Franja

sapiō -ere -iī (indoev. kor. *sāp-, *săp okus imeti, dišati, opaziti, zazna(va)ti; prim. osk. sipus = sciens, stvnem. int-sebjan opaziti (opažati) (z okusom), intseffen uvide(va)ti, lat. sapiēns, sapor)

1. (o rečeh, ki se jedo ali pijejo)
a) okus imeti, poseb. dober okus imeti, biti okusen: pectore tantum et cervice sapit (anas) MART., hic scarus visceribus bonus est, cetera vile sapit MART. je slabega okusa, oleum male sapiet CA., optime sapere AP., iucundissime sapere COL., scio occisam sapere plus multo suem PL., nil rhombus, nil damma sapit IUV.; z acc. (po čem): mella herbam sapiunt PLIN., quis saperet ipsum mare SEN. PH., quaesivit, quidnam saperet simius PH., caro ursina ipsum aprum sapiebat PETR., anas plebeium sapit PETR. ima slab okus.
b) (z acc.) dišati (po čem): crocum CI., PLIN. (o mazilu), istic servus quid sapit? hircum ab alis PL.; pren.: cum sapimus patruos PERS. smo stricem podobni = smo taki karalci kakor strici.

2. (o uživajočih) okus imeti = okus (ob)čutiti, okušati (v besedni igri s pomenom pod 3.): nec sequitur, ut, cui cor sapiat, ei non sapiat palatus CI.

3. metaf. biti moder, biti razumen, biti pameten, biti preudaren, biti sprevideven (sprevidevajoč), biti premišljen, biti trezen: O., C., LUCR., LACT. idr., qui ipse sibi sapiens prodesse non quit, nequiquam sapit ENN. FR., foris (= aliis) sapere TER., sapere pleno pectore PL., sapienter sapit PL. zelo zvit (prekanjen) je, haud stulte sapis TER. nisi neumen, nimaš slame v glavi, sapere eum plus quam ceteros arbitrantur CI., cui cor sapiat CI. (gl. zgoraj pod 2.), sapere est abiectis utile nugis H., quamvis et voce paternā fingeris ad rectum et per te sapis H.; z ad: ad suam rem sapit PL., ad omnia sapimus TER.; occ. (z acc.) ume(va)ti, razume(va)ti, znati, vedeti, doje(ma)ti: nullam rem sapis PL., recte ego meam rem sapio PL., qui semitam non sapiunt ENN. AP. CI. ne poznati, recta sapere CI. EP. pametno misliti, quantum ego sapio PLIN. IUN., si quid sapis PR., nihil sapere CI. biti bedak (neumnež, tepec); naspr.: quoi pectus sapit PL. mož umne glave in dobrega srca, nil parvum sapere H. ne razumeti (ne imeti prav nič posluha) za malenkostne reči. – Od tod adj. pt. pr. sapiēns -entis, adv. sapienter

1. moder, razumen, pameten, uvideven, preudaren, sprevideven, previden, trezen, razboren, razborit, premišljen, inteligenten (naspr. brūtus, demens, stultus): PL., COL., Q. idr., rex aequus ac sapiens CI., vir bonus et sapiens H., puella O., servus non paulo sapientior H., quis sapientior ad coniecturam rerum futurarum? CI., sapientissimum dicunt eum, qui, quod opus sit, ipsi veniat in mentem CI., Cyrus ille Perses iustissimus fuit sapientissimusque rex CI, sapienter dicere TER., sapienter facere CI., sapienter temporibus uti N. preudarno, nemo est, qui tibi sapientius suadere possit te ipso CI. EP., aliquid probavisse maxime et retinuisse sapientissime CI.; z gen.: sapiens rerum humanarum GELL., eligendae mortis AUG.; o živalih, drevesih in abstr.: sapiens bestia PL., animalia sapientiora PLIN., morus, quae novissima urbanarum germinat nec nisi exacto frigore, ob id dicta sapientissima arborum PLIN. (o murvi), sapientia verba TER., animi magnitudo, vox CI., excusatio CI. EP., consilium O., vita N., sapientior aetas O., sapiens facundia GELL., factum VAL. MAX. Subst. sapiēns -entis, m modrec, razumnež, pámetnik, razumnik, preudarnež, izobraženec, inteligent: dictum sapienti sat PL., TER. idr., sapientumne (sc. causā)? ... An stultorum? CI., insani sapiens nomen ferat H., sapiens ex bruto numquam potest oriri LACT. Kot priimek učenih pravnikov, npr. Marka Katona, Gaja Fabricija, Man(l)ija Kurija idr.: CI.

