Franja

agōnia -ōrum, n (agere)

1. darilna živina: pecus antiquus dicebat „agonia“ sermo O.

2. Agōnia -ōrum, n (= Agōnālia): Varr., O. ali Agōnium -iī, n: P. F. agonije ali agonij, Agonijev praznik, po odredbi Nume Pompilija obhajan dne 9. I., 20. V. in 10. XII. na čast Janu Agoniju (Agōnius = nadzornik človeških del in opravil).

agorānomus -ī, m (gr. ἀγορανόμος) tržni (sejemski) predstojnik (nadzornik, sodnik), ki mu je pripadal tudi redarstveni nadzor nad krčmami in javnimi prostitutkami kakor v Rimu edilom (od tod pri Iust. aediles = agoranomi): Pl.

Agraeī -ōrum, m Agrejci, pleme

1. na Grškem: L.

2. v pusti Arabiji (Arabia deserta): Plin.

agricola -ae, m (ager in colere) poljedelec, kmet(ovalec): assiduus Ci., homo imperitus morum, agricola et rusticus Ci. (prim. agrestis 3); deus agricola ali caelites agricolae Tib. zaščitnik(i) polj (poljedelstva). Kot nom. propr. Cn. Iulius Agricola Gnej Julij Agrikola, ces. namestnik v Britaniji od l. 77 do 85 po Kr., Tacitov tast: T.

Opomba: Gen. pl. agricolûm: Lucr.

Agrigentum -ī, n (ὁ Ἀκράγας; lat. obl. je pretvorba iz gr. acc. Ἀκράγαντα) Agrigent, cvetoče mesto na južni obali Sicilije: Ci., L.; redko v gr. obl. Acragās (Agragās), tudi Acragāns -antis, acc. -anta, m Akragant (Agragant): O., V. (pri katerem nekateri pišejo Agragans, obliko, nastalo pod vplivom odvisnih sklonov in izpričano po medičejskem rokopisu), Mel., Plin. Od tod adj.

1. Agrigentīnus 3 agrigentski: Plin., Amm.; pl. subst. Agrigentīnī -ōrum, m Agrigentčani, preb. Agrigenta: Ci.

2. Acragantīnus (Agragantīnus) 3 (Ἀκραγαντῖνος) akragantski (agragantski), iz Akraganta: Empedocles Lucr., portae Agragantinae (drugi berejo Agragentinae, Agragianae ali Acragianae) Ci. vrata, ki vodijo v Agragant; pl. subst. Acragantīnī -ōrum, m Akragantčani: Plin.

Agrippa -ae, m Agripa, rim. moško ime. Posebno znani so:

1. Menenius Agrippa Lanātus Menenij Agripa Lanat, l. 260 je ljudstvo, ki se je izselilo na Sveto goro, pomiril z znano basnijo o želodcu in telesnih udih: L., Q.

2. M. Vipsanius Agr. Mark Vipsanij Agr., roj. l. 63, umrl l. 12, poveljnik pri Akciju, poročen s Pomponijo, Atikovo hčerjo, potem z Marcelo, Avgustovo nečakinjo, naposled z Julijo, Avgustovo hčerjo: N., H., Vell., Plin., Suet.; iz njegovega zadnjega zakona je bil

3. Agr. Postumus Agr. Postum, sprva od Avgusta posinovljen, potem odpravljen na Planazijo, naposled usmrčen od Tiberija, ki je nastopil oblast: Vell., T., Suet.

4. Hērōdēs Agr. I. Herod Agr. I., sin Heroda Vel., in

5. Hērōdēs Agr. II., sin Heroda Agr. I., oba tetrarha v Judeji in Samariji: T. Od tod adj. Agrippiānus 3 Agripov = od kakega Agripe narejen (zgrajen): Agrippiana saepta Lamp. (od M. Vipsanija Agripe zgrajena).

Agrippīna -ae, f (Agrippa) Agripina, rim. žensko ime. Poseb. znane so:

1. Tiberijeva žena, hči Marka Vipsanija Agripe in njegove prve žene Pomponije: Suet.

2. blaga hči istega M. Vipsanija Agr. in njegove tretje žene Julije, Germanikova žena in mati cesarja Kaligule: T., Suet.

3. njena izprijena hči, poročena prvič z Gnejem Domicijem Ahenobarbom, ki mu je rodila Lucija Domicija (poznejšega cesarja Nerona), drugič poročena s cesarjem Klavdijem, svojim stricem; l. 60 po Kr. usmrčena na povelje sina Nerona: T., Suet. Njen rojstni kraj v ubijski pokrajini (oppidum Ubiorum) je postal l. 50 po Kr. rim. naselbina Colōnia Agrippinēnsis: T. ali samo Agrippina: Aur., Amm. Agripinska Kolonija, Agripina (Kolonija, nem. Köln ob Renu). Preb. tega mesta Agrippīnēnsēs -ium, m Agripinci: T.

