Franja

fūsterna -ae, f (fūstis) gornji del, vrh (vršič) jelke: Vitr., Plin.

scapula¹ -ae, f (prim. umbr. scapla = lat. scapulam)

1. ploščata kost ob plečih, lopatica, rame, rama, hrbet, nav. v pl. scapulae -ārum, f lopatice, rame, ramena, hrbet; v sg.: VULG.; v pl.: PL., CA. AP. FEST., VARR., O., CELS., SEN. RH., CL., P. F. idr., scapulas perdidi TER. dodobra sem jih dobil po grbi, scapulas praebere verberibus SEN. PH., nudis scapulis aut semitectis SEN. PH.

2. metaf. (z)gornji del česa: machinae VITR. zgornji konci grede, montium TERT. gorska slemena. – Kot nom. propr. Scapula -ae, m Skápula, priimek Kornelijevega rodu, npr.
a) P. Cornelius Scapula Publij Kornelij Skapula: L.
b) P. (Quinctius) Scapula Publij Kvinkcij Skapula, upnik svojega sorodnika Gaja Kvinkcija: CI.
c) T. Quinctius Scapula Tit Kvinkcij Skapula, ki je začel vojno proti Cezarju v Hispaniji; po bitki pri Mundi se je dal usmrtiti in sežgati svojemu sužnju: CI. EP., AUCT. B. HISP. – Od tod adj. Scapulānus 3 Skápulov: horti CI. EP.

supernās -ātis (supernus) (z)gornji, z zgornje strani (iz zgornjih krajev) izvirajoč, gorenji, poseb. od Zgornjega (= Jadranskega) morja prihajajoč ali ob Zgornjem (= Jadranskem) morju rastoč (naspr. infernas): ventus Vitr. severozahodni sever(nik), abies Plin., adamas supernas (šaljivi Mecenatov vzdevek) Augustus ap. Macr., Caretini Supernates et Infernates Plin., terra M.

supernus 3 (super; prim. pronus: pro) zgornji, gornji, gorenji: numen supernum O., Amm. ali supernae gentes Sis. fr. ali superni dei Lucan. zgornji = nebeški bog, bogovi, nebeščan, nebeščani, nubila inferna supernis Lucr., lux Lucan. sončna luč, sončna svetloba, svetloba (luč) sonca, aquilones, qui alti supernique sunt Gell. visoko z neba prihajajoči, Tusculum H. visoko stoječi, pars Plin., partes Gell., litora Mel., vulnus Plin. zgoraj na telesu; neutr. subst.: de superno, de supernis Vitr. ali ex supernis Gell., Amm. od zgoraj, in superna Gell. navzgor. — Adv. supernē (pesniki H., Lucr., Prud. merijo supernĕ)

1. odzgoraj (od zgoraj), zviška, z višine (naspr. ex infimo): Cels., gladium superne iugulo defigit L., superne ruere Lucr.

2. zgoraj: mutor in alitem superne H. ali mulier formosa superne H. zgoraj = na zgornjem delu telesa, unde superne … volvitur amnis V. zgoraj = nad zemljo (naspr. pod zemljo), argentum innatat superne Plin.

3. navzgor, kvišku: superne tendere Plin.

superus 3 (super)

A. pozitiv zgoraj stoječ, zgoraj ležeč, (z)gornji, pozémski, pozêmeljski, nadzêm(elj)ski (naspr. īnferus spodnji, dolnji, podzemski, podzemeljski)

1. redkeje v sg.: limen Pl., Nov. ap. Non., lumen Enn. ap. Macr., V., Lucr., pars Lucr., mare superum Pl., Ci., Mel., Plin. ali superum mare Suet. zgornje (Zgornje) morje = Jadransko morje (naspr. mare inferum = Tirensko (Etrur(ij)sko) morje), v pismih tudi samo superum: iter ad superum, navigatio infero Ci. ep.; superi regnator Olympi V., supero caelicolûm regi V., inferus an superus tibi fert deus funera, Ulixes? L. Andr. ap. Prisc., Iuppiter superus (naspr. Iuppiter inferus = Pluto) Cat., Sen. tr. Pogosto v adv. abl. sg. f superā in (sinkop.) suprā (gl. suprā); kot subst. sg. n de superō Pl., Lucr. ali ex supero Lucr. od zgoraj. — Redka soobl. super -era -erum: super inferque vicinus Ca., quam (sc. naturam) totus habet super ignis Lucr. —

