canonicus 3 (gr. κανονικός)
1. pravilen, reden.
a) v glasbi: c. ratio Vitr. teorija zvoka.
b) v astronomiji: canonicae defectiones solis Aug. redno ponavljajoči se sončni mrki. Od tod subst.
a) canonicī -ōrum, m teoretiki: Plin.
b) canonica -ōrum, n (= canonica ratio) osnovna pravila, teorija: Plin.
2. ki se tiče stalnega davka, davčen, davkarski: Icti., pensitationes Cod. Th.
3. subst. canonicus -ī, m duhovnik, zapisan v duhovniškem imeniku, pozneje kanonik: Eccl.
4. canonicī librī, canonicae scriptūrae sanctae Aug. knjige stare in nove zaveze, zabeležene v kanonskem imeniku (gl. canōn 4.). — Adv. canonicē
1. po pravilu, praviloma: Char.
2. po določilih cerkvene oblasti: Eccl.