Franja

gladiātor -ōris, m (* gladiārī iz gladius, prim. dī-gladiārī)

I.

1. z mečem oboroženi, borilec v krvavih bojnih igrah v Rimu, ki so potekale sprva pri pogrebih in pojedinah, potem kot javne, v zabavo ljudstva prirejene igre, gladiator. Gladiatorji so bili sužnji, vojni ujetniki ali zločinci, včasih tudi možje svobodnega rodu, ki so se dali v najem za plačilo (auctoramentum, od tod imenovani auctorati). Razdeljeni so bili v družbe (familiae), ki so jim načelovali učitelji (magistri, lanistae): CI. idr.; metaf. (kot psovka) pretepač, razbojnik: alter nobilis gladiator habetur CI., qui ... a scurris semper potius gladiator quam scurra appellatus est CI., scelerati gladiatoris amentia CI., quem gladiatorem non ita appellavi, ut interdum etiam M. Antonius gladiator appellari solet CI.

2. meton. pl. gladiatores = gladiatorske borbe, gladiatorske igre: gladiatores dare TER., CI., SUET. ali ēdere T., SUET. gladadiatorske igre prirejati (prirediti, organizirati), gladiatoribus (abl.) CI. pri gladiatorskih igrah (borbah). –

II. izdelovalec mečev, mečar: DIG.

glīs, glīris, m (sor. s skr. giríḥ, girikā miš, morda tudi z lat. gula, potem bi bil osnovni pomen besede „glodavka“, „požrešna žival“) polh, podlesek, za Rimljane slaščica: PL. AP. NON., VARR., PETR., PLIN., MART.

Opomba: Star. gen. sg. glīsis: NAEV. FR.

H, h osma črka lat. abecede; po znaku in glasu pravzaprav gr. spiritus asper (prvotno Η, potem razpolovljen in leva polovica Η spiritus asper, desna Η spiritus lenis, cel znak pa označuje gr. η). Že stari slovničarji (prim. Q. 1, 5, 19 in GELL. 2, 3, 1) so imeli to črko le za znak pridiha (aspiratio). V začetku in sredi besede se „h“ veže z vsakim samoglasnikom, vendar je bila pisava v vseh časih živega jezika precej negotova; od tod honus za onus, harundo za arundo, naspr. pa aruspex za haruspex, erus za herus idr. Na koncu se „h“ nahaja le v medmetih ah, vah in proh. Pri soglasnikih c, p, z in t se rabi kot pridih šele po l. 124 pred Kr. V besedotvorju se staplja s črko s v x (traxi iz trahsi, vexi iz vehsi), pred „t“ pa prehaja v „c“ (tractum iz trahtum, vectum iz vehtum). Kot kratica: H = hora, npr. H. VI. = hora sexta poldan; dalje H = hic in njegovi skloni; dalje = habet, hastata (sc. cohors), heres, honor idr. HAR. = haruspex. H. C. = Hispania citerior. H. B. E. = hora bona est. H. I. = hercle iuravit. H. F. = heres fecit. HO = homo, honor. HOR. = Horatia tribu. H. G. = haec gens. H. S. = hic situs est. H. S. S. = hic siti sunt. HH = heredes. H. D. S. = heres de suo. H. E. T. = heres ex testamento. H. N. S. = heredem non sequitur. Navidezno spada semkaj tudi kratica HS (= sestertium), ker je tukaj H le prečrtano število II (gl. sēs-tertius).

hagiographa -ōrum, n (gr. ἁγιόγραφα) pravzaprav „sveti spisi“, potem tretji del svetopisemskih knjig stare zaveze: Eccl.

Hannibal (Annibal) -alis, m Hánibal (Ânibal), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hannibal, okrog l. 265 poveljnik kartažanskega ladjevja pri Lipari, je zastonj skušal osvojiti Mesano, v kateri so se bili prebivalci (Mamertini) uprli, potem pa je branil Agrigent pred Rimljani; kasneje je bil usmrčen na križu: Val. Max.

2. Hannibal z Rodosa, drzen pomorski poveljnik, ki je v prvi punski vojni osvobodil hudo oblegani Lilibej; pri nekem poznejšem poskusu so ga Rimljani ujeli: L.