2. pogosteje (klas. v večini primerov) v pl.: spectatores rerum superarum et caelestium Ci., superae sedes O. nebeška, superis regnis detrudere Iovem V., superis ab oris V. z (z)gornjega sveta, superas evadere ad auras V. k pozemskim (pozemeljskim, dnevnim) sapam, na zgornji svet, superas caeli venire sub auras V., di superi atque inferi Pl., omnes di superi inferi Ter., di superi et inferi Ci., superi divi V., di superi H., superis deorum gratus et imis H. Kot subst.
a) superi -ōrum (pesn. večinoma -ûm), m α) (sc. dii) zgornji (pozémski, pozêmeljski, nadzemeljski, nebeški) bogovi, nebeščani, potem bogovi nasploh: flectere si nequeo superos, Acheronta movebo V., quae superi manesque dabant V., multum ille et terris iactatus et alto vi superûm V., aspiciunt superi mortalia O., rex superûm trepidare vetat O., superorum numina O., quis … digne scripserit … Tydiden superis parem? H., vota movent superos Pr. β) zgornji svet, ljudje na zemlji, zemljani (naspr. īnferi podzemlje, podzemljani): hic multum fleti ad superos … Dardanidae V. na zgornjem svetu, na zemlji (= od zemljanov) objokovani, viden, ut … (sc. Romulum) pater ipse suo superûm iam signat honore? V., quam apud superos habuerat magnitudinem (sc. Pompeius), illibatam detulisset ad inferos Vell. γ) (še) živi, (še) živeči (naspr. mrtvi, rajni(ki), pokojni(ki)): Vell.
b) supera -ōrum, n zgornje, višina: nihil habent haec genera proni et supera semper petunt Ci., ut omnia supera infera, prima ultima media videremus Ci., supera alta V. zgornji predeli, nebeške višine (višave), supera ardua V. zgornje višine, supera convexa V. nebesni obok.

B. komparativ superior -ius

1. bolj zgoraj (višje) se nahajajoč (ležeč, stoječ), (bolj) (z)gornji, višji (naspr. inferior -ius): in superiore qui habito cenaculo Pl., deiectus vero qui potest esse quisquam nisi in inferiorem locum de superiore motus? Ci., inferiore omni spatio vacuo relicto superiorem partem collis … densissimis castris compleverant C., legionis nonae et decimae milites … confectos Atrebates … ex loco superiore in flumen compulerunt C. ali de superiore loco in eum impetum faciunt C. z višine, od zgoraj, tota domus superior vacat Ci. ep., superior pars Corn., fluminis pars L., pars aedium N., vada L., mare superius (mare superum) L., regio C., loca C. višje ležeče zemljišče, višje ležeče področje, višje ležeč položaj, labrum C., molares Col. zgornji kočniki, ex superiore fastigio Cu., Moesia superior Eutr. Zgornja Mezija; n pl. subst.: cuius (sc. muri) ima saxo, superiora crudo latere sunt structa Cu. spodnji deli, zgornji deli; occ.
a) de loco superiore dicere ali agere Ci. s sodnega stola, s sodnega odra (kot pretor); toda: agere beneficio populi Romani de superiore loco Ci. ali e superiore loco contionari Ci. = de rostris z govorniškega odra, z govorišča; prim.: meos multos et illustres et ex superiore et ex aequo loco sermones habitos Ci. ep. tako s sodnega stola (odra) kot tudi v navadnem življenju, sive ex inferiore loco sive ex aequo sive ex superiore (sc. loquitur) Ci. (gl. inferior in aequus).
b) (v kakem spisu) predhoden, spredaj (zgoraj) se nahajajoč, prejšnji (naspr. inferior sledeč, naslednji): scriptura superior Ci., exemplum superius, duo superiores libri Lact.

