Franja

hēmisphaerium -iī, n (gr. ἡμισφαίριον)

1. polkrogla, polobla
a) nebesna: Naev. ap. Varr., Hyg., Macr.
b) zemeljska: Mel., M.

2. kupola: Varr., Vitr.

petasus -ī, m (gr. πέτασος)

1. popotni ali sončni klobuk s širokimi togimi krajci: Pl., Arn.

2. metaf. klobuk = kaj klobuku podobnega pri stavbah, npr. kupola: Plin.

tholus -ī, m (gr. ϑόλος)

1. kúpola, kúpolasta streha (starejše kómba, kómbasta streha), poseb. svetišč; v kupolah so obešali zaobljub(lje)ne darove: O., V., Val. Fl., Stat., Vitr.

2. poslopje (stavba) s kupolo, okrogla zgradba s kupolo, rotúnda: Varr., Caesareus Mart. cesarska palača, tholi balnearum Amm. obokane kopeli.

culmen -inis, n (prim. celsus in columen)

I.

1. vrh, najvišja točka, kopa: culmina Alpium C., c. montium Plin., c. Tarpeium Suet.; c. caeli Ci. (Arat.) nebesna kupola, po drugih zenit.

2.
a) arhit. sleme, zatrep: c. aedis Iovis L., tecti V., O., Cu., tecta domorum culmina V., tugurī congestum caespite culmen V., ruit alto a culmine Troia V. s svoje višine, villarum culmina fumant V., mersae culmina villae O., columen in summo fastigio culminis Vitr., c. domus Suet.; od tod slamnata (s slamo krita) koča: Sen. ph., in pesn. hiša: Val. Fl., Sen. tr.
b) človeško teme: hominis L.

3. pren. višek, vrhunec: a summo culmine fortunae L., summo de culmine lapsus Lucan., illum summo de culmine rerum morte petit Lucan., culmen omnium rerum tenere Plin., pars haec pervenit ad culmen Plin., summum c. Iovis Sil., c honoris mei Ap., auctoritatis Aug., regale Cl. knežja visokost.

— II. pesn. bil, slama: durae culmen inane fabae O.