Franja

Halicyae -ārum, f (gr. Ἁλικύαι) Halícije, sicil(ij)sko mestece pri Lilibeju (zdaj Salemi): Prisc. (?). Od tod adj. Halicyēnsis -e halicijski, iz Halicij: Ci.; subst. Halicyēnsēs -ium, m Halicijani: Ci.

hallelūia (āllelūia) interj. (hebr. beseda) (h)aleluja = hvalite Gospoda! hvaljen bodi Bog!: Eccl. (Paul. Nol. hallēlūia). Od tod adj. hallelūiaticus 3 ki hvali Boga, ki slavi —, ki poveličuje —: psalmi Aug.

halophanta -ae, m (gr. ἁλοφάντες), šalj. po συκοφάντες tvorjena beseda, ki označuje ovaduha ljudi, ki so navkljub prepovedi izvažali sol, od tod metaf. malopridnež, lopov: Pl.

halōs, gen. -ō, acc. -ō, f (gr. ἅλως) gumno, ki je bilo navadno okroglo, od tod meton. sij okrog sonca ali lune, čisto lat. corona: Sen. ph.

Hammōn (Ammōn) -ōnis, m (Ἄμμων egipč. Amūn) Hámon (Âmon),

1. najvišji libijsko-egipčanski bog, ki so ga sprva častili kot krajevno božanstvo v zgornjeegiptovskih Tebah (Diospolis), pozneje pa po vsem Egiptu, poseb. v njemu posvečeni oazi, ki se je imenovala Ammōnium (Amonij, zdaj Siwa), kjer je bilo njegovo svetovno znano svetišče in preročišče. Kot boga prerokovanja so ga Grki istovetili z Zevsom (Ζεὺς Ἄμμων), Rimljani pa z Jupitrom (Iuppiter Hammon ali samo Hammon, Ammon). Upodabljali so ga kot ovna ali kot moža z zavitima rogovoma: Ci., V., Cu., Lucan., corniger Ammon O., Hammonis cornu Plin. Hamonov rog, zlatenkast dragulj v podobi ovnovega roga. — Od tod adj. Hammōniacus 3 (Ἁμμονιακός) Hamonov, hamonski: thymiama Cels., sal Plin. salmiak (sol v pesku Hamonove oaze), nomos Plin.; subst. Hammōniacum (hammōniacum) -ī, n (sc. gummi) (h)amonij, gumijasta smola, ki se cedi iz drevesa v Hamonovi oazi: Cels., Plin.

2. Ammōn, neki Kefenec: O.

Hannibal (Annibal) -alis, m Hánibal (Ânibal), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hannibal, okrog l. 265 poveljnik kartažanskega ladjevja pri Lipari, je zastonj skušal osvojiti Mesano, v kateri so se bili prebivalci (Mamertini) uprli, potem pa je branil Agrigent pred Rimljani; kasneje je bil usmrčen na križu: Val. Max.

2. Hannibal z Rodosa, drzen pomorski poveljnik, ki je v prvi punski vojni osvobodil hudo oblegani Lilibej; pri nekem poznejšem poskusu so ga Rimljani ujeli: L.

3. Hannibal, slavni sin Hamilkarja Barke, največji kartažanski vojskovodja, roj. l. 247; kot vrhovni poveljnik si je po l. 221 podvrgel Hispanijo do Ibera, osvojil grško naselbino in rimsko zaveznico Sagunt (l. 218) ter napadel Italijo. Po zmagovitih bitkah ob Ticinu in Trebiji (l. 218) ter ob Trazimenskem jezeru (l. 217) je Rimljane pri Kanah popolnoma porazil (l. 216). L. 207 so ga Kartažani iz Italije poklicali domov. L. 202 ga je Scipion (Afriški) premagal pri Zami v Afriki. L. 195 je pregnan iz Kartagine pribežal k Antiohu Velikemu, po bitki pri Magneziji (l. 190) pa k bitin(ij)skemu kralju Pruziji, ki ga je hotel izdati Rimljanom. Da ne bi prišel svojim sovražnikom v roke, se je (l. 183) zastrupil: Enn., Ci., N., H. idr. Do svoje smrti je ostal zaprisežen sovražnik Rimljanov, od tod apel. Hannibal Hanibal = nespravljiv —, zaklet sovražnik Rimljanov: novus Han. Ci., Mithridates, odio in Romanos Hannibal Vell., alter Hannibal Aur.