2. metaf.
a) (časovno) prejšnji, pretekel, nekdanji, minul: annus Ci., C., Suet., anno superiore Ci., N., superioribus annis S., superioribus diebus Ci., C., quid proxima, quid superiore nocte egeris Ci. zadnjo, predzadnjo noč, aetas Ci. višja starost, postaranost, priletnost, ostarelost, starost, omnes aetatis superioris C. vsi priletnejši (možje), pastores aetate superiores Varr. starejši (naspr. pueri), superiorum (sc. hominum) aetas Ci. ljudi, ki so prej živeli; od tod superior (sc. aetate) o istoimenskih osebah = starejši: superioris filius Africani Ci., ad illius superioris Africani in re gerunda celeritatem Ci., superior Dionysius Ci., N.; tempus superius (naspr. tempus posterius) Ci., superioribus temporibus Ci. ep., cum sentiret neque libere neque vere sibi de superioribus (sc. temporibus, naspr. inferiora tempora) tradendi potestatem relictam Suet., in superiore vita Ci., superior vir, uxor, superiores nuptiae Ci., comitia, leges, coniuratio, bellum, facinus Ci., factum superius, superiora aestiva Hirt., superioribus proeliis exercitati C., cuique superiorum regum … gloria par L., superior crudelitas, superioris solis defectiones N., addunt ad superiores totidem naves N. prejšnjim ladjam = ladjam, ki so že bile, ki so jih že imeli, superius genus Pl. prej omenjena, ut dixi superius (adv.) Pl. prej (= (bolj) zgoraj); kot subst. m. pl.: frumentum sumpsit sicuti superiores Ci. kakor njegovi predniki (predhodniki); kot subst. n. pl.: superiora illa, quamquam ferenda non fuerunt, tamen, ut potui, tuli Ci. tiste (one) prejšnje prigodke.
b) (po dostojanstvu, činu, stanu, redu) višji, odličnejši: ut ii, qui superiores sunt, summittere se debent in amicitia: sic quodam modo inferiores extollere Ci., qui monent, ut quanto superiores simus, tanto nos geramus summissius Ci., superioris etiam ordinis nonnulli C. nekateri (častniki) višjega čina, nekateri višji poveljniki, nonnulli ex inferioribus ordinibus … virtutis causā in superiores erant ordines … traducti C.; z abl.: honoris gradu superior, superior factus ordine Ci. ep.; kot subst. m. višji, nadrejeni, predstojnik: premendoque superiorem … sese extollebat L., cui omnem honorem ut superiori habuit Vell., invident autem homines maxime paribus et inferioribus … ; sed etiam superioribus invidetur Ci., superbia viri aequalium quoque, adeo superiorum intolerantis T.
c) (po dobrih lastnostih, veljavi, moči in drugih prednostih) imenitnejši, izvrstnejši, mogočnejši, močnejši, druge v čem prekašajoč, druge presegajoč, nadvladujoč nad kom, čim ali koga, kaj, prevladujoč (nad kom, čim), obvladujoč koga, kaj, zmagujoč (nad kom, čim), zmagovit, premagujoč koga, kaj, kot zmagovalec: aliquis superior Ci. imenitnik, imenitnež, superior contra improbos Ci., populus superior factus Ci. je zmoglo, je prevladalo, je nadvladalo, se, quo impudentius egerit, hoc superiorem discussurum Ci., superiores habebantur C., extemplo, simul pares esse coeperint, superiores erunt L. bodo prevladali (prevladovali) nad vami, in causā superiorem aliquem facere L.; poseb. kot voj. t.t. proelio superior discedere S. ali samo discedere superior N. priti iz boja kot zmagovalec, oditi z bojišča kot zmagovalec, iziti iz boja kot zmagovalec, zmoči koga, premagati koga, zmagati nad kom, ut nostri omnibus partibus superiores fuerint C. da so zmagali, da so bili zmagalci, hoc ipso fiunt superiores, quod nullum … acceperant detrimentum C. so zmogli, so premagali, res Romana erat superior L. je bila zmagovita, je zmagala, quo proelio fuit superior N. je ostal zmagovit, multo superiores bello esse coeperunt N. precej prevladovati (obvladovati, nadvladovati); pogosto z abl. (glede na kaj, po ali v čem): facilitate et humanitate superior Ci., pecuniis superiores Ci., loco, fortunā, famā superiores Ci., vi potius superiores quam iustitiā pares Ci., quod hostes equitatu superiores esse intellegebat C., causā superior L. za kogar govori pravica, komur v prid govori pravica. — Adv. superius, gl. suprā.

C. superlativ

I. superrimus (superrumus) 3 najvišji; to obl. navajata Varr. in Char. —

II. suprēmus 3 (prim. extrēmus: exterus, postrēmus: posterus)

1. (krajevno) najzgorn(j)ejši, najvišji, najskrajnejši, večinoma le pesn. in partitivno = najvišji del česa, vrh česa: supremus mons H., montes supremi Lucr., clamore supremos implerunt montīs V., rupes Sen. tr., arx Cl.; podobno: supremae Thetyos unda Mart.

