillos contra aliquem Auct. b. Afr., telum, pilum, fulmina in aliquem O., hastam in vatis ora O., discum O., lapides in aliquem Petr., fulmina lucis (dat. pl.) H., fur cani misit panem Ph.; pren.: mālum discordiae inter aliquos Iust.; poseb. kot kockarski t.t. vreči, metati: talos in phimum H., tesseram O., canem aut senionem Augustus ap. Suet., tudi abs.: quotiens missurus erat Sen. ph.; z osebo kot obj.: pueros in profluentem aquam L., ex arce Minervae praecipitem misit lapsum O., puerum ab arce mittere O. ali aliquem de ponte pronum Cat. strmoglaviti, pahniti, concidere et spumas qui morbo mittere suevit Lucr., anumque pondere suo deiectam super foculum mittit Petr.; occ.: m. corpus saltu ad terram V. na tla skočiti, equum medios per ignes V. pognati skozi (v) ogenj, manum ad arma Sen. ph. hitro seči po orožju, popasti orožje, mollia mobiliter cum alternis bracchia mittunt Lucr. mično prekrižati roki, arundinem subter lectum Petr. seči s palico pod posteljo, fert missos Vestae pura patella cibos O. nanjo nasute, vanjo položene, nutriat incinctos missa patella Lares O., tanta repente caelo missa vis aquae dicitur, ut ea modo exercitui satis superque foret S. se je ulila, tantus discidio nubis ventique procella mittitur Lucr., nec temere omnino plane vis frigida venti esse potest, ea quae tanta vi missa supernest Lucr. silen veter, ki je zavel od zgoraj, et vituli cum membranas de corpore summo nascentes mittunt Lucr. izgubljajo kožo, se slačijo, fervor et in celeris iambos misit furentem H. mi je dal pobudo za porogljivo pesnikovanje, aliquem in ora populi m. Q. (Decl.) jezikom da(ja)ti, v jezike spraviti koga, sprožiti govorice o kom, aliquem in fabulas sermonesque Q. (Decl.) ljudem v zobe in v jezike dati koga.

2. refl. zagnati (zaganjati) se, strmoglaviti (strmoglavljati), vreči (metati) se: se in flumen L. epit. ali se in rapidas aquas O. ali se in mare Sen. ph. skočiti, seque super pontum nullo tardata timore mittit onusque suum O., cum se Daedalion saxo misisset ab alto O., simul haec effatus ab alto aethere se misit, spirantis dimovet auras Ascaniumque petit V. spustil se je, m. se in leonem Lamp. pognati se nad leva, ut in eos se potius mitteret quam in vestras possessiones Ci. da se raje loti njih kot pa vaših posestev, paribus se legibus ambae invictae gentes aeterna in foedera mittant V. spustiti (spuščati) se, se in periculum Corn. ali animas (pesn. = se) in pericula V. spustiti (spuščati) se v nevarnost, tvegati nevarnost, prim. sub tanta pericula missus V., solum te in tanta pericula mittam? V. —

II.

1. poslati (pošiljati), odposlati (odpošiljati), odpraviti (odpravljati): vestem O., ante m. equites C., omnem equitatum ante se C., ubi paulo asperior ascensus erat, singulos prae se inermos mittere, deinde ipse cum illorum armis sequi S., libellum ad aliquem Cat., mittor ad matrem O., m. currum in arcem O., equites in aciem, legiones in hiberna C., legatos de deditione ad aliquem C. (= mittere deditionem suam Fl.), legati a rege ad me missi Ci., adversus quos mille Aetoli missi L., m. suos in hostes Lucr. spuščati, ščuvati nad sovražnike, aliquem in exsilium mittere L., Sen. rh. idr. v pregnanstvo poslati, pregnati, izgnati, in possessionem mittere (naspr. de possessione deturbare) Ci. postaviti v posest, dati v last, lares sub titulum O. pesn. = svojo hišo z nabitkom (oglasom) postaviti naprodaj, Saturno in Tartara misso O., m. aliquem ad Stygias undas O. ali ad umbras O. = m. aliquem ad mortem Ci. ali morti Pl. ali neci O. koga v podzemlje (smrt) poslati, usmrtiti, ubiti, umoriti koga, animas sub Tartara mittit (sc. Mercurius) V. pošilja in spremlja (= gr. πέμπει), exercitum sub iugum m. L. izpod jarma odpustiti (odposlati), poslati pod jarem, Hesperiam sub iuga m. V. podjarmiti, prim. orbem sub leges m. V. podvreči zakonom, m. alicui subsidium, auxilia Ci. idr., alicui carmina Cat.; z izpuščenim obj. personae ali rei: misit (sc. nuntios, servos) circum amicos Suet. poslati k prijateljem, cui tamen de mensā misit Ci. Namen se izraža: z dat.: aliquem alicui auxilio ali subsidio C., Ci., L., N. na pomoč; s praep.: aliquem in negotium m. Ci. tržit, trgovat, in auxilium m. Iust., ad subsidium m. Auct. b. Hisp., pullarium in auspicium m. L., centurias in suffragium L. pustiti centurije h glasovanju, centurijam dati glasovati, iudices in consilium Ci. pustiti sodnike k posvetovanju, da se posvetujejo, omnibusque annis in consilium de te deos mittis exigisque, ut sententiam suam mutent Plin. iun. bogove kličeš, da naj ti bodo sodniki; s finalnim stavkom (pogosto v relat. zvezi): missus sum, te ut requirerem Ter., misit ad eum nuntios, qui postularent C., misit legatos Romam, qui senatum docerent S.; brez osebe kot obj.: misit, qui locum explorarent N., misi pro amicitiā, qui hoc ei diceret Ci., misit, qui cognoscerent C.; s sup.: N., misit legatos ad Caesarem rogatum auxilium C., exclusi eos, quos tu ad me salutatum mane miseras Ci.; brez osebe kot obj.: mittit rogatum vasa ea Ci., non meā culpā saepe ad vos oratum mitto S.; z gerundijem ali gerundivom: Vell., ne mittas quidem visendi uxori Ter., m. aliquem cum exercitu ad obtinendas Hispanias S.; redko z inf.: Pl., Pr., Iust., te quaerere mitto O.; brez osebe kot obj.: misit orare, ut venirem Ter.