Opomba: Gen. Hannibālis: Enn., Varr. ap. Non.

Hannō -ōnis, m Hánon, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hanon pomorščak je l. 510 našel afriško zahodno obrežje ter v punskem jeziku napisal potopis: Ci., Plin.

2. Hanon Veliki, okrog l. 240 namestnik v Libiji, je Libijce tako izkoriščal in tlačil, da so se mu uprli. Ker svojih sovražnikov ni mogel ugnati, so Kartažani na njegovo mesto izvolili Hamilkarja Barko za poveljnika. Od tod Hanonovo sovraštvo do rodu Barkov. Po bitki pri Zami (l. 202) je z Rimljani sklenil mir: L.

haphē -ēs, f (gr. ἁφή), pravzaprav dotikanje, prijemanje, od tod meton.

1. rumeni sviž(ec), droban pesek, ki so si ga rokoborci po vtiranju olja nanašali na telo, da so jih nasprotniki lahko zgrabili: Mart.

2. šalj. metaf. prah na potovanju: Sen. ph.

Harpocratēs -is, m (Ἁρποκράτης) Harpokrát, iz Egipta v Rim preneseno božanstvo, ki so ga imeli za genija molčanja, zato so ga upodabljali s prstom na ustih: Varr., Tert.; od tod metaf. = molčečnež: aliquem reddere Harpocratem Cat. ukazati komu molčati.

Hasdrubal (Asdrubal) -alis, m Házdrubal, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Mágonov sin, dvanajstkratni vojskovodja, utemeljitelj kartažanske moči, umrl okrog l. 480 na Sardiniji: Iust.

2. Hanonov sin, l. 256 ga je premagal Regul; pozneje je bil poveljnik na Siciliji, a se je l. 250 pri Panormu nesrečno bojeval zoper Metela: Ci.

3. zet Hamilkarja Barke, po čigar smrti (l. 228) je Hispanijo popolnoma podvrgel kartažanski oblasti. Ustanovil je Novo Kartagino ter z Rimljani sklenil pogodbo glede Ibera kot mejne reke; l. 221 ga je umoril maščevalen Hispanec: N., L., Iust.

4. mlajši Hanibalov brat, eden največjih kartažanskih vojskovodij. V drugi punski vojni se je najprej v Hispaniji slavno vojskoval proti Rimljanom; ko ga je nato brat Hanibal (l. 207) poklical na pomoč, je šel z veliko vojsko čez Pireneje in Alpe v Italijo. Ob reki Metavru sta ga rim. konzula Livij Druz in Klavdij Neron premagala po hudi bitki, v kateri je tudi padel: L., H., O., Sil.

5. Gizgonov sin, Sofonibin oče, se je pod Hanibalovim bratom bojeval v Hispaniji (l. 214—207): L.

6. poveljnik v vojni zoper Masiniso in v tretji punski vojni proti Rimljanom, umrl kot ujetnik v Italiji: Ci., L. epit, Val. Max., Fl. — Od tod adj. Hasdrubaliānus 3 Házdrubalov: funus Sid.

hasta -ae, f (prim. umbr. hostatu = lat. hastatos, umbr. anostatu = lat. non hastatos)

1. palica, drog, kol, ročník: pampinea h. O. trs, tirs (thyrsus gr. ϑύρσος), Bakhova palica, pampineis agitat velatam frondibus hastam O., pampineas gerunt … hastas V., cōmat virgineas hasta recurva comas O. paličica; occ. kopjišče: hastae gramineae Ci. (gl. grāmineus), hasta pura V., Pr., Iust. neokovano kopjišče, znak (gr. σκῆπτρον) božanstev, vladarjev in svečenikov, pa tudi častno darilo hrabrim vojakom: Suet., večkrat tudi samo hasta: hastae (sc. purae), vexillum, phalerae, alia militaria dona S., donatus est ab Apronio torquibus et hastā (sc. purā) T.