Agrius -iī, m Agrij, moško ime

I. gr.: Partaonov in Evritin sin v Kalidonu, brat kralja Éneja (Oeneus): O., Hyg.

— II. rim.:

1. L. Agrius Lucij Agrij, rim. vitez: Ci.

2. C. Agr. Gaj Agrij, rim. vitez, filozof in Varonov prijatelj: Varr.

Agylla -ae, f (Ἄγυλλα) Agila, staro gr. ime etrurskega, pozneje Caere imenovanega mesta: Plin. Od tod

1. adj. Agyllīnus 3 agilski: urbs Ag. V., pesn. = Agylla; subst. Agyllīnī -ōrum, m Agilani, preb. Agile: V.

2. subst. Agyllōs -eos, acc. -ea, m (Ἀγυλλεύς)
a) Agilec, Agilski, priimek boga Apolona, ki je imel svetišče v Agili: H.
b) Agilej, ime nekega borca: Stat.

Aharna -ae, f Aharna, mesto v Etruriji (zdaj Bargiano): L.

Aiāx -ācis, m (Αἴας) Ajak, junaško ime pri Hom.:

1. mali Ajak, sin lokridskega kralja Oileja, zato imenovan Aiax Oīle͡us ali Oīleī in Oīleōs (sc. filius) ali Locrus ali Narycius (po rojstnem mestu Nariku, Naryx): Ci., V., O., Hyg.

2. veliki Ajak, sin Eginjana in salaminskega kralja Telamona, Tevkrov brat, za Ahilom najmočnejši in najsilnejši junak v gr. vojski pred Trojo: Pl., Ci., Telamonius O.; meton. Aiax (sc. Telamonius),
a) naslov Enijeve tragedije: Ci., Varr. in nedokončane tragedije cesarja Avgusta: Suet.
b) Cyzicenorum Aiax Ci. Timomahova slika pri Cizičanih.

āiō, st.lat. aiiō (iz *agio)

1. „da“ reči (govoriti), meniti, da, potrditi, pritrditi (pritrjevati) (naspr. negāre): Diogenes ait, Antipater negat Ci., nunc aiunt, quod tum negabant Ci., non curo, quid aiat ille aut neget Ci.

2. reči, praviti, veleti, trditi, zatrditi (zatrjevati): modo ait hoc, modo illud Ci., haec Carneades aiebat Ci.; kot reklo pogovornega jezika quid ais? kaj praviš? kaj praviš! kaj meniš? ali je mogoče? tako? čuj!: Kom., quid ais, Eruci? Ci. Večinoma z odvisnim govorom (ACI): aio te, Aeacida, Romanos vincere posse Enn. ap. Ci., fundum ex iure Quiritium meum esse aio Ci., crimen ais te metuisse Ci., quod multi per ambitionem fieri aiebant S.; pri neodvisnem govoru, posebno kot vrinek: non sum moechus, ais H., Ennio delector, ait quispiam, quod non discedit a communi more verborum Ci., inter haec senex: Huncine, aiebat,... videre potestis? L., tum, ait, lacrimare debueras Cu., ut ait Statius noster in Synephebis Ci. (tudi brez subj.: ut ait in Synephebis Ci. kakor se pravi), vicarius est, qui servo paret, ut mos vester ait H. kakor vi radi pravite; zlasti pri pregovorih: id quod aiunt, auribus teneo lupum Ter., o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum! Ci., agamus pingui, ut aiunt, Minervā Ci. Redko z dat.: hic erit locus, fratri ait, quem teneas L., filius huic Veneris „figat te meus arcus“ ait O.

Opomba: Āiō je v. def.; klas. so le oblike: āiō, ais, ait, āiunt, cj. pr.: āias, āiat, āiant, popolni ind. impf. act. āiēbam, āiēbas itd. (skrč. aības, aībat Acc. fr., Pl., Ter.); adj. pt. pr. āiēns -entis trdeč, trdilen (naspr. negans): Ap., M., credere negantibus et aientibus Ci., negantia contraria aientibus Ci. Drugih oblik, kakor inf. pr. aiere Aug., ind. pf. aistī Aug., aiērunt Tert., imp. ai Naev. fr., se je izogibati. Vprašalna oblika *aisne? praviš? meniš (misliš)? ali res? je mogoče? se krči v ain? sprva pred samoglasniki: ain heri nos advenisse? aio Pl., ain? audivisti? Pl., potem tudi pred soglasniki: ain tu? poterisne dicere? Ci.; okrepljeno ain vero? Ter., ain tandem? Ci.

