Franja

Bergomum -ī, n Bergom (zdaj Bergamo), mesto v Cisalpinski Galiji: Plin., Iust. Od tod preb. Bergomātēs -ium, m Bergomčani: Ca. ap. Plin., Plin.

Bonōnia -ae, f Bononija,

1. mesto v Cisalpinski Galiji, najprej Felsina kot glav. mesto 12 etrurskih mest, po l. 190 pa rim. naselbina (Bologna): Ci. ep., L. idr. Od tod adj. Bonōniēnsis -e bononski, iz Bononije: Plin., ager L.; subst. Bonōniēnsis -is, m Bononijec: Ci.

2. primorsko mesto v belgijski Galiji na morinskem ozemlju, prej Gesoriacus (zdaj Boulogne): Amm.

3. utrjeno mesto v spodnji Panoniji ob Donavi: Amm.

Brixellum -ī, n Briksel, utrjeno mestece v Cisalpinski Galiji na desnem bregu Pada severno od Parme: T., Suet. — Soobl. Brixillum -ī, n Briksil: Plin., Sid.

Brixia -ae, f Briksija (zdaj Brescia), po večini cenomansko mesto v Cisalpinski Galiji zahodno od Verone: L., V. (Catal.), Cat., Plin. — Soobl. Brixae -ārum, f Brikse: Char. — Od tod adj. Brixiānus 3 briksijski, briški: Galli L., porta T. proti cesti v Briksijo; Brixiēnsis -e briksijski, briški: episcopus Aug.

campus¹ -ī, m (prim. gr. καμπή ovinek, κάμπτω krivim, od tod lat. campa, campē, campsāre; campus prvotno upognjen svet, nižava)

1. raván, plan, planjava, poljana, polje: spatia camporum vestitusque montium Ci., colles et campi Lucr., redeunt iam gramina campis H.; od tod travnik: campus herbidus aquosusque L., c. viridis V.; žitno polje: opimi atque uberes campi Ci., campi torridi siccitate L., campi quod rex habet ipse (= τέμενος) V.; od tod met. poljščina: Stat. (Thebais V, 528); bojno polje, bojišče: Iuv., Veg., nunquam in campo sui fecit potestatem N., neu struere auderent aciem neu credere campo V.; stari loc. campī: tantum campi iacet V. leži kar na planem. Kot nom. propr. Māgnī Campī (campī) Velike poljane, pokrajina pri Utiki: L. Macrī Campī (campī) ali Campī (campī) Macrī (macrī = μακροί ) Dolge poljane, ravnica v Cisalpinski Galiji: Varr., L., Col.

2. pren. ravnina, ravno površje, planjava: campi laeti aëris V. prostrane zračne planjave; morska gladina: campi caerulei Pl., caelum ac terram camposque liquentes V., campos salis aere sacabant V. gladino slane vode, campi (saxi) V. gladko površje skale (ki se prikaže nad morsko gladino); pren.: feratur eloquentia non semitis, sed campis Q. po ravnih tleh.

3. occ. postajališče, shajališče, javni trg (v Rimu) za javne shode. V Rimu je bilo več takih trgov: locus in campo Esquilino Ci., campus sceleratus L.; najimenitnejši je bil campus Martius, tudi samo Campus Marsovo polje, raven prostor ob Tiberi, ki je sprva pripadal Tarkvinijcem, po njihovem pregonu l. 510 pa je postal državna posest, posvečena bogu Marsu. Tukaj je bilo zbirališče za volilne zbore (comitia centuriata), volišče: comitiis proximis me in Campo interficere voluisti Ci., hic descendet in Campum petitor H.; od tod met. volilni zbor, volitev: Val. Max., Lucan., fors domina Campi Ci.; pesn.: Campus aget gemitus V. ljudstvo na Marsovem polju. Tu je bilo tudi glavno igrišče in vežbališče za rim. mladež: Plin., Q., in campo exercere Ci., campi doctor Lamp., Veg. vaditelj vojakov, non in Campo, non in conviviis versatus est Ci., gaudet equis canibusque et aprici gramine campi H., luserat in campo H.

4. pren. prostor za vsakršno delovanje, prizorišče, torišče, delovišče: Plin. iun., magnus est in re publica campus Ci., me ex hoc campo aequitatis ad istas verborum angustias revocas Ci., hinc rhetorum campus de Marathone Ci. pogosto reklo govornikov.

Īnsuber -bris, m (Ci.), nav. pl. Īnsubrēs -um in -ium, Insuber, pl. Insubri, keltsko pleme v Cisalpinski Galiji z glavnim mestom Milanom (Mediolanum): Ci., L., Plin.; kot adj.: Insuber eques L. insubrski.

Lepontiī -ōrum, m Lepóntijci, kelt. planinsko pleme v Cisalpinski Galiji ob Renovih izvirih (v dolini, zdaj imenovani Val Leventina): C., Plin. Od tod subst. Leponticus -ī, m Lepóntijec: occĭdis et tristi, pugnax Lepontice fato Sil.

Litāna (-ae) silva -ae: L., Front. ali samo Litāna -ae, f: Ci. Litánski gozd, Litána, gozdnata pokrajina v Tostranski (Cisalpinski) Galiji ob Emilijevi cesti, kjer so Galci l. 216 popolnoma porazili konz. Lucija Postumija.

Mediōlānum -ī, n: T., Plin., Iust., Aur., Aus. in Mediolanium -iī, n: L., Suet.

1. Mediolán, Mediolánij, glavno mesto Insubrov v Tostranski (Cisalpinski) Galiji (zdaj Milano). — Od tod adj. Mediōlānēnsis -e mediolánski: Varr., Ci. idr.; subst. Mediōlānēnsēs -ium, m Mediolán(c)i, preb. Mediolana: Varr.

