Franja

rhēctae -ārum, m (gr. ῥῆκται) rékti, vrsta potresa, ob katerem zemlja razpoka: quorum (sc. motuum) impulsu dissilit tellus, r[h]ectae sunt nominati Ap.

Rhīnocolūra -ae, f (Ῥινοκόλουρα) Rinokolúra, znamenito mesto na obali Sredozemskega morja ob egiptovsko-sirski meji: L., Sen. ph. Pisano tudi Rhīnocorūra -ae, f (Ῥινοκόρουρα) Rinokorúra: Hier.

Rhodanus -ī, m (Ῥοδανός) Ródan, glavna reka jugovzhodne Galije (zdaj Rhone): C., L., O., H., Mel., Mart., Plin. idr.; meton. Poródanci, Gálci: Lucan. Od tod

1. Rhodanītis -idis, f k Ródanu sodeč, ródanski: urbes Sid. ob Rodanu ležeča.

2. Rhodanūsia -ae, f Rodanúzija, poznejše ime mesta Lugdunum v Galiji (zdaj Lyon): Sid.

Rhodos in Rhodus -ī, f (Ῥόδος)

1. Ródos, znameniti otok ob jugozahodni obali Male Azije z istoimenskim glavnim mestom (zdaj Rodos): Ci., C., L., Plin., H., O. idr. — Od tod adj.
a) Rhodius 3 (Ῥόδιος) z Ródosa izhajajoč (izvirajoč, prihajajoč), ródoški, ródijski: T., Varr., O., Gell., Col., Suet., uva V., Rhodii oratores Ci. (ki ubirajo srednjo pot med atiško jedrnatostjo in azijsko razvlečenostjo); subst. Rhodius -iī, m Rodošán (Ródošan), Ródijec: Sen. ph.; pl.: Ci. idr.
b) Rhodiacus 3 (Ῥοδιακός) z Ródosa izhajajoč (izvirajoč, prihajajoč), ródoški, ródijski: Vitr., Plin.
c) Rhodiēnsis -e z Ródosa izhajajoč (izvirajoč, prihajajoč), ródoški, ródijski: hospes Suet., civitas Gell.; pl. subst. Rhodiēnsēs -ium, m Rodošáni (Ródošani), Ródijci, preb. otoka Rodos: Ca.

2. Róda, nimfa otoka Rodos, ljubica sončnega boga: O.

Rhōsacēs -is, m Rózak, Perzijec, ki se je ob Graniku boril z Aleksandrom Velikim: Cu.

rhyparographus -ī, m (gr. ῥυπαρογράφος) riparográf = slikar (na)gnusnosti, slikar skrunobnik, ki slika le gnusne, skrune, nizkotne predmete: tonstrinas sutrinasque pinxit et asellos et obsonia ac similia, ob haec cognominatus rhyparographos, in iis consummatae voluptatis, quippe eae pluris veniere quam maximae multorum Plin.

rīpārēnsis (rīpāriēnsis: Cod. Th. ) -e (rīpa) (o)brežen: milites, legiones Aur., Cod. I., Cod. Th. nastanjeni (nastanjene) ob bregu (Donave).

rogātor -ōris, m (rogāre) spraševalec, vpraš(ev)alec

1. kot držpr. t.t.
a) predlagatelj, svetovalec kakega zakona: legum Luc. ap. Non.; metaf. predlagatelj nasploh: haec epistola non suasoris est, sed rogatoris Ci.
b) pobirač, pobiralec (zbiralec) glasov. Od tedaj, ko so pri komicijah za glasovanje uvedli deščice, so pobirači ob komicijskih ograjah (saepta) pozivali narod h glasovanju in nadzirali oddajo glasovnih deščic: rogator primus Ci. pobiralec glasov prerogativne centurije = comitiorum rogator Ci., vos rogatores, vos diribitores, vos custodes fuisse tabularum Ci.

2. prosilec, berač, prosjak: Mart., Hier.