3. Hannibal, slavni sin Hamilkarja Barke, največji kartažanski vojskovodja, roj. l. 247; kot vrhovni poveljnik si je po l. 221 podvrgel Hispanijo do Ibera, osvojil grško naselbino in rimsko zaveznico Sagunt (l. 218) ter napadel Italijo. Po zmagovitih bitkah ob Ticinu in Trebiji (l. 218) ter ob Trazimenskem jezeru (l. 217) je Rimljane pri Kanah popolnoma porazil (l. 216). L. 207 so ga Kartažani iz Italije poklicali domov. L. 202 ga je Scipion (Afriški) premagal pri Zami v Afriki. L. 195 je pregnan iz Kartagine pribežal k Antiohu Velikemu, po bitki pri Magneziji (l. 190) pa k bitin(ij)skemu kralju Pruziji, ki ga je hotel izdati Rimljanom. Da ne bi prišel svojim sovražnikom v roke, se je (l. 183) zastrupil: Enn., Ci., N., H. idr. Do svoje smrti je ostal zaprisežen sovražnik Rimljanov, od tod apel. Hannibal Hanibal = nespravljiv —, zaklet sovražnik Rimljanov: novus Han. Ci., Mithridates, odio in Romanos Hannibal Vell., alter Hannibal Aur.

Opomba: Gen. Hannibālis: Enn., Varr. ap. Non.

hariolus (narečno fariolus) -i, m (prim. haruspex) vedež(evalec), prerok, vražar (večinoma v zaničlj. pomenu), predvsem vrsta ljudi, ki so v Rimu, poseb. na Velikem dirkališču, prerokovali iz zvezd tistim, ki niso mogli za nasvet vprašati ne zunanjih preročišč ne Kaldejcev (astrologov) ne haruspeksov, potem sploh vedež, tudi drobogledec: Pl., Ter., Enn., Ca., Corn., Ci., Ph., Iust., Ap., Vulg., Isid.

Opomba: Gen. pl. ariolûm: Ap.

harpastum -ī, n (gr. ἁρπαστόν : ἁρπάζω) manjša in trša žoga (natrpana s cunjami, perjem idr.), potem tudi igra z njo; igralec enega moštva je igralcem nasprotne ekipe žogo vrgel tako, da so jo ti čim težje ujeli (to je storil najbolje, kadar je z gibom roke in premikom telesa nakazal eno smer, potem pa žogo nepričakovano vrgel v drugo): Mart.

haru-spex (aru-spex) -spicis, m (iz indoev. kor. *haru- drob in speciō, ere, haruspex torej = drobogledec; kor. *haru- se kaže v gr. χόρδη, lat. hīra, hīlla, hariolus, hernia)

1. haruspeks, drobogledec, vedeževalec iz znamenj, razlagalec znamenj; haruspeksi so bili prvotno etruščanski, potem tudi v Rimu domači vedeževalci, ki so prerokovali iz drobovja žrtvovanih živali (poseb. iz srca, jeter, pljuč in žolča) ter bili zelo v čislih: Ca., Varr., Val. Max., Lucan., Iuv. idr., ut haruspices, augures, harioli, vates, coniectores nobis essent colendi Ci., quo quidem tempore cum haruspices ex tota Etruria convenissent Ci., haruspices ludos pollutos esse dicunt Ci., ex fatis Sibyllinis haruspicumque responsis Ci., quid enim habet haruspex, cur pulmo incisus etiam in bonis extis dirimat tempus … ? Ci., Mario per hostias dis supplicanti magna atque mirabilia portendi haruspex dixerat S., Tyrrhenae gentis h. O.

2. metaf. sploh vedež(evalec), prerok: per haruspicem … tyrannum interficiendum curavit N., utinam patriae sim vanus haruspex! Pr., Armenius vel Commagenus h. Iuv.

hecatombē -ēs, f (gr. ἑκατόμβη) slovesna daritev 100 goved ali drugih živali, potem sploh javna daritev, hekatomba: hecatomben facere Varr. ap. Non. darovati, žrtvovati, hecatomben promittere Iuv., Vop. — Od tod demin. hecatombion -iī, n hekatombica: Sid.

Helvius 3 Hélvij(ev), ime rim. plebejskega rodú. Poseb.

1. M. Helvius Mark Helvij, l. 209 vojaški tribun pod Marcelom, padel v boju proti Hanibalu: L.

2. Cn. Helvius Gnej Helvij, vojaški tribun l. 203, padel v boju proti Insubrom: L.

3. C. Helvius, l. 199 Katonov tovariš v pretorstvu, l. 198 upravljal Galijo: L.

4. M. Helvius Blasio Mark Helvij Blázion, l. 198 plebejski edil, potem pretor v Onstranski Hispaniji, kjer je premagal Keltibere pri Iliturgisu (Iliturgis): L.

5. Helvius Mancia Helvij Mánkia, govornik, silno grd mož: Ci., Q.

6. C. Helvius Cinna, gl. Cinna.

7. Helvius Rufus Helvij Ruf, za časa cesarja Tiberija nagrajen z „državnim vencem“ (corona civica), ker je v boju s Takfarino rešil življenje sodržavljanu: T.