āla -ae, f

1. rama, pleče: umbonibus incussāque alā sternuntur hostes L. suvajoč s pleči, alae grandes Iuv.; pazduha: sub ala fasciculum portare librorum H., gravis hirsutis cubet hircus in alis H. zoprni potni duh pod pazduho, alarum neglegens sudor Petr., graveolentia alarum Plin., alas vellere Sen. ph., Iuv. ali devellere Pl. (starodavniki so si pulili dlake pod pazduho); tu viperam sub ala nutricas (preg.) Petr.; pazduha pri živalih: Plin.; met. lakti, roke: It.

2. sinekdoha krilo, perut; živalska: alis plaudens columba V., alas quatere V., alas eripere regibus apum V., movere alas O.; krilatih božanstev, kakor Amorja, Merkurja, Iride, Harpij idr.: Pr., Tib., Sen. ph., hic paribus nitens Cyllenius alis constitit V., me Mors (boginja smrti) atris circumvolat alis H., madidis Notus evolat alis (kot bog vetra) O.; pesn. (za označbo hitrosti): velorum pandimus alas V. krilata = hitra jadra, classis centenis remiget alis (= remis) Pr. (prim. alarum remi O., remigium alarum V.), emicat et ventis et fulminis ocior alis V., sibi fecerat alas concitus equus Sil.

3. pren.
a) voj. krilo, (ob)krilna četa, sprva konjeniški oddelek, konjeniška četa (redno 300 mož pri vsaki legiji), ki je ščitila pehoto na obeh krilih: Veg., Gell., Serv.; pozneje oddelek zaveznikov, poseb. zavezniško konjeništvo, ki je imelo nalogo ščititi krila rim. legij, ki pa se je pogosto tudi postavilo v prvo vrsto, konjeniška četa, eskadron (običajno 500 mož), in ko so zavezniki dobili rim. državljanstvo, sploh v rim. vojski služeče pomožne čete (konjeništvo in pehota), nav. imenovane alarii equites, alariae cohortes ali samo alarii (gl. ālārius): Ca. ap. Gell., Vell., Campanorum alam, quingentos fere equites, excedere acie iubet L., cum te Pompeius alae alteri praefecisset Ci.; za časa cesarjev tisti konjeniški oddelki, ki niso izrecno pripadali kaki legiji, nav. so bili sestavljeni iz tujcev (po 500, tudi do 1000 mož, od tod ala militaria): T., Suet. Včasih konjeniški oddelek ali konjeniška četa (500 ali 1000 mož) pri tujih narodih: Cu., alae sacrae Macedonum L., (Eumenes) praefuit etiam alterae equitum alae, quae Hetaerice appellabantur N., Tarchon instigat vocibus alas V.; pesn. alae = lovci na konjih, lovci, ki jezdijo: Sil. (II, 419), dum trepidant alae V.
b) arhit. alae stransko slopovje ob atriju in svetiščih: Vitr.

Alabanda -ae, f: Plin. in Alabanda -ōrum, n: L., Iuv. (ἡ Ἀλάβανδα in τα Ἀλάβανδα) Alabanda (gen. -e) ali Alabande (gen. Alaband), trgovsko mesto v Kariji, vzhodno od Mileta; njegov po božje čaščeni heros eponymos Alabandus -ī, m Alaband, sin Evipa in Kaliroje: Ci. Od tod subst. Alabande͡us -eos, m (Ἀλαβανδεύς) Alabanjan = rojen v Alabandah: Ci., Vitr.; nom. pl. Alabandīs (Ἀλαβανδεῖς), acc. -eas, Alabanjani, preb. Alaband: Ci., Vitr.; adj. Alabandēnsis -e alabandski, iz Alaband: Ci.; subst. pl. Alabandēnsēs -ium, m Alabanjani, preb. Alaband: Ci., L.

Alabastrōn oppidum (Ἀλαβαστρῶν πόλις) Alabastrsko mesto v egipč. Tebajidi: Plin., imenovano tudi Alabastrum -ī, n Alabaster: Plin.