2. (časovno) (najbolj) zadnji, (najbolj) poslednji; atrib. supremā nocte V., in te suprema salus V., manum supremam imponere bellis O. = končati vojno, supremis testamenti verbis T., iudicia (sc. hominum) suprema Plin. iun., Q. oporoke, tabulae Mart. oporoka, senecta suprema Plin. skrajna, visoka, siva, supremis suis annis Plin.; partitivno: sole supremo H. ob zadnjem sončnem siju, ob sončnem zahodu, nocte suprema Col. ob koncu noči. Poseb. o koncu življenja, obhajati (doživljati, preživljati) zadnji dan = umreti; od tod o vsem, kar je povezano s smrtjo: dies supremus Ci. zadnji (smrtni) dan, dan smrti, supremo vitae die Ci., supremo eius die Ci., supremā die H., diem obire supremum N., spoliatus illius supremi diei celebritate Ci. brez pogrebne svečanosti, prikrajšan za pogrebno slovesnost (za pogreb), hora suprema Tib. = supremum tempus H. zadnja ura, smrtna ura, ura smrti, supremo in tempore Cat., genitor digressu dicta supremo fundebat V., oscula suprema O. zadnji poljubi, poslovilni poljubi, mors suprema H. = supremus finis H. konec življenja, smrt = suprema funera O., mittit mille viros, qui supremum comitentur honorem V. ki naj bi ga (mrliča) častno spremljali, suprema munera V. zadnja (poslednja) čast, suprema officia Petr., T. pogreb, supremi tori O. mrtvaški oder, skolke, pare, supremus ignis O. grmada, supremi tituli Plin. iun. nagrobni napisi, supremum iter H. zadnja pot, suprema eius (sc. Augusti) cura Plin., in suprema ire Plin., Troiae sors suprema V. poguba, pogibel, uničenje, porušenje, razrušenje, razrušitev, dies regnis illa suprema fuit O., Phrygiae casus venisse supremos Cl.; enalaga: sociamque tori vocat ore supremo O. z umirajočimi usti, umirajoč, suprema versare lumina O. = versare supremo lumina motu O. poslednjič obrniti (obračati) oči. Pogosto kot subst. suprēma -ōrum, n
a) zadnji trenutki, zadnja (smrtna) ura, ura smrti, smrt, konec življenja: carmen, quo Germanici suprema defleverat T., agitare de supremis T. misliti na samomor, supremis adpropinquare ali admotum esse (bližati se) T., sentire suprema Plin., supremis divi Augusti Fausta quaedam … famem … portendit Plin., aliquem in supremis consolari Q.
b) zadnja (poslednja) čast, pogreb, pogrebna slovesnost (svečanost): cineri ingrato suprema ferebant (so izkazovali) V., cupido Caesarem invadit solvendi suprema militibus ducique T.
c) smrtni ostanki sežganega trupla, kosti, mrtvo truplo: supremis eius plures honores dati L. epit., habitus supremis honor T., humare suprema Amm.
d) poslednja volja, zadnje uredbe, oporoka, volilo: Icti., nihil primo senatus die agi passus est nisi de supremis Augusti T.

3. (po meri, stopnji, dostojanstvu)
a) najvišji, največji, najskrajnejši, skrajen, najhujši: supremum supplicium Ci., mulcta suprema Gell., macie confecta supremā ignoti nova forma viri V.; subst. suprēmum -ī, n skrajno, najskrajnejše: ventum ad supremum est V. namen in smoter je dosežen.
b) najvišji, najvzvišenejši, prevzvišen: supremus Iuppiter Pl., Ter., H. ali Iuppiter supremus Pl., Iunonis supremi coniugis templum Poeta ap. Plin., tu me … supremum habuisti comitem consiliis tuis Pl., supremus deus Lact.

4.
a) adv. acc. sg. n suprēmum zadnjič, zadnjikrat, poslednjič, poslednjikrat: Plin., Ps.-Q. (Decl.), animamque sepulcro condimus et magnā supremum voce ciemus V. (o trikratnem poslovilnem pozdravu vale), quae mihi tum primum, tunc est conspecta supremum O.
b) adv. abl. sg. n suprēmō zadnjič, poslednjič: anima exitura supremo Plin. —

III. summus 3, gl. summus.

Argentorātus -ī, f ali Argentorātum -ī, n Argentorat, vangionsko mesto v gornji Germaniji (zdaj Strassburg): Eutr., Amm. Od tod adj. Argentorātēnsis -e argentoratski, pri Argentoratu: campi Aur., pugna Amm.

armus -ī, m (prim. arma)

1. lopatica, pleče, plečnica = gornji del prednjega bedra pri živalih: armi equi H., Plin., leporis H., ex umeris (Hippomenis) armi fiunt O. levji plečnici, armi leonis, pantherae, elephantis, talpae Plin.; sinekdoha: equi foderet calcaribus armos V. strani, lakotnici, tako tudi: mantica cui (mulo) lumbos ulceret atque eques armos H.

2. le pesn. človeško pleče, rama, nadlaket: forti pectore et armis V., latos huic hasta per armos acta tremit V., ex humeris medios coma dependebat in armos O., quam (manum)... demittit (odloči) ab armo Lucan.

Assyrius 3 (Ἀσσύριος) asirski: amōmum V., gramen Stat., litus H., fines Cat., regnum Iust.; pesn. = sirski (feniški, palestinski, medijski, indijski, azijski, sploh vzhodnjaški): venenum V. sirski (= feniški, tirski) bager, nardus H. sirska, mālus Plin. citronovec (sicer imen. mālus Medica), radix (sicer imen. Syriaca) Col., ebur O. indijska slonova kost, puella Sen. tr. (= Evropa, hči Feničana Agenorja), Assyriā curā scrutari sidera Lucan., nidi Mart. (= ptiča feniksa), stagnum Iust. Galilejsko (Bahr el-Tabarie, v rim. času Tiberijsko) jezero v Palestini. Od tod subst.

