Franja

restis -is, f, acc. -im, redkeje -em, abl. -e (iz *rezgtis; prim. skr. rájju- vrv, lit. rezgù, règzti plesti, vezati, rẽzgis košara, pletenica, sl. rozga)

1. vrv, motvoz, konòp, konôpec (tanjši kakor funis): Pl., Mart., Iuv., Varr. idr., per manus reste datā L. (pri verižnem plesu oz. plesu v krogu je šla vrv od roke do roke plesalcev), tu inter eas restim ductans saltabis Ter. plesal boš kordaks (cordax, prešeren ples v stari grški komediji, pri katerem so plesalci z rokami držali konopec; prim.: gr. κόρδακα ἕλκειν); preg.: ad restim res redit Caecil. fr., Ter. tako mi je (tako se počutim, takšni občutki me prevevajo), da bi se kar obesil = moj položaj je brezupen.

2. metaf. (v pl.) vrvasto perje: restes allīi Plin. luka, lukovo, restes cepis Mart. čebule, čebulno.

re-tineō -ēre -tinuī -tentum (re in tenēre)

1. zadrž(ev)ati (zadržavati), pridrž(ev)ati (pridržavati), ustaviti (ustavljati), zaustaviti (zaustavljati), (trdno) prije(ma)ti, (trdno) držati, ne pustiti (puščati) od sebe: Ter., S., L., Sen. ph., Plin. iun. idr., quid nunc me retines? concilium dimittit, Liscum retinet C., hominem summa vi retinere coepit Ci., navicularios retinere Ci. prijeti, ujeti, retentā utrāque nave C., tempestate retineri C., aegre (= non) sunt retenti, quin … C. komaj so se dali (niso se dali) zadržati, lacrimas retinere O. tajiti (prikrivati, skrivati) solze, verba volare retenta O. od boli zadržane; occ. obdržati: Pl., Eutr. idr., quos nummos acceperat, retinuit omnes Ci., ferrum in vulnere N., tertiam partem armorum in oppido C.

2. (za)držati (zadrževati), pridrž(ev)ati (pridržavati), (o)hraniti (ohranjati), (ob)držati, udržati, ne pustiti (puščati), ne opustiti (opuščati), ne izpustiti (izpuščati) česa, ne izogniti (izogibati) se česa, čemu: H., Plin. iun. idr., arcum manu Ci., Graecos sub sua (Galliam in populi Ci.) retinere potestate N., oppidum retinere C., Aegyptum, Moesiam Cu., Eutr., arces Cat.; metaf.: Graeciae principatum retinere Cu., potestatem bonitate N., amicos observantiā, rem parsimoniā Ci., paululum etiam spirans ferociamque animi, quam habuerat vivos, in voltu retinens S., fidem in amicitia Ci., virtutis memoriam, Milonis memoriam Ci.; obratno: aliquid in memoriā N. (o)hraniti (ohranjati) v spominu, ne pozabiti (pozabljati), aliquid memoriā Ci., animos sociorum in fide L.; pregnantno: aliquem in officio Ci. ohraniti (ohranjati) si zvestega; occ.
a) obdržati kot pravilo, zakon; z ut ali ne in cj.: Q., vehementer id retinebatur (strogo so se držali tega, strogo so gledali na to … ), populi comitia ne essent rata, nisi … Ci.
b) (o)hraniti (ohranjati) v spominu, spominjati se: Gell.; z ACI: Ulp.

3. metaf. zadrž(ev)ati (zadržavati) = (o)brzdati, (u)krotiti, v strahu imeti (držati), ostro (trdo) prijeti (držati) koga: gaudia nec retinet Rhoetus O., retenta crescit rabies O., liberos pudore, liberalitate, metu retinere Ter.
b) zabavati, zanimati koga kaj: ordo ipse annalium mediocriter nos retinet Ci., (sc. Picus) ore suo volucres vagas retinere solebat O. — Od tod adj. pt. pr. retinēns -entis (trdno) držeč se česa, zelo gledajoč na kaj, zelo upoštevajoč kaj, zelo marajoč za kaj: retinens sui iuris dignitatisque Ci., avitae nobilitatis T., antiqui moris T., Sallustius proprietatum in verbis retinentissimus Gell.