ālāris -e in (pogosteje) ālārius 3 (āla) krilen, obkrilen, na krilu (le v vojski): alares cohortes L., alariae cohortes C., alarii equites L., T.; subst. ālārēs -ium, m ali ālāriī -ōrum, m (sc. milites) obkrilne čete, krilaši (prim. āla 3. a): ad speciem alariis uteretur C., alares Pannonii robur equitatus T., alares (naspr. cohortales) Cod. Th.

ālātor -ōris, m (āla), v pl. ālātōrēs v lovskem jeziku = gonjači, ki so stali na desni in levi za lovskimi mrežami ter kriče branili divjadi predreti: Serv., Isid.

Alāzōn -onis, acc. -ona, m (ἀλαζών bahav)

1. Bahač, Širokoustnež, Hlastač, naslov gr. komedije, ki jo je Plavt posnel v svoji komediji Miles gloriosus: Pl.

2. Alazon, reka v Albaniji: Plin., Val. Fl.

Alba -ae

I. masc. Alba, rim. nom. propr.:

1. kralj v Albi Longi: O.

2. zaupnik Gaja Vera (C. Verres): Ci.

— II. fem. (albus) Alba Alba, ime več italskih mest, poseb.

1. Alba Longa (pri Ci. enkrat Longa Alba) Alba Longa, Dolga Alba, najstarejše lat. mesto, po mitu ga je ustanovil Askanij na ozkem, dolgem (od tod Longa) slemenu hriba ob Albanskem jezeru, materinsko mesto Rima, razrušil ga je Tul Hostilij: Ci., L., V. idr. Od tod adj. Albānus 3 albanski, iz Albe: ager Ci., exercitus, pubes L., pax L. z Albanci, mons Albanus Varr., Ci., L., Plin. Albanska gora (zdaj Monte Cavo), zahodni, najvišji vrh Latinskega (zdaj Albanskega) gorovja, jugovzhodno od Rima s svetiščem Lacijskega Jupitra (Iuppiter Latiaris): tam so bili Albani tumuli atque luci Ci. in nemus Albanum L., tam je rodila trta izvrstno sladko vino, vinum Albanum H., Plin., tam se je lomil lapis Albanus Plin. albanskogorski groh (od tod columnae Albanae Ci. ap. Q., Suet., lapicidinae Albanae Vitr. albanskogorski kamnolomi), tam se je opravljala tudi comissatio Albana Mart. (gl. comissātiō); na njegovem zahodnem vznožju slikoviti, globoki ognjeniški lacus Albānus Ci., Val. Max. Albansko jezero (zdaj Lago di Albano), katerega vodo (aqua Albana Ci.) so Rimljani, ko so oblegali Veje, speljali po rovu, skopanem skozi lavnato obalo, ter tako znižali jezersko gladino: Ci., L. Subst. Albānī -ōrum, m Albanci, preb. Albe Longe: Varr., L., Plin. Albānum -ī, n (sc. praedium) Albansko (posestvo), sprva velike vile Gneja Pompeja in drugih bogatih Rimljanov, zlasti cesarjev Nerona in Domicijana ob Albanski gori proti Apijski cesti: Ci., Suet. (Domicijanov Albanum se je imenoval tudi Albana arx T., Iuv. in Albanus secessus Suet.), pozneje municipij (Municipium Albanum, zdaj mesto Albano).

2. Alba Alba, stoječa na visoki skali ob Fucinskem jezeru v Samniji, sprva marzovsko mesto, potem rim. naselbina, močna trdnjava in rim. državna ječa (še zdaj Alba): Ci., C., L., Vell., pri Plin. Albensium Alba, pri Char. Alba Fūcentis Fucinska Alba. — Od tod adj. Albēnsis -e albanski: ager L., rus, nuces Plin.; subst. Albēnsēs -ium, m Albanci, preb. samnijske Albe: Varr., Corn., Plin.

— III. masc.

1. Alba (mōns) (gorovje) Alba: Vop.

2. Alba Alba,
a) reka v Tarakonski Hispaniji (zdaj Ter): Plin.
b) = reka Laba (Albis): Vop.

Albānī -ōrum, m

1. Albanci, preb. pokrajine Albanije (gl. v nadalj. Albānia): Plin., Iust., effugere ad Armenios, dein Albanos T. — Od tod: subst. Albānia -ae, f Albanija, pokrajina vzhodno od Hvalinskega morja ob izlivu reke Kura: Plin., Gell.; adj. Albānus 3 albanski: mare Albanum Plin. Albansko morje, del Hvalinskega morja ob albanski obali, orae Alb. Val. Fl., porta Alb. Val. Fl. albanska vrata = albanski prelazi blizu današnjega mesta Derbenta, sicer imenovani pylae Caspiae.

2. (gl. Alba II. 1.).