Franja

fūstis -is, abl. -ī in -e, m (sor. s con-fūtāre?) gorjača, krepelec, krepelo, palica, bet: Varr., Dig., cum fusti est ambulandum Pl., recisos portare fustes H.; kot pretepalo: male mulcati clavis ac fustibus Ci., inermem tribunum adoriuntur fustibus Ci., fustibus eum de fundo egit Ci., caput fuste dolat H.; v poljedelstvu: spicae melius fustibus cuduntur Col. (po drugih tunduntur); kot kaznovalno orodje, pri vojakih celo za usmrtitev: lascivi pueri: quos tu nisi fuste coërces, urgeris … H., formidine fustis H. iz strahu pred palico, sorte ductos fusti necat S., centurionem ob turpem ex acie fugam fusti percussit Vell., decimum quemque … sorte ductos fusti necat T., decimum quemque fusti ferire T.

fūtilis in futtilis -e (morda sor. s cōn-fūtāre, po drugih pa s fundere; torej futilis = ki se lahko izlije)

1. ki prepušča, ki ne obdrži: tam futiles (canes) Ph. ki lahko izgubljajo blato; subst. fūtile -is, n (sc. vas) posoda za vodo, zalivalka, zalivača, v rabi pri Cererinem in Vestinem bogoslužju: Don. (prim.: vasa futilia a fundendo vocata P. F.).

2. metaf. nezanesljiv, krhek, puhel, prazen, ničev, zastonj(ski).
a) o stvareh in abstr.: nucro glacies ceu futilis ictu dissiluit V. f. alacritas, laetitia, sententia Ci., opes S. fr., causa Plin., tempus f. et caducum Plin. iun. pretekajoč in minljiv, ictus, votum Sil., sensūs Gell. prazni pojmi, pojmi brez jedra.
b) o osebah: servus Ter., haruspices … futiles esse dicamus Ci., consiliis non futilis auctor T., f. competitores Gell.; v pl. subst.: saeviter suspectionem ferre falsam futtilum (= futtilium) est Enn. ap. Non., quis non odit … vanos, leves, futtiles? Ci. vetrnjakov. — Adv.

1. fūtiliter (futtiliter) nepridoma, zaman, zastonj: Ap. (?), Non.

2. fūtile (futtile) = fūtiliter: Pl. quod fretum est futile, amici, nos feramus fortiter Enn. ap. Non.

futuō -ere -uī -ūtum (sor. s fuō, fore, po drugih s con-fūtāre) spati -, ležati pri ženski, telesno se z njo združiti, abs. in z obj. v acc.: H., Cat., Mart.

galba -ae, f (kelt. izpos., pravzaprav „trebušnik“)

1. črvič, morda jesenov prelec (Bombyx aesculi, LINN.) ali pa njegova ličinka: SUET.

2. trebušnik, debeluh: praepinguis, quem Galli galbam vocant SUET. – Kot nom. propr. Galba -ae, m Galba,
a) vladar Svesijonov, vrhovni poveljnik Belgijcev v vojni zoper Cezarja: C.
b) Cezarjev podpoveljnik: C.
c) priimek Sulpicijevega rodu, poseb. Servius Sulpicius Galba Servij Sulpicij Galba α) zmagovalec nad Luzitancem Viriatom: CI., N. β) rim. cesar, umorjen l. 69 po Kr.: SUET. Po njem Galbiānī -ōrum, m galbovci, Galbovi pristaši: T.

Galērius 3 (galērus) Galérij(ev), ime rim. rodu, poseb. 1. Galerius Trachalus Galerij Trahal, govornik za časa ces. Otona: Q., T.

2. Galerius Maximiānus Gal. Maksimijan, rim. cesar 305–311 po Kr.: EUTR.

3. Galeria Fundāna Galerija Fundana, Vitelijeva soproga: SUET. – Kot adj. Galeria (sc. tribus) L. – Od tod adoptivno ime Galēriānus, npr. Calpurnius Galer. Kalpurnij Galerijan: T.

Opomba: Pri PRUD. najdemo Gălērius in Gālĕrĭus.

Gallī¹ -ōrum, m (Γάλλοι, prim. Celtae in Galatae) Galci, Kelti, zelo razširjen narod, ki je bival v severni Italiji, v Franciji, v južni donavski kotlini in v Mali Aziji VARR., CI., V., L., T. Sg. Gallus -ī, m Galec: AFR. FR., CI., C., SEN. PH. Galla -ae, f Galka: L.; tudi kot adj. Gallus 3 galski: miles L. EPIT., Gallae mulieres S., Galla credulitas MART. – Od tod

I. subst. Gallia -ae, f (sc. terra, gr. Γαλατία) Galija, galska (keltska) dežela, ki so jo Rimljani glede na Alpe (kot naravno mejo) razdelili na dva dela, imenovana

1. Gallia cisalpīna (citerior, togāta) Galija tostran Alp, Tostranska Galija = kraji severnoitalijanske nižine ob Padu, Severna Italija, ki so jo galska plemena poselila po l. 400: CI., C., SUET. idr.

