Franja

Haemōn -onis, m (Αἵμων) Hájmon

1. Pelazgov sin, oče Tésala, po katerem je baje Tesalija dobila svoje starejše ime Haemonia: Plin.

2. Kreontov sin in Antigonin zaročenec: O.

3. neki Rutulec: V.

haemorrhois -idis, acc. pl. -idas, f (gr. αἱμοῤῥοΐς)

1. (medic. t. t.) zlata žila, hemoroidi: Cael., Amm.

2. neka strupena kača, menda grižnik, modras, po katerega piku priteče iz rane mnogo krvi: Cels., Plin., Lucan., Ven. (ki piše hemorrois).

halophanta -ae, m (gr. ἁλοφάντες), šalj. po συκοφάντες tvorjena beseda, ki označuje ovaduha ljudi, ki so navkljub prepovedi izvažali sol, od tod metaf. malopridnež, lopov: Pl.

hammodytēs (ammodytēs) -ae, m (gr. ἀμμοδύτης „peskovec“) (h)amodit, afriška kača, ki živi v pesku in mu je po barvi podobna: Lucan., Iul. Val., Isid.

Hammōn (Ammōn) -ōnis, m (Ἄμμων egipč. Amūn) Hámon (Âmon),

1. najvišji libijsko-egipčanski bog, ki so ga sprva častili kot krajevno božanstvo v zgornjeegiptovskih Tebah (Diospolis), pozneje pa po vsem Egiptu, poseb. v njemu posvečeni oazi, ki se je imenovala Ammōnium (Amonij, zdaj Siwa), kjer je bilo njegovo svetovno znano svetišče in preročišče. Kot boga prerokovanja so ga Grki istovetili z Zevsom (Ζεὺς Ἄμμων), Rimljani pa z Jupitrom (Iuppiter Hammon ali samo Hammon, Ammon). Upodabljali so ga kot ovna ali kot moža z zavitima rogovoma: Ci., V., Cu., Lucan., corniger Ammon O., Hammonis cornu Plin. Hamonov rog, zlatenkast dragulj v podobi ovnovega roga. — Od tod adj. Hammōniacus 3 (Ἁμμονιακός) Hamonov, hamonski: thymiama Cels., sal Plin. salmiak (sol v pesku Hamonove oaze), nomos Plin.; subst. Hammōniacum (hammōniacum) -ī, n (sc. gummi) (h)amonij, gumijasta smola, ki se cedi iz drevesa v Hamonovi oazi: Cels., Plin.

2. Ammōn, neki Kefenec: O.

hāmō -āre (hāmus) s trnkom loviti, pren. = hlepeti —, hrepeneti po čem, skušati koga ujeti: artis severae si quis hamat effectūs Petr. poet. če hoče kdo vedo temeljito preučiti, alii adnictat, alium hamat (āmat) Naev. fr.

Hannibal (Annibal) -alis, m Hánibal (Ânibal), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hannibal, okrog l. 265 poveljnik kartažanskega ladjevja pri Lipari, je zastonj skušal osvojiti Mesano, v kateri so se bili prebivalci (Mamertini) uprli, potem pa je branil Agrigent pred Rimljani; kasneje je bil usmrčen na križu: Val. Max.

2. Hannibal z Rodosa, drzen pomorski poveljnik, ki je v prvi punski vojni osvobodil hudo oblegani Lilibej; pri nekem poznejšem poskusu so ga Rimljani ujeli: L.

3. Hannibal, slavni sin Hamilkarja Barke, največji kartažanski vojskovodja, roj. l. 247; kot vrhovni poveljnik si je po l. 221 podvrgel Hispanijo do Ibera, osvojil grško naselbino in rimsko zaveznico Sagunt (l. 218) ter napadel Italijo. Po zmagovitih bitkah ob Ticinu in Trebiji (l. 218) ter ob Trazimenskem jezeru (l. 217) je Rimljane pri Kanah popolnoma porazil (l. 216). L. 207 so ga Kartažani iz Italije poklicali domov. L. 202 ga je Scipion (Afriški) premagal pri Zami v Afriki. L. 195 je pregnan iz Kartagine pribežal k Antiohu Velikemu, po bitki pri Magneziji (l. 190) pa k bitin(ij)skemu kralju Pruziji, ki ga je hotel izdati Rimljanom. Da ne bi prišel svojim sovražnikom v roke, se je (l. 183) zastrupil: Enn., Ci., N., H. idr. Do svoje smrti je ostal zaprisežen sovražnik Rimljanov, od tod apel. Hannibal Hanibal = nespravljiv —, zaklet sovražnik Rimljanov: novus Han. Ci., Mithridates, odio in Romanos Hannibal Vell., alter Hannibal Aur.