1. Assyria -ae, f (sc. terra, Ἀσσυρία) Asirija,
a) v ožjem pomenu azijska pokrajina med Medijo, Mezopotamijo in Babilonijo (pozneje Adiabene, v svetem pismu Assur, zdaj Kurdistan) = nižina ob gornji in srednji Tigridi z glav. mestoma Asurom in Ninivami: Plin.; kot del perz. kraljestva: Amm.
b) v širšem pomenu veliko asirsko kraljestvo v Prednji Aziji (= Babilonija, Mezopotamija in nekatere obmejne pokrajine, včasih celo vse dežele, v katerih so prebivali Sirci); Rimljani so to kraljestvo navadno imenovali Sirija (Syria), tako npr. Ci. in Suet.

2. Assyrius -iī, m Asirec: O.; večinoma v pl. Assyriī -ōrum, m (Ἀσσύριοι): Asirci, preb. Asirije v ožjem in širšem pomenu: Ci. idr.

Athācus -ī, f (Ἄϑακος) Atak, mesto v gornji Makedoniji: L.

augustus 3, adv. -e (augēre)

1. posvečen, svet; kot adv. = spoštljivo: augusto augurio postquam inclita condita Roma est Enn. ap. Varr., locus Ci., Eleusin sancta illa et augusta Ci., sanctus augustusque fons Ci., templum augustum, augustissimum L. sveto, presveto, augusta vocantur templa sacerdotum rite dicata manu O., fanum L., sedes V., arae augustiores Plin. iun., quos (deos) auguste omnes sancteque veneramur Ci. s sveto spoštljivostjo, quod de religione dici possit augustius Ci. s svetejšo spoštljivostjo.

2. pren. častitljiv, veličasten, veličanstven, vzvišen: habitus formaque viri aliquantum amplior augustiorque humanā L., ornatus habitusque humano augustior L., augustissima vestis L., habitu se augustiorem... fecit L. Od tod Augustus -ī, m (gr. Σεβαστός) Častitljivi, Veličastni, Vzvišeni, častni naslov Gaja Julija Cezarja Oktavijana, nadel mu ga je senat ob začetku njegove samovlade dne 17. I. l. 27 po nasvetu Lucija Munacija Planka: T., Suet., Fl.; preg.: Augusto felicior, Traiano melior Eutr. Iz naslova je nastal naziv s pomenom „presvetli“, „cesar“, „cesarost“, „cesarsko veličanstvo“, „cesarska visokost“ (prim. Caesar = „cesar“, nem. „ Kaiser“, Carolus = „kralj“): Iuppiter arces temperat aetherias...: terra sub Augusto O. Ta naslov je prešel na vse poznejše rim. cesarje: Vell.; po cesarju Probu tudi perpetuus Augustus: Eutr.; pozneje še semper Augustus, po naše = „ vselej nosilec vladarstva“; v pl.: Magnos et Felices et Augustos diximus Sen. ph. enega smo imenovali Velikega, drugega Srečnega, tretjega Presvetlega. Kot fem. Augusta -ae Avgusta = „presvetla“, „cesarica“, „cesarsko veličanstvo“, „cesarska visokost“, naslov najprej Avgustove soproge Livije: T., potem sploh cesarskih soprog, mater, hčera in sester: Iuv., Plin. iun., Suet., (Vitellius) matrem complexus Augustae nomine honoravit T. — Od tod

I. adj.

1. Augustus 3 Avgustov, avgustovski, avgustejski, cesarski: Vell., pax O. od Avgusta povrnjen, na novo pridobljen, domus Augusta O. cesarska hiša (rodovina), cesarski rod, nomen, numen O., mensis Augustus Iuv. (prej mensis Sextīlis) mesec avgust, t.j. veliki srpan, imenovan po cesarju Avgustu: Kalendae Col., Plin., Idus Mart., aula Mart., laurus Plin., ficus Macr.; subst. Augusta -ae, f (sc. urbs) Avgusta, ime več mest, ki so jih ces. Avgust ali njegovi nasledniki ustanovili ali na novo naselili, npr. Augusta Taurinorum Tavrinska Avgusta (zdaj Torino): Plin., T., Augusta Praetoria ali Praetoria Augusta Pretorska Avgusta (zdaj Aosta v gornji Italiji): Plin., Augusta Treverorum Treverska Avgusta (zdaj Trier): Mel., Augusta Vindelicorum Vindeliška Avgusta (zdaj Augsburg), tudi samo Augusta: Ven., Caesarēa Augusta: Aus. ali Caesaraugusta -ae, f: Mel., Plin. Cesarska Avgusta (zdaj Saragossa) v tarakonski Hispaniji.

