Franja

Hēliopolis -is, acc. -im, f (Ἡλιούπολις od tod tudi lat. Hēliūpolis: Char.) Heliópolis, Heliópola

1. mesto v Kelesiriji (zdaj Baalbek [= Baalovo mesto] z razvalinami svetišča, ki ga je Antonin Pij posvetil Jupitru): Plin., Macr.

2. mesto v spodnjem Egiptu (egiptovski On [= Sončno mesto], v sv. pismu Bet šemeš, pri Plin. Solis opidum) s krasnim Soncu posvečenim svetiščem in slovito svečeniško šolo (zdaj razvaline pri kraju Al-Matarīya): Ci., Mel., T., Macr., Vulg. — Od tod adj.

1. Hēliopolītēs -ae, m (Ἡλιουπολίτης) heliopolski: nomos Hel. Plin. heliopolsko obmestje; subst. pl. Hēliopolītae -ārum, m Heliopoliti: Plin.

2. Hēliopolītānus 3 heliopolski: civitas Amm., deus Macr.

Hellēspontus -ī, m = Hellēs pontus, gl. Hellē (Ἑλλήσποντος = Ἕλλης πόντος) Helino morje, Helespónt

1. (zdaj Dardanele, Dardanelska morska ožina med traškim polotokom in Malo Azijo); to ožino je prečkal Kserks, ko je šel nad Grke: Ci., N., L., Cu., Plin., Suet., Iust., longus in angustum qua clauditur Hellespontus O.

2. primorska dežela ob Helespontu na evropski in azijski strani: oppidum est in Hellesponto Lampsacum Ci., negotia in Lampsaco Ci. ep., Alcibiades … receperat Ioniam, Hellespontum N., Phrygiam minorem Hellesponto adiunctam Cu., Hellesponti regiones Iust.; po skladu mestnih imen: Pausaniam … Hellespontum miserunt N., Hellespontum copias traiecit N., Aemilium Scaurum … Hellespontum … misit L.; meton. = preb. te dežele, Helespontčani: defecerat Samus, descierat Hellespontus N. — Od tod

I. adj.

1. Hellēspontiacus 3 (Ἑλλησποντιακός) helespontski: Priapus V. (rojen in čaščen v helespontskem Lampsaku), aquae O., proelia Amm.

2. Hellēsponticus 3 helespontski: Sibylla Varr. ap. Lact., fretum Mel., satrapia Iul. Val.

3. Hellēspontius 3 (Ἑλλησπόντιος) helespontski: ora Cat., Sibylla Lact.; subst. Hellēspontius -ii, m Helespontčan, prebivalec ob Helespontu: Ci. ep., v pl.: Plin.

— II. subst. Hellēspontiās -ae, acc. -an, m (Ἑλλησποντίας) = caeciās: Plin.

Helvētiī -ōrum, m Helvečáni, Helvétijci hrabro keltsko pleme, ki je v Cezarjevem času bivalo na ozemlju današnje Švice: Ci., C., T., Suet., Fl. Od tod adj. Helvētius 3 ali Helvēticus 3 helvetski, helvečanski: C.

Helviī: C. ali Helvī: Plin. -ōrum, m Hélvijci, keltsko pleme ob desnem bregu spodnjega Rodana; njihovo glavno mesto je bilo Alba Helvōrum ali Alba Helvia Helvijska Alba: Plin. — Od tod adj. Helvicus 3 helvijski: vinum Plin.

hēmicrānia -ae, f (gr. ἡμικρανία) enostranski glavobol: Plin. Val., Marc., Cael. Soobl. hēmicrānium -iī, n: Plin. Val., Ap. h. — Od tod hēmicrānicī (hēmigrānicī) -ōrum, m ki trpijo za enostranskim glavobolom: Th. Prisc.

hēniochus -ī, m (gr. ἡνίοχος) ozvezdje Voznik, lat. auriga: Hyg., Plin. — Kot nom. propr. Hēniochī -ōrum, m (Ἡνίοχοι) Heníohi, pleme konjenikov v azijski Sarmatiji: Vell., Mel., Plin., Val. Fl., T., Amm. — Od tod adj.

1. Hēniochus 3 henioški: rates O.

2. Hēniochius 3 henioški: montes Plin.

Henna in Enna -ae, f (Ἕννα) Héna, Éna (zdaj Castro Giovanni), mesto sredi Sicilije z znanim svetiščem boginje Cerere; tam je baje Pluton ugrabil Prozerpino: Ci., L., O., Lact. — Od tod adj.