Opomba: Gen. Hannibālis: Enn., Varr. ap. Non.

Hannō -ōnis, m Hánon, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hanon pomorščak je l. 510 našel afriško zahodno obrežje ter v punskem jeziku napisal potopis: Ci., Plin.

2. Hanon Veliki, okrog l. 240 namestnik v Libiji, je Libijce tako izkoriščal in tlačil, da so se mu uprli. Ker svojih sovražnikov ni mogel ugnati, so Kartažani na njegovo mesto izvolili Hamilkarja Barko za poveljnika. Od tod Hanonovo sovraštvo do rodu Barkov. Po bitki pri Zami (l. 202) je z Rimljani sklenil mir: L.

haphē -ēs, f (gr. ἁφή), pravzaprav dotikanje, prijemanje, od tod meton.

1. rumeni sviž(ec), droban pesek, ki so si ga rokoborci po vtiranju olja nanašali na telo, da so jih nasprotniki lahko zgrabili: Mart.

2. šalj. metaf. prah na potovanju: Sen. ph.

Harpalycē -ēs, f (Ἁρπαλύκη) Harpálika, hči traškega kralja Harpalika; hitronoga in spretna v vseh moških telesnih vajah je po smrti svojega očeta kot roparica živela po gozdovih, dokler je niso pastirji ujeli v zanke in usmrtili: V., Hyg., Serv.

Hasdrubal (Asdrubal) -alis, m Házdrubal, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Mágonov sin, dvanajstkratni vojskovodja, utemeljitelj kartažanske moči, umrl okrog l. 480 na Sardiniji: Iust.

2. Hanonov sin, l. 256 ga je premagal Regul; pozneje je bil poveljnik na Siciliji, a se je l. 250 pri Panormu nesrečno bojeval zoper Metela: Ci.

3. zet Hamilkarja Barke, po čigar smrti (l. 228) je Hispanijo popolnoma podvrgel kartažanski oblasti. Ustanovil je Novo Kartagino ter z Rimljani sklenil pogodbo glede Ibera kot mejne reke; l. 221 ga je umoril maščevalen Hispanec: N., L., Iust.

4. mlajši Hanibalov brat, eden največjih kartažanskih vojskovodij. V drugi punski vojni se je najprej v Hispaniji slavno vojskoval proti Rimljanom; ko ga je nato brat Hanibal (l. 207) poklical na pomoč, je šel z veliko vojsko čez Pireneje in Alpe v Italijo. Ob reki Metavru sta ga rim. konzula Livij Druz in Klavdij Neron premagala po hudi bitki, v kateri je tudi padel: L., H., O., Sil.

5. Gizgonov sin, Sofonibin oče, se je pod Hanibalovim bratom bojeval v Hispaniji (l. 214—207): L.

6. poveljnik v vojni zoper Masiniso in v tretji punski vojni proti Rimljanom, umrl kot ujetnik v Italiji: Ci., L. epit, Val. Max., Fl. — Od tod adj. Hasdrubaliānus 3 Házdrubalov: funus Sid.

hastātus 3 (hasta) s kopjem —, s sulico oborožen: prima acies T., Bellona Stat., turmae hastatae Val. Fl. (o konjenikih). Od tod subst.

1. hastātī -ōrum, m
a) kopjaniki, suličarji: dux hastatorum, decem milia hastatorum Cu.
b) occ. suličar, kopjaník, hastati = prvi bojni red rim. legije, katere 30 maniplov je bilo razdeljenih v tri bojne vrste (rede) po 10 maniplov: v prvem redu je stalo 1200 suličarjev (hastati), v drugem 1200 „prvakov“ (suličarjev druge vrste) (principes), v tretjem 600 „tretjakov“ (suličarjev tretje vrste) (triarii). Po tretji punski vojni so stali principes v prvem, hastati v drugem bojnem redu, za njimi pa triarii: Varr., O., pugna ordinaria per principes, hastatos et triarios L.