2. Augustālis -e Avgustov, avgustovski, avgustejski, cesarski: ludi Augustales T. igre, ki so se obhajale dne 12. X. Avgustu na čast, sodales Augustales T., Suet. ali sacerdotes Augustales, tudi samo Augustales T. svečeniška združba 25 članov, ki jo je ustanovil Tiberij Avgustu na čast, seviri Augustales Petr., tudi samo Augustales Porph. svečeniška združba 6 članov, ki jo je ustanovil Avgust za čaščenje larov in penatov na križpotjih, poseb. v municipijih in naselbinah, praefectus Augustalis, tudi samo Augustalis Icti. cesarski namestnik v Egiptu, maiestas Augustalis Dig., Cod. I. cesarsko veličanstvo; subst. Augustālēs -ium, m avgustali, legijam dodeljeni, legijski dodeljenci: Veg.

3. Augustānus 3 Avgustov, avgustovski, avgustejski: colonia Ulp. (Dig.); subst. Augustānī -ōrum, m Avguščani, preb. mest z nazivom „Avgusta“: Plin.

4. Augustēnsis -e avgustovski, avgustejski, po Avgustu imenovan: civitas Cod. Th.

5. Augustēus 3 Avgustov, avgustovski, avgustejski: marmor Plin., Isid. neka vrsta egipt. marmora, charta (= regia) Isid.

6. Augustiānus 3 avgustovski, avgustejski, cesarski: census Tert.; subst. Augustiānī -ōrum, m (sc. equites) avgustejci, cesarjanci, rim. vitezi, ki jih je izbral ces. Neron, da so mu ploskali, kadar je nastopil v gledališču: Suet., equites Romani cognomento Augustianorum T.

7. Augustīnus 3 Avgustov, avgustovski, avgustejski: currus Suet.

— II. subst. Augustālitās -ātis, f dostojanstvo cesarskega namestnika v Egiptu: Cod. Th.

Aureus mōns Zlata gora, gora in mesto v gornji Meziji: Eutr.

Brinta -ae, m Brinta (zdaj Brenta), reka v gornji Italiji: Ven.

Castor -ŏris (star. tudi -ōris, dat. -ōrī itd.), acc. -orem, pesn. -ora, m (Κάστωρ) Kastor,

1. Tindarejev (ali Jupitrov) in Ledin sin, brat Poluk(s)a, Helene in Klitaimestre, sloviti krotilec konj. S svojim bratom je bil pomočnik mornarjev (Dioskura ali Dvojčka kot ozvezdje); njun praznik so obhajali 28. VI.: Varr., H., O., Cat., Pr. idr., Castor et Pollux Ci., aedes Castoris Ci. ali aedes Castoris et Pollucis Ci., Suet. Kastorjevo (in Poluk[s]ovo) svetišče na južni strani foruma med Julijevo baziliko in Vestinim svetiščem, ad Castoris (elipt., sc. aedem) Ci.; ob tem svetišču je bila zakladnica, od tod: ad Castoris quaerere Ci., ad vigilem ponendi Castora nummi Iuv.; pl. Castores Plin., Min., Tert., Arn. oba Kastorja = Dioskura, Kastor in Poluk(s), od tod alter Castor Stat.; kot krajevno ime: locus Castorum T. ali ad Castores Suet. Kastorjevo, kraj v gornji Italiji med Kremono in Bedriakom, kjer je bilo svetišče Kastorja in Poluk(s)a. Rimljani so prisegali (se zaklinjali) na Kastorja z izrazoma ēcastor ali mēcastor na Kastorja, pri Kastorju: Pl., Ter., Varr. ap. Gell. — Od tod adj. Castoreus 3 Kastorjev: manus Sen. tr.

2. Enejev tovariš: V.

3. vnuk kralja Dejotara, retor in zgodovinopisec, ki ga je ubil lastni ded: Ci.

4. Antonius Castor Antonij Kastor, gr. pisatelj del o rastlinstvu: Plin.

Cenomanī -ōrum, m Kenomani, kelt. ljudstvo, ena izmed vej Avlerkov (Aulercī), jugozahodno od Pariza: C. Del jih je prebival v gornji Italiji ob Minciju: L. Od tod adj. Cenomanus (Genumanus) 3 kenomanski (genumanski): salicta Helv. Cinna ap. Gell. (ki piše Genumana).

Cethēgus -ī, m Ceteg, priimek Kornelijev. Poseb.

1. M. Cornelius Ceth. Mark Kornelij Ceteg, konz. l. 204, kot prokonz. je l. 203 premagal Magona v Insubriji: Ci., L. Enij ga slavi kot govornika, od tod: vocabula rerum,... priscis memorata Catonibus atque Cethegis H.