2. moder (= gr. σοφός, moder in prizadeven pri spoznavanju tega, kaj je dobro in prav in kako je treba stvari prav izvrševati; prudens = posvetno razumen, poln življenjske modrosti in življenjskih izkušenj, tj. ki zna za vsako stvar poiskati in si pridobiti ustrezna sredstva), kot subst. m modrec, modrijan, filozof: insipienter factum sapienter ferre PL. ali dolorem sapienter ferre GELL. mirno (ravnodušno) kakor modrijan, neque turpis mors forti viro potest accidere nec misera sapienti CI., doctrina sapientum LUCR., septem sapientes Q., VAL. MAX., LACT. sedmerica (grških) modrih (modrijanov), Pittacus ille, qui in septem sapientum numero est habitus N., septem, quos Graeci sapientes nominaverunt CI., septem fuisse dicuntur uno tempore, qui sapientes et haberentur et vocarentur CI.; iron.: Stertinius, sapientum octavus H.

3. (kot subst. m) uživač, poslasten človek, poslastnik: qui utuntur vino veteres sapientes PL., leporis sapiens sectabitur armos H.

Opomba: Pf. in iz njega izpeljane obl.: sapīstī: MART.; sapīsset: PL.; sapīvī: NOV. AP. PRISC.; sapuī: ECCL.; prim.: „sapio“ tam „sapui“ vel „sapii“ quam „sapivi“ PRISC. – Sapiēns v abl. sg. kot adj. -ī in -e, kot subst. -e, v gen. pl. kot adj. -ium, kot subst. -um.

Sardanapallus (Sardanapālus) -ī, m (Σαρδανάπαλ(λ)ος) Sardanapál, mehkužni zadnji asirski kralj; ob uporu, ki je izbruhnil zoper njega, se je sam sežgal na grmadi z vsemi svojimi ženami in zakladi: CI., O., VAL. MAX., GELL., IUV., IUST., SID., FEST.; apelat. = mehkužnež, mehkužnik: MART. Od tod adj. Sardanapālicus 3 sardanapálski: Sardanapalicum in morem prandēre SID.

saripha -ae, f bot. sarífa, ob Nilu rastoč močvirski grm: PLIN. (z inačico sari sari).

Sarrastēs -um, m Sarásti, pleme v Kampan(i)ji ob Sarnu (Sarnus): V., SIL.

Sārsina in (po večini rokopisov in napisov) Sāssina -ae, f (ἡ Σάρσινα) Sársina, Sásina (še zdaj Sarsina), mesto v Umbriji ob reki Sagis (Sagis), Plavtov rodni kraj; obl. Sassina: MART., SIL. Od tod

1. adj. Sārsinās (Sāssinās) -ātis sársinski (sásinski), sarsinátski (sasinátski), iz Sársine (Sásine), pri Sársini (Sásini): Sassinate de silva MART., Cebanum hic e Liguria mittit ovium maxime lacte, Sassinatem ex Umbria mixtoque Etruriae atque Liguriae confinio Luniensem magnitudine conspicuum PLIN., [Macci]us poeta, quia Umber Sarsinas erat, a pedum planitia initio Plotus, postea Plautus coeptus est dici FEST.; subst. Sārsinātēs (Sāssinātēs) -ium, m Sársinci (Sásinci), Sarsináti (Sasináti), preb. mesta Sarsina (Sasina): PLIN.

2. subst.
a) Sārsinātis -is, f Sársinka (Sásinka), Sarsinátka (Sasinátka): quid? Sarsinatis ecquast? si Umbram non habes PL. (v besedni igri).