2. iz zvez, kakor: mittere nuntios ad aliquem S., litteras ad aliquem Ci., C., L., S. ali alicui L., Auct. b. Hisp., si hanc epistulam non misisset Ci., m. alicui salutem O. pozdrav pošiljati komu, pozdraviti (pozdravljati) koga (pis(me)no) se je razvil glagolu mittere occ. pomen sporočiti (sporočati), naročiti (naročati), pisati komu (= gr. ἐπιστέλλειν) s finalnim stavkom ali odvisnim vprašalnim stavkom: ad legatum misit (naročil je legatu), ut cohortes educeret C., mitto, quid tum sit actum Ci., quin Attico mitteret, quid ageret N. ne da bi sporočil Atiku, kaj počne. — Subst. pt. pf. missus -ī, m (božji) poslanec (o Kristusu): Arn., Isid.; pl. missī -ōrum, m poslani sli: C., L.

3. poslati (pošiljati), odposlati (odpošiljati), da(ja)ti v dar, podariti (podarjati), pripraviti (pripravljati), posvetiti (posvečevati) komu: puer causa erit mittundi (sc. munus) Ter., hospitibus magna munera S., ultro muneribus missis H., sestertium centum milia muneri misit N., quae tibi dona (kot obrodek) mittere posset Tomitanus ager O., rure suburbano poteris tibi dicere missa (sc. rustica dona) O., m. alicui mentem V. vdahniti komu misel, navdahniti koga z mislijo, et nos saeva manu mittamus funera Teucris ali exitium apibus V., hunc librum ad te de senectute misimus Ci.

4. da(ja)ti, prinesti (prinašati), donesti (donašati), da(ja)ti vojaka, vojake: nec non et torrentem undam levis innatat alnus missa Pado O., India mittit ebur, molles sua tura Sabaei V., quem mater Aricia misit (sc. militem) V., quos frigida misit Nursia V.; pesn.: aurea māla decem misi V. sem prinesel. —

III. (od)poslati ((od)pošiljati) = (od)da(ja)ti, da(ja)ti od sebe, izhlapiti: luna eam lucem, quam accepit a sole, mittit in terras Ci., tremunt in vertice cristae sanguineae, clipeoque micantia fulmina mittit V. njegov ščit se blešči, plura sibi assumunt, quam de se corpora mittunt Lucr., fruges mittunt signum sanguinis L. izločajo kri, vapor, quem sol mittit Lucr., Afranianos contra multis rebus summi timoris signa misisse quod suis non subvenissent C. kazati vidne znake strahu, mittit animus mortalia signa Lucr. kaže znake umrljivega izvora; o rastl. poganjati: radices Col., folium, florem Plin. Poseb. glas(ove) od sebe da(ja)ti, oglasiti (oglašati) se, (spre)govoriti, izustiti: Cu., Fl., varios linguae sonitūs Lucr., quoniam non omnia corpora vocem mittere concedis neque odorem Lucr., mittunt venti fremitūs Lucr. vršijo, horrenda sibila misit (sc. serpens) O., in serpente deus praenuntia sibila misit O., m. voces Lucr. (o psih) glasno (za)lajati, vocem m. Fest. (o žabah) regljati, repente vocem sancta misit Religio Ph., vocem pro me nemo mittit Ci. ne spregovori, se ne oglasi, vox de quaesturā missa nulla est Ci. nihče ni zinil besedice o kvesturi, nihče ni niti črhnil o kvesturi, si quis memorem libertatis vocem aut in senatu aut in populo misisset L. spregovoriti svobode zavedajočo se besedo, apud dominum vitae necisque vocem supplicem m. L. proseč se oglasiti, missum verbum ab ore praeconis Lucr. beseda, ki ji jo je povedal glasnik, haec Scipionis oratio quod senatus in urbe habebatur Pompeiusque aberat ex ipsius ore Pompei mitti videbatur C. da prihaja. —

IV.