Rōma -ae, f (najbrž etr. beseda, izpeljana iz Rūmōn, starega imena Tibere, torej „rečno mesto“; ovržena je domneva, da je beseda sor. s skr. sravati teče, srṓtas veletok, stvnem = nem. Strom, gr. ῥέω (iz *σρέƑω) teči, ῥεῦμα, ῥόος tok, reka, sl. ostrov otok, sl. struja; prim. še lat. rūmen vime, Rūmīna) Rím, glavno mesto Lacija, pozneje celotne rimske države. Ustanovil ga je Romul l. 754 (ali 753) na vzhodni strani (ob levem bregu) Tibere, 16 rimskih milj od morja; Rimljani so ga večinoma imenovali Urbs: Varr., Ci., H. idr.; pooseb. božanstvo Róma: L., T. — Od tod

A. adj.

I. Rōmānus 3 =

1. rímski = iz Rima izhajajoč, v Rimu rojen, v Rimu doma itd.: civis Romanus, Romana Ci., populus Romanus Ci. idr., urbs Romana = Roma, pogosto pri: L., V., S., T., Iust. idr., Romano more loqui, commendare Ci. rimsko = odkrito, brez ovinkov, Romanum est (rimska navada je, rimsko je, čisto po rimsko je, čisto rimljansko je, značilno za Rimljane je) et facere et pati fortia L.; subst.
a) Rōmānus -ī, m Rimlján, pl. Romani Rimljáni: Ci. idr.; kolekt. = Rimljáni: L.; occ. Rimlján = rímski poveljnik: L., Romanus sedendo vincit Varr. (o Kvintu Fabiju Maksimu).
b) Rōmāna -ae, f Rimljánka: L., Vell., Aug.
c) Rōmāna -ōrum, n α) Rímsko = rímsko ozemlje: Danubius Sarmatica ac Romana disterminet Sen. ph. β) rímska zgodovina: Romana cognoscere Sen. ph.

2. v razširjenem pomenu = latínski: Val. Max. idr., sermo, verba Q., lingua O., Vell., Plin. iun. idr. Adv. Rōmānē rímsko, po rímsko, rimljánsko, po rímski navadi (šegi, običaju): Gell. —

II. Rōmānēnsis -e: Varr., P. F. ali Rōmāniēnsis -e: Ca. rímski —

III. Rōmānicus 3 rímski, v Rímu narejen (izdelan, napravljen): aratra, iuga Ca. —

IV. Rōmānulus 3 (demin. iz Rōmānus) rímski: porta Varr. rimska vrata (vrata v Rimu pred zahodnim vrhom Palatina). —

V. Rōmānia -ae, f rímski imperij, rímska nadoblast nad svetom: Ven. —

B. subst. Rōmānitās -ātis, f rímska navada, rímstvo, rimljánstvo: Tert.

ructuōsus 3 (ructus) poln riganja (bruhanja, bljuvanja): ructuosos spiritus geminare Caelius ap. Q. ob vsakem vdihu enkrat rigniti, rigati kar naprej.

Rufrae -ārum, f Rúfre, mesto v Kampaniji ob meji s Samnijem (zdaj S. Felice a Ruvo); nekateri strokovnjaki ga enačijo z mestom Rufrij (Rufrium): V., Sil.

Rugiī -ōrum, m Rúgij(c)i, germansko pleme, ki je sprva živelo v delti Visle, nato pa je poselilo ozemlje ob Baltiku med Odro in Vislo, in sicer področje zahodne Prusije in Pomorjanskega: T. — Soobl. Rugī: Amm.

rūmor -ōris, m (sor. z rāvis, raucus, rāvus = raucus)

1. vsak votel ali zamolkel šum, hrum, hrup, hrušč, npr. šumljanje vode: tacito rumore Mosellae Aus.; poseb. šepet, brundanje, brenčanje, hrup, trušč, šunder, kramljanje vsevprek, vpitje, kričanje, klicanje križemkražem (na vse strani) kake množice ljudi: Cl. idr., trepido rumore vicinae clamitantis territus Ap.; zlasti pogosto v star. zvezi rumore secundo „s spremljajočim klicem“ = z glasno (hrupno) pohvalo, z glasnim odobravanjem (pritrjevanjem), z ovacijami, z dobroklici: H., T., Macr., Non. idr., rumore secundo solvere Poeta vetus ap. Ci., iter inceptum celerant rumore secundo V. z veselimi klici, ob veselih klicih.