Sāturnus -ī, m (ime etr. izvora; starejša izpeljava imena iz serere, satus preko *Sēturnus [prim. stlat. Saeturnus] v Sāturnus je zgolj ljudska etim.) Satúrn, latinski bog setve in saditve (ab satu est dictus Saturnus VARR.). Ta staroitalski bog, čigar soproga je bila Ops, boginja zemlje in rodovitnosti, in so ga pozneje poistovetili z grškim Kron(os)om (Κρόνος), je bil sin Urana in Gaje, najmlajši Titan, soprog Re(j)e (Rhea), oče Jupitra in najimenitnejših božanstev; potem ko ga je Jupiter pahnil s prestola, je bil kralj v Laciju. V času njegovega vladarstva je bila baje v Italiji zlata doba. Po ljudski etim. (Κρόνος – χρόνος) je tudi bog časa: VARR., CI., V., O., H. idr., Saturni sacra dies TIB. sobota; meton. Saturnus H. planet (premičnica) Saturn = Saturni stella CI., V. ali sidus Saturni PR.; metaf. = feničanski Baal, Moloh, bog sončne vročine in uničujočega ognja: CU. – Od tod adj.

1. Sāturnālis -e satúrnski, Satúrnov: festum MACR.; nav. in klas. le kot subst. Sāturnālia -iōrum (redko -ium, dat. -ibus) n Satúrnov praznik, Satúrnova svečanost, saturnálije, staroitalski praznik, ki so ga obhajali od 17. decembra po več dni, po ljudskem verovanju v spomin na srečno obdobje Saturnove vladavine v Laciju. Ob saturnalijah so se Rimljani medsebojno obdarjali in se zabavali na pojedinah in raznih javnih veselicah; gospodarji so gostili sužnje pri svoji mizi in jim sami stregli: CA., VARR., CI. EP., L., MACR., FEST. idr., io Saturnalia, rogo mensis December est? PETR. (gl. iō). Prvi dan tega praznovanja se je imenoval Saturnalia prima L., drugi Saturnalia secunda CI. EP., tretji Saturnalia tertia CI. EP.; metaf.: vestra Saturnalia MART. = feriae Matronales (ker so na ta praznik dobivale soproge in ljubice darila, gospodinje pa so gostile svoje sužnje (gl. mātrōnālis). Preg.: non semper Saturnalia erunt SEN. PH. niso vsak dan saturnalije = ni vsak dan praznik = v nesrečo se mora človek vdati. – Od tod adj. Sāturnālicius 3 saturnálijski: tributum MART. saturnalijsko darilo = na praznik saturnalij poslano darilo, tako tudi nuces, versus MART.

2. Sāturnius 3 Satúrnov, satúrnijski: stella CI. planet (premičnica) Saturn, sidera (= Capricornus) VAL. FL., regna V. = zlati vek, zlata doba, arva, tellus V. = Italija, terra O. = Lacij (ker je Saturn tam vladal), gens O. = Italci, mons Varri IUST. (staro ime Kapitol(ij)skega griča), falx O. (pridevek, s katerim so upodabljali Saturna), Saturnius pater V. saturnijski oče = Jupiter, Saturnius domitor maris V. = Neptun, Saturnia Iuno V. Saturnijka (= Saturnova hči) Junona, virgo O. = Vesta, hči (po drugih mati) Saturna, coniux SIL. = Re(j)a (Rhea), proles (= Picus) O. Saturnov sin, „Saturnovič“, templa LUCAN., aera PERS. bronasto posodje = borno posodje (v času Saturnove vladavine še niso poznali zlata in srebra), numerus Saturnius H. ali versus Saturnius FEST. staroitalsko (okorno) pesništvo, saturnijski verz ⏑—⏑—⏑—— || —⏑—⏑—— (npr. Dabúnt malúm Metélli Naévió poétae), stagna CL. severna morja. Subst.
a) Sāturnius -iī, m Satúrnijec = Saturnov sin = α) Jupiter: O. (Metamorphoses 8, 703), CL. β) Pluton: O. (Metamorph. 5, 420).
b) Sāturnia -ae, f Satúrnija α) Satúrnijka = Saturnova hči = Junona: V., O. β) Satúrnija βα) mesto v Etruriji: L. ββ) mesto na Kapitol(ij)skem griču, ki ga je baje ustanovil Saturn (Kapitol se je sprva imenoval mons Saturnius, gl. zgoraj): VARR., V., PLIN., MIN., FEST. γ) Italija: PLIN.
c) Sāturnigena -ae, m, gl. Sāturni-gena.