1. Hennaeus (Ennaeus) 3 henski (enski): Col., Hennaea moenia O. = Hena, Hennaea diva, Hennaeae valles Sil.; subst. Hennaea -ea, f Henka = Prozerpina: Lucan.

2. Hennēnsis -e, henski: ager Ci., Ceres Ci., Lact.; subst. Hennēnsēs -ium, m Henci: Ci., L.

Hēphaestium -iī, n Hefájstij, mesto v Likiji: Sen. ph., Plin. — Od tod adj. Hēphaestius 3 hefajst(ij)ski, ki leži (stoji) blizu Hefajstija: montes Plin.

Hēraclēa (Hēraclīa) -ae, f

I. (Ἡράκλεια, sc. πόλις) „Heraklovo (Herkulovo) mesto“, Herakléja (Heraklíja), pogostno mestno ime, poseb.

1. mesto v Lukaniji ob reki Siris, tarent(in)ska naselbina, rojstno mesto slikarja Zevksisa (Zeuxis), znamenito po Pirovi bitki proti Rimljanom (l. 280): Ci., L., Mel., Plin., Fl., Front.

2. mesto na jugozahodni sicilski obali s pridevkom Mīnōa (Μινώα) Minosova = Kretska, ker je bila kretska naselbina: Ci., L., Mel.

3. Heraclea s priimkom Trāchīn (Trēchīn), ker se je sprva imenovala Trāchīn (Trēchīn), Trahinska (Trehinska) Herakleja, špartanska naselbina v tesal(ij)ski Ftiotidi pri Termopilah: L., Plin., Iust.

4. Heraclea v Bitiniji ob črnem morju, od tod njen pridevek Pontica (Pontska), miletska naselbina (zdaj Eregli): L., Iust.

5. Heraclea s pridevkom Sinticē ali Sintica ali ex Sintiis (Sintīs) Sint(ij)ska v grško-makedonski pokrajini Sintiki (Sinticē) ob desnem bregu reke Strimona (verjetno v bližini današnjega mesta Neo Petritsi): Ci., L. — Od tod ethnicon
a) grški Hēracleōtēs -ae, m (Ἡρακλεώτης) iz Herakleje, Heraklejec, Herakleot: Menander Varr., Plin., Dionysius ille Her. Ci., tractus Plin.; pl. Hēracleōtae -ārum, m Heraklejci, preb. Pontske Herakleje: Ci. ep., Plin. iun. Adj. Hēracleōticus 3 (Ἡρακλεωτικός) heraklejski: origanum, cancri Plin.
b) lat. Hēracleēnsis (Hēracliēnsis) -is, m iz Herakleje, Heraklejec: Ci.; v pl.: Ci. —

II. Hēraclēa Herakléja, grško žensko ime, npr. hčeri Hierona, Zoipovi soprogi (Zoippus): L.

Hēracleopolis -is, f (Ἡρακλέους πόλις) Herakleópolis, Herakleópola, mesto v Egiptu na Nilovem otoku: M. — Od tod ethnicon Hēracleopolītēs -ae, m herakleopolski: nomos Plin.; pl. subst. Hēracleopolītae -ārum, m Herakleopolíti: Plin.

herba -ae, f

1. zel, zelišče, rastlina, kolekt. zelenje, rastlinje: stirpes et herbae Ci. rastline in zeli(šča), herbae virgultaque Lucr., herbae frondesque O., pallor in herbis … rubor in flore O., omne herbarum radicumque genus L., herbae asperae et agrestes Ci., samorasle, herbae palustres L. močvirske rastline, ros in tenera pecori gratissimus herba (kolekt.) V., humida (tellus) maiores herbas alit V., herbis curare vulnus L., herbae salutares O., Sen. ph. ali herbae fortes O. ali medicae herbae Plin. zdravilna zelišča, herba veneni V. strupena rastlina, gignendae herbae (kolekt.) non alius (amnis) est aptior Cu., internatae herbae feno reserventur Col.; kot živinska krma: desecare herbas C., salsae herbae V., in eodem prato bos herbam quaerit, canis leporem Sen. ph.; kot živež za ljudi: vivere herbis H., victu pasci simplicis herbae V., volsis pascere aliquem radicibus herbae V., vivere herbarum radicibus Sen. ph., herba, ubi necesse est, non pecori tantum, sed homini nascitur Sen. ph.