2. tiho (tajno, prikrito) govorjenje, govorica, glas, negotovo poročilo, neizpričana (nedokazana, nepotrjena, nepreverjena) vest (novica): H., Suet., Stat., si quis quid rumore aut famā acceperit C., rumores falsi, incerti C., rumores a privatis temere in gratiam magistratuum conflicti L., volgi rumores S., rumor multa perfert Ci., rumorem serere Cu., V., rumorem dissipare, differre Ter., N.; z gen. causae: uno rumore periculi Ci., rumor occisi regis Cu., cenae Suet.; z de in abl.: rumores afferebantur de defectione C., rumor sine satis certo auctore allatus de morte L. nepotrjena vest, graves de te rumores Ci.; z ACI za besednimi zvezami rumor venit Ter., rumor est Ter., Ci., rumor narrat Mart., rumor incedit T., rumor increbrescit ali vulgatur L., crebri rumores afferebantur C. itd.

3. javno mnenje, glas ljudstva, glas, dobro ali slabo ime, dober ali slab sloves, velik ali majhen ugled: adversus famam rumoresque hominum firmus L., rumore adverso esse L. biti na slabem glasu = rumore malo flagrare H., claro apud volgum rumore esse T. biti na dobrem glasu; od tod occ.
a) prizna(va)nje, pohvala, dobro mnenje: rumorem quendam et plausum popularem esse quesitum Ci., plebis rumorem affectavit T.
b) opravljanje, obrekovanje, klevetanje, obiranje: quos rumor asperserat Cu.; pl.: S.

Ruscōnia -ae, f Ruskónija, mesto ob severni obali Cezarske Mavretanije: Plin.

Sābātē -ēs, f Sabáta, mesto v Etruriji ob istoimenem jezeru blizu Vejev (lacus Sabate, zdaj Lago di Bracciano): FEST., P. F. Od tod adj.

1. Sābātīnus 3 sabátski, sabatínski: ager COL., tribus L., lacus FRONT., COL.

2. Sābātius 3 sabátski: stagna SIL. (pesn.) = Sabatsko jezero ali jezero Sabata.

Sabīnī -ōrum, m Sabín(c)i, staroitalsko pleme v srednji Italiji ob Naru in Aternu, severovzhodno od Rima; njihova mesta so bila Amiternum, Corfinium, Cures, Reate: CA. AP. SERV., VARR., CI., L., O., H.; meton. Sabínsko, Sabínska dežela: ex Sabinis VARR., L., V., in Sabinos VARR., ardui Sabini H.; occ. posestvo na Sabínskem, Horacijeva podeželska pristava na Sabinskem ob Digenciji, severovzhodno od Tiburja: satis beatus unicis Sabinis H.; sg.

1. Sabīnus -ī, m Sabínec: L.; tudi Sabín, eponimni heroj sabinskega ljudstva.

2. Sabīna -ae, f Sabínka: IUV., STAT.; v pl.: O., PR., MART. Od tod
a) adj. Sabīnus 3 sabínski: COL., STAT. idr., lingua VARR., ager VARR., CI., H., proelium CI., castra, exercitus, mater, mulier L., gens, patres O., baca IUV. oliva, faex MART. sabinsko olje (ki je močno dišalo), herba Sabina CA., V. (Culex), O., PR., COL., PLIN., AP. H. (Iuniperus Sabina LINN.) sabinski brin (sabinska brin(j)a), ki so jo uporabljali za kadilo, ille rex (= Numa) LACT.
b) subst. Sabīnum -ī, n (sc. vinum) sabínec, sabínsko vino: vile potabis ... Sabinum H. – Adv. Sabīnē po sabinsko = v sabinskem jeziku: VARR.