Opomba: Sinkop. cj. pf. retinerit: Luc.

re-torqueō -ēre -torsī -tortum (re in torquēre)

1. nazaj (za)sukati, nazaj (za)viti (zavijati), nazaj obrniti (obračati), nazaj usmeriti (usmerjati), okreniti: hastam in se Cu., retorquet saepe oculos ad hanc urbem Ci.; toda: sacra retorserunt oculos O. so obrnile oči, retorquere gubernacula Plin. iun. obrniti, usmeriti nazaj proti bregu, agmen ad dextram retorquetur C. se zasuče (obrne, krene) na desno, caput in terga retorquere O., manus retortae H. roke, zvezane na hrbtu, hastam Sil. nazaj zagnati, crinem Mart. (na)kodrati, (na)kravžljati; pesn.: pantherae tergum V. ogrniti; tako tudi amictum V., retortae litore violenter undae H. odbiti, Rhoetum leonis unguibus retorquere H. pregnati, viam Cl. nazaj iti; metaf.: mentem V. spremeniti, animum ad praeterita Sen. ph. (nazaj) obrniti (obračati), usmeriti (usmerjati) na … , argumentum Ap. dokaz obrniti na nasprotno stranko (proti nasprotni stranki); tako tudi crimen in aliquem Icti. zvrniti (zvračati) na koga, scelus in auctorem Iust. zločin (smrt, ki je bila meni namenjena) odvrniti od sebe na …

2. zvi(ja)ti, (po)kvečiti, ukriviti (ukrivljati), upogniti (upogibati): gibbi retorti Lamp. pohabljeni; pren.: sermones gibberosi retorti (težavni, dvoumni) Fr.

reus, -i, m in rea -ae, f (iz *rēi̯os, prvotnega gen. k subst. rēs = pravda, sodni proces; reus, rea bi torej pomenilo „udeležen(a) v pravdi, sodnem procesu“: reos … appello non eos modo, qui arguuntur, sed omnes, quorum de re disceptatur; sic enim olim loquebantur Ci. „sodne pravdne stranke“, reos appello quorum res est Ci.)

1. zatožen (obtožen), zatožena (obtožena), kot subst. (ob)toženec, (ob)toženka, zatoženec, zatoženka: tota rea citaretur Etruria Ci., quod sacra violasset (sc. eum) reum fecerunt N. so ga obtožili, reus ad populum (pri komicijih) L., aliquem reum facere Ci. idr. ali agere O., L. pod obtožbo (tožbo) da(ja)ti, tožiti, obtožiti, zatožiti, pozvati (pozivati), (po)klicati pred sodišče; pass. reum fieri Ci. ali agi Cu. biti dan pod obtožbo, biti (ob)tožen, biti v sodnem postopku, ut socrus rea ne fiet Ci., reum peragere L., T. tožbo gnati naprej (do konca), speljati do konca, receptus reus, neque peractus T. a tožbe zoper njega niso gnali naprej, niso speljati (pripeljali) do konca, et peragar populi publicus ore reus O. in ljudstvo me bo spoznalo za popolnoma krivega, nemo est reus legibus illis Ci. nihče ni pod obtožbo; z gen. criminis, redkeje z de in abl.: se eius delicti facturum reum N. da bo dan pod obtožbo zaradi … , da bo (ob)tožen zaradi … , reus facinoris T. obtožen zločina, parricidii reus Ci., aliquem agere reum legum spretarum O., aliquem incesti reum agere Vell., postulare aliquem reum impietatis Plin. iun., qui est de vi reus Ci.; kot subst.: reus hoc nunc primum audit ab accusatore Ci., aliquem referre in reos Ci. (o pretorju) vpisati med obtožence (v imenikih obtožencev), naspr.: aliquem ex reis eximere Ci. izbrisati iz števila (imenika) obtožencev; metaf. tudi izvensodno: reus fortunae L. kriv nesreče, reus in secreto agebatur Cu. skrivoma so ga očrnili, reus belli, pacis L. okrivljen zaradi, reus culpae alienae L., communis culpae cur reus unus agor? Pr., quid fiet sonti, cum rea laudis agar O., egit me ore silente reum O., iudex reusque ad eam rem Pl., aliquem reum pro se constituere Icti. postaviti koga namesto sebe kot dolžnika (glede dolga).

