Franja

cataphagās -ae, m (gr. καταφαγάς) požeruh, požrešnik: Petr.

comedō -ōnis, m (comedere) požrešnež, parazit, požeruh, pogoltnež: Luc. et Varr. ap. Non.

comēsor (Ulp. (Dig.), Eccl.) in comēstor (vulg.) -ōris, m (comedere) požrešnež, parazit, požeruh, pogoltnež.

dēgulātor -ōris, m (dēgulāre) požeruh, požrešnež, zapravljivec: Ap., Isid.

dēvorātor -ōris, m (dēvorāre) požiralec, požeruh: M., Eccl.

Dossennus -ī, m (iz dossum, vulg. = dorsum) Dosen (= Grbavec), ime stalne osebe v atelanah (fabula Atellana), znane po zvitosti in požrešnosti, od tod = požrešnež, požeruh: Plin., Sen. ph., quantus sit (Plautus) Dosennus edacibus in parasitis H. za kakšnega požeruha se kaže (Plavt) v karakteriziranju svojih zajedavcev.

gāneō -ōnis, m (gānea ali gāneum) razkošnež, razuzdanec, požeruh, pijanec, obiskovalec zloglasnih hiš: NAEV. FR., TER., VARR., S., VAL. MAX., SEN. PH., IUV., T., PRUD. (ki ima gen. gănĕōnis), cincinnatus ganeo CI.

Gnathō -ōnis, m (Γνάϑων iz gr. γνάϑος čeljust) Gnáton (= „Čeljustnik“, „Čeljustnež“ „Požeruh“): TER., CI.; od tod sploh = požeruh, zajedavec, prislinjenec: CI., SID. – Od tod Gnāthōnicī -ōrum, m gnatonovci, Gnatonovi učenci = zajedavci: TER.

gumia -ae, m, f (izpos. iz umbr. gomia = lat. gravidus ter sor. z gr. γέμω, γόμος in lat. gemō, gl. gemō) pravzaprav „debelotrebušnik“, od tod sladkosnednež, požeruh, zapravljivec: LUC. AP. CI., AP.

gurges -itis, m (prim. skr. giráti požira, gárgara-ḥ žrelo, brezno, krnica, gr. γέργερος grlo, sapnik, γαργαρίζω grgram, βάραϑρον brezno, prepad, žrelo, βορά [kar se požira] = hrana, jed, lat. gurguliō¹, vorāre, vorāgō)

1. vrtinec, tolmun, krnica, jarin: altus, turbidus V., qui gurges aut quae flumina ... ignara belli? H., gurges, curvos sinuatus in arcus O.

2. sinekdoha: deroči tok, deroči val: Rheni fossa gurgitibus redundans CI., ubi pedes instabilis ac vix vado fidens ..., eques ... equo vel per medios gurgites stabili ... rem gereret L.; pesn. globoka voda, globočina v vodi, reka, jezero, morje: e gurgite ponti CI. POET., rari nantes in gurgite vasto V., summoque hausit de gurgite lymphas V. s površine globokega vodovja, g. Carpathius V., Hiberus V. Zahodno morje, Lethaeus CAT., LACT., Euboicus (= Euripus) O., caeruleus O., ricessūs gurgitis O. globoki zalivi, cum steterint in gurgite montes VAL. FL., amnium ... multo gurgitis tractu fluentium Q., captus flumineo ... de gurgite piscis MART., g. Atlanteus, Tusci gurgites STAT., g. Oceani AMM.

3. metaf. požirajoče brezno, žrelo, ponòr, prepad, glob(oč)ina: tecto gurgite lapsus O., g. Stygius O. (zaničlj.) kaluža; od tod: in profundissimum libidinum suarum gurgitem divitias suas profundere CI. žrelo, qui ... immensa aliqua vorago est et gurges vitiorum turpitudinumque omnium CI., g. turpitudinis VAL. MAX., pecuniam prandiorum gurgitibus proluere GELL. s pijančevanjem zapravljati.