Sabīnus -ī, m Sabín (= Sabínec), in Sabīna -ae, f Sabína (= Sabínka), rimski priimek, zlasti Popejevega rodu. Poseb.

1. sicer neznan Horacijev prijatelj: H.

2. Aulus Sabinus Avel Sabin, pesnik, Ovidijev prijatelj: O.

3. Iulius Sabinus Julij Sabin
a) retor, sodobnik Seneke starejšega: SEN. RH.
b) Lingonec, ki je ob Civilisovi vstaji galska plemena dvignil k uporu zoper Rimljane in si nadel naslov Caesar. Po porazu se je zatekel v podzemne prostore nekega podeželskega dvorca, kjer je s svojo zvesto soprogo Eponino živel devet let; naposled so ga ulovili in ga po Vespazijanovem ukazu usmrtili v Rimu: T.

4. Masurius Sabinus Mazurij Sabin iz Verone, učenec Kapitona (Ateius Capito), pravnik, avtor del s področja prava in starinoslovja; živel je v času cesarjev Tiberija in Nerona: COD. I. Njegovi učenci in nasledniki se imenujejo Sabīniānī -ōrum, m sabín(ov)ci: ECCL.

5. Vespazijanov brat: SUET.

6. Poppaea Sabina Popeja Sabina
a) Neronova soproga: T., SUET.
b) njena mati: T.

Sābrata (Sābratha) -ae, f Sábrata

1. kot f mesto v Afriki ob Mali Sirti (eno od treh mest (Tripolis), zdaj Tripoli): PLIN., SIL. Od tod adj. Sābratēnsis -e sábratski, sabraténski, doma (izvirajoč) iz Sábrate: SUET., CYPR. – Soobl. Sābratēria -ae, f Sabratérija; od tod adj. Sābraternus 3 sabratérijski: PRISC.

2. kot m ime nekega kartažanskega vojaka: SIL.

sacer -era -erum (prim. osk. σακορο = lat. sacrum ali sacra, sakrib (abl.), sakrím = lat. hostiam, sakruvit = lat. sacrat, sakrvist = lat. sacrabit, sakarater = lat. sacratur, sakraítir = lat. sacretur, sakrannus = lat. sacrandas, sakrahíter = lat. sanciatur, sacrificetur, sakasias = lat. sacrariae, sakaraklúm = lat. sacellum, templum, umbr. sakra = lat. sacras, sakre = lat. sacrum, pelignijsko sacaracirix = lat. sacratrix, sacerdos; sem spadajo tudi lat. izpeljanke iz debla *sanko-: Sancus, Sanquālis, sancīre, sanctus)