2. meton. dolžen (dolžan) kaj storiti, obvezan kaj storiti, vezan na kaj: satis dandi Icti., votis Icti., suae partis tutandae L. odgovoren; od tod voti reus V. držan, dolžan (po izvršeni želji) izpolniti obljubo.

re-vereor -ērī -veritus sum (re in verērī)

1. (z)bati, (u)strašiti (strášiti) se, (pre)plašiti se česa, imeti pomislek(e) glede česa: Ter., Pl. idr., suspicionem Ci., multa adversa Ci., mulier reveretur coetum virorum L.; non revereri s quominus: Ter.

2. čuvati, varovati kaj, paziti na kaj, prizanašati čemu: quaestus suos Plin.

3. spoštovati, častiti, čislati, imeti spoštovanje (strahospoštovanje) do koga, česa: Col. idr., virtutem Corn., fortunam alicuius Cu., vicem regis Cu. dostojanstvo, lectum reverere parentis (iron.) O., hos (sc. oratores) ituri in provincias magistratus reverebantur T. (Dial.) tem so izkazovali čast, tem so se poklanjali. — Od tod
a) adj. pt. fut. pass. reverendus 3 častit, častivreden, častitljiv: Gell. idr., nox O., facies Iuv.; kot naslov višjih krščanskih svečenikov, prečastni, prečastiti, velečastiti, velečastitljivi, velečastni: Icti.
b) adj. pt. pr. reverēns -entis, adv. reverenter

1. spoštujoč, spoštljiv: sermo erga patrem reverens T., puella parentum suorum reverens Ap., illud reverentius Plin. iun., reverentior maiestatis Fl., reverentissimus mei Traianus ap. Plin. iun., sanctius ac reverentius visum credere quam scire T., reverenter colere Plin. iun., copiae reverentius duci parabant T., reverentissime … venit ad me Plin. iun., iudices … reverentissime adloquebatur Suet.; pesn.: ora (sc. Musarum) reverentia Pr. blagonravna.

2. častitljiv: reverentius visum est nomen Augusti Fl.; superl. reverentissimus velečastitljiv, velečastit, velečasten: pozni Eccl.

Opomba: Pass., in sicer impers.: non te tui saltem pudet, si nihil mei revereatur? Varr. ap. Non. če se mene ne bojiš.

rēx, rēgis, m (regere; prim. skr. rājā kralj, rā́jati (on) vlada, kraljuje, je kralj, got. *reiks vladar, stvnem. rīkki mogočen, imeniten, odličen, prvotno = regius, gal. -rīx v imenih Dumno-rīx, Orgeto-rīx, Catu-rīx idr., starolit. rikys kralj)

1. voditelj, vladar države, kralj, knez: rex Deiotarus in Deiotarus rex Ci., Alexander rex Ci., S. fr., Amulius rex Albanus L., Persarum rex Darius N., rex vetustissimus Iust., reges tragici Iust. kralji v tragediji, gledališki kralji, sub rege esse L., rex Tarquinius nec se nec suos regere potuit Ci., regem … Tyrrhenūm Aulesten V. = etrurski „lar“, regem deligere, creare, constituere Ci., aliquem regem appellare C., Ci. komu dati kraljevski naslov (s tem je rimski senat odlikoval tuje vladarje); pesn. atrib.: populus late rex V. na daleč vladajoč; occ.
a) perzijski kralj (prim. gr. βασιλεύς ali ὁ μέγας βασιλεύς): Ter. idr., Alcibiadem a rege corruptum N.; podobno rex regum α) o Agamemnonu: L., Vell. β) o partskem kralju: Pl., Suet.
b) sufét v Kartagini: Hannibal ut rediit, rex factus est N., Carthagine quotannis annui bini reges creantur N.