8. Helvia Helvija, mati filozofa Seneke: Sen. ph.

Hermēs (v lat. obl. Herma) -ae, m (Ἑρμῆς) Hêrmes,

1. grški bog = lat. Mercurius. Od tod
a) Hermae (hermae) -ārum, m (Ἑρμαῖ) Hermesovi stebri (kipi), štirioglati stebri s Hermesovo glavo, kakršni so bili v Atenah ob cestah, na javnih prostorih, pred svetišči in hišami: Macr., nec hermas, quos vocant, licebat inponi Ci., accidit, ut una nocte omnes Hermae … deicerentur N.; v sg.: truncus Hermae Iuv.
b) Hermaeum -ī, n (Ἑρμαῖον) Hermáj, pravzaprav „Hermesovo svetišče“, potem a) trg v Bojotiji: L. b) neka vrtna soba (dvorana): Suet.

2. Hermes Trimaximus (= Τρισμέγιστος Trikratnajvečji, priimek egipčanskega Hermesa) Hermes Trismegíst, avtor (ali več avtorjev) iz 2. stoletja po Kr., je skušal znova oživiti staroegipčanske, pitagorejske in platonske ideje: Amm.

3. osvobojenec Plinija mlajšega: Plin. iun.

Hermīnius 3 Hermínij(ev), ime rim. rodu iz Etrurije, poseb.

1. T. Herminius Aquilīnus Tit Herminij Akvilin, ki je Horaciju Koklesu pomagal braniti tiberski most in se je tudi še pozneje proslavil v boju s Porseno. L. 506 konzul; l. 496 se je kot legat v bitki ob jezeru Regilu junaško bojeval proti Latinom, ubil njihovega vojskovodjo Mamilija, a potem tudi sam v boju padel: L.

2. Lar Herminius Lar Herminij, konzul l. 448: L.

3. nek rim. vojak: Sil.

Hierō(n) -ōnis, m (Ἱέρων) Hiêron,

1. Hieron I. je v Sirakuzah vladal v letih 477—467; na njegovem dvoru so nekoliko časa bivali grški pesniki Pindar, Simonid, Bakhilid, Epiharmos in Ajshil: Ci.

2. Hieron II., Hieroklov sin, je v Sirakuzah vladal v letih 269—215. V prvi punski vojni je bil sprva zaveznik Kartažanov, potem pa Rimljanov: Pl., Varr., Ci., L., Sil., Fl., Iust. — Od tod adj. Hierōnicus 3 Hieronov = Hierona II.: lex Ci.

historicē -ēs, f (gr. ἱστορική sc. τέχνη) pravzaprav zgodovinoznanstvo, potem razlaga(nje) pisateljev: Q.

horrēscō -ere horruī (incoh. glag. horrēre)

1. štrleti (kvišku stati), zače(nja)ti, (o laseh in podobnem) pokonci vstajati (ježiti se, sršeti, ščetiniti se), potem sploh štrleti: horrescunt tela ali horrescit telis exercitus Enn. fr. ali horrescit seges (polje) ensibus V., segetes … horrescunt flabris V. se začno zibati, horruerunt comae O., mollis horrescit coma Sen. tr., subitis horrescit turbida nimbis tempestas Sil. zahrumi; pleonast.: cum subito mare coepit horrescere Ci. je zakipelo, se je vzvalovilo, saetis horrescere coepi O., bracchia coeperunt nigris horrescere villis O.

2. metaf.
a) α) intr. (od strahu, groze, strmenja) zdrzniti se, zganiti se, zgroziti se, (vz)drgetati, tresti se, (z)bati se, groza (strah, zona) obiti (obhajati) ali spreleteti (spreletavati) koga: horresco semper Ter., animi (loc.) horrescit Pac. fr., quin etiam ferae sibi iniecto terrore mortis horrescunt Ci., in terra quoque ut horrescant ac tecta requirant Lucr., horresco referens V. groza me je poročati, horrescit visu V., draco horruit Val. Fl. je vzdrgetal. β) trans. zgroziti (zgražati) se nad čim, (z)bati se česa: h. crimen Ci. ep., morsus futuros V., procellas H., mortem Stat.; z inf.: non horrui in hunc locum progredi Ci., horrescit animus omnia recensere Amm.
b) prevzet biti —, ostrmeti nad kom, strme zapaziti: quem (Pompeium) ter ovantem Iuppiter horruerat Petr. poet.

hydria -ae, f (gr. ὑδρία) vrč za vodo, potem sploh vrč, ročka: Ci., Vulg., tudi skrinjica za žreb: in hydriam sortes conicere Ci. — Kot nom. propr. Hydria -ae, f Hídrija
a) otok v Jadranskem morju: Mel.
b) Menandrova komedija: Q.

igitur, conj. (etim. nedognana beseda)

I. (v časovnem pomenu) ob teh (takih) razmerah, tako, tedaj: sei (= si) in ius vocat nec it antistator, igitur im (= eum) capito Tab. XII, quando habeo anulum, igitur rationem fabricarum dabo Pl., igitur tum, igitur deinde Pl. nato, potem, igitur demum Pl. potem torej šele, igitur ut Pl. tako da, zato da. —

II. pri log. sklepanju = tedaj, torej, potemtakem

1. v povednih stavkih: si mentiris, mentiris; mentiris autem: igitur mentiris Ci., res caelestes … ab homine confici non possunt; est igitur id, quo … conficiuntur, homine melius Ci., nihil omnium rerum melius quam omnis mundus administratur: consilio igitur mundus administratur Q.