2. hastātus -ī, m
a) (sc. ordo) kopjaniška stotnija: primus hastatus Ci., C. idr., signifer secundi hastati L.; s celotnim izrazom: mihi T. Quinctius Flamininus decimum ordinem hastatum adsignavit L. mi je poveril poveljstvo nad 10. stotnijo suličarjev.
b) (sc. centurio) stotnik kopjaniške stotnije: primus —, secundus hastatus P. Veg. stotnik prve, — druge stotnije suličarjev.

hastīle -is, n (hasta)

1. drog, deblo, kol, ročník: detorta hastilia Sen. ph. krivi koli, h. candelabri Vulg., arcus curvantur flexis hastilibus Amm. po zapognjenem lesu; kot opora mladim trtam in drugim rastlinam = kolec, količ(ek): Col., Plin., Hier. ap. Aug., rasae hastilia virgae fraxineasque aptare sudes V.; pesn.: densis hastilibus horrida myrtus ali myrtus validis hastilibus V. z močnim vejevjem.

2. occ. kopjišče, sulišče: ferrum, quod ex hastili in corpore remanserat N., missile telum hastili abiegno L., bipalme spiculum hastili semicubitali infixum L., e silva hastile recisum O., hastile tergo eripuit; ferrum tamen ossibus haesit O., h. de vepribus Col.

3. sinekdoha metalno kopje: adducto contortum hastile lacerto inmittit V., Picus fixurus apros … hastilia bina ferebat O., arma hastilia Cu. metalno orožje, curvatum h. Iuv., h. contorquere Sil., h. torquere Vop.

hastula¹ -ae, f (demin. hasta)

1. paličica: hastula regia „kraljeva paličica“, bot. zlatoglav: Plin. (po drugih assula regia), Ap. h.

2. vejica: Sen. ph.

3. majhno kopje, suličica: Fr.

hauriō -īre, hausī, haustum, pt. fut. haustūrus, pa tudi hausūrus: V., Sil., Stat., Cl. (haurio nam. hausio)

I.

1. črpati, zaje(ma)ti: aquam ex puteo Ci., de dolio Ci. (gl. dolium) lymphas de gurgite V., liquores, undas O., manūs haustā … abluit undā O.; occ. (kri) preli(va)ti: sanguinem Ci., Lucan., Ps.-Q., hauriendus aut dandus est sanguis L. moramo (tujo) kri prelivati ali (svojo) dati, h. cruorem O., multum sanguinis Cu.

2. metaf. zaje(ma)ti = povze(ma)ti, posneti: ex natura ipsa hausimus legem Ci., illa ex quo fonte hauriam, sentio Ci., ut ea a fontibus potius hauriant, quam rivulos consectentur Ci., fontes adire et haurire praecepta H., h. de faece Ci. zajemati iz brozge = vzeti od slabih govornikov, ex vano h. L. iz nezanesljivih virov povzeti (o zgodovinopiscih); occ. vzeti, jemati, nab(i)rati, pob(i)rati, zb(i)rati: sumptum ex aerario Ci., aurum ex Syriae gazis Ci., arbusta ab imis radicibus Lucr. izruvati, ex parvo H., pulverem palmis O., pulvis haustus O., Hecabe hausit inque sinu cineres secum tulit Hectoris haustos O., terraeque immurmurat haustae O. v izgrebeno zemljo, haurit arenas ungulā Stat. razriva pesek, se globoko vdira v pesek.

II.

1. izčrpati, zajeti: totiens haustus crater O. iz katerega se je tolikokrat zajelo; occ. izprazniti, izpiti: pateram V., pocula ore O., illi avide exceptum pateris hausere cruorem Val. Fl.; pren.: calamitatem Ci. ali dolorem Ci., Sil. izpiti čašo nesreče, voluptatem Ci., T. ali libertatem L. uživati, supplicia scopulis V. pretrpeti.

2. metaf.
a) izsrkati, izsesati, oslabiti, zapraviti: Italiam … faenore hauriri T., non … profligator, ut plerique sua (svoj denar) haurientium T., h. Latium Sil. premagati, patrias opes Mart.
b) dokončati, dovršiti: medium sol igneus orbem, hauserat V., vastum h. iter Stat.
c) (telesne dele) odpreti, predreti, prebosti: ictu ventrem atque inguina L., latera ac ventres equorum cornibus Lucr., latus gladio V., Cu., haerenti latus O., latus Hiberi, latus ense Sil., rostro femur O., pectora ferro O., pectus gladio Quadr. fr., iugulus Caesaris haustus Lucan., fama tradidit Camurium … inpresso gladio iugulum eius (sc. Galbae) hausisse T.; pesn.: non lumen, … loca luminis haurit O. ne iztakne oči, … prevrta le očesni jamici; pren.: cum … haurit corda pavor pulsans V. prešine, oslabi.