1. kakemu božanstvu ali bogovom posvečen, svet; abs.: quidquid destinatum est dis, sacrum vocatur MACR., ara PL., aedes sacra O., aedes sacrae CI. EP., aedificia ... sacra, profana CI., locus sacer et profanus CI., neque ulli loco parcerent, sive sacer sive profanus, sive privatus esset sive publicus H., sacrum Mavortis arvum O., lucus late sacer V., sacrum Ilion H. (prim. gr. Τροίης ἱερὸν πτολίεϑρον HOM.), Tarentum (namreč Neptunu) H., sacrae arces H. (o svetišču boginje Viktorije na Kapitolu), sacer paries (sc. templi) H., tura liquescere limine sacro H., sacrum tus H., ignibus sacris imponit libamina V., sacer fluvius, fons V. ali sacri amnes, fontes O. ali ad aquae bene caput sacrae H. (sc. rečnemu bogu oz. nimfam, bivajočim v studencih), sacri montes SIL. (o Alpah, pred katerimi so ljudje zaradi njihove neprehodnosti imeli sveto spoštovanje), sacra vitis (sc. Bakhu) ENN. FR., H., laurus V., H. ali vates H., TIB. (sc. Apolonu), sacer (sc. diis) interpresque deorum ... Orpheus H., sustulit os sacrum caelo V., voces sacrae H. bajalne (čarovne) besede, čarodejni izreki, zagovori, uroki, effigies sacrae divom P., villae signis et tabulis refertae partim publicis, partim etiam sacris CI., sacra laurus H., hircus V., ales (sc. zaradi avgurijev) V., sanguis (sc. hostiae) CAT., pisces PLIN. (menda morska božanstva), sacra arma L., aurum ... sacruum omne iudicatum L., pecunia sacra (naspr. privata) Q., foedus CU., ius sacrum (naspr. publicum, privatum) Q., iura sacerrima lecti O., sacrum silentium H. pobožno molčanje, pobožen molk, sveta tišina, miscebis sacra profanis H., sacra profanaque omnia polluere S., tempus sacrum H., luces sacrae H. prazniki, dies sacra SUET., sacris diebus COL., sacrae semina mentis O. božjega, sacer chorus O., vulgus sacrum CL. zbor (zborovanje) bogov, litterae sacrae ECCL. sveto pismo, biblija; pesn. o božanstvih samih: sacra Cybele, Vesta PR.; kot medic. (anatomski) t. t. ŏs sacrum CAEL. (= gr. ἱερὸν ὀστέον) sveta kost, križnica; v zvezi s kakim subst. kot krajevni nom. propr.: Sacer mons L. Sveta gora ob desnem bregu Aniene, 4,5 km severovzhodno od Rima; tja so se plebejci dvakrat izselili (l. 494 in 449), Sacra via CI., le pesn. via sacra H. Sveta cesta v Rimu, pesn. (sinekdoha) tudi sacer clivus H., MART. pravzaprav Sveti klanec (ki je le del Svete ceste); ta cesta je vodila preko Velije in južne strani Foruma na Kapitol(ij). Po njej so šli slovesni verski, pa tudi zmagoslavni sprevodi iz mesta k svetišču Kapitol(ij)skega Jupitra, Sacrum promunturium ali promunturium Sacrum PLIN. Sveti rt, Sveto predgorje v Luzitaniji, Mare sacrum CAEL. ali sacer Oceanus SEN. RH. Sveto = Veliko svetovno morje. Klas. se veže sacer z gen., pesn. in neklas. tudi z dat.: sacra urna Veneris PL., illa insula eorum deorum sacra putatur CI., anseres sacri Iunonis L., Batti veteris sacrum sepulcrum CAT., feram nomine axin … sacrorum Liberi patris PLIN., partem decumam Apollini sacram esse L., sacer cervus Nymphis, sacra Iovi quercus O., Fauno sacer oleaster V., Cereri sacer Polyphoetes V. Cererin svečenik, sacrum Soli id animal T., Diti sacra cupressus PLIN.; metaf.: pugionem velut magno operi sacrum T. posvečeno = namenjeno; occ. svet = častitljiv, veličasten, mogočen, vzvišen, visok, velik: (v besedni igri) et hi postulant, ut sacrosancti (za velesvete, nedotakljive) habeantur, quibus ipsi dii neque sacri (veliki) neque sancti (sveti) sunt? L., sacros qui laedat amantes PR., o sacer et magnus vatum labor LUCAN., heu sacri vatum errores SIL., Maro MART., lingua (sc. Ciceronis) MART., memoria patris Q., sacerrima eloquentia SEN. RH.; poseb. glede cesarja: (sc. Tiberius) alium dicentem sacras eius occupationes ... verba mutare et ... pro sacris laboriosas dicere coëgit SUET., sacrā Caesaris aure, sacri lateris custos MART.; od tod v poznejši dobi = cesarski, Njegovo Veličanstvo zadevajoč, Njegovega Veličanstva (gen.): auditio, constitutiones ICTI., apud aures sacras mentitus est AMM.