1. spustiti (spuščati), izpustiti (izpuščati), iz rok (iz)pustiti (izpuščati): brachiolum puellae Cat., accĭdere in mensas ut rosa missa solet O. ki si jo izpustil iz rok, non missura cutem nisi plena cruoris hirudo H., missis armis de fugā cogitabant C. odvrgli so orožje in razmišljali o begu, leo e caveā missus Corn., Curtius eques Romanus deliciis diffluens, cum macrum turdum sumpsisset in convivio Caesaris, interrogavit an mittere liceret Macr.; v okrepljeni obl.: columbas in theatro e sinu missas facere Varr. spustiti, da vzletijo. Poseb. konje, vozove, dirkače izza pregrade v dirkališče spustiti (spuščati): Corn., Hyg., maxima iam vacuo praetor spectacula circo quadriiugos aequo carcere misit equos O., quadrigas L., carcere missus equus O., cum carceribus missos rapit ungula currūs H., nam semel quadrigis, semel desultore misso L. (gl. desultor); occ. kot medic. (kirurški) t.t. kri pustiti (puščati): antiqui medici nesciebant sanguinem mittere Sen. ph., sanguinem incisā venā mitti novum non est Cels., sanguinem homini mitti non alienum est Cels., sanguinem alicui mittere a capite Petr., ex (a) brachio, ex crure, ex venā, iuxta talos Cels.; pren.: sic Appius, cum ἐξ ἀφαιρέσεως provinciam curarit, sanguinem miserit, quicquid potuit detraxerit Ci. ep. izsesal kri, missus est sanguis invidiae sine dolore Ci. ep. zavisti se je izpustilo malo krvi, kar ji dobro de.

2.
a) pustiti (puščati), odpustiti (odpuščati), izpustiti (izpuščati) iz česa (večinoma v okrepljeni obl. missum facere); odpustiti (odpuščati) iz službe: Auct. b. Afr., Suet., remotis sive omnino missis lictoribus Ci., nautas missos facere Ci., quaestores, legatos, praefectos, tribunos suos multi missos fecerunt Ci., legiones missas fieri iubere Ci.; tako tudi: amicos missos faciamus Ci. (v provinco s seboj vzete pretorjeve) prijatelje; subst. missī -ōrum, m odpuščenci, (iz vojaške službe odslovljeni) vojaki, odslovljenci: missorum stipendia lucrari Ci., missorum causas cognoscere L.; izpuščenci iz ječe, vojnega ujetništva: L. Scipionem … non passurum inter hostes populi Romani in carcere et vinculis esse mittique eum iubere L., at Eumenes, cum diutius in vinclis esset, ait Onomarcho … quin aut interfici aut missum fieri iuberet N., at ille ut ingressus est confestim gladium destrinxit iuravitque se illum statim interfecturum nisi ius iurandum sibi dedisset se patrem missum esse facturum L., m. exercitum inermem L., praefecti a me missi sunt C. ap. Ci.
b) pustiti brez kazni, ne kaznovati: rogamus, ut mittas (sc. eum) Petr.
c) pustiti iz sužnosti, oprostiti sužnosti, osvoboditi (osvobajati), svobodo da(ja)ti komu (prim. manūmitto): neque ille (sc. leno) vult mittere (sc. eam) Pl.
d) (od)pustiti, zapustiti nevesto, ženo, ločiti se od … : hanc ut mittam Ter., Lolliam Paulinam, C. Memmio consulari exercitus regenti nuptam … perductam a marito coniunxit sibi brevique missam fecit Suet.
e) zbore, družbe razpustiti (razpuščati), skleniti (sklepati), končati: Ap., Front., senatum C., convivium, praetorium L., certamine misso ali misso certamine V.

3. pustiti (puščati) koga, kaj, opustiti (opuščati), izogniti (izogibati) se česa, odpoved(ov)ati se čemu, slovo da(ja)ti čemu, ne ozirati se več na kaj (pogosto v okrepljeni obl. missum facere): Val. Max., mitte me Pl., Ter., me missum face, nos missos face Ter., sed tum maesta virum mittens quae verba locuta es Cat., cum Pollentina plebs funus cuiusdam primipilaris non prius ex foro misisset (ne pustiti s foruma prej) quam extorta pecunia per vim heredibus ad gladiatorium munus … Suet., mitte hunc ire Pl., pro nobis mitte precari O. opusti prošnje, ne prosi, mitte sectari H. nehaj poizvedovati = ne poizveduj dalje, timorem mittite V., m. hanc curam de pectore V., mittere ac finire odium L., inanes spes H., ambages Pl., L., ambagibus missis H. brez ovinkov, misso officio Ci. ne oziraje se več na dolžnost, m. aliena Lucr., missum facere amorem, missam facere iram L., missos faciant honores Ci., missa istaec face Ter. ne misli več na to; occ. v govoru kaj izpustiti (izpustiti), (za)molčati, hoteti molčati o čem, preskočiti, hoteti preskočiti kaj, ne omeniti (omenjati) česa: Val. Max., mitto rem Ter., mitto proelia, praetereo oppugnationes oppidorum Ci., mitto de amissā maximā parte exercitūs Ci., mitto quod invidiam, quod pericula, quod omnis meas tempestates et subieris et multo etiam magis, si per me licuisset, subire paratissimus fueris Ci.; tudi v okrepljeni obl.: ut haec missa faciam, quae iam facta sunt Ci., horum agrorum ego missos faciam quaestus triennii Ci.

Opomba: Sinkop. pf. mīstī = mīsistī: Cat. Star. inf. mittier: Pl., Tit. fr., Lucr.

Antigonus -ī, m (Ἀντίγονος) Antigon,

1. vojskovodja Aleksandra Vel., oče Demetrija Poliorketa, namestnik v Veliki Frigiji; po Aleksandrovi smrti se je bojeval z diadohi in padel pri Ipsu l. 301. Njegov vzdevek je Κύκλωψ, ker je izgubil eno oko: Ci., N., Iust.

2. Ant. Gonatās (γονατᾶς = z železno ploščo na kolenih) Antigon Gonat, sin Demetrija Poliorketa, izvrsten vojskovodja, umrl l. 240: Iust.