sāvium (poklas. suāvium ob (napačni) naslonitvi na suāvis) -iī, n

1. poljub: (alicui) dare savium PL., CAECIL. FR. poljubiti koga, Atticae meis verbis savium des volo CI. EP., tria natorum savia CAT., accipere ab ipsa Venere septem savia suavia AP.; kot ljubkovalna beseda zaljubljencev: meum savium TER.

2. meton. v poljub nabrana usta, gobček, žnabeljček, cmok, cmokec: itaque hic meretricis, labiis dum ductant eum, maiorem partem videas valgis saviis PL., hiulcum savium POËTA AP. GELL.

Opomba: Prvotna, etim. nedognana obl. je sāvium; poklas. obl. suāvium je nastala po ljudski etim., naslanjajoč to besedo na suāvis.

Saxētānum -ī, n Saksetán, mesto ob jugovzhodni obali Betijske Hispanije. Od tod adj. Saxētānus 3 saksetánski: lacerti MART. in Sexītānus 3 (ker se je mesto imenovalo tudi Sexītānum) seksitánski: colias PLIN.

saxum -ī, n (secāre; prim. stvnem. sahs nož)

1. skala ali kamen kot tvar, tvarina, snov, materija, skalina, peč, pečina, v pl. tudi skalovje, skalje, pečevje: ENN. AP. CI., ENN. AP. SERV., O., LUCR., LUCAN., COL. idr., saxa et solitudines CI., saxa praerupta CI. strme skale, nisus per saxa L. plezanje po skalovju, saxo undique absciso rupes L. strmo skalovje, sestoječe iz okrog in okrog ostro usekanih kamenih grmad, immania saxa, vestras, Eure, domos V., saxa latentia V. čeri, Neptunus saxa albo tundit salo H.; pren.: quasi murenula inter definitionum saxa prolaberis AUG. V pl. saxa = kamniti, skalnati (skaloviti, pečevnati, pečinasti) kraji, skalovje, pečevje, pečine, čeri: Ligurum saxa MART. Kot krajevni nom. propr.
a) Saxum ali saxum (sacrum) Sveta skala na Aventinu, kjer je Rem priredil ptičegledje: cum Licinia ... aram ... sub Saxo dedicasset CI., res nomina fecit: appellant saxum O.
b) Saxum (saxum) ali saxum Tarpēium (gl. Tarpēius) Tarpejska skala (pečina) na Kapitolu: PL., CI. EP., DIG. idr., deicere e saxo cives H., Pituanius saxo deiectus est T., tribuni de saxo Tarpeio deiecerunt (sc. Manlium) L.
c) Saxa rubra Rdeče skale, trg s kamnolomi v Etruriji ob Flaminijevi cesti: CI., L., T.
d) saxum Ceraunum (po drugih Ceraunus) Keráv(e)nska skala = Ceraunia (gl. to besedo): PR.
e) occ. skalnat del gore, skalnata gora, skalnat hrib: nubilosa saxa LUCAN., hirta dumis saxa STAT.; poseb. o skalnatem Kapitol(ij)skem griču: Capitoli immobile saxum V., superis habitabile saxum SIL.