2.
a) (kot relig. t. t.) kakemu podzemeljskemu božanstvu posvečen ali mu pripadel (kot žrtev), od tod preklet; abs.: patronus, si clienti fraudem fecerit, sacer esto TAB. XII AP. SERV., eum, qui eorum cuiquam nocuerit, sacrum sanciri L., uter aedilis fueritve vestrum praetor, is intestabilis et sacer esto H.; z dat.: sanciendo, ut, qui tribunis plebis, aedilibus, iudicibus decemviris nocuisset, eius caput Iovi (sc. Stygio) sacrum esset PLEBISCITUM VETUS AP. L., hominum, quos leges sacros esse certis dis iubent MACR.
b) metaf. sploh preklet, preklican, oduren, mrzek, ostuden, osovražen, nesrečen, zaklet = hudonosen, zlo prinašajoč: STAT. idr., ego sum sacer, scelestus PL., unus istic servus est sacerrimus PL., o sacrum scurram et malum AFR. AP. NON., sacer nepotibus cruor Remi H. = prekletstvo vnukom, auri sacra fames V., (sc. aurum) sacrum fame PLIN., venenum (sc. Medeae) VAL. FL., libellus CAT., hircus alarum CAT., sacrae res ludicrae COD. I. prekleto (preklicano) igranje, sacra passio CAEL. pádavica, božjast, epilepsíja = božja oblast, sacer ignis, gl. pod ignis. – Od tod subst. sacrum -ī, n nekaj posvečenega, svetega

1. posvečena stvar, sveta stvar (podoba, priprava, posoda, orodje), svetinja, svetišče, svetiščni zaklad, svetiščno premoženje (imetje, blago): sacrum sacrove commendatum qui cleperit rapsitque, parricida esto LEX AP. CI., sacra ex aedibus suis eripuisse CI., sacra omnia proferre AUCT. B. ALX., tu, genitor, cape sacra manu V., cumque suis penetralia sacris O. s podobami bogov, s penati, (sc. incedebat) velut qui Iunonis sacra ferret H. Junonino posodje in orodje, apud Cloacinae sacrum PL., ignoscite, sacra O. svetišča, nihil ex sacro attingere CI. svetiščnega premoženja, sacra canunt V. svete = daritvene pesmi; pesn. metaf. sacra = svete (Muzam posvečene) pesnitve (pesmi), sveto pesništvo: sacra caelestia O., vatum PERS., Maronis MART.; occ. dar, daritev, žrtev, žrtvina darina: sacra in mensa penatium deorum ponere NAEV. FR., sacrum accendere PH., sacrum id Vulcano cremare L.