III.

1.
a) vase črpati, — vleči, zajemati, sprejemati, vsrkavati: alveus haurit aquas O. zajema vodo, cum primae lucem pecudes hausere V. = so se porodile, auras V. ali caelum h. Iuv. sapo loviti, dihati; pesn.: suspiratūs h. O. globoko dihati.
b) srebati, srkati, piti: accedere fontīs atque h. Lucr., hauriendum sanguinem … praebere L., quos (lacūs) si quis faucibus hausit O., h. aquam, humorem Cu., non respirare in hauriendo Plin., h. plurimum meri Suet., venenum Suet., Aur., potio hausta Suet., h. sanguinem caprinum Aur.
c) požreti, pogoltniti, použiti, zaužiti: ardentes ore carbones Val. Max., cibos integros Col., solidos cervos Plin.; pren.: semisomnos hausit flamma L., aggerem ac vineas … incendium hausit L., cunctos … incendium hausit T., Pompei theatrum igne fortuito haustum T. pogorelo, zgorelo, colonia igni hausta T., seu me … hauriet … ignis Val. Fl., progeniem hauserunt flammae Sil., multos hausere gurgites L., hauriuntur gurgitibus T., domus hausta fluctu est Val. Fl., arbores in profundum haustae (sunt) L. so se v globočino zvalila (padla), hauriri urbes terrae hiatibus Plin. pogreznila; pesn.: pariter pallor ruborque purpureas hausere genas Stat. = sta se po … licih razlili.

2. metaf. (z očmi, ušesi, duhom, srcem) „vsrkavati“, požirati, zaznati, hlastno sprejeti, navzeti se česa: oculis ea pectoris hausit O. je zaznal, vocem his auribus hausi V. ali auribus hausi talia dicta meis O. sem začul, slišal, v istem pomenu tudi brez auribus: strepitum exterritus hausit V., magnum sonantes haurit Val. Fl.; oculis auribusque haurire tantum gaudium L., quid eum non sorbere animo, quid non haurire cogitatione censetis? Ci. da ne pije v duhu na dušek, hoc animo hauri V. to si k srcu vzemi, animo spem inanem h. V. vdajati se praznemu upanju, haurit pectore ignes ali flammas latentīs hausit O. (v srcu) se mu je vnel plamen (skrivne) ljubezni, h. artes T., studium philosophiae acrius T. prevneto se baviti z … , expugnationes urbium … hauserant animo T. so se bili namenili, h. eloquentiam, ius, rem militarem T.

Opomba: Star. obl.: impf. act. haurībant Lucr., cj. pf. haurierint Varr. fr., ind. plpf. haurierant Vulg., pt. pf. haurītus Ap., pt. fut. haurītūrus Iuvenc., sup. haurītū Ap.

hebes -betis, abl. -betī, neutr. pl. -betia

I. top, skrhan,

1. glede na ostrino: machaera Pl., ensis O., mucro O., Lucan., ponite iam gladios hebetes, pugnetur acutis O., tela Cu., ferrum, secures Iuv.; pren.: tela (puščice) hebetiora Ci., ratio hebetem facit aciem ad miserias contemplandas Ci. otopi duševno ostrino za … ; subst. hebetia -ium, n tope stvari, topo orodje: Q.

2. po obl.: lunae … alias hebetiora, alias acutiora videntur cornua Ci. fr., quo latiora (ossa scapularum) … sunt, hoc hebetiora Cels. —

II. metaf.

1. fizično top =
a) medel, slab, onemogel: hebeti pectus tantummodo contudit ictu O. s slabim udarcem je prsi le ošvrknil; o (zunanjih) čutih in čutilih: sensus omnes hebetes et tardos esse arbitrantur Ci., nec est ullus hebetior sensus in vobis (sc. quam sensus audiendi) Ci., sensus oculorum atque aurium hebetes L., sensi aurīs hebetiores esse populi Romani Ci., hebes acies oculorum Ci., (tudi samo) acies hebes Cels., acies hebetior Suet.; uterque oculus naturā hebes Plin., oculi hebetes Col., Plin. ali hebetiores Plin., Suet., hebetes visus Sen. tr., hebes obtutus Ap.
b) neobčutljiv, brezčuten, mrtev: cui torpet hebes locus ille O., os hebes est O. so neobčutljiva, niso ješča, caro h. Cels. divje, ossa gingivarum Cels.; o osebi: filius … sensu hebes Plin.
c) brez ognja, len, zanikrn, nemaren, neroden, nespreten, okoren: exercitus … hebes infirmusque S., hebes ad sustinendum laborem miles T., hebes in voluptate (admissarius) Col. ne isker, obesum (corpus) hebes est Cels., hebetior in suo negotio Cu., in hebeti pigritia ferox Ap.; o stopici: quod (spondeus) est e longis duabus, hebetior videtur et tardior Ci.
č) po fizičnem učinku a) za vid = medel, zamolkel, mrtev: color O., Plin., carbunculus hebetior Plin., hebes vicinā nocte dies Stat. b) za voh nedišeč, brez vonja: unum (genus orsini) hebes Plin. g) za okus plehek, pust: quamvis gustu non sit hebes (uva) O.

