Franja

conductor -ōris, m (condūcere)

1. najemnik, zakupnik: Col., mercedes habitationum annuas conductoribus donare C., invenire idoneos conductores (agrorum) Plin. iun., c. domūs Aug., conductores vectigalium Isid.

2. podjetnik: villae Ca. gospodar, upravnik, operis Ci., arae Val. Max.

in-quilīnus -ī, m (= incolīnus, pravzaprav adj. k subst. incola stanujoč v)

1. prebivalec tujega posestva, poseb. stanovalec v tuji hiši, (pod)najemnik, gostač, domar (gr. σύνοικος) (naspr. dominus): Mart., Vell., at vero te inquilino — non enim domino — personabant omnia vocibus ebriorum Ci., i. privatarum aedium et insularum Suet., praediorum alicuius Suet., regionum Iust., inquilinum recipere Icti.; metaf.: Tullius, inquilinus civis urbis Romae (priseljenec) S. (o Ciceronu kot Arpincu), quos ego non discipulos philosophorum, sed inquilinos voco Sen. ph. (ki sicer pridno zahajajo k predavanjem, pa se ničesar ne naučijo).

2. sploh prebivalec česa, ob čem: perpetui carcerum inquilini Amm., vel inquilinus sit Amm. (naspr. vicinus), Padi inquilini Plin. prebivalci ob Padu, Padanci; metaf.: inquilinae impietas, perfidia Varr. ap. Non., anima inquilina carnis Tert., inquilinus carnis Tert.

īnsulārius -iī, m (īnsula)

1. najemnik stanovanja v „insuli“ (gl. insula 2. ), gostač: Petr., Ulp. (Dig.).

2. hišni oskrbnik (suženj, ki je pobiral najemnino): Icti.

latrō² -ōnis, m (indoev. kor. *lē(i)- podeliti (podeljevati), da(ja)ti; prim. gr. λάτρον plača, mezda, λατρεύς, λάτρις mezdnik, λατρεία služba za mezdo, mezdno delo, λατρεύω služim za mezdo, λήιον setev, žitno polje, ἀλήιος neimovit)

1. najeti služabnik, najemnik, mezdnik, plačanec, najemniški vojak, spremljevalec, telesni stražar: Enn., nimis lepide de latrone Pl., ut latrones quos conduxi hinc ad Seleucum duceret Pl., latrones dicti, qui conducebantur; ea enim merces Graece dicitur λάτρον Varr.; metaf. vojak = kamen, figura pri šahu (= kmet) ali vojaški igri, ki predstavlja vojaka (= miles): cautaque non stulte latronum proelia laudat O., sic vincas … vitreo latrone clusos Mart., insidiosorum si ludis bella latronum, gemmeus iste tibi miles et hosti erit Mart.

2. (vojak) plenilec (ki se vojskuje neupravičeno in na svojo roko, npr. kot državljan zoper državo), pirat: ab Liguribus, latronibus verius quam hostibus iustis L., adversus latronum magis quam hostium excursiones L., multitudo perditorum hominum latronumque convenerat C., ut potius privato paucorum et latronum quam regio consilio susceptum bellum videretur C., latro gentiumque vastator Sen. ph. (o Aleksandru Velikem); z gen.: tu omnium gentium, quas adisti, latro es Cu.; od tod = ropar, (cestni, gozdni) razbojnik, bandit, nepridiprav, tolovaj, rokovnjač, malopridnež, malopridnik, zasednik, klatež, potepuh: Auct. b. Hisp., Suet., Amm., non semper viator a latrone, non numquam etiam latro a viatore occiditur Ci., nunc iter expediti latronis cum Milonis impedimentis comparate Ci., latrones, viarum obsessores Ci., plenus latronum locus Ci., ut iugulent hominem, surgunt de nocte latrones H., ne quis fur esset neu latro H., maximus latronum dux Val. Max., XX milia latronum erant Cu., latronibus circumventum defendo Sen. ph., improbus l. Ph. (o volku); z gen.: servatorum meorum latro Cu. morilec.

3. lovec, oprezovalec, prežač, ki zveri zalezuje iz zasede: leo … latronis impavidus frangit telum V. — Kot rim. priimek Latrō -ōnis, m Látron, npr. M. Porcius Latrō Mark Porcij Latron, Hispanec, govornik in retor za časa Avgusta: Sen. rh., Q. Od tod adj. Latrōniānus 3 Latrónov: color Sen. rh.

machaerophorus -ī, m (gr. μαχαιροφόρος) mečenosec, spremljevalec, najemnik, plačanec: Ci. ep.

man-ceps -cipis (stlat. -cupis), gen. pl. nav. -cipum (toda -cipium Tert.), m (pravzaprav *manu-caps iz manus in capere kdor kaj prime z roko)

1. kot jur. in publicistični t.t. kdor si pri dražbah kaj pridobi s pravilnim in sodno priznanim nakupom
a) kupec, nakupovalec državne lastnine, državnih posestev, poseb. zaplenjenih posestev izobčencev: manceps annonam flagellat Plin., praedae Ci., veneunt; manceps fit Chrysogonus Ci., nullius rei neque praes neque manceps N.
b) združitelj državnih dohodkov, (glavni) zakupnik: mancipes a civitatibus pro frumento pecuniam exigerunt Ci.
c) kdor prevzame za določeno ceno izvršitev javnih del, poseb. gradnje cest, podjetnik: per Italiam itinera fraude mancipum … interrupta T.