2. Gallia trānsalpīna (ulterior, bracāta, comāta) Galija onstran Alp, Onostranska Galija = današnja Francija: VARR., CI., C., T., SUET. idr. Ta Galija se je zopet delila na 4 dele, imenovane
a) Gallia Nārbōnēnsis: MEL., T. ali provincia Nārbōnēnsis: PLIN., T., tudi samo provincia: C., PLIN., Narbonska Galija, Narbonska pokrajina, današnja Provansa (Provance) do Rodana.
b) Aquītānia -ae, f Akvitanija med Pireneji in Loaro: C., MEL., PLIN., T.
c) Gallia Celtica: C. Keltska Galija, ali Gallia Lugdūnēnsis: PLIN., T. Lugdunska Galija med Loaro, Seno in Marno.
d) Gallia Belgica: PLIN. ali samo Belgica -ae, f: PLIN., T. Belgijska Galija, Belgija ob spodnjem Renu. Zato pl. Galliae Galije, poseb. = Onstranska Galija glede na svoje posamezne pokrajine: CI., C., L., CAT., SUET., FL. tres Galliae, quas Caesar vicerat: L. EPIT. –

II. adj.

1. Gallicus 3, adv. -ē galski: CA., COL., MART. idr. copiae CI., ager VARR., CI., L. ali provincia SUET. del Umbrije (kvestorska pokrajina), arma, naves, murus, consuetudo C., gens S., canis GELL., O. galski hrt (za zajčji lov), ventus VITR. severo-severovzhodnik, cohortes, incendia, mare T., foedus T. z Galci, sermo HIER. latinščina, kakršno so govorili v Galiji, Gallicē VARR. AP. GELL., Gallicē dicere GELL.; subst. gallica -ae, f (sc. solea) galski čevelj, opanek, galska plesníca, galska sandala (galoša): CI.

2. Gallicānus 3 (nadaljnja tvorba iz Gallicus) galski = iz galske pokrajine (ager Gallicus) ali v njej, umbrijski, iz Umbrije: CA. FR., VARR., COL., AP., SUET., ager CI., legiones CI. rim. legije v galski pokrajini (v Umbriji); subst. Gallicānī -ōrum, m Galci, preb. omenjene pokrajine: VARR., CI. FR.

3. Gallulus 3 (demin. Gallus) galski: Roma AUS. (o mestu Aratu).

Galliō -ōnis, m Galion, rim. priimek. Poseb.

1. L. Iunius Gallio Lucij Junij Galion, rim. retor, prijatelj Ovidija in Aneja Seneke starejšega: SEN. RH., Q., T.

2. njegov posinovljenec L. Annaeus Iun. Gallio LUC. Anej Jun. Gal., najstarejši sin Aneja Seneke starejšega, torej brat filozofa Seneke, izvrsten govornik, prokonzul v Ahaji, mož krotkega in blagega značaja; kljub temu ga je ces. Neron dal l. 65 po Kr. usmrtiti: SEN. PH., PLIN., T., VULG.

Gallius 3 (Gallī¹)

1. galski: mulieres S. AP. NON. (po drugih Gallae).

2. Galij(ev), ime rim. rodu: CI., Q. Gallius SUET. Kvint Galij, ki ga je dal usmrtiti Avgust, M. Gall. SUET. Mark Galij, senator.

gallus -ī, m (iz *gal-nos ali *gal-sos; po drugih je gallus galska žival) (domači) petelin (gl. gallīnāceus): VARR. idr. ante lucem galli canunt CI. (gl. gallicinium), gallus gallinaceus CI. idr. (gl. gallīnāceus), sub galli cantum, H. preden petelin prvič zapoje; preg.: gallus in suo sterquilinio plurimum potest SEN. PH. vsak petelin je gospodar na svojem gnojišču (dvorišču) = vsakdo je gospodar v svoji hiši.

Garamantēs -um, m (Γαράμαντες) Garamánti, prebivalci oaz v libijski puščavi (v današnjem Fesanu): V., L., MEL., LUCAN., T., FL.; sg. Garamāns: SEN. TR., PRUD. ali Garamās: SIL. -antis, m Garamánt. – Od tod adj.