2. meton. pl.
a) kralj in njegova soproga, kralj in kraljica, kraljevska dvojica, kraljevski par: Ptolemaeus Cleopatraque reges L., controversiae regum C. (= Ptolemaei et Cleopatrae).
b) kraljevska rodbina, kraljevska družina, kraljevski rod: post reges excitos L., ne quis eum motum regibus nuntiaret L., direptis bonis regum L.
c) kralj(ev)iči, kraljevi sinovi (kraljeva sinova), princi (princa): reges Syriae Ci., rex Epiphanes T. kraljevič.

3. metaf. kralj, vladar, gospodar, glavar, načelnik, vodja: rex divûm atque hominum O. ali rex Olympi V. ali rex deorum V. = Iuppiter, rex aquarum O. = Neptunus, rex umbrarum O. ali rex Stygius V. = Pluto; zato regis solium V. = Plutonis solium, rex ferarum Ph. = leo, rex apum Col., V. matica (ki so jo imeli starodavniki za samca), rex iumenti Stat. = taurus, rex avium Plin. = aquila; o rekah: rex fluviorum Eridanus V. (kot glavna italska reka); rex (sc. vinorum) Phanaeus V. vino najbolj kraljevske vrste (sorte, bire); occ.
a) pokrovitelj, zaščitnik zajedavcev (zajedalcev): Ter., Col., Mart. idr., equus ut me portet, alat rex H.
b) večinoma pesn. vsak bogataš, mogočnik, mogočnež, mogotec, imenitnik, bogati zaščitnik, srečnik: meus rex potitus est hostium Pl., regem me esse oportuit Ter. jaz naj bi bil bogataš!, pauperum tabernae regumque turres H., magnorum maxime regum sapiens … denique rex regum H.; pl. reges (o prijateljih takrat mogočnega Cezarja): Ci. ep. velika gospoda.
c) voditelj, vzgojitelj mladeži: acta non alio rege pueritia H.; od tod verz pri otroški igri: rex eris, si recte facies; si non facies, non eris H.
d) kot častni naslov npr. o Eneju: V.
e) rex mensae (= gr. βασιλεύς = συμποσίαρχος) predsedujoči (predstojnik) pojedine, predsednik pri pojedini, stoloravnatelj: Macr.; v stiku tudi samo rex = Prud.
f) kralj sodišč (o velikem govorniku, ki zmaga na vseh procesih): Asc.

4. v času republike po izgonu kraljev
a) (politično z negativnim prizvokom) trinóg, despót, tirán, samosílnež, samosílnik, samodržec, samovladar, samovladnik: rex populi Romani (= Caesar) Ci., impune quae lubet facere id est regem esse S., reges constituuntur, non XV viri Ci.
b) kot rel. t.t. „kralj“ = vodja, voditelj, službeni naziv svečenika žrtvovalca: rex sacrorum, rex sacrificiorum Ci. ali rex sacrific(ul)us L., quia quaedam publica sacra, per ipsos reges factitata erant, regem sacrificulum creant L., rex Nemorensis Suet. svečenik aricijske Diane. Kot priimek Marcijevega rodu Rēx, Rēgis, m Réks: S., Ci. ep., L., Suet.; v besedni igri: Brute … cur non hunc Regem iugulas? H.

Opomba: Gen. pl. regerum: Char.

rhīgolethron -ī, n (gr. *ῥιγόλεϑρον) „mrazova smrt“, tj. topla voda, v katero so dajali bolnike, kadar so jim skušali pregnati mrzlico: Cael. (popravek pygoliton, ki ga najdemo v rokopisih).

rhīna -ae, f (gr. ῥίνη pila) = squalus rdeča bodika, škarpina, škarpena, morska riba iz rodu morskih psov; njeno kožo so uporabljali za izdelavo puščic: Plin.

Rhoetus (Rhoecus) -ī, m (Ῥοῖκος) Rójtos, Rójkos

1. neki Gigant, ki so ga Grki imenovali Εὔρυτος Evrit: H.