2. C. Corn. Ceth. Gaj Kornelij Ceteg, kot konz. je l. 197 premagal Galce v gornji Italiji, kasneje je bil razsodnik med Kartagino in Numidijo: L.

3. P. Corn. Ceth. Publij Kornelij Ceteg, l. 88 izobčen od Sule, kateremu se je pozneje pridružil: Ci.

4. C. Corn. Ceth., Gaj Kornelij Ceteg, usmrčen kot Katilinov sozarotnik: Ci., S.; preg.: Clodius accuset moechos, Catilina Cethegum Iuv.

Dardanī, -ōrum, m (Δάρδανοι) Dardanci, ljudstvo v Gornji Meziji: Ci., C., Plin., Iust. Njihova dežela Dardania -ae, f Dardanija (= Srbija pred l. 1918): Varr. (Gl. tudi Dardania pri Dardanus¹).

Dēmētrius -iī, m (Δημήτριος) Demetrij, grško moško ime, poseb.

1. Demetrius Poliorcētēs (πολιορκητής „oblegovalec mest“) Demetrij Poliorket, sin mak. kralja Antigona I., roj. l. 337, v bitki pri Isu l. 301 je izgubil očeta in kraljestvo; slednjega se je l. 294 zopet polastil ter kraljeval do l. 288. Leta 283 je umrl kot ujetnik svojega tasta Selevka v sirskem mestu Apameji: Ci., N., Iust.

2. Demetrij II., vnuk prejšnjega, sin Antigona Gonata, je kraljeval v Makedoniji od l. 240 do 230, ves ta čas se je vojskoval s sosednimi ljudstvi: Iust.

3. Demetrius II. Nīcātor (Νικάτωρ) Demetrij II. Nikator, sin Demetrija I. Sotera, sirski kralj od l. 147 do 140 in od l. 130 do 126, umorjen ob neki vstaji: Iust.

4. Dem. Phalēre͡us Demetrij Falerski (= iz Falera,Φαληρόν, atenskega pristanišča), roj. ok. l. 345, Teofrastov učenec, učenjak in državnik, ki je kot Kasandrov namestnik upravljal mesto Atene od l. 317 do 307. Ko je Demetrij Poliorket l. 307 osvojil Atene, je Demetrij Falerski pobegnil v Tebe in od tam v Aleksandrijo k egiptovskemu kralju Ptolemeju Lagoškemu, čigar sin Ptolemej Filadelf ga je pregnal v Gornji Egipt, kjer je l. 283 umrl: Ci., N., Q.

5. Dem. Māgnēs Demetrij Magnezijski, zgodovinopisec in filozof v času Cicerona: Ci. ep.

6. Dem., vpliven, a nadležen mož v času Cicerona: Ci. ep.

7. Dem. Belliēnus Demetrij Belien, osvobojenec prejšnjega, poveljnik v Intemeliju v Liguriji, kjer je s svojim nasiljem povzročil meščanske upore, ki jih je moral Cezarjev prijatelj Mark Celij Ruf zadušiti: Caelius ap. Ci. ep.

8. Dem., neki učitelj petja: H.

9. suženjsko ime: H. (Epist. I, 7, 52).

10. neki stavbenik: Vitr.

11. neki kipar: Plin., Q.

12. neki igralec v komedijah v Rimu: Q., Iuv.

13. Demetrij Sunijan (= iz mesta Sunija; Sunium Σούνιον), zelo spoštovan kinik, živel v Rimu od l. 40 do 90 po Kr.: Sen. ph., T., Suet. — Od tod

I.

1. subst. Dēmētrias -adis, f (Δημητριάς)
a) Demetriada = Demetrijevo (mesto) ob Pegazejskem zalivu, imenovano po Demetriju Poliorketu, ki ga je ok. l. 290 ustanovil: Ci., L., Plin.
b) demetriada, neka rastl.: Ap. h.

2. Dēmētrium -iī, n
a) (Δημήτριον) Demetrij, mesto v tesalski Ftiotidi: Mel.
b) samotraško pristanišče: L. —

II. adj. Dēmētriacus 3 demetrijski, demetriadski (= k Demetrijevemu mestu spadajoč): Demetriacus sinus L. Demetrijski (Demetriadski) zaliv; subst. Dēmētriacum -ī, n =
a) Demetrij, Demetriak: L.

dorsum -ī, n (iz deorsum, dēvorsum „navzdol obrnjeno“, gl. deorsum in prim.: dorsum, quod ea corporis pars devexa sit deorsum P. F.)