3. Ant. Dōsōn (Δώσων = ki vedno samo obljublja) Antigon Dozont, vnuk Demetrija Poliorketa, se je poročil l. 230 s Hrizeido, vdovo mak. kralja Demetrija II., padel l. 221 v boju z Ilirci: L., Iust.

4. Antigon Kimljan (Cymae), gr. pisec del o poljedelstvu: Varr., Col.

5. poslanec kralja Deotara: Ci.

6. neki rim. osvobojenec: Ci. ep.

7. neki slikar: Plin.

Antiochus -ī, m (Ἀντίοχος) Antioh,

1. ime (13) sirskih kraljev:
a) Antiochus I. Σωτήρ, sin Selevka Nikatorja, se je poročil s svojo taščo Stratoniko in padel l. 261 v boju z Galci: Iust.
b) Ant. II. Θεός, l. 247 ga je umorila njegova zavržena žena Laodika: Val. Max.
c) Ant. III. Magnus (Veliki), Hanibalov zaščitnik, znan po svojih vojnah z Rimljani, l. 190 poražen pri Magneziji: Ci., N., S., L.
č) Ant. IV. Epiphanes (Ἐπιφανής Presvetli), talec v Rimu, pozneje se je bojeval kot sirski kralj v Egiptu, a se je moral umakniti iz te dežele, ker mu je rim. poslanec Popilij Lena grozil z vojno; padel je v Perziji l. 163: Ci., L. idr.
d) Ant. X. Εὐσεβής (Pius): Iust.
e) njegov sin Ant. XIII. Asiaticus (Azijski) je prišel s svojimi brati l. 73 v Rim, da bi potrdil svojo pravico do sirskega kraljevskega prestola; ob tej priliki je obiskal tudi Sicilijo. Ker je senat priznal njegovo zahtevo za osnovano, ga je Lukul l. 68 postavil za sirskega kralja, a leto pozneje ga je Pompej zopet odstavil: Ci., Iust.

2. ime več komagenskih kraljev: Ci. ep., T., Suet.

3. Antioh Askalonec, Filonov (Philo) učenec, zadnji filozof akademijske šole, učitelj Varonu, Ciceronu idr. v Atenah: Ci. — Od tod adj.

1. Antiochēnsis -e Antiohov = kralja Antioha III.: pecunia Val. Max. od Antioha (III.) prejet.

2. Antiochīnus 3 Antiohov =
a) kralja Antioha III.: pecunia Gell. od Antioha (III.) prejet.
b) filozofa Antioha: partes Ci. ep.

3. Antiochīus (Antiochēus) 3 (Ἀντιόχειος) Antiohov = filozofa Antioha; subst. Antiochīa (Antiochēa) -ōrum, n Antiohova (= filozofa Antioha) učna pravila: Ci.; Antiochīī -ōrum, m antiohovci, Antiohovi pristaši (= filozofa Antioha): Ci.

Aurēlius 3 (prim. aurōra) Avrelij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. C. Aurelius Cotta Gaj Avrelij Kota, konz. l. 252 in 248, znameniti poveljnik na Siciliji v prvi punski vojni: Val. Max.

2. M. Aurelius Cotta Mark Avrelij Kota; opravljal je več oblastniških služb v času druge punske vojne in bil poslanec pri mak. kralju Filipu III.; umrl je l. 201: L.

3. C. Aurelius Cotta, konz. l. 200; vodil je rim. vojsko zoper gornjeitalske Galce, ki jih je Hamilkar naščuval k vojni zoper Rimljane; ni si priboril posebne slave, ker je sovražnike že pred njegovim prihodom porazil pretor Furij: L.

4. L. Aurelius Cotta Lucij Avrelij Kota, tr. pl. l. 154, konz. l. 144, znani lakomnež (in ves zadolžen), kateremu je bil hud nasprotnik Scipion Emilijan: Ci., Val. Max.

5. L. Aurelius Cotta, tr. pl. l. 95, govornik, ki ga je Ciceron grajal zaradi grobega jezika, ki se je nagibal k starinskosti Ci.

6. C. Aurelius Cotta, roj. okoli l. 124, prijatelj ljudskega tribuna Livija Druza, po čigar usmrtitvi l. 91 je odšel v pregnanstvo in se vrnil l. 82. Kot konz. l. 75 je predlagal, naj se odpravi Sulov zakon, ki je bivšim ljudskim tribunom prepovedoval prevzemati druga oblastništva. Umrl je nenadno l. 74 kot prokonz. v Galiji. Ciceron hvali njegovo zgovornost in ga navaja kot govornika v svojih knjigah De oratore, kot akademika pa v 3. knjigi De natura deorum: Ci.

7. prejšnjega brat M. Aurelius Cotta je l. 74 poveljeval pod Lukulom v vojni zoper Mitridata, a je bil na morju in na kopnem pri Halkedonu premagan. Potem ko se je vrnil v Rim, je tožil svojega kvestorja Opija zaradi podkupovanja, Ciceron pa ga je zagovarjal; pozneje je bil Avrelij sam obsojen zaradi izsiljevanja v Bitiniji: Val. Max.

8. obeh prejšnjih brat L. Aurelius Cotta; kot pretor l. 70 je sprožil zakon, da smejo poleg senatorjev tudi vitezi in tribuni aerarii biti sodniki v civilnih in zaglavnih pravdah; l. 66 je tožil za prihodnje leto izvoljena konzula de ambitu, zaradi česar sta bila odstavljena, sam pa je dosegel l. 65 konzulstvo, l. 64 pa cenzorstvo. Bil je Ciceronov prijatelj, pozneje Cezarjev privrženec; svoja zadnja leta je preživel v samoti: Ci., S., Suet.