2. Kentaver: V., O., Val. Fl.; v soobl. Rhoecus Lucan. (kakor ga imenujejo grški pesniki: Ῥοῖκος).

3. Finejev tovariš: O.

4. kralj Marzov v Italiji: V.

rīdiculus 3 (rīdēre)

1. smeh vzbujajoč, smešen, šaljiv, šegav: ridiculum dictum Pl., Q., caput Ter., res Pl., ridicula et iocosa res Cat., homines ridiculi ex dolore Ci. ki so zaradi nejevolje postali šaljivci, ki jim je nejevolja izvabljala dovtipne besede, parturiunt montes, nascetur ridiculus mus H., cavillator facie magis quam facetiis ridiculus Ci., ridicule rogitas Pl., ipsorum (sc. naturis) ridicule indicandis Ci.; pesn. z inf.: (sc. Porcius) ridiculus totas simul absorbere placentas H. ki nam je s požiranjem pogač zbujal veliko smeha (salve smeha); z ACI: Ter.; abs.: ridiculum! Ter. smešno! — Od tod subst.
a) rīdiculus -ī, m burkež, šaljivec, šalež, posmehovalec, norcepas, smešnež: Ter.
b) rīdiculum -ī, n burka, šala, dovtip, dovtipna beseda: ridiculi causā Pl., mihi solae ridiculo fuit Ter. ker je bil smešen, quae sint genera ridiculi Ci., de absentibus aut per ridiculum aut severe maledicere dicitur Ci.; pl.: Q. idr., sententiose ridicula dicere Ci.

2. pass. smešen, (po)smeha vreden: Lucr., Iuv., Q. idr., qui ridiculus minus illo (sc. es)? H., Verria haec turpia ac ridicula Ci., homo ridicule insanus Ci.; ridiculum est z inf.: Ter., Ci., Q.; z ACI: ridiculum est me nunc de Verre dicere Ci.

rigeō -ēre -uī (najbrž sor. z lat. frīgus, gr. ῥῖγος) biti negiben, biti trd, biti okorel, biti otrpel, biti tog, biti odrevenel, (o)dreveneti od mraza, otrde(va)ti, sršati, sršeti, ježiti (se): Fr., L., Col., Mart. idr., rigere frigore Ci., omnia rigentia gelu L., partes terrae aut frigore rigent aut uruntur calore Ci., prata rigent H.; pesn.: Cerealia dona rigebant O. so bila trdo zlato, terga boum insuto ferro rigebant V.; metaf.: gelidoque comae terrore rigebant O. so se (na)ježili, so se naščetinili, riget horrida cervix O., sine frondibus arbos nuda riget O. strmi, štrli kvišku; tako: late riget Tmolus O., nervi rigent H. so trdi, negibljivi; pren.: feritas immota riget Mart. srepo negibno stoji; occ. biti poln česa, obilovati s čim, imeti veliko (mnogo) česa, pokati od česa: palla rigens signis auroque V., ex auro Sil., arva rigent semine … veteris venae O. zlatonosnega peska. — Od tod adj. pt. pr. rigēns -entis odrevenel, okorel, otrpel, premrl, trd, tog, z(a)mrznjen: pars terrae Tib., aqua Mart., caput Q., oculi Plin., anguis O. trd; pesn.: saxa Sen. tr. gole kvišku štrleče; pren. trd = neupogljiv: animus Sen. tr., vir tot malis rigens Sen. tr.

rīsus -ūs, m (rīdēre) smejanje, smeh, krohot: Iust., Petr., Q., Ap. idr., quae iacta initio risum pugnantibus concitarunt N., risus omnium cum hilaritate coortus est N. vsi so bruhnili (lopnili) v smeh, risus hominum de re Ci., aliquid in risum vertere H. obrniti (obračati) na smešno stran, risui sorori fuit L. sestra se ji je smejala, risu corruere Ci. „pokati“, „umirati“ od smeha, risus captare Ci., H. vzbuditi, izkušati, risus edere Ci., risum movere, commovere Ci., risum concitare Ci., risus facere Caelius ap. Ci. ep., risum praebere Iust., risu dissilire Sen. ph., risu rumpi Afr. fr., risu dirumpi Ap.; occ. posmèh (posméh), posmehovanje, zasmèh (zasméh), zasmehovanje, roganje, poròg (poróga): dare risus alicui H. biti komu v posmeh (zasmeh), dare risus iocosque H., per iocum deos irridens … Qui risus … Ci.

2. meton. predmet zasmeha (posmeha): o magnus posthac inimicis risus H., deus omnibus risus erat O. vsi so se mu smejali.