2. posamezna skala, posamezen kamen, poseb. (velik) kamen za lučanje: PLIN., AMM. idr., saxum silex L., VITR. kremen, saxum ingens ... ex Capitolio procidit L., in saxo frigida sedi O., pertundunt guttae saxum LUCR., magni ponderis saxa ... in muro collocare C., saxis aut fustibus aliquem praecipitem agere CI., nunc tela, nunc saxa ingerere L., saxa iacere CI., saxis rem gerere O., saxumque e monte revulsum mittere conatur O., subigere saxa SIL., rotare moenibus saxa STAT.; tudi kamen za prače, pračarski kamen: a pueris ii more quodam gentis saxis globosis, ... funda mare apertum incessentes exercebantur L., intorquere saxum SIL.; preg.: saxum volvere TER. (o hudem, napornem delu), inter sacrum saxumque sto PL. ali inter sacrum ac saxum positus AP. (gl. pod sacer); occ.
a) stavbni, gradbeni, rezani kamen: templa saxo structa V., saxum quadratum L. idr. rezani kamen, kvadrast (kvadratast, štirjaški) kamen (kolekt.).
b) bolvan, balvan poseb. marmoren bolvan (balvan) za kipe idr.: non e saxo sculptus CI., canis ante pedes saxo fabricatus eodem stabat O., saxo sollers nunc hominem ponere H.

3. meton.
a) kamnit zid: saxo lucum circumdedit alto O.
b) kamnito poslopje: aurum ... perrumpere amat saxa H.

4. metaf. nekaka cimolska kreda (creta Cimolia), čistilna glina, suknarsko ilo, suknarska ilovica, ki se nahaja kakor skalovje v debelih skladih: (sc. creta) quam vocant saxum. Proprietas saxi (sc. Cimoliae cretae) quod crescit in macerando; itaque pondere emitur, illa mensura proprietas PLIN.

scabellum (scabillum) -ī, n (iz *skahb-nolom, demin. scamnum)

1. nizka klop(i)ca, majhen podnožnik, podnožnica, stopalnik, stopnica, pručka, pručica, stolček: CA., VARR., Q.

2. metaf. = κρούπεζα, κρουπέζιον taktni podplat = koturnu podoben lesen podplat, s katerim so udarjali takt piskači, ki so spremljali mimične plese na odru: magno tibiarum et scabellorum crepitu SUET., crepitus scabillorum ARN., scabillorum concrepationibus sonoris AUG.; s takim podplatom se je v gledališčih dajalo tudi znamenje za spuščanje ali dviganje zastora ob začetku in koncu iger: deinde scabilla concrepant, aulaeum tollitur CI.

Scaldis -is, acc. -im in -em, abl. -ī in -e, m Skáldis, reka v Belgijski Galiji ob meji z Germanijo (zdaj Schelde): C., PLIN.

scalmus -ī, m (tuj. σκαλμός) veselna kljuka, veselni palec, veselne vilice, izbočnik, les ob strani ladje, v katerem giblje veslo: VITR., navicula duorum scalmorum CI. dvoveselna, dvoveslača, navis quattuor scalmorum VELL. štiriveselna, štiriveslača; sinekdoha: scalmum nullum videt CI. = nobene ladje ne vidi, ni niti sledu o kaki ladji.

scapula¹ -ae, f (prim. umbr. scapla = lat. scapulam)

1. ploščata kost ob plečih, lopatica, rame, rama, hrbet, nav. v pl. scapulae -ārum, f lopatice, rame, ramena, hrbet; v sg.: VULG.; v pl.: PL., CA. AP. FEST., VARR., O., CELS., SEN. RH., CL., P. F. idr., scapulas perdidi TER. dodobra sem jih dobil po grbi, scapulas praebere verberibus SEN. PH., nudis scapulis aut semitectis SEN. PH.

2. metaf. (z)gornji del česa: machinae VITR. zgornji konci grede, montium TERT. gorska slemena. – Kot nom. propr. Scapula -ae, m Skápula, priimek Kornelijevega rodu, npr.
a) P. Cornelius Scapula Publij Kornelij Skapula: L.
b) P. (Quinctius) Scapula Publij Kvinkcij Skapula, upnik svojega sorodnika Gaja Kvinkcija: CI.
c) T. Quinctius Scapula Tit Kvinkcij Skapula, ki je začel vojno proti Cezarju v Hispaniji; po bitki pri Mundi se je dal usmrtiti in sežgati svojemu sužnju: CI. EP., AUCT. B. HISP. – Od tod adj. Scapulānus 3 Skápulov: horti CI. EP.

scelerō -āre (-āvī) -ātum (scelus)

1. z zlodejstvom, zločinom (zločinsko) (o)skruniti (oskrunjati, oskrunjevati), (o)madeževati, onečastiti (onečaščati, onečaščevati): parce pias scelerare manus V., dextram sanguine, sanguine fauces STAT., parentes CAT., STAT., aedes deorum IUV., animum SIL.