9. M. Aurelius Scaurus Mark Avrelij Skaver, l. 105 premagan in ujet od Cimbrov v Galiji, potem usmrčen, ker je pred njihovim kraljem Bojorigom slavil nepremagljivost Rimljanov; Ciceron ga hvali kot govornika: Ci., Vell., T.

10. M. Aurelius Cotta Messalinus Mark Avrelij Kota Mesalin, sin slavnega govornika Mesale; Avrelijev rod ga je posinovil in sprejel v rod njegove matere; bil je Ovidijev prijatelj in Tiberijev privrženec ter je živel zelo razkošno in razuzdano, zaradi česar je obubožal: T.; enemu njegovih sinov je ces. Neron odmeril letni dohodek: T. — Kot adj.: via Aurelia Avrelijeva cesta, imenovana po graditelju (nekem sicer neznanem Avreliju) je držala od Janikulskih vrat (porta Ianiculensis) do Pize, pozneje do Arelate: Ci., lex Aurelia
a) iudicaria Avrelijev (pod 8. omenjenega pretorja L. Avrelija) zakon o sodstvu: Ci.
b) de ambitu (zakon neznanega predlagatelja): Ci. ep., Forum Aurelium Avrelijev trg, etrursko mestece ob Avrelijevi cesti nedaleč od starega tarkvinskega mesta (Tarquinii): Ci., Aurelium tribunal na rim. forumu: Ci.

Critolāus -ī, m (Κριτόλαος) Kritolaj,

1. peripatetik, l. 155 atenski poslanec v Rimu skupaj s peripatetikom Karneadom in stoikom Diogenom: Ci., Gell., Tert.

2. vojskovodja ahajske zveze l. 147: Ci., L. epit., Fl.

3. neki Sicilec iz Hene: Ci.

Diogenēs -is, acc. -em in -ēn, m (Διογένης) Diogen,

1. D. (Apollōniātēs) Diogen iz Apolonije na Kreti, naravoslovec jonske šole, Anaksimenov učenec, avtor knjige περὶ φύσεως, kjer uči, da je zrak prvina vesoljstva: Ci.

2. D. (ὁ Κύων), kiniški filozof, Antistenov učenec v Atenah, roj. l. 404 v Sinopi, umrl l. 323 v Korintu: Ci., Val. Max., Iuv.

3. D. (ὁ Βαβυλώνιος) iz Selevkide, stoik, Hrizipov učenec, Karneadov in Lajlijev (Laelius) učitelj, poslanec v Rimu l. 155 skupaj s Karneadom in Kritolajem: Ci.

4. prijatelj Marka Kajlija Rufa: Ci.

5. grški kipar: Plin.

6. grški slikar: Plin.

Fabius 3 Fábij(ev), ime starega rimskega patricijskega rodu. Po mitu so bili Fabijci Removi družabniki pri Luperkalijah: O., Aur. Najbolj znani so:

1. Q. Fabius Vibulānus Kvint Fabij Vibulan, konzul l. 485 in 482, padel l. 480 v Etruriji: L.

2. njegov brat Caeso Fabius Vibulānus Cezon Fabij Vibulan, konzul l. 484 in 479 ponudil se je, da bi s svojimi sorodniki branil mejo proti Vejem; padel l. 477 s 306 Fabijci ob Kremeri: L.

3. Q. Fabius Vibulānus, edini Fabijec, ki je preživel poraz ob Kremeri, konzul l. 467 in z Apijem Klavdijem član sveta decemvirov: L.

4. Q. Fabius Ambustus Kvint Fabij Ambust; kot poslanec se je l. 391 udeležil boja proti Galcem pri Kluziju in s tem dejanjem povzročil hud poraz ob Aliji: L.

5. Q. Fabius Rulliānus Kvint Fabij Rulijan (posinovljenec iz Rulijevega rodu) se je odlikoval v vojnah s Samniti (od l. 330 do 290): L. Aur.

6. njegov sin Q. Fab. Gurges Kvint Fabij Gurgit (= Potratnik, vzdevek po njegovem potratnem življenju) je bil poveljnik v samnijskih vojnah in je padel, tretjič konzul, l. 265 pri Volzinijih v boju z upornimi sužnji: Fl.

7. Q. Fabius Maximus Verrucōsus Kvint Fabij Maksim Verukoz (=Bradavičnik, zaradi bradavic na obrazu), slavni Hanibalov nasprotnik v 2. punski vojni; s previdnim načinom bojevanja si je prislužil častni vzdevek Cunctator = Obotavljalec, konzul l.233, prodiktator l.217, umrl l.203: Enn. ap. Ci., L., Pr., Plin.

8. Q. Fabius Maximus, njegov sin, konzul l. 213, je osvojil Arpe v Apuliji: L.

9. Q. Fabius Maximus Aemiliānus Kvint Fabij Maksim Emilijan (sin hrabrega Lucija Emilija Pavla, brat Scipiona Emilijana), kot konzul l.145 služil v vojni zoper Viriata, Polibijev prijatelj: Ci., L.