2. sinekdoha sulica, (metalno) kopje, oščep: hasta amentata Ci. in (pren.) amentatas hastas torquere oratoris lacertis Ci., hastā transfixus erat Ci., eminus hastis, comminus gladiis uti Ci., hastas (hastam Cu.) vibrare Ci., hastam evellere Ci., Cu., hastā proiectā N., h. ferrata L., infestā hastā V., hastam iacĕre V., T., hastam eminus conicere V., hastam in latus contorquere V., contorquere in hostīs hastam Sil., hastam speciosissime contorquere Q., hastam mittere, — dirigere in hostem O., aeratae (acutae, praeacutae) cuspidis hasta O., hastae cuspis Iust., extrahere e vulnere hastam Cu., praelongas hastas non protendere, non colligere T. ne naprej iztegovati, ne nazaj potegovati, h. militaris Suet., h. caelibaris (gl. caelibāris), hastae insistere Aur. na (ležečem) kopju stati; preg.: abiecit hastas Ci. „puško je vrgel v koruzo“ = pogum je izgubil, — mu je upadel, ne misli več na obrambo.

3. meton.
a) (javna) dražba; kadar so vojni plen ali kako zasebno imetje javno prodajali ali dajali v zakup državne dohodke, so za označitev kraja in zakonite oblasti natikali sulico ali jo zasajali v zemljo, od tod: h. venditionis Ci., emptio ab hasta Ci., h. infinita Ci. neskončna dražba, hastam pro aede Iovis Statoris ponere (natakniti) Ci., cum Sulla hastā positā bona bonorum virorum in foro venderet Ci. kadar je … , ko je bil nataknil sulico (= … na javni dražbi), prodajal, ad hastam publicam numquam accessit N. nikdar se ni udeležil javne dražbe državnih dohodkov, tako tudi: ad hastam suam (= censorum) accedere L., sub hasta vendere L. ali hastae subicere Suet., Fl. na javni dražbi prodajati, sub hasta vēnire Fl., ex auctionibus hastae Suet. iz javnih dražb, ius hastae T. pravica javne dražbe, ad hastam locare Col.
b) tudi centumviri so natikali sulico, kadar so sodili: centum gravis hasta virorum Mart. sodišče centumvirov, — 100 mož, hastam centumviralem cogere Suet. sklicati sodišče 100 mož.

Opomba: Pisava asta zaradi napačnega izvajanja iz āstō, āre.

hastārius 3 (hasta)

1. h kopju spadajoč, suličen: censio P. F.

2. nanašajoč se na dražbo, dražben; od tod subst. hastārium -iī, n dražbeni zapisnik: Tert.

hastātus 3 (hasta) s kopjem —, s sulico oborožen: prima acies T., Bellona Stat., turmae hastatae Val. Fl. (o konjenikih). Od tod subst.

1. hastātī -ōrum, m
a) kopjaniki, suličarji: dux hastatorum, decem milia hastatorum Cu.
b) occ. suličar, kopjaník, hastati = prvi bojni red rim. legije, katere 30 maniplov je bilo razdeljenih v tri bojne vrste (rede) po 10 maniplov: v prvem redu je stalo 1200 suličarjev (hastati), v drugem 1200 „prvakov“ (suličarjev druge vrste) (principes), v tretjem 600 „tretjakov“ (suličarjev tretje vrste) (triarii). Po tretji punski vojni so stali principes v prvem, hastati v drugem bojnem redu, za njimi pa triarii: Varr., O., pugna ordinaria per principes, hastatos et triarios L.

2. hastātus -ī, m
a) (sc. ordo) kopjaniška stotnija: primus hastatus Ci., C. idr., signifer secundi hastati L.; s celotnim izrazom: mihi T. Quinctius Flamininus decimum ordinem hastatum adsignavit L. mi je poveril poveljstvo nad 10. stotnijo suličarjev.
b) (sc. centurio) stotnik kopjaniške stotnije: primus —, secundus hastatus P. Veg. stotnik prve, — druge stotnije suličarjev.