3. pooseb. Rīsus -ūs, m Rízus = Smeh, kot tesal(ij)ski bog: Ap.

rōbīgō (rūbīgō) -inis, f (k ruber)

1. rdečkasta obloga, rjavica, rjavína, rja: Col., Plin., Hier., Fl. idr., ferrum rubigine roditur O., gladiorum robigo Cu.

2. gniloba, gnilina, gnilád, gniljáva na zobeh: livent rubigine dentes O.

3. rja, snet(java), snetje pri žitu, pepelasta plesen, pepélovka (gr. ἐρυσίβη): Varr., H., Col., Plin., ut mala culmos esset (= ederet) robigo V.; pooseb. Rōbīgō (Rūbīgō) -inis, f Robígina (Rubígina) in Rōbīgus (Rūbīgus) -i, m Robíg (Rubíg), božanstvo ženskega ali moškega spola, ki so ga Rimljani klicali na pomoč zoper snet (= gr. Ἐρυσιβίη Δημήτηρ Gorgon(ij)cev in Ἐρυσίβιος Ἀπόλλων Rodošanov); obl. Rōbīgō: O., Tert., Lact; obl. Rōbīgus: Varr., Gell., Serv. — Od tod Rōbīgālia (Rūbīgālia) -ium, n robigálije (rubigálije), praznik na čast božanstvu Robigini oz. Robigu; obhajali so ga 25. aprila: Varr., Plin., Serv.

4. metaf.
a) rja = brezdelje: ingenium longa robigine laesum torpet O., infectus longi robigine ruris Cl.
b) rja slabih navad, napaka, hiba, pomanjkljivost: Val. Max., Prud. idr., robigo animarum Sen. ph., robiginem suam alicui affricare Sen. ph.
c) razjedajoča rja = zavist: municipalium robigo dentium Mart. glodajoča (razjedajoča) zavist sodržavljanov.

rōbur (star. rōbus) -oris, n (verjetno iz *rōbos, gen. *rōbosis; od tod rōbustus (gl. to besedo); zaradi temne barve sredice morda (a manj verjetno) sor. z gr. ὀρφνός temen, ὀρφνῴδης črnkast, ὄρφνη tema, ἔρεβος tema, skr. rájas- tema, temnost, got. riqis tema, temnost, stvnem. ërpf črnkast, rëpa, rëba-huon = nem. Rebhuhn, rusko rjabka = sl. jereb, jerebica)

1. hrastov les, hrast(ov)ína, sredina (sredica), trsni, gosti les sredi drevesa, črnjáva, jedrína: Stat. idr., quercus annoso robore V., O., robur querceum vel subereum Col., naves totae factae ex robore C., sapiens non est e saxo sculptus aut e robore dolatus Ci.; pesn. o sredici drugih dreves: morsus roboris V. divje oljke, robora Maurorum Stat. citrusi, citrusova drevesa, (starejše) mavrski (jutrovski) kleki, mavrske smrekuše; poseb. (κατ' ἐξοχήν) bot. zelo trda črnika: Plin.; meton. iz hrastovine izdelana stvar: Mart., Val. Fl. idr., sacrum robur V. leseni trojanski konj, robur aratri V. hrastov plug, ferro praefixum robur V. hrastovo kopjišče, držaj pri kopju iz hrastovine, toporíšče, tôpor, robur letale Sil. kopje, nodis gravatum robur V. ali robur nodosum O. grčav hrastov kij, robur impingere Lucan. zidolom, oven, podirač, in robore accumbunt Ci. na hrastovih klopeh, ferri robora V. z železom okovana vrata.

2. occ.
a) podzemeljska temnica (ječa, zapor), ki jo je dal v rimski državni ječi zgraditi Servij Tulij, zato se je po njem imenovala Tullianum; vanjo so zapirali veleizdajalce in zajete tuje vojskovodje in jih tam tudi usmrčevali (najbrž so bile stene temnice sprva obite s hrastovimi deskami): T., Lucr., Val. Max. idr., catenas Parthus et Italum robur timet H., in robore et tenebris expirare L.
b) hrast: delphines agitata robora pulsant O., gens duro robore nata V. (= ἀπὸ δρυός Hom.; kot znamenje surovosti); poseb. tudi graden: Plin.