10. njegov sin Q. Fabius Maximus Allobrogicus (Alobroški), učenjak, konzul l.121; premagal je Alobroge v Galiji; kot cenzor je l. 111 iz alobroškega plena na sveti cesti (sacra via) blizu Numove palače (regia) zgradil čudovit slavolok, po njem imenovan: fornix Fabius (Fabii, Fabianus) Ci., Vell., Val. Max., Sen. ph., Q., Fl.

11. Paullus Fabius Maximus Pavel Fabij Maksim, roj. ok. l. 44, konzul l. 11, Ovidijev prijatelj in sorodnik, tudi Horacijev znanec, po svoji ženi Marciji v svaštvu s cesarjem Avgustom, čigar zaupnik je bil v zadnjih dneh: H., O., T.

12. Q. (ali Num.) Fabius Pictor Kvint (Numerij) Fabij Piktor, roj. ok. l. 254 bojeval se je proti Galcem in Hanibalu ter v grščini napisal prvo rimsko zgodovino, ki je služila kot glavni vir Liviju: L., Plin.

13. Fabius Rusticus Fabij Rustik, retor, prijatelj Seneke starejšega, napisal je Neronovo zgodovino: T.

14. M. Fabius Quintilianus, gl. Quīntiliānus.

15. Fabius Persicus Fabij Perzik, konzul l. 32 po Kr., zloglasen razuzdanec: Sen. ph., Iuv. — Kot adj. = fabijski, Fabijev: lex Ci. idr., fornix Fabius Ci. (gl. pod 10), Fabia (tribus) H. fabijsko okrožje, najštevilnejše vaško okrožje. Od tod Fabiānus 3 fabijski, Fabijev: fornix Fabianus Ci., ali arcus Fabianus Sen. ph = fornix Fabius, Fabiani milites N. (pod 7 navedenega Fabija); tudi posinovljensko ime oseb, ki jih je fabijski rod sprejel za svoje, npr. Valerius Fabianus: T.; v pl. subst. Fabianī -ōrum, m ljudje iz fabijskega okrožja: Suet.

Hispānī -ōrum, m Hispánci: Ci., L., Iust.; sg. Hispānus -ī, m Hispánec: Hispanus natione Suet. — Od tod

I. subst. Hispānia -ae, f Hispánija, Španija = ves Pirenejski polotok, ki ga deli reka Hibērus (Hiber, zdaj Ebro) na dve polovici, v Tostransko Hispanijo (Hispānia citerior), tj. vzhodni del, imenovan pozneje Hispānia Tarraconēnsis Tarakonska Hispanija, in Onstransko Hispanijo (Hispānia ulterior, tj. južni in zahodni del, imenovan pozneje Lūsitānia et Baetica Luzitanija in Betijska Hispanija): Varr., Ci., C., N., S., L. idr.; od tod tudi pl. Hispāniae -ārum, f obe Hispaniji, obe hispanski provinci (pokrajini): Ci., N., L., Cu., T. idr. —

II. adj.

1. Hispānus 3 hispanski: populi L., gladius L., sečno orožje rimskih legijskih vojakov, mare Plin., acies Lucan., nomen Q., aurum, Tarraco Mart., legio T., equi P. Veg., oleum Pall.; adv. Hispānē hispansko: loqui Enn. ap. Char.; kot Bajbijev priimek (Baebius) Hispānus -ī, m Hispanski: Plin. iun.

2. Hispānicus 3 hispanski: verbum Varr. fr., Suet., gladius Quadr. fr., vitis Col., fretum (pri Gadesu) Suet.

3. Hispāniēnsis -e, hispanski, v Hispaniji (bivajoč, mudeč se, vršeč se), ki se je dogajal v Hispaniji: actus maritimi Ci., legatus Ci. rimski poslanec v Hispaniji, iter Ci. v Hispanijo, casus Ci. izid vojne (Cezarjeve proti Pompejevima sinovoma in njunim podpoveljnikom) v Hispaniji, bellum Vell. vojna (Cezarjeva proti Pompejevima sinovoma in njunim podpoveljnikom) v Hispaniji, triumphus Vell. zmagoslavje (Cezarjevo) po (tej) vojni v Hispaniji, Balbus non Hispaniensis natus, sed Hispanus Vell. ne Rimljan, rojen v Hispaniji, ampak hispanski rojak, exercitus T. rimsko vojaštvo v Hispaniji, oceanus Plin., Rhodani ostium Plin. proti Hispaniji; molae Ca. ali gladius L. po hispansko narejen.

lēgātiō -ōnis, f

I. (lēgāre)

1. poslanstvo, poslaništvo, dostojanstvo (služba) poslanca: in legationem (in legatione Iust.) proficisci Ci., cum potestate aut legatione in provinciam proficisci Ci., quam (sc. legationem) ante censuram obiit Ci., alia legatio dicta (obljubljeno) erat, alia data est Ci., legationes vero omnes … per Dionem administrabantur N., is sibi legationem ad civitates suscepit C., legationis officium conficere, munus legationis recusare C., in legatione esse, legatio male gesta Q., per dona et legationes petivisse foedus T.; poseb. legatio libera, tudi samo legatio svobodno ali prostovoljno poslanstvo, kakršno so od senata prevzemali senatorji, ki so hoteli na državne stroške potovati po eni ali več provincah po svojih opravkih ali le za zabavo: negotiorum suorum causā legatus est in Africam legatione libera Ci. ep., legationes sumere liberas, exigendi causā Ci., in Achaiam sumptu publico et legationis nomine mercator signorum missus est Ci., qui libera legatione abest, non videtur rei publicae causā abesse Dig.; če je kdo hotel na takšnem potovanju zadostiti kaki (za)obljubi, se je poslanstvo imenovalo legatio votīva zaobljubljeno svobodno poslanstvo: Ci. ep.