2. occ.
a) kuhinjska zelenjava: eas herbas herbis aliis condiunt Pl., herbas omnes ita condiunt, ut nihil possit esse suavius Ci., h. lapathi H., hoc ubi confusum sectis inferbuit herbis H.
b) plevel: officiant laetis ne frugibus herbae V., bis segetem densis obducunt sentibus herbae V., s celotnim izrazom: mala herba Ca. ali steriles herbae Cu.; poseb. čarodejno zelišče: herba nigri veneni V., Paeoniis revocatus herbis et amore Dianae V., excīdere herbas atque incantata lacertis vincula H., herbae Hecateiae, cantatae, potentes O., herbarum potentia O., herbae magicae Plin.
c) bil(ka): graminis h. V. travna bil, caespitis h. O. zelena trava frumenti h. V. ali seminis h. O. žitna bilka, Ceres sterilem vanescit in herbam O., saepe Ceres primis dominum fallebat in herbis O., segetes moriuntur in herbis O., frumenta, quae iam in herbis erant L. žita, ki so šla že v bilje, seges altera in herba est Pers. gre znova v stebla, hoc (triticum) nondum est in herba lactente Sen. ph., ex hordeo alterum caput grani (klična glavica) in radicem exit, alterum in herbam Plin. gre v steblo; sg. (kolekt.) in pl. tudi = žito (žita) v bilkah, setev: h. recens O. mlado žito, herbae non fallaces Ci., iam altae in segetibus herbae L. na posejanih poljih že visoko (bileče se) žito; pren. preg.: adhuc tua messis in herba est O. tvoje žito je še v bilkah = zate še ni prišel čas žetve, prezgodaj je še, laus velut in herba … praecepta T. tako rekoč že v zeleni bilki požeta; meton. travna bilka, ki so jo dajali v znak vdaje; od tod preg. herbam dare ali porrigere = vdati se kot poraženec, podvreči se: Afr. fr. „Herbam do“ cum ait Plautus, significat: victum me fateor; quod est antiquae et pastoralis vitae indicium. Nam qui in prato cursu aut viribus contendebant, cum superati erant, ex eo solo, in quo certamen erat, decerptam herbam tradebant P. F., cum in agonibus herbam in modum palmae dat aliquis ei, cum quo contendere non conatur, et fatetur esse meliorem Varr. ap. Serv., summum apud antiquos signum victoriae erat herbam porrigere victos, hoc est terrā et altrice ipsa humo et humatione etiam cedere Plin.; prim.: immemor herbae victor equus V. in opombo k temu verzu: herbam veteres victoriam dici volunt Non. (po nekaterih razlagalcih pa je immemor herbae = noče jesti trave).
č) trava, ruša: h. irrigua Pl. senožetna trava, in herba recumbere ali se abicere Ci., herbā requiescere O., prostratus in herbis Lucr. ali stratus per herbas O. ali fusus (fusi) per herbam V. zleknjen(i) v (po) travi, ludentes Panes in herba Ps.-V., iuvat prope rivum somnus in herba H., h. multa H. bujna rast trave, alta nativo creverat herba toro Pr., neque enim pecori fecundior ulla herba loco est O., victor per herbas „aura veni“ dixi O. ki leži v travi, innumeris distinctae floribus herbae O.; pl. tudi = trata, ledina, pašnik, paša: herbae Albanae, communes H., Aventinae O., mille greges illi totidemque armenta per herbas errabant O.

Herbessus -ī, f Herbés, sicil(ij)sko mesto: L., Sil. — Od tod adj. Herbessēnsis -e, herbeški; subst. pl. Herbessēnsēs -ium, m Herbešani: Plin.

Herbita -ae, f (Ἕρβιτα) Hêrbita, sicil(ij)sko mesto (zdaj Nicosia): Ci. — Od tod adj. Herbitēnsis -e, herbitski: ager Ci.; subst. pl. Herbitēnsēs -ium, m Herbitčani: Ci., Plin.

hercīscō -ere (—) herctum (iz hērēs in cīscō od glag. ciēre, cīre, v star. obl. pač *hēro(m)-cīscō) dediščino deliti, le v zvezah: familia herciscunda Ci., Ap. delitev dediščine: metaf.: de proprietate soli, immo viae herciscundae contendentes Ap. po kateri poti naj krenemo. Od tod subst. pt. pf. herctum -ī, n (iz hēr-citom, v star. obl. pač *hēro(m)-citom) dediščina, dedina le v reklu: herctum ciere Ci. dediščino deliti, hercto non cito Gell.

Herculāneum -ī, n „Herkulovo svetišče“; kot mestno ime Herkuláneum,

1. mesto nekje v Samniju: L.