3. metaf. moč, jakost, trdnost, čilost, čvrstota, čvrstina, silnost: O., Q., Sen. ph. idr., robur corporum Cu., imperatoris L. čvrstost, robur iuventae L., satis aetatis atque roboris habere Ci., cum paululum iam roboris accessisset aetati Ci., ferri V. trdnost, saxi Lucr.

4. meton. najmočnejši del česa, moč, jakost, jačina, jedro, deblo: Plin. iun., Fl. idr., versaris in optimorum civium vel flore vel robore Ci., robur virium Ci., illa robora populi Romani Ci., firmissimum robur copiarum Ci., peditum, centurionum robur L.; occ.
a) jedro vojske, cvet vojakov, elitne enote, elitni del vojske: et robur et suboles militum periit Ci., quod fuit roboris duobus proeliis periit C.
b) oporišče, središče: hoc fuit initium salutis, hoc robur libertatis N., coloniam … robur ac sedem bello legisset T., robur accusationis Ci.
c) (v star. obl. rōbus) poseb. težka vrsta pšenice, čvrsta pšenica: Col.

Opomba: Star. soobl. poleg rōbus -oris, n (Ca., Col.) je tudi rōbor -oris, m (Lucr.); najdemo ju pri slovničarjih (npr. Prisc., Char.) in v dobrih rokopisih.

rogātor -ōris, m (rogāre) spraševalec, vpraš(ev)alec

1. kot držpr. t.t.
a) predlagatelj, svetovalec kakega zakona: legum Luc. ap. Non.; metaf. predlagatelj nasploh: haec epistola non suasoris est, sed rogatoris Ci.
b) pobirač, pobiralec (zbiralec) glasov. Od tedaj, ko so pri komicijah za glasovanje uvedli deščice, so pobirači ob komicijskih ograjah (saepta) pozivali narod h glasovanju in nadzirali oddajo glasovnih deščic: rogator primus Ci. pobiralec glasov prerogativne centurije = comitiorum rogator Ci., vos rogatores, vos diribitores, vos custodes fuisse tabularum Ci.

2. prosilec, berač, prosjak: Mart., Hier.

Rōma -ae, f (najbrž etr. beseda, izpeljana iz Rūmōn, starega imena Tibere, torej „rečno mesto“; ovržena je domneva, da je beseda sor. s skr. sravati teče, srṓtas veletok, stvnem = nem. Strom, gr. ῥέω (iz *σρέƑω) teči, ῥεῦμα, ῥόος tok, reka, sl. ostrov otok, sl. struja; prim. še lat. rūmen vime, Rūmīna) Rím, glavno mesto Lacija, pozneje celotne rimske države. Ustanovil ga je Romul l. 754 (ali 753) na vzhodni strani (ob levem bregu) Tibere, 16 rimskih milj od morja; Rimljani so ga večinoma imenovali Urbs: Varr., Ci., H. idr.; pooseb. božanstvo Róma: L., T. — Od tod

A. adj.

I. Rōmānus 3 =

1. rímski = iz Rima izhajajoč, v Rimu rojen, v Rimu doma itd.: civis Romanus, Romana Ci., populus Romanus Ci. idr., urbs Romana = Roma, pogosto pri: L., V., S., T., Iust. idr., Romano more loqui, commendare Ci. rimsko = odkrito, brez ovinkov, Romanum est (rimska navada je, rimsko je, čisto po rimsko je, čisto rimljansko je, značilno za Rimljane je) et facere et pati fortia L.; subst.
a) Rōmānus -ī, m Rimlján, pl. Romani Rimljáni: Ci. idr.; kolekt. = Rimljáni: L.; occ. Rimlján = rímski poveljnik: L., Romanus sedendo vincit Varr. (o Kvintu Fabiju Maksimu).
b) Rōmāna -ae, f Rimljánka: L., Vell., Aug.
c) Rōmāna -ōrum, n α) Rímsko = rímsko ozemlje: Danubius Sarmatica ac Romana disterminet Sen. ph. β) rímska zgodovina: Romana cognoscere Sen. ph.