2. sporočilo (naročilo) poslanstva, nalog, naloga, ki jo dobi poslanec ali odgovor, sporočilo, poročilo, navedba, ki naj jo prinese: legationem renuntiare Ci., L. ali referre L. = (ob)javiti, naznaniti (naznanjati), razode(va)ti svojo nalogo ali pa = sporočiti ((s)poročati) o svojem poslanstvu, Veneream perferre legationem Ap. od Venere dobljeni nalog.

3. meton. (od)poslanstvo, poslansko osebje, poslanci: legatio Romam venit Ci., legationis Divico princeps fuit C., communem legationem ad P. Crassum mittunt C., legationi respondere C., quas legationes Caesar … ad se reverti iussit C., et ab Eumene et ab Attalo … communis legatio de victoria gratulatum venit L., legationes sociorum a M. Atilio praetore in senatum introductae L. —

II. (lēgātus -ī, b)) α) služba (delovno mesto) legata (podpoveljnika) pri višjem poveljniku ali tudi pri namestniku v kaki provinci, podpoveljništvo: legationem obire Ci. opravljati, qua in legatione duxit exercitum Ci., praeoccupatum sese legatione ab imperiis pecunias accepissent S., familiaritas legationis Hirt. prijateljstvo, ki ga je kdo sklenil kot legat.

lepidus 3, adv. -ē (lepōs) beseda predvsem pogovornega jezika =

1. čeden, ličen, brhek, brdek, dičen, lep, zal, (pre)ljubek, mil, všečen: forma, nugator, facinus, cantio, dies, locus Pl., fui ego bellus, lepidus Pl., puella, pater Ter., non invenies alterum lepidiorem ad omnes res Pl., placet, pater lepidissime Ter., o capitulum lepidissimum Ter. o preljubki mož, mihi omnia lepide prospereque eveniunt Pl., ubi lepide voles esse tibi, mihi dicito Pl. če si hočeš privoščiti, nimis lepide fabulare; eo potuerit lepidius pol fieri Pl. tem lepše se da to narediti, quam lepide lexeis (po drugih lexis) compostae! ut tesserulae omnes arte pavimento Luc. ap. Cic.; adv. v odgovorih ali kot vzklik = da, kajpada, dobro, lepo, krasno, izvrstno, rad: lepide: licet Pl., euge, euge, lepide Pl., facete, laute, lepide Ter., lepidissime Pl. prekrasno; lepidus v slabem pomenu = nališpan, oblizan, pomehkužen, mehkopolten: hi pueri tam lepidi ac delicati Ci.

2. metaf. uglajen, pristojen, šegav, dovtipen, duhovit: Pl., Ter., quae lepida ac concinna sunt, cito satietate afficiunt aurium sensum Corn., l. versus Cat., l. dictum H., in quo lepide soceri mei persona lusit is … Lucilius Ci. — Kot nom. propr. Lepidus -ī, m Lépid, priimek veje Emilijevega rodu. Poseb. znani so

1. M. Aemilius Lepidus Mark Emilij Lepid, l. 201 poslanec k egiptovskemu kralju Ptolemaju V. Epifanu in potem k makedonskemu kralju Filipu III.; kot pretor je l. 191 upravljal Sicilijo in se l. 190 odlikoval v vojni zoper sirskega kralja Antioha. Kot konz. se je l. 187 v Liguriji pogumno vojskoval z Liguri, zgradil Emilijsko cesto (via Aemilia) in pripeljal naseljence v Matino in Parmo. L. 175 je bil drugič konz., potem šestkrat princeps senatus. Umrl je l. 152, slavljen kot velik domoljub: L.

2. M. Aemilius Lepidus Mark Emilij Lepid, ošaben in gospodovalen mož, po Pompejevi zaslugi konz. l. 78., hud nasprotnik Sule, čigar odloke je hotel po njegovi smrti ovreči, kar je povzročilo državljanske nemire (tumultūs). Da bi se ga senat znebil, ga je poslal za poveljnika v Transalpinsko Galijo, vendar je ostal v Etruriji in od tod odrinil z vojsko proti Rimu, da bi izsilil konzulat. Toda Pompej, s katerim se je bil že prej sprl, in Kvint Kátul sta ga premagala tik pred mestom. Ko sta se mu ponesrečila še dva poizkusa (v Etruriji in na Sardiniji), je l. 77 na Sardiniji umrl za neko boleznijo: Ci., Val. Max., Fl.

3. M. Aemilus Lepidus Mark Emilij Lepid, sin prejšnjega, Cezarjev privrženec in stanovski kolega ob njegovem tretjem konzulatu, po njegovi smrti triumvir z Oktavijanom in Antonijem, kasneje namestnik v Afriki; umrl l. 13 v Circejih: Ci., Suet., Fl.

4. M. Aemilius Lepidus Porcīna Mark Emilij Lepid Porcina, konz. l. 137, izvrsten govornik, se je uspešno upiral dejanjem tribuna Gaja Kasija, a se je nesrečno bojeval z Vakceji v Hispaniji: Ci., Vell., Val. Max., Fl. — Od tod adj. Lepidānus 3 Lépidov, lépidski (nanašajoč se na Lepida 2.): bellum S. fr. (Histor.); enako tudi Lepidiānus 3: tumultus Macr.

