Franja

egula -ae, f neke vrste žveplo: Plin.

sulpur (slabše (v gr. obl.) sulphur, napačno sulfur) -uris, n (tuj., verjetno sredozemskega izvora; prim. got. swibls = anglosaško swefel, swaefl = nem. Schwefel, od koder izpos. žveplo v sl.)

1. žveplo: Ca., Varr., Pr., Sen. ph., Col., Plin., Veg., Cl. idr., late circum loca sulpure fumant V., acri sulpure montes oppleti Lucr., ipseque te circum lustravi sulphure muro Tib.; v pl. =
a) kosi žvepla, žvepleni kosi: Q., vivacia, lurida ali lutea sulphura O.
b) žveplene kopeli (pri Bajah): sulphura contemni vicus gemit H.; sulp(h)ur vivum O. ali vivum sulp(h)ur L., Plin. Val. samorodno žveplo, žvepleni cvet, sulp(h)ure vivo ali samo sulp(h)ure suffumigare Cels., Plin. Val. žveplati, žvepliti; v pl.: supura viva V.

2. meton. blisk, strela zaradi žveplenega vonja: aetherioque nocens fumavit sulphure ferrum Luca., ocius ilex sulpure discutitur sacro Pers.

Opomba: Acc. sg. m sulphurem: Tert., Veg.

sulpurāns, sulphurāns (sulfurāns) -antis (sulp(h)ur, sulfur) žveplo vsebujoč, žveplen, žveplast, žvepléna(s)t: aquae Tert.

sulpurātus, sulphurātus (sulfurātus) 3 (sulp(h)ur, sulfur) žveplan, žvepljen = žveplo vsebujoč, žveplen, žveplast, žvepléna(s)t: sulpurata aqua Plin., fontes Vitr., lana Cels., merx, ramentum Mart., gehenna sulphuratior Tert. Od tod subst. sulp(h)urāta -ōrum, n
a) (sc. fīla) žveplena vlakna, žveplene niti, žveplenice: qui pallentia sulphurata fractis permutat vitreis Mart.
b) podzemeljske žveplene žile, zaloge žvepla v zemlji, žvepleni skladi v zemlji: Plin.

sulpureus, sulphureus (sulfureus) 3 (sulp(h)ur, sulfur)

1. žveplo vsebujoč, žveplen, poln žvepla, prepojen z žveplom: Sen. ph., sulphureas posuit spiramina Naris ad undas Enn., sulpurea aqua V., sulphureae fornaces Aetnae O., lux ipsa eorum (sc. fulminum) sulpurea est Plin.

2. žveplen(ski), žveplast, žvepléna(s)t, žveplu podoben: odor sulpureus Plin.

3. žveplenobarven, žveplene barve, žveplenorumen: terra ipsa sulpurei coloris Plin., habebant loricas … sulphureas Vulg.

Nār¹, Nāris, m Nár (zdaj Nera), pritok Tibere v Umbriji pri Spoletu, ki izvira na Fiscelu (Fiscellus); voda je bila znana po precejšnji vsebnosti žvepla (po Serv. nar sab. = žveplo): Ci. ep., Plin., T., amnis sulfureā Nar albus aquā V., Nar praeceps O. Od tod Nārtēs -ium, m Nárti, Ponárovci, preb. ob Naru: Plin.