2. v razširjenem pomenu = latínski: Val. Max. idr., sermo, verba Q., lingua O., Vell., Plin. iun. idr. Adv. Rōmānē rímsko, po rímsko, rimljánsko, po rímski navadi (šegi, običaju): Gell. —

II. Rōmānēnsis -e: Varr., P. F. ali Rōmāniēnsis -e: Ca. rímski —

III. Rōmānicus 3 rímski, v Rímu narejen (izdelan, napravljen): aratra, iuga Ca. —

IV. Rōmānulus 3 (demin. iz Rōmānus) rímski: porta Varr. rimska vrata (vrata v Rimu pred zahodnim vrhom Palatina). —

V. Rōmānia -ae, f rímski imperij, rímska nadoblast nad svetom: Ven. —

B. subst. Rōmānitās -ātis, f rímska navada, rímstvo, rimljánstvo: Tert.

romphaea (rhomphaea) -ae, f (izpos. ῥομφαία) romfája (romféja), velik, dolg dvorezni meč, (meč) dvoročnik z enako dolgim lesenim držalom in rezilnim železom, sekalno in metalno orožje na pol barbarskih narodov, zlasti Tračanov; nosili so ga na desni rami: Cl., Isid., Eccl. — Od tod adj. romphaeālis -e romfájski (romféjski): incendium Prud. (ki zaradi metra piše in meri romphĕalis) plameneči meč.

Opomba: Stlat. (po ljudski etim. tvorjena) soobl. rumpia -ae, f: Enn. ap. Gell., L., Asc.

rōrārius -iī, m, nav. pl. rōrāriī -ōrum, m (sc. milites) (iz *rōrāre dirjati, sor. z gr. ἐρωέω tečem, derem, hitim, ἐρωή zagon, naval, nem. rasen hiteti, divjati; rōrāriī torej = divjajoči, hiteči, naskakujoči; izpeljava besede iz lat. rōs rosa velja za ljudsko etim.) rorárij(c)i = streljávkarji, spopádniki, práskarji, praskáči, naskočniki, naskočna četa, vrsta mladih, neizkušenih, lahkooboroženih vojakov, ki so bili v bojni razporeditvi nav. razpostavljeni za triarij(c)i in so vedno prvi napadli sovražnika (s pračami) in se potem takoj zopet umaknili za triarij(c)e: Varr., L., Fest., Non.; sg.: Luc. ap. Non.

rosārius 3 (rosa) rožen, iz rož narejen (izdelan, pripravljen): cena Suet., absorptio Ap. rožna pijača, venenum Ap. zaužitje oleandra, ki so ga imeli za strupeno rastlino, auxilium Ap. iz uživanja rož; subst. rosārium -iī, n živíca (živa meja) iz rož, rožni vrt, rožnjak: Col., O., V., Pr.

Rōscius 3 Róscij(ev), ime rim. rodu, od katerega so najbolj znani

1. Q. Roscius Gallus Kvint Roscij Gal, suženj iz Selonija pri Lanuviju, si je kupil svobodo in se potem preimenoval. Bil je najslavnejši gledališki igralec svojega časa v Rimu, Ciceronov prijatelj in učitelj deklamacij; umrl je okrog l. 62: Ci.; apel. Róscij = prvak v svoji stroki, največji strokovnjak na področju svoje stroke: Ci., Plin. — Od tod adj. Rōsciānus 3 Róscijev: imitatio Ci.

2. S. Roscius Amerīnus Sekst Roscij iz Amerije je v času Sulovih proskripcij izgubil po krivem obtoženega očeta; pred obtožbami, češ da je ubil svojega očeta, ga je l. 80 uspešno branil Cicero (govor je še ohranjen): Ci., Gell.

3. L. Roscius Otho Lucij Roscij Oto(n), Ciceronov prijatelj, je kot ljudski tribun l. 67 predlagal po njem imenovani zakon lex Roscia, ki je vitezom odkazoval prvih 14 klopi v gledališču: Ci., Iuv. — Od tod adj. Rōscius 3 Róscijev: lex Roscia Ci.

4. L. Roscius Fabatus Lucij Roscij Fabat, Cezarjev legat v Galiji: Ci. ep.