Māgo -ōnis, m (Μάγων) Mágon

I. punsko ime. Znani so

1. Magon Veliki, kartažanski vojskovodja okoli 550—500, začetnik dinastije Magonidov, utemeljitelj kartažanske moči: Iust.

2. najmlajši Hanibalov brat, kartažanski vojskovodja, ki se je uspešno bojeval v severni Italiji in Hispaniji od 206 do 203, umrl l. 193 v Antiohu ob sardinski obali, pri vračanju iz Kartagine: L., N., Aur.

3. Kartažan, ki je po 1. punski vojni v punskem jeziku napisal delo o poljedelstvu v 28 knjigah; delo so po odločitvi senata pod vodstvom Decima Silana prevedli v latinščino: Varr., Ci., Col.

4. kartažanski admiral, ki je l. 279 pomagal Rimljanom pri Ostiji v boju s Pirom: Iust., Val. Max.

5. Barkid, Hanibalov sorodnik: L.

6. Hanibalov poslanec l. 215 h kralju Filipu Makedonskemu: L.

7. Samnit, ki je l. 212 osvojil Turije: L.

II. mesto in pristanišče otoka Insula minor (zdaj Menorca v Balearih): Plin.

Marcellīnus -ī, m Marcelín, rim. priimek. Znani so

1. Marcellinus Marcelin, Lucilijev in Senekov prijatelj: Sen. ph.

2. Marcellinus Marcelin, Marcialov prijatelj: Mart.

3. (Aefulanus) Marcellinus Efulan Marcelin, Plinijev naslovnik: Plin. iun.

4. Antonius Marcellinus Antonij Marcelin, praeses Lugdunensis primae l. 313 po Kr., praefectus praetorio v Galiji, nato praefectus praetorio Italiae, l. 341 consul ordinarius: Cod. Th.

5. Marcellinus Marcelin, praeses Phoenices l. 342 po Kr., comes Orientis l. 349 po Kr.: Cod. I., Cod. Th.

6. Flavius Marcellinus Flavij Marcelin, tribunus et notarius, l. 410 po Kr. Honorijev poslanec v Afriko za posredovanje v sporu z donatovci; odločil je v prid katoličanov. Bil je v tesnih stikih z Avguštinom, ki mu je med drugim posvetil svoje delo De civitate Dei: Cod. Th., Aug.

Māximīnus -ī, m Maksimín

1. C. Iulius Verus Maximinus Thrax Gaj Julij Ver Maksimin Tračan, po rodu iz Trakije, rim. cesar v letih 235—238 po Kr.: Eccl.

2. C. Galerius Valerius Maximinus Gaj Galerij Valerij Maksimin, s prvotnim imenom Daia, rim. cesar v letih 310—313 po Kr., nečak cesarja Galerija Valerija Maksimijana: Lact.

3. Flavius Maximianus Flavij Maksimijan iz Panonije, varovanec cesarja Valentinijana I., praefectus annonae v Rimu l. 368—370, vicarius urbi l. 370—371, praefectus praetorio Galliarum l. 371—376: Amm., Cod. Th.

4. Maximianus Maksimijan, vitez, magister scriniorum, sodelavec pri redakciji Teodozijevega kodeksa (codex Theodosianus), l. 449 po Kr. poslanec k Atili: Cod. Th.

Māximus² -ī, m Máksim.

1. priimek Fabijevega (gl. Fabius) in Valerijevega (gl. Valerius) rodu; pl. Maximi Ci. možje, kakršen je (bil) Kvint Fabij Maksim.

2. Appius Maximus Santra Apij Maksim Santra, Trajanov vojskovodja: Fr.

3. Maximus Maksim, Partenijev osvobojenec, udeležen pri Domicijanovem umoru: Suet.

4. Maximus Maksim, Marcialov naslovnik: Mart.

5. Maximus Maksim, prijatelj Plinija mlajšega: Plin. iun.

6. Petronius Maximus Petronij Maksim, comes sacrarum largitionum l. 415 po Kr., praefectus urbi l. 420—421 in 433, konzul l. 433 in 443, praefectus praetorio Italiae l. 435 in 439—441, rim. cesar l. 455: Sid.

7. Maximus Magnus Maksim Veliki, uzurpator 383—388: Amm., Ambr., Cod. Th.

8. Maximus Maksim, poslanec rimskega senata k cesarju Konstanciju II.: Amm., Symm.

9. Maximus Maksim, patricij, konzul l. 523, poročen z zahodnogotsko princeso: Cass.

10. Maximus Maksim iz Cezareje, kristjan, kiniški filozof: Ambr.

11. Maximus Maksim iz Efeza, prijatelj in učitelj cesarja Julijana: Amm.

12. Maximus Maksim, gramatik iz Madavre: Aug.

Meniscus -ī, m (Μενίσκος) Menísk, iz Entele, poslanec v Rim, kjer je bil navzoč na procesu proti Veru: Ci.

Morcus -ī, m (Μόρκος) Mórk(us), Ilir, Gencijev poslanec, ki je l. 169 sklenil zvezo s Perzejem: L.

Narseus -eī in Narses -is, m Nársej, Nárzes

1. perzijski kralj 293—302 po Kr., Sasanid, l. 297 zmagovalec nad rim. cesarjem Galerijem Maksimijanom: Amm., Aur., Eutr.

2. Perzijec, l. 357 poslanec Sapora II. k cesarju Konstanciju II.: Amm.