Hebraeī -ōrum, m (Ἑβραῖοι) Hebréjci, Judje, židi: Tert., Lact. Od tod adj. Hebraeus 3 (gr. Ἑβραῖος) hebrejski, judovski, židovski: terra T., liquores Stat., hebrejski balzam, litterae Aug.

Hecalē -ēs, f (Ἑκάλη) Hékala, revna starka, ki je Tezeja gostoljubno sprejela, ko je šel nad maratonskega bika: O., Plin., Ap. Za Tezejevo srečno vrnitev je Jupitru obljubila daritev; ker pa je umrla, preden se je Tezej vrnil, je on sam utemeljil Jupitru vsakoletno daritev (gr. Ἑκαλήσιον ἱερόν); od tod: digna sacris Hecales Petr. poet.

Hecata -ae, f: Pl., Ci., Tib., Ap., Arn. ali Hecatē -ēs, f (Ἑκάτη = Daljnostrelka) Hékata, hči Titana Perzaja (Persaeus) ali Perza (Perses) in Asterije, na nebu mesečna boginja (menda zaradi trikratne spremembe lunine svetlobe), tritelesna ali vsaj triglava; v podzemlju boginja čarovništva, pogosto so jo istovetili z Diano ali Prozerpino: Sen. tr., Ap., Cl., tonat ore … tergeminam Hecaten V., vocans Hecaten, caeloque Ereboque potentem V., Hecaten vocat altera, saevam altera Tisiphonen H., triceps Hecate O., residens altis Hecate Perseia lucis Val. Fl. — Od tod adj.

1. Hecatēïus 3 (Ἑκατήιος) Hékatin, pesn. = čarodejen, čarodelen, čaroven: carmina O., Aulis Stat.

2. Hecatēis -idis in -idos, f čarodejna, čarovna: herba O.

hecatombē -ēs, f (gr. ἑκατόμβη) slovesna daritev 100 goved ali drugih živali, potem sploh javna daritev, hekatomba: hecatomben facere Varr. ap. Non. darovati, žrtvovati, hecatomben promittere Iuv., Vop. — Od tod demin. hecatombion -iī, n hekatombica: Sid.

Hectōr -oris (-ōris: Enn.), acc. -orem in -ora, m (Ἕκτωρ) Héktor,

1. sin Priama in Hekube, Andromahin soprog, najhrabrejši izmed trojanskih junakov; življenje je izgubil v dvoboju z Ahilom: Enn., Ci., V., H., O., Sen. tr. Od tod adj. Hectoreus 3 Hektorjev: coniux V., hasta, flamma O., Hectoreo concurrere Marti (= Hectori pugnanti) O., Hectoreae pugnae Amm.; pesn. meton.
a) = trojanski: gens, amnes V.
b) = rimski (ker so se Rimljani imeli za potomce Trojancev): gens Sil.

2. Parmenionov sin: Cu.

Helicāōn -onis, m (Ἑλικάων) Helikáon, sin Antenorja, ustanovitelja mesta Patavija (zdaj Padova): Helicaonis orae Mart. patavijsko. Od tod adj. Helicāonius 3 Helikaonov, pesn. = patavijski: regio Mart.

Helicōn -ōnis, acc. -ōnem in -ōna, m (Ἑλικών) Helikón gorski masiv pri Tespijah v Bojotiji z Apolonovim svetiščem in logom, posvečenim Muzam: Varr., H., Plin., M., pandite nunc Helicona, deae (= Musae) V., virgineus Hel. O., Heliconis alumnae ali deae Helicona colentes (= Musae) O.; meton.: totum Helicona dedisset O. pevsko umetnost vseh 9 Muz. — Od tod

1. adj. Helicōnius 3 (Ἑλικώνιος) helikonski: Tempe O., collis Cat., mella Cl. Helicōnis -idis, f (Ἑλικωνίς) helikonska: silva Stat.; subst. pl. Helicōnidēs -um, f Helikonke = Muze: Varr., Pers.

2. subst. Helicōniadēs -um, f (Ἑλικωνιάδες) = Helicōnidēs: Lucr.