2. mesto v Kampaniji jugovzhodno od Neaplja, za časa Tita ob Vezuvovem izbruhu (dne 24. avg. l. 79 po Kr.) popolnoma zasuto, l. 1720 so ga odkrili in izkopali: Sis. ap. Non., L., Vell., Sen. ph., Mel., Plin., Fl. — Od tod adj.
a) Herculānēnsis -e, herkulan(ij)ski: pri Herkulaneu: fundus Ci. ep., litus, oppidum Sen. ph.; subst. n: in Herculanensi Ci. na herkulanskem ozemlju.
b) Herculāneus ali Herculānus 3 herkulanski: Herculanea via Ci. ali Herculana via Fl. ki vodi v Herkulaneum, Herculanea ficus Plin., Cloatius ap. Macr. ali ficus Herculana Ca. (Plin., ki to mesto navaja, piše Herculanea).

Herculēs -is, redko -ī, m (iz gr. Ἡρακλῆς je v italskih narečjih po izpahu samoglasnika „a“ nastala obl. Hercles ali po drugi sklanjatvi Herclus, odkoder voc. Hercle; v lat. se je med c in l vrinil „u“) Hêrkul, v grški mitologiji sin Jupitra in Alkmene, rojen v bojotskih Tebah, soprog Dejanejre, najslavnejši grški junak, poseb. bojotski narodni heroj, vzor moške kreposti. Za svoje sodobnike si je pridobil največje zasluge s tem, da je uničeval divje zveri in roparje. Mikenski kralj Evristej mu je naložil 12 zelo težkih del (Herculis athla, gl. athlon), ki jih je vsa srečno opravil. Bojeval se je baje tudi na Zahodu in Vzhodu ter prišel celo v Indijo. Zaradi njegovih junaških del ga je Jupiter vzel v nebo, uvrstil med bogove in oženil z boginjo Hebo. Tirski in libijski Herkul je istoveten s feniškim Melkartom. Tacit ga enači z germanskimi, drugi pisci z egipčanskimi bogovi. Imeli so ga tudi za delitelja bogastva (gr. πλουτοδότης) in mu zato darovali desetino pridobljenega imetja. Bil je tudi spremljevalec in voditelj Muz (gr. μουσαγέτης): Pl., Varr., Ci., Lucr., H., Cu., Sen. tr. idr. Herculis uxor O., Herculis columnae, gl. columna, Herculis silva (v Nemčiji na vzhodu od Vezere) T., Hercules Musarum Suet. Pogosto voc. kot rotilna beseda = za Herkula, pri Herkulu, za boga, pri bogu, bogme, (za)res, resnično v obl.
a) hercules (Hercules): licet hercules undique omnes terrores impendeant Ci., valde hercules nobis laborandum est Ci., et hercules … nunc oneratum vestris fortunis hostem abire sinitis L., at hercules, munia militae … inpigre toleratis Cu.
b) hercule: at hercule aliquot annos … populus Romanus … maxima parte … imperii caruit Ci., neque ego, hercule, fur, ubi vasa praetereo sapiens argentea H., dignus, hercule, qui nunc quoque tantum … continentiae ferat fructum Cu.
c) hercle: perii hercle Ter., unde isti versus? dicam hercle Ci., absolutus sum novo hercle more Ci., per hercle rem mirandam Gell.; včasih v zvezi z drugimi zagotavljajočimi besedami: certe hercle Pl., Ter., hercle certo Pl., hercle sane ali sane hercle Corn., Ci.
č) meherculēs, mehercule, mehercle (v teh obl. je „me“ morda star. voc. pron. meus ali pa je mehercules, meherc(u)le elipt. izraz za „ita me, Hercules (Hercule, Hercle), iuves“): lubentius dixerim … mehercule quam mehercules Ci., ego mehercules hac sum suspicione percussus Ci., verum mehercule hoc, iudices, dicam Ci., servi mehercule mei si me isto pacto metuerent Ci., exercitus … mehercule magis strenuus quam felix S., pulcre mehercle Ter. — Pl. nom. Herculēs: Varr. fr., Verr. fr., Arn., Aug., gen. Herculum: Tert., dat. ali abl. Herculibus Varr. — Od tod adj.

1. Herculāneus (-ius) 3 herkulski: pars Pl. desetina, ki so jo odmerjali Herkulu, urtica, formicae Plin. največja (največje), nodus Sen. ph., ki ga je zelo težko razvozlati, mater (= nymphaea) Ap. h.; subst. Herculānia -ae, f, bot. = sidērītis: Ap. h.