1. Garamanticus 3 garamantski: gemma, carbunculi PLIN.; pesn. = afriški, libijski: AUG., SID., vates, signa SIL.

2. Garamantis -tidis, f garamantska, pesn. = afriška, libijska: PLIN., SIL., nymfa Gar. V. libijska vila, po Jupitru mati kralja Jarbanta.

Gargilius -iī, m GargÍlij,

1. slab, a nečimrn lovec, ki se je v Horacijevem času bahal pred rimskim ljudstvom kot mojster lova: H.

2. Gargilius Mārtiālis Garg. Marcial, rim. pisatelj o vrtnarstvu v 3. stoletju po Kr.: PALL. – Od tod adj. Gargiliānus 3 Gargilijev: fundus DIG.

gaudeō -ēre, gāvīsus sum (iz *gā uideō, od tod (analogno po glag. video) pt. pf.. gāvīsus; prim. gr. γηϑέω, dor. γᾱϑέω (iz *γαƑεϑέω) = γαίω (iz *γάƑjω, γαƑίω) = γάνυμαι iz indoev. *ga-né-u-mi veselim se, gr. γάνος veselost, γαῦρος vesel, ponosen, lat. gaudium)

1. intr. veseliti se, vesel biti, radovati se, radostiti se v srcu (laetari pa pomeni: veselega se kazati); abs.: si gaudeant PL., gaudeo, gaudebam TER., si est nunc ullus gaudendi locus CI., in communi laetitia ipse gaudebam CI., gaudeat an doleat H., dubie g. O., animo g. PL. ali de pectore g. STAT. v srcu, iz srca, nulla necessitas gaudendi PH., PLIN. IUN., in sinu g. CI., SEN. PH. ali in tacito sinu g. TIB. ali in se g. CAT. na tihem (v srcu) se veseliti; z abl. g. malis TER., gaude isto tuo tam excellenti bono CI., delicto dolere, correctione gaudere CI., g. salute N., novis rebus LUCR., gaudet equo acri V. veseli se ... konja, vesel podi ... konja, g. rure, tabellis H. veseliti se (česa), ljubiti (kaj), gaudent praenomine auriculae H. ušesca se veselijo (česa), rada slišijo (kaj), ljubijo (kaj), scaena gaudens miraculis L., gaudentia bracchia loris PR., g. praedā, laudibus L., ingenio suo L. vdajati se svojemu nagonu, honore, dote, sanguine, undis O., avium visu CU., vindictā PETR., nec his dolendum nec illis gaudendum SEN. PH., g. celeritate, spe Q., carmine, telis VAL. FL., cantu IUV., impetu T., gloriā, nomine PLIN. IUN.; redko (po gr.) z gen.: g. voti AP.; z dat. commodi: tibi gratulor, mihi gaudeo CI. EP. zase, kar se mene tiče; s praep.: g. de Bursā CI. EP., in funere LUCR., in puero PR.; s kavzalnim stavkom: gaudeo, quod te interpellavi CI., quod erat eo nomine, gaudebant CI., gavisus sibi, quod advocatum invenerat SEN. PH., gaudere, quod non violaverit ignem IUV., gaudes, quod polliceor PLIN. IUN., quia vos tranquillos video; gaudeo PL.; s cum: LUC. FR. idr. gaudeo, cum te adspicio PL.; s kondicionalnim stavkom: KOM., H. idr. gaudeo, si quid ab eo abstulisti CI., gaudent, si pascitur inguine venter IUV.; pesn. s predik. pt. (po gr. skladu, npr.: χαίρω ἀκούσας): leo gaudet excutiens iubam V. vesel stresa, gaudet nivali vertice se attolens pater Appenninus V. vesel dviga svoj snežni vrh, gaudet potitus V. veseli se ropa, gaudent scribentes H. s srčnim veseljem pišejo; iz gr. je prevzet tudi inf. gaudere (= salvere) kot pozdrav = pozdravljen!: Celso gaudere et bene rem gerere (gl. gerō) Albinovano, Musa, rogata refer (gr. χαίρειν καὶ εὖ πράττειν) H. Albinovanu Celzu sporoči ... moj pozdrav in mu vošči srečo. – Adj. pt. pr. gaudēns -entis, vesel, radosten: gaudens ferus PH., iuba STAT., gaudentes humeri VAL. FL. mladostne; adv. gaudenter z veseljem: ECCL.