2.
a) duševno top, topoglav, slaboumen, neumen, bebast: hebeti ingenio est Ci., hebeti ingenio atque nullo Ci. topoglav, celo povsem brezumen, hebetiora ut sint hominum ingenia Ci., h. memoria Ci. slab spomin, h. cor Lucr., Val. Max., mens, adulescentia Sen. ph., ingenii esse tardi et hebetis Sen. ph.; o osebah: homines hebetes Ci., me hebetem molestiae reddiderunt Ci., non sum ita hebes, ut ista dicam Ci., hebes et rudis, nec hebes nec rudis Ci., hebes esse videtur O., quis adeo hebes inveniretur, ut crederet? T., hebetes illi et supra modum tardi Plin. iun., vecors et prope hebes Aur.; o živalih: animalium hebetissima Plin.
b) po dejavnosti površen, plitev: rhetorica interdum paulo hebetior Ci., h. oratio Q., ratio Plin.
c) po občutku: dolor h. Ci. ep. mrzlo —, neiskreno sočutje.

Opomba: Star. acc. sg. hebem: Caecil. fr.

Hecuba -ae, f (polatinjena obl. za gr. Ἑκάβη, pri O. Hecabē -ēs, pri Mart. Hecubē -ēs) Hékuba,

1. soproga trojanskega kralja Priama, hči frigijskega kralja Dimanta (Dymas), mati 19 sinov. Po osvojitvi Troje je kot ujetnica pripadla Odiseju ter prišla z Grki na traški Hersonez; tam je Tračanu Polimestorju, ki je usmrtil njenega zadnjega sina Polidorja, iztrgala oči, zato je bila kamenjana ali (po drugem viru) spremenjena v psico: Pl., Ci., O., Sen. tr., Mel., Plin.

2. apel. = grda baba (babura): cum possis Hecuben, non potes Andromachen? Mart.

Helena -ae, f (Ἑλένη) Hélena,

1. hči Jupitra (po drugih Tindareja) in Lede, sestra Kastorja in Poluksa, najlepša ženska svoje dobe, žena špartanskega kralja Menelaja; sin trojanskega kralja Priama Paris (Paris) jo je odvedel v Trojo, kar je povzročilo trojansko vojno. Po vojni se je Helena vrnila k Menelaju: Ci., V., H. idr., pri H., O., Mart. in Stat. tudi v gr. obl. Helenē -ēs. Apel. Helena = zapeljana žena (soproga): iuvenemque secuta relicto coniuge Penelope venit, abît Helene Mart.; v pl.: Helenae sequuntur Alexandros: Hier. Metaf. Helena (če sta se v nevihti ob ladji prikazala dva plamenčka (= ugodna dvojna luč Dioskurov), so ju mornarji imenovali Kastorja in Poluksa, če pa le en (neugoden) plamenček, so ga imenovali Heleno): Plin.

2. mati cesarja Konstantina Velikega: Aur., Eutr.

3. otok v Egejskem morju: Mel., Plin.

4. drugo ime mesta Illiberis (zdaj Elne) v Narbonski Galiji: Eutr.

Opomba: Stara obl. Belena po Q. in Prisc.

helichrȳsos (-us) -ī, m (gr. ἑλίχρυσος) bot. božja strešica, bršljanu podobna rastlina z zlatorumenim cvetjem (Gnaphalium stoechas Linn.): Plin. (po drugih heliochrysos in heliochrysus).

Hēliogabalus -ī, m Varius Varij Heliogábal, rimski cesar (218—222 po Kr.), imenovan tudi M. Aurelius Antonīnus Mark Avrelij Antonin in samo M. Antoninus ali Heliogabalus Antoninus: Lamp., Aur., Eutr., Serv.