2. narediti (delati) kaj škodljivo (kvarljivo, pogubno): scelerata sucis spicula SIL. Od tod adj. pt. pf. scelerātus 3, adv. -ē

1. z zločinom (hudodelstvom) oskrunjen, omadeževan, onečaščen: terra V., terrae, limina Thracum O.; occ.: Sceleratus vicus Zločinska ulica na Eskvilinu, kjer se je Servijeva hči Tulija peljala čez očetovo truplo: VARR., O., L., FEST., P. F., sceleratus campus Pregrešno polje v najsevernejšem kotu Servijevega mesta ob Kolinskih vratih, kjer so v zidano grobnico (rako) žive zazidavali Vestalke, ki so se bile pregrešile zoper čistost: L., FEST., P. F.

2. zločinski, zločest, zloben, hudoben, hudovoljen, brezbožen, pregrešen, preklet, ničvreden, malovreden: AUCT. B. AFR. idr., homo PL., TER., C., CI., PETR., homo sceleratior O., homo sceleratissimus CI., S., sceleratus atque impius Antonius CI., scelerata coniux L., sceleratus in deos CI., miles LUCAN.; subst. scelerātī -ōrum, m zločinci, zlobneži, hudobneži, hudodelci, brezbožneži, brezbožniki, podleži, ničvredneži, malovredneži, lopovi, kriminalci, barabe, nizkotneži: importuna sceleratorum manus CI. O stvareh in abstr.: CL. idr., scelerata arma CI., O., preces, rogatio, mentes CI., coniuratio L., insania belli V., ignes, munera, amor sceleratus habendi O., caedes SEN. TR., avaritia VAL. MAX., audacia IUST., sceleratior hasta CI., causa parricidii sceleratior IUST., sceleratissima humani ingenii fraus PLIN., res Q., ne scelerate dicam in te, quod pro Milone dicam pie CI., domus sceleratius aedificata quam eversa CI., sceleratissime machinari omnes insidias CI.; pesn. enalaga: sceleratas sumere poenas V. za zlodejstvo, za zločin, scelerata sedes O., TIB. (= sceleratorum sedes CI.) ali sceleratum limen V. bivališče brezbožnikov (v podzemlju), pekel.

3. grozen, zlonosen, poguben, nesrečen, usoden, žalosten: PS.-Q. idr., frigus V., Proteus H. hudomušni, ukanljivi, zviti, prebrisani, ludi magister, lues MART., poëmata MART. zoprne, puste, herba scelerata AP. H. najbrž strupena zlatica (Ranunculus sceleratus LINN.), sceleratissimi serpentium PLIN., scelerata porta FL., SERV., FEST., P. F. usodna vrata (skozi katera je odrinilo 306 Fabijevcev na boj z Vejci), scelerata castra SUET. (ker je v njem umrl Druz).

schola (v rokopisih in napisih tudi scola) -ae, f (izpos. σχολή)

1. učena preiskava, (učena) razprava, razgovor o učenem predmetu, branje in razlaganje učenih del, (učno, učeno) predavanje: Q., AUS. idr., certe scholae sunt de exsilio, de interitu patriae CI., dierum quinque scholas, ut Graeci appellant, in totidem libros contuli CI., scholas Graecorum more habere CI. predavati, tamquam philosophum scholam aliquam alicui explicare CI. predavati komu po šolskih pravilih, vertes te ad alteram scholam CI. snovi.