2. metaf.
a) sploh zakupnik, najemalec, najemnik: sutrinae Suet., operarum Suet. kdor najema delavce in jih potem z dobičkom zopet prepušča drugim; o najemniku ploskačev za javno predavanje: Plin. iun.
b) (ker so morali podjetniki kot poroštvo za izvršitev prevzetih del zastaviti svoje imetje) porok: Pl.
c) posestnik, lastnik česa: Tert.

redēmptor -ōris, m (redimere)

1. kupec, kupovalec, prevzemnik javnih del (dolžnosti), zakupnik, najemnik, podjetnik, nabavitelj, nabavljač, dobavitelj, dobavljač, zalagalec, zalagatelj: Ci. idr., frumenti L., tutelae Capitolii Plin., cloacarum Plin. prevzeti čiščenje kanalov, vectigalium Icti., pontis Icti. mostnine; occ. stavbni podjetnik, stavbenik, gradbenik: huc caementa demittit redemptor H.

2. kot jur. t.t. prevzemnik kake pravde in z njo povezanih nevarnosti proti določeni odškodnini oz. denarnemu nadomestilu, pokupnik (pokupitelj, nakupovalec) pravd: litis, causarum Icti.

3. odkupnik (odkupovalec, odkupitelj) iz jetništva: vivam cum obsceno? non vivam cum redemptore? Sen. ph.; od tod o Kristusu (od)rešitelj, (od)rešenik: Eccl.

salāriārius -iī, m (salārium) plačanec, nagrajenec, najemnik, najetnik, mezdnik: ULP. (DIG.).

bārō² -ōnis, m vojak najemnik: Isid.

habitātor -ōris, m (habitāre)

1. hišni prebivalec, — stanovalec, — najemnik: Sen. ph., Iuv., Plin. iun., inesse aliquem … habitatorem in hac … divina domo Ci. da stanuje … v tej … hiši, tuam (domum) mundi habitatores Lamiae conduxerunt Ci. ep. čedni najemniki iz Lamijevega rodú, tumultu habitatorum territus L., tertiae contignationis habitatores L.

2. prebivalec kake dežele, države idr. Macr., sunt enim ex terra homines non ut incolae atque habitatores, sed … Ci., civitas habitatoribus vacua Amm., Balearium insularum habitatores Veg.

idōneus 3, adv. -eē (etim. nedognana beseda) zadosten, dovolj dober, poklican, prikladen, pripraven, rabljiv, poraben, zmožen, sposoben, spreten, primeren, pristojen, ugoden, vreden. Rabi se

1. abs.: si minus idonei sunt, me non laedunt Ci., satis idoneum testem dicere audistis Ci. zanesljivo pričo, habes auctorem idoneum Ci. zadostnega, profiterer satis idoneum me esse defensorem Ci., accedat huc tempus idoneum Ci., idoneam causam nactus N., idoneum visum est dicere S. zdelo se je primerno, dux id. Vell. dovolj dober, id. debitor Plin. iun., Icti. zmožen plačati, conductor Plin. iun. dober najemnik, satis superque idonea clades Fl. = popoln poraz, scriptor id. Gell. dober, klasičen, navis, paries Icti. dovolj trdna, hereditas Icti. zadostna; subst.: minus idoneum praemio adficere Ci. manj vrednega, exemplum a dignis et idoneis ad indignos et non idoneos (= kazni vredne) transfertur S., cum idoneis colloqui L., idonea provinciarum T., pripravna mesta.

2. z določilom (čemu?), ki se izraža
a) z ad: Pl., L., Q., Suet., Ap., servos ad caedem idoneos emit Ci., teste homine nequam, verum ad hanc rem idoneo Ci., locus idoneus ad vim Ci. ali ad aciem instruendam C., ratio … ad iubendum et deterrendum idonea Ci.; redk. z in z acc.: idoneus in eam rem L., materiae in hoc idoneae, ut … Q., in nullam spem id. Sen. rh.
b) z dat.: Ci. ep., Q., castris idoneum locum deligit C., quoscumque moribus aut fortuna novis rebus idoneos credebat S., genus hominum minime militiae idoneum L., (verna) idoneus arti cuilibet H., vixi puellis idoneus H. miljenec (ljubljenec) deklet, non ego sum laudi, non natus idoneus armis Pr. nisem po rojstvu poklican nositi orožje, idonea nuptiis Ps.-Q. godna za možitev, dorasla za poroko, quod eam (legionem) maxime novis consiliis idoneam rebatur T. za najdovzetnejšo za nove (= uporniške) naklepe; z dat. gerundii: quae animalia … statim aëri tolerando idonea esse Lact.
c) s sup. na ū: manus ferrea et alia annexu idonea S. fr.
č) z inf.: fons … rivo dare nomen idoneus H. zadosti velik … , iam idonei spiritum trahere Sen. ph.
d) s finalnim stavkom, ki pa ima večinoma relat. obl. (idoneus se takrat nav. sloveni z: vreden): Pl., Ter., utrum ille … idoneus non est, qui impetret, … an … Ci., idonea mihi Laeli persona visa est, quae de amicitia … dissereret Ci.; redko stoji ut: nemo horum tibi idoneus visus est, … ut cum eo … communicares Ci. — Adv. idōneē

1. primerno, pravšnje, na primeren (spodoben) način: exordium est oratio animum auditoris idonee comparans ad reliquam dictionem Ci., nondum ad innitendum id. Ap.

2. zadostno, s primerno varnostjo: Icti., Tert. (s komp. idonius; gl. opombo).

Opomba: Komp. pravilno magis idoneus, le v pozni lat. idoneor Ulp. (Dig.), Paul. (Dig.), in idonior Dig., Tert.; adv. komp. idonius Tert.