2. trans. veseliti se česa, radovati se česa (nad čim), le z notranjim obj., acc. n. pron., ACI, pesn. in poklas. tudi s samim inf.: hunc scio mea gaudia gavisurum TER., g. gaudium ali dolorem alicuius CAELIUS IN CI. EP., natorum fata STAT., videte, quid se gavisum dicat CI., id sibi (dat. commodi) gaudet LUCR., quod Priamus gaudere posset, hoc fuit V., eum esse natum gaudemus CI., quos sibi oblatos gavisus C., funemque manu contingere gaudent V., motūs doceri gaudet Ionicos H., laudari in bonis gaudent Q., iterare culpam gaudebant T., nostra agmina percursare ripam gaudebant PLIN. IUN. – Dep. soobl. gaudetur in gaudeatur: AUG.

Opomba: Pf. gāvīsī: L. ANDR. AP. PRISC.

Gaurus -ī, m Gávrus, vulkansko gorovje med Neapljem in Kumami (zdaj Monte Gauro), znano po vinu: CI., L., FL. Gaurus inanis IUV. (ker je rodil le malo vina). Od tod adj. Gaurānus 3 gavrski (Gavrski): Gauranus mons STAT. ali Gaurani montes PLIN. ali Gaurani saltus FL. = Gaurus, Gaur. sinus STAT.

Gela -ae, f (Γέλα) Géla, dorska naselbina na južni sicilski obali, ustanovljena l. 690, materinsko mesto Agrigenta: PLIN., SIL. inmanisque Gelā (po grški metrumu Γέλᾱ!) fluvii cognomine dicta V.; mesto je namreč imenovano po reki Gelās -ae, m (Γέλας) Gelas (zdaj Fiume di Ghiozzo): PLIN. verticibus non adeunde Gelā O. – Od tod

1. adj. Gelōus 3 (Γελῶος) gelski, ob Gelu ležeč: campi Geloi V. Gelske poljane, zelo žitorodne.

2. subst. Gelānī -ōrum, m: PLIN. ali Gelēnsēs -ium, m: CI., VAL. MAX. Gelani.

Gellius 3 Gélij(ev), ime rim. (prvotno samnitskega) rodu, izmed katerega so najbolj znani:

1. Gellius Statius Gelij Stacij, samnitski vojskovodja l. 306: L.

2. Gell. Egnatius Gel. Egnacij, samnitski vojskovodja l. 295 pri Sentinu: L.

3. L. Gell. Publicola Lucij Gel. Publikola, konz. l. 72, Verov nasprotnik, se je bojeval zoper Sirakužane, zoper Spartaka in pod Pompejem zoper morske roparje. Bil je tudi govornik in pravnik: CI., FL.

4. istoimenski sin prejšnjega, konz. l. 36, je bil najprej Brutov, nato Antonijev pristaš; na njegovi strani se je udeležil bitke pri Akciju: VAL. MAX.

5. Gell. Publicola, Klodijev privrženec: CI.

6. Aulus Gellius Avel Gelij, slovničar v 2. stol. po Kr., pisatelj nam ohranjenega dela „Noctes Atticae“ (v 20 knjigah).

Gelō(n) -ōnis, m Gélon (Γέλων)

1. Dinomendov sin, poveljnik konjenice pod sicilskim tiranom Hipokratom, po čigar smrti (l. 491) je sam prevzel vlado, sprva v imenu njegovih sinov, pozneje v svojem. Ko so Kartažani pod Hamilkarjem z veliko silo napadli Sicilijo, jih je pri Himeri premagal na kopnem in na morju: L.

2. najstarejši sin Hierona II. (mlajšega), sirakužanskega kralja: L., PLIN., IUST.

Gelōnos -ī, f Gelón, mesto ob Meotskem jezeru: MEL. (po drugih verzijah Gelonion).

gemmeus 3 (gemma)

1. iz draguljev, z dragulji okrašen: trulla CI., supellex SEN. PH.: ephippia VARR. FR., iuga O.

2. metaf. dragulju podoben
a) po podobi draguljast: rotunditas PLIN.
b) po lesku, krasoti in spreminjanju barv, barv(ov)ito blesteč se, biserast, bisernat: pavo MART., rumor MART. sijajen sloves, prata, Euripus PLIN. IUN.

Gemōniae -ārum, f (sc. scalae): T., SUET. ali (redkeje) Gemōniae scālae: VAL. MAX. Gemónske stopnice, ki so vodile od Kapitolskega griča do Tibere; po njih so vlačili trupla v Marmentinski ječi usmrčenih obsojencev v Tibero; PLIN. jih zato imenuje „gradus gemitorii“ stopnice vzdihovanja (od glag. gemere).