2. Herculānus 3 herkulski = dolg, velik: pes Gell.

3. Herculeus 3 Herkulov, herkulski: labor H., hospes (= Kroton, ki je Herkula gostoljubno sprejel) O.; od tod urbs hospitis Herculei (= mesto Kroton) O., Herculea urbs O. = kampan(ij)ski Herkulaneum, Trachin O. ki ga je ustanovil Herkul, hostis (= Telephus, Herkulov sin) O., arcus, artus, vires, numen O., gens O., penates Sil., arbor V. (Herkulu posvečen) beli topol, clava Pr., litora Pr. ob kampan(ij)skem Herkulaneu, Oete Lucan., lacerti, tela, sagittae Val. Fl., fragor Val. Fl. veliko, silno, opes Val. Fl. pomoč, auxilia Val. Fl., natus in Herculeo Fabius lare Iuv., arces Mart., astrum Mart. ozvezdje Lev, audacia Iust., sacra Aur. Herkulovo bogoslužje.

4. Herculīnus 3 herkulski: Prisc.

Hercȳnia silva: C., Mel., T., Fl., Cl. ali Hercȳnius saltus (saltus Hercȳnius) T., Fl., Isid. in Hercȳniī saltūs: L. ali iugum Hercȳnium: Plin., tudi (subst.) Hercȳnia -ae, f (sc. silva): T., Sid. Herkinski gozd, ki je (po C.) segal od izvira Donave do dačanske meje; obsegal je torej (kot skupno ime) vsa nemška gorovja od črnega gozda do Karpatov. — Od tod Hercyniae aves Isid.

Herdonia -ae, f Herdónija, hirpinsko mesto v Apuliji (zdaj Ordona): L., Sil. Od tod preb. Herdoniēnsēs -ium, m Herdonijci: Plin.

Herennius 3 Herénij(ev), ime rimskega rodu iz Samnija. Poseb. znani so:

1. C. Pontius Herennius Gaj Poncij Herenij, zmagovalec pri Kavdiju l. 321: Ci., L.

2. C. Herennius, l. 218 triumvir pri razdelitvi zemljišč: L.

3. Herennius Bassus Herenij Bas, l. 215 senator v Noli, Hanibalu tega mesta ni hotel izročiti: L.

4. M. Herennius Mark Herenij, konzul l. 93, govornik srednjega sloga: Ci.

5. T. Herennius Tit Herenij, ugleden trgovec v Sirakuzah, usmrčen na Verovo povelje: T.

6. C. Herennius, l. 80 tribunus plebis: S. fr.

7. C. Herennius, l. 50 tribunus plebis, ki je podpiral Klodij(c)e: Ci. ep.

8. Herennius Gallus Herenij Gal, gledališki igralec, ki ga je Kornelij Balb povitezil v Gadesu: Ci. ep.

9. Herennius Macer Herenij Maker je razžalil cesarja Kaligulo in si s tem nakopal njegovo sovraštvo: Sen. ph.

10. Herennius Gallus Herenij Gal je padel kot legat v boju proti Klavdiju Civilisu: T.

11. Herennius Senecio Herenij Senekión iz Betijske Hispanije, prijatelj Plinija mlajšega, je pošteno in zvesto popisal življenje Helvidija Priska; cesar Domicijan ga je zato dal usmrtiti: T., Plin. iun. — Od tod adj. Herenniānus 3 Herenijev: coheredes Ci. ep.

Herm-aphrodītus -ī, m (Ἑρμαφρόδιτος iz Ἑρμῆς in Ἀφροδίτη) Hermafrodít, v grški mitologiji Hermesov in Afroditin sin. Kot deček se je v Kariji kopal v studencu, imenovanem Salmakida (Σαλμακίς). Ko ga je istoimenska studenčna vila zastonj prosila ljubezni, je bogove prosila, naj jo na veke združijo z njim. Uslišali so jo in njuni telesi tako spojili, da je nastalo dvojno bitje, mož-žena, na pol mož, na pol žena: Hermaphroditus ait: nato date munera vestro, et pater et genitrix, amborum nomen habenti O. Od tod (tudi v pisavi hermaphroditus, hermafroditus) sploh dvospolnik = bitje z moškimi in ženskimi spolnimi organi, hermafrodit: Tit. fr., Mart., hermaphroditi utriusque sexus Plin., gignuntur et utriusque sexus, quos Hermaphroditos vocamus, olim androgynos vocatos Plin.; Kot adj. = dvospolen: hermaphroditae equae Plin.