2. meton.
a) šola, učna ustanova, učilíšče, učílnica: homo politus e schola CI., cum in schola assedissent CI., sedere his in scholis auditioni PLIN., ut ab Homero in scholis PLIN. IUN., scholam adire VAL. MAX., scholam aperire SUET. lotiti se predavanj, začeti predavati, scholam dimittere SUET. odložiti učiteljstvo, odpovedati se učiteljevanju, in scholas deduci T. (o dečkih), declamationes ... quales in scholis rhetorum dicuntur Q., otiosus in scholis poëtarum MART.
b) metaf. α) galerija, hodnik, hodišče z razstavljenimi umetninami, kjer so se shajali učenjaki ob pogovorih: id Octaviae scholis positus PLIN. β) galerija, hodnik, hodišče s sedeži okrog kopalne kadi v kopališču: schola labri et alvei VITR. γ) poslopje kot zbirališče ali shajališče kake združbe (skupščine): AMM. idr., schola Iudaeorum AUG. judovska molilnica, sinagoga, scholae bestiarum TERT. borišče z zvermi, amfiteater.
c) šola = privrženci kakega učitelja, učenci: clamabunt omnes philosophorum scholae CI., dissederunt hae scholae PLIN., Theodori schola Q., Cassiana schola PLIN. EP.; metaf. združba (enota, organizacija) uradnih pomočnikov v vojaški in nevojaški službi: COD. I., AMM.

scopulus -ī, m (izpos. σκόπελος)

1. visoko razgledišče, skalni vrh, gorski vrh, krn, skala, skalovje, skalje: scopulum conscendere V., quercus haeret scopulis V., scopulus Mavortis (= Areopagus) O.; pesn. skalina, (velika) skala, velik kamen: CL., PRUD. idr., immanem scopulum medias per misit in undas O., imber agens scopulos VAL. FL., machina muri, quae scopulis procubuit VAL. FL., in haec (sc. moenia) ultro scopuli venere volentes STAT.

2. skala v morju ali ob njem, kleč, čer: LUCAN., SEN. PH., IUV. idr., ad eos scopulos ..., ad quos ... afflictam navem ... videres CI., pars ad scopulos adlisa C., acuto detrudunt navīs scopulo V., imminet aequoribus scopulus O., scopuli errantes (= Symplegades) VAL. FL.; pesn. = predgorje, nos, rt: qui vidit ... infames scopulos Acroceraunia H., terra tribus scopulis procurrit in aequor O.; pren. o brezčutnih, trdih, trdosrčnih, neusmiljenih osebah: surdior scopulis H., immobilior scopulis, natus es e scopulis, scopulos et ferrum gestare in corde O.

3. metaf. skala, kleč = nevarnost, nesreča, zlo: TER., PS.-Q., VAL. MAX. idr., ad scopulum (po nekaterih izdajah ad capulum) ire LUCR. v zlo (nesrečo) iti, poginiti, in hos scopulos incidere vitae CI., nec tuas unquam rationes ad eos scopulos appulisses CI., ipso quoque praeturam, ut e celsiore scopulo caderet, affectante AMM. s tem višje = nevarnejše strmine; konkr. (o osebah) = pogubitelj, pogubnik, uničevalec: FL. idr., geminae voragines scopulique rei publicae CI. (o Pizonu in Gabiniju), Pompeius piratarum scopulus PETR. POËT.

scotia -ae, f (tuj. σκοτία) arhit. t. t..

1. v polkrog upognjen, vbočen del na stebrih: VITR.

2. deževnični (strešni) žleb ob venčni letvi: VITR.

Scylla -ae, f (Σκύλλα) Skíla, Scíla

1. kleč ob vhodu v sicil(ij)sko morsko ožino nasproti Haribde, zelo nevarna za mornarje: S. FR., V., PR., SEN. PH., MEL., PLIN. idr., Scylla latus dextrum, laevum inrequieta Charybdis infestant O.; metaf.: obloquiorum Scyllae SID. Pooseb. nimfa, Forkova (Phorcus) hči, ki jo je Kirka iz ljubosumnosti spremenila v pošast s psi ob spodnjem telesu: CI., V., TIB., LUCR., HYG. idr., utinam ... nos Scylla rapax canibus misisset edendos! O., cinctaque saevis Scylla rapax canibus Siculo latrare profundo (sc. dicitur) O.