2. daritev, darovanje, žrtvovanje, sveto opravilo, svet obred, od tod (večinoma v pl.) božja služba, bogoslužje, praznovanje, praznik: SIL., STAT. idr., inter officium turbamque sacri O., Graeco sacro CI. po grškem obredu, mos sacrorum V., rex sacrorum CI. daritveni svečenik, morientibus operire oculos ... sacrum est PLIN., fabacia in sacro est PLIN., novemdiale sacrum edictum L., Romanis quoque ab eodem prodigio novemdiale sacrum susceptum est L., sacrum facere Herculi L., Iunoni (Iovi O.) sacrum facere PR. ali perpetrare sacrum L. ali solemne sacrum conficere FL. ali sacra Iovi Stygio perficere V. opraviti (opravljati) daritev, darovati, instaurabat sacrum dis loci T., sacra facere Herculi L. žrtvovati, sacris operari L., plurima sacra obire L., sacra solemnia obeunto LEX AP. CI. svete daritve, custos Herculei sacri V. žrtvovanja Herkulu = Herkulovega bogoslužja, Cereris arcanae sacrum H. tajno, skrivno Cererino bogoslužje (= misteriji), sollemne Apollinis sacrum SUET. bogoslužje; pl. v pomenu bogoslužje: sacrorum religio CI., sacra Cereris CI., sacra Eleusinia SUET., sacra Orphica CI., ea sacra, quae maiores nostri ab exteris nationibus adscita atque arcessita coluerunt CI., Romana sacra suscipere L., arcana sacra H., sacra procuranda sacerdotibus tradere N. opravljanje bogoslužja. Prim. sacra publica L. državno bogoslužje, državno verstvo, naspr. sacra privata CI. zasebno bogoslužje, in to gentilicia sacra L. rodovno bogoslužje, ki so ga opravljali posamezni rimski rodovi (gentes), in sacrum familiare MACR. družinska (rodbinska) daritev, ki jo je opravljala posamezna družina (rodbina, familia): an gentilicia sacra ne in bello quidem intermitti, publica sacra in pace deseri placet L. To precej potratno in celo od države nadzirano zasebno bogoslužje so Rimljani opravljali kar najskrbneje: vsakokratni dedič premoženja in posinovljenec sta morala prevzeti tudi ta sacra; sacra iugalia ali socialia O. ali sacra nuptialia Q. poročna slovesnost, poročno slavje. Preg.: inter sacrum (med žrtvijo, med darovanjem) saxumque (in kremenom, s katerim je fecial ubil darilno živinče) sto PL. = na grlu imam nastavljen nož, sem med kladivom in nakovalom. tj. sem v veliki stiski (nevarnosti), tako tudi: inter sacrum et saxum positus cruciabar AP., heredites sine sacris PL. dediščina brez potratnega rodovnega bogoslužja = velik dobiček brez stroškov.

3. metaf. sacra tajnosti, skrivnosti, tajna (skrita) opravila, misteriji: quibus sacris ista sica initiata sit, nescio CI., sacra tori O., litterarum sacra colere Q., sacra studiorum profanare T.

Opomba: Predklas. soobl. sācris, m: sacres porci PL., VARR.; acc. sg. sacrem porcum navaja: FEST.

sacerdōs -dōtis, m in f (sinkop. iz *săcro-dhō-t-s (iz kor. *dhē- postaviti, postavljati) = qui sacra dat; sacer in dare) svečenik, svečenica, duhovnik, duhovnica: Q., CL. idr., sacerdotes populi Romani CI., GELL., rex Annius, rex idem hominum Phoebique sacerdos V., sacerdotes cuique deorum praeficere L., sacerdos Iovis ali Dialis sacerdos SUET., sacerdotis fugitivus H., sacerdotes arvorum (= fratres arvales) PLIN., eo die, quo sacerdotes (= augures) solent nominare PLIN. IUN., summus sacerdos VULG. ali sacerdotes maximi LACT. veliki duhovnik(i) (pri Judih); sacerdos Veneris ali Veneria PL. svečenica, sacra Cereris per Graecas semper curata sunt sacerdotes CI., sacerdotes Cereris CI. svečenice, Fonteia sacerdos CI. ali Vestae sacerdos O. vestalka, Phoebi Triviaequae sacerdos V. (o Sibili), longaeva, magna sacerdos V., Troica sacerdos (= Rhea Silvia) H., furiata sacerdos STAT., illi populari sacerdoti comparabatur CI. (porogljivo o Klodiju, ki se je hotel ob prazniku Dobre boginje (Bona dea) v ženski preobleki splaziti v njeno kapelico); prim.: mihi res erat ... cum stuprorum sacerdote (= cum Clodio) CI.; kot apoz.: Eumolpidae sacerdotes N., regina sacerdos (= Rhea Silvia, ki je bila Vestalka) V. kraljeva svečenica, sacerdos anus PL., sacerdotes viri VELL.; metaf. o pesnikih: musarum sacerdos H., ego Musarum purus Phoebique sacerdos O. – Kot rimski priimek Sacerdōs -dōtis, m Sakérdos, Sacérdos (Sakerdót, Sacerdót), npr. C. Licinius Sacerdos Gaj Licinij Sacerdot (Svečenik): CI.