1. hrbet kot gornji del živalskega (redkeje človeškega) telesa od tilnika do zadnjice, grba (tergum je hrbet kot zanja stran, naspr. od frons),
a) človeški hrbet: virgis dorsum depoliet meum Pl., clipeum ad dorsum accommodare Pl., ipsaque (Cymodocea) dorso eminet V., dorso graviora arma portare Cu., d. grandiuscularum puellarum Aug., dorsi spina Aug. ali spina, quae in dorso est Gell. hrbtenica.
b) živalski hrbet: Lapithae … inpositi dorso (sc. equi) V., asellus, cum gravius dorso subiit onus H., dorsum demulcere (equis) L., d. equi, quadrupedum dorsa, cameli Bactriae bina habent tubera in dorso Plin., aliquem in dorso suo insidere non pati Cu. (o konju), testudinum dorsa Cu. želvji oklepi = želvovine.

2. pren. kar je podobno hrbtu, hrbet, hrbtišče: duplex (dentalium) dorsum V. (pri plugu), folia canalium (listne žilice) dorso rubescentia Plin.; d. nemoris V., H., speluncae V., vadi V. sipina, d. immane V. kleč (v morju), summum d. (viae) Stat., saxeum d. Plin. iun. kamnit nasip, d. maris Min.; gorski hrbet, greben, (gorsko) sleme: Mel., eius iugi C., montis L., Cu., Iust., iugum, quod eos montes perpetuo dorso inter se iungit L., mons angustus et aequali dorso continuus T.

fastīgium -īi, n

1. nagib, strmina, vzdigovanje: tria fastigia agri Varr., spectandum, qua has (trabes) molli fastigio coniungunt C. z neznatnim nagibom, v topem kotu, omnia leni fastigio subvexa L. vse se je v zmernem vzponu (z zmerno strmino) vzdignilo; occ. položnost, nagnjenost, reber: paulatim angustiore ad infimum fastigio C. polagoma se znižujoča in spodaj zožena reber, tenui fastigio vergere C. zložno nagnjeno, loci ad declivitatem f. C. skoraj strma nagnjenost, f. declive C., lenius Cu.; (o vodovju) padec, strmec: si erit fastigium magnum, facilior erit decursus aquae Varr., cloacae fastigio in Tiberim ductae T. s strmcem proti Tiberi.

2. meton. zgornji ali spodnji konec česa
a) vrh, vrhunec, površje, površina, višina, sleme, rob: montes pari altitudinis fastigio C. enako visokega vrha, enake višine, fontis f. C. ali aquae f. Cu. višina, fastigia surarum Lucr., anno Solis erat supra fastigia currus Pr., summum munimenti fastigium Cu., fastigia moenium Cu. ali muri Cu., Val. Fl. zobčasti nadzidki, summi operis fastigium Cu. najbolj gornji rob, f. terrae Cu. strmina, triplici pulsares fastigia cristā Val. Fl., fastigia montis Sil.; occ. pročelje, hišno čelo, čelni zid, zatrep (posebno pri svetiščih): Plin. iun., Suet., Fl., Amm. idr., tempestas aliquot fastigia templorum dissipavit Ci., (Caesar) habet simulacrum, fastigium (sinekdoha) templum, flaminem Ci., fastigia aliquot templorum a culminibus abrupta L. quorum (delubrorum) fastigia turpi pallebant musco O., Capitolii fastigio examen apium insedit T.; pesn. (po metriški potrebi) pogosto pl. nam. sg.: summi fastigia tecti ascensu supero V., fastigia aurea (templi) movit O.; sinekdoha: = streha: ad fastigia taedas inicere Val. Fl.; od tod pren.: α) operi quoniam fastigium imponimus Ci. ker … tako rekoč postavljamo streho. β) nad besedo postavljeno naglasno znamenje: M.
b) spodnji konec = globočina: forsitan et scrobibus quae sint fastigia quaeras V. kako globoke so.

3. pren. vrhunec, višek, najvišja stopnja: modo erant in summo aut fastigio aut periculo N. ali na vrhuncu (življenja) ali v največji nevarnosti, pari fastigio stare N. ali eodem fastigio stare Cu. držati se na enaki višini, in fastigio eloquentiae stare Q., praeteriae fortunae fastigium capio Cu., nedum pulcherrimo populi Romani fastigio T., summum fastigium privati hominis implere Plin. iun., a fastigio tantae maiestatis in captivitatem redigi Iust.; occ.
a) visoki stan, visoka služba, čast, čin, dostojanstvo: mortale (smrtnika) Cu., super humanum f. elatus Cu. nad človeški stan, semper dictaturae altius fuit fastigium L., curatio altior fastigio suo L. previsoko za njegov čin, f. regium Cu., Val. Max., invidiosum magistratus (= consulatus) f. Val. Max., f. consulare Vell., paternum Cu., patrium T., muliebre T. povišanje ženske, ad summum f. deligi T., id summi fastigii vocabulum (sc. „potestas tribunicia“)
b) glavna točka: summa sequar fastigia rerum V.; od tod fastigia = vrste: Varr.