2. hči megarskega kralja Niz(os)a, ki je bila za kazen spremenjena v ptiča Kirisa (ciris). Bila je zaljubljena v Minosa, ki je na svojem vojnem pohodu proti Atenam osvojil tudi Megaro in oblegal Nizejo, kamor je bil pobegnil Nizos; očetu je odstrigla rdeče lase, na katerih je temeljila njegova sreča in blaginja njegove države, ter tako zakrivila, da je oče umrl, Minos pa je osvojil Nizejo: PS.-V. (Ciris), HYG. idr., impia nec tragicos tetigisset Scylla cothurnos, ni patrium crinem desecuisset amor O. Pesniki pogosto zamenjujejo obe Skili, npr.: Scyllam Nisi, ... succinctam latrantibus inguina monstris V., quid mirum in patrios Scyllam saevisse capillos candidaque in saevos inguina versa canes? PR., per nos Scylla patri canos furata capillos pube premit rabidos inguinibusque canes O. (prim. O. Artis amatoriae liber 1, 331–332; LUCR. 5, 893).

3. Danaida: HYG.

4. ime ladje: V. (Aeneis 1, 122).

5. otok v Egejskem morju: PLIN. – Od tod adj. Scyllaeus 3 (Σκυλλαῖος) skílski (scílski), Skílin (Scílin)

1. = Forkove hčere: rabies V., undae LUCAN. ob Siciliji, antra, litus SIL., monstra STAT.; metaf.: Scyllaei obtrectatorum canes HIER.; subst. Scyllaeum -ī, n kleč Skíla, Scíla; metaf.: ne in Scyllaeo illo aeris alieni ... adhaeresceret CI.

2. = Nizo(so)ve hčere: Scyllaea rura STAT. = megarska. Subst. Scyllaeum -ī, n Sciláj, predgorje (rt) v Argolidi pri Trojzenu (Troezēn): L., PLIN.

sē-clūdō -ere -clūsī -clūsum (sē(d) in claudere)

1. z zaporo ločiti (ločevati), zagraditi (zagrajati, zagrajevati), osamiti, zapreti (zapirati), zakleniti (zaklepati): incientes VARR., inter puellas STAT., carmina ... antro seclusa relinquit V. skrite; od tod pass. secludi skri(va)ti se: sub extrema pendens ala secluditur PR.; pren.: inclusum supplicium atque a conspectu parentium ac liberorum ... seclusum CI. muka (trpljenje) zapora in ločitve (osamitve) od ...

2. sploh ločiti (ločevati), izločíti, izlóčiti (izlóčati, izločeváti), osamiti, odrézati (odrezováti, odrezávati): VARR., PLIN. idr., munitione flumen a monte seclusit C., seclusa aquula CI. zajezena, iter seclusum a concilio deorum CI., dextrum cornu, quod erat a sinistro seclusum C., cohors seclusa a ceteris C., ab suis interceptum et seclusum L., cur luna queat terram secludere lumine LUCR., seclusum nemus V. oddaljen, samoten; in secluso VARR. posebej, na samem, ne pred očmi (koga), ne ob navzočnosti (koga); pren.: a corpore vitam secludere PL. = ubiti se, secludite curas V. izključite skrbi (iz srca), preženite skrbi, izognite se skrbem, opustite skrbi.

sectātor -ōris, m (sectārī)

1. sledilec, sledník, spremljevalec, poseb. klient, spremljajoč svojega zavetnika, zlasti ob potegovanju za kako častno službo, v pl. tudi spremljevalci, spremstvo: SEN. PH. idr., lex Fabia, quae est de numero sectatorum CI., domi sectator T. marljivi obiskovalec na domu, hišni prijatelj; occ. privrženec ali pristaš kakega učitelja, nauka ipd., učenec: non tam discipulos quam sectatores habuit SUET., fori auditor, sectator iudiciorum T., cohors sectatorum Aristotelis, eloquentiae aut philosophiae sectatores GELL.

2. kdor se žene (poganja) za čim, poganjalec, stremljivec za čim: sectator epularum SID. zajedavec.