2. v vprašalnih stavkih: quid igitur faciam? Ter., ubi igitur locus fuit errori deorum? Ci., ecquid igitur interest, Piso, inter haec interdicta? Ci., in quo igitur loco est? credo equidem in capite Ci.; pogosto iron.: igitur hocine est amare? Pl., dicet aliquis: haec est igitur tua disciplina? Ci., quin igitur ulciscimur Graeciam? Cu., quin igitur ad diripiendos thesauros discurritis? Cu.

3. v velelnih stavkih: vide igitur Ci., videte igitur, quid statuatis! Ci., custodiatur igitur vita mea rei publicae Ci., conserva igitur tuis suos Ci., sit igitur cura elocutionis quam maxima, dum sciamus Ci., igitur exprome nobis T. —

III. nadaljujoč (po odmikih, digresijah) pretrgani govor = torej, kakor povedano, pravim: nam etiam ab orationibus disiungo me fere referoque ad mansuetiores Musas … ; scripsi igitur Aristotelio more tres libros de oratore Ci. ep., huic pro tantis meritis honoris corona a populo data. … Illa igitur contentus Thrasybulus … N., Epaminondas, Polymnidis filius, Thebanus. … Natus est igitur patre, quo diximus N., Dareus … statuit ipse decernere. … Igitur castris ad Babylona positis … universas vires in conspectum dedit Cu. —

IV. povzemajoč več pojmov, misli ali govor nekako zaključujoč = skratka, z eno besedo: de sicariis, de veneficiis, de peculatu infitiari necesse est. Id est igitur genus primum causarum in iudiciis ex controversia facti Ci., pro imperio, pro exercitu, pro provincia, … pro his igitur omnibus rebus, … nihil a vobis nisi huius temporis totiusque mei consulatus memoriam postulo Ci., nunc ad demonstrativum genus causae transeamus. … In huiusmodi igitur causa principium sumetur aut … Corn.

Opomba: Sprva se je beseda igitur enklitično pritikala predhodni besedi. Pri Ci. in L. je nav. drugi pojem v stavku, pri Ci. stoji včasih tudi na tretjem, četrtem ali petem, pri Pl. enkrat celo na sedmem mestu. Pri S. in T. večinoma uvaja stavke, C. se ga izogiblje.

Īlion, Īlium -iī, n (Ἴλιον): Ci., V., O., Petr., Amm., tudi Ilios -iī, f (ἡ Ἴλιος): H. Ílion pesn. ime Homerjeve Troje (prim. Ilus), pa tudi: postquam alta cremata est Ilion O. (κατὰ σύνεσιν); pri L. pogosto mesto, ki je bilo pozneje sezidano na istem kraju. — Od tod adj.:

1. Īlius 3, ilijski, trojanski: tellus, res V.; subst.
a) Īliī -ōrum, m Ilijci, ilijski preb., Trojanci: Pl.
b) Īlia -ae, f Ilijka, Trojanka = Rhea Silvia, Romulova in Remova mati: V., H.; k temu metron. α) Īliadēs -ae, m Ilijkin sin (Romul): O. Iliadae fratres O. (Romul in Rem) β) Īliadēs -ae, m (izpeljano naravnost iz Ilion) označuje nasploh Trojanca: Il. Ganymedes O.

2. k Īlius gr. adj. fem. Īlias -adis (Ἰλιάς) pravzaprav ilijska, trojanska; potem subst.: Īlias -adis, f (sc. γυνή) Trojanka: Iliades peplum ferebant V., pa tudi (sc. ποίησις) pesem o Ilionu, Iliada: Varr. fr., Iuv., Fr., Sen. ph. idr. Ilias et Odyssēa Ci., Ilias quid est, nisi adultera? O. o čem govori sicer Iliada kot o …

3. po gr. tudi Īliacus 3 (Ἰλιακός) ilijski, trojanski: O., Vell., Mart., Amm., classis V., Iliacum carmen H. = Iliada; pesn. = rimski (ker je Enej praded Rimljanov): Sil.

4. Īliēnsis -e ilijski: Serv.; večinoma le kot ethnicon: Īliēnsēs -