2. (v obl. Mediolānum) Mediolán (zdaj Saintes), glavno mesto Santonov v Galiji ob reki Karanton (zdaj Charente): Amm.

Medullī -ōrum, m Medúli, planinsko pleme v Tostranski (Cisalpinski) Galiji (na današnjem Savojskem): Vitr., napis pri Plin. — Od tod adj. Medullīnus 3 medúlski: notus Aus. planinski, alpski veter.

Papīnus -i, m Papín, gora v Cisalpinski Galiji: L.

quaestor -ōris, f (quaerere nam. quaesere) kvéstor

1. v najstarejšem času kazenski (krvni) sodnik; v Rimu sta bila zlasti v dobi kraljev dva sodnika (sprva načelnika krvnemu sodišču), ki sta tožila, preiskovala in razsojala v kazenskih (krvnih) pravdah; od tod njuno polno ime quaestores parricidii: P. F., Tab. XII in Dig., toda nav. samo quaestores: Varr., Ci., (A. Cornelius, Q. Servilius) quaestores Volscium in ius vocant L.

2. kasneje, ko je lex Valeria (l. 509.) kazensko sodstvo izročila centurijam, je quaestor ostal le še finančni (davčni) uradnik, državni blagajnik, državni zakladnik: quaestores = qui conquirerent publicas pecunias Varr., Dig.; sprva sta bila dva, po l. 421 štirje, od katerih sta dva upravljala državno zakladnico (aerarium), dva pa kot vojna izplačevalca (ut rem militarem comitarentur T.) spremljala konzule v vojno. Leta 287 so njihovo število zaradi naraščajočega števila provinc pomnožili na 8, Sula jih je dal voliti 20, Cezar do 40. Na kvesturo, najnižjo stopnjo višjih častnih služb, ki je odpirala pot v senat, je mogel Rimljan računati šele po dovršenem 25. letu. Kvestorje so volili na tributskih komicijah. Po nastopu službe (dne 5. 12.) sta dva ostala v Rimu kot državna zakladnika, blagajnika (quaestores urbani ali aerarii), trije v Italiji (eden v Ostiji kot rimskem pristanišču, eden v Kalah (Cales) ob Volturnu, eden v Cisalpinski Galiji (Galia Cisalpina)). Drugi (quaestores provinciales = pokrajinski kvestorji) so šli kot konzuli ali pretorji v province (na Sicilijo vselej dva: eden v Sirakuze, eden v Lilibej), kjer so pobirali davke in druge dajatve, izplačevali vojakom mezdo ter opravljali še razne druge denarne posle. Cesarji so nekatere kvestorje imenovali sami; ti (quaestores principis = cesarski kvestorji) so imeli pravico brati senatu cesarske dopise; državno zakladnico pa je v dobi cesarjev upravljal praefectus aerarii: L., Ci., S., H., T,. Plin. iun., Suet. idr.

Taurīnī -ōrum, m Tavrín(c)i, ligurijsko pleme v Cisalpinski (Tostranski) Galiji: L.; njihovo glavno mesto je bila Augusta Taurīnōrum ali Colonia Taurīna (zdaj Torino): T. — Od tod adj. Taurīnus 3 tavrínski: saltus L.

Tīcīnum -ī, n Ticín, mesto v Cisalpinski Galiji ob reki Ticin (zdaj Pavia): Plin., Plin. iun., T.

Tīcīnus -ī, m Ticín, levi pritok Pada v Cisalpinski Galiji, eden največjih pritokov te reke (zdaj Ticino); izvira na gori Adula in se izliva v Pad pri mestu Ticin. Ob tej reki je Hanibal l. 218 premagal Rimljane: L., Sil., Plin., Cl. — Od tod adj.

1. Tīcīnēnsis -e ticínski: campi Aur.

2. Tīcīnus 3 ticínski: fluenta Sil.

Trebia -ae, Trébija

1. m (ὁ Τρεβίας), reka v Cisalpinski (Predalpinski, Tostranski) Galiji, Padov pritok, znan po Hanibalovi zmagi l. 218 (zdaj Trebbia): L., Eutr., Lucan., Fl. idr., Scipio cum Tiberio Longo apud Trebiam adversus Hannibalem venit N., o Trebia perfide! Sil.

2. f mesto v Umbriji (zdaj Trevi): Arn. Od tod Trebiānus 3 trébijski, trebijánski: Arn.; pl. subst. Trebiānī -ōrum, m Trébijci, Trebijánci: Suet. = Trebiātēs -um, m Trébijci, Trebijánci, Trebijáti, preb. mesta Trebija: Plin.

tuccētum (tūcētum) -ī, n (gal. beseda; prim. lit. táukas mast, stvnem. dioh stegno, lat. tumeō) povito (zavito) meso, verjetno (svinjska ali goveja) klobasa, običajna jed v Cisalpinski Galiji: Ap. Arn., esto age; sed grandes patinae tuccetaque crassa adnuere his superos vetuere Iovemque morantur Pers.

Ūtēns -entis, m Utént, reka v Cisalpinski Galiji (zdaj Uso): L.

Vatrēnus -ī, m Vatrén, reka v Cisalpinski Galiji s pristaniščem ob ustju (zdaj Santerno): Plin. — Soobl. Vaternus -ī, m Vatêrn: Mart.

Vercellae -ārum, f Vercéle, mesto v Cisalpinski Galiji (zdaj Vercelli): T., Plin. Od tod adj. Vercellēnsis -e vercélski: ager Plin., episcopus Hier.