4. meton.
a) požrešnost, požrtnost: vitium gurgitis aetas hominibus auget CI.
b) požeruh, požrešnež, goltan, razsipnež, zapravljivec: gurges et vorago patrimonii CI. ki si dediščino zapil in zažrl; abs.: quem gurgitem (pijanec)! quam voraginem (požrešnež)! CI., ille gurges exstruit villam CI., ille gurges atque helluo CI., Apicius ... nepotum omnium altissimus gurges PLIN. največji uživač, največji sladkoživec. Kot rim. priimek Gurges -itis, m Gúrgit = „Golt(an)“, „Goltnež“, „Goltavec“, npr.: C. Volcatius Gurges senator PLIN., Gurges Fabius IUV.

lurcō² (star. lurchō: Ap., Serv., Prob.) -ōnis, m (morda izpeljano iz *lurgicos in sor. z gr. λάρυγξ, gen. λάρυγγος grlo, žrelo (iz *(s)lōg-); ljudska etim. izpeljuje besedo iz lūra meh; ni pa ugotovljeno, ali je v prvem zlogu ŭ ali ū) požeruh, požrešnež, požrešnik, žerec, snedež, sneduh, hrustalo, samopašnež, samopašnik; poseb. kot psovka: Luc. ap. Non., Suet., lurco edax Pl.; v obscenem pomenu o pohotnežu: sic praeco lurchonem tractabat dicacule Ap. — Kot priimek Lurcō -ōnis Lúrkon: M. Aufidius Lurcō Mark Avfidij Lurkon, ki je prvi gojil pave: Ci. ep., Varr., Plin. (morda tudi H., Sat. 2, 424). Od tod adj. Lurcōniānus 3 Lúrkonov, lurkónski: Lurconiana condimenta Tert.

mandō³ -ōnis, m (mandere) jedec, požeruh, požerun: Luc. et Varr. ap. Non.

mandūcō² -ōnis, m (mandere) žvečilec, žvekač, požeruh, požerun, žêrec: Ap., Non.

māsucius (massāre žvečiti, sor. z mandere) žvečilec, žvekač, požeruh, požerun, žerec: edax a mandendo P. F.

phagō (fago) -ōnis, m (gr. φάγων) požeruh (čisto lat. edō): Varr.

polyphagus -ī, m (gr. πολυφάγος) požeruh: creditur etiam polyphago cuidam Aegypti generis crudam carnem et quidquid daretur mandere assueto, concupisse vivos homines laniandos absumendosque obicere Suet.

mandūcus -ī, m (mandūcāre)

1. žvečilec, žvekač, žerec: Pomp. ap. Non.

2. „požeruh“, pri obhodih in v komedijah nastopajoča zabavna šema z goltajočimi široko odprtimi usti in glasno klopotajočimi zobmi: quid, si aliquo ad ludos me pro manduco locem? Pl., dictum mandier a mandendo, unde manducari et a quo in Atellanis †ad obsenum† vocant manducum Varr., manduci effigies in pompa antiquorum inter ceteras ridiculas formidolosasque ire solebat magnis malis ac late dehiscens et ingentem dentibus sonitum faciens … P. F.

gula -ae, f (prim. gr. δελέαρ vaba, vada, lat. glūtus, glūtīre, in-gluviēs)

1. požiralnik, golt(anec), grlo, žrelo: KOM., PLIN., MART., obtortā gulā CI., laqueo gulam frangere S. zadaviti (koga).

2. meton. grlo = požrešnost, sladkosnednost, poželjivost: COL., IUV., o gulam insulsam! CI. o bedasti goltan (požeruh)! irritamenta gulae S., T. dražila za grlo, gulae parens H. ki streže grlu (trebuhu) = požeruh, inplacata gula O., gula ingenua PETR., MART. razvajeno grlo, proceres gulae PLIN. največji sladkosnedeži, gulā ac ventre sibi ipse hostis Vitellius T., gulae temperare PLIN. IUN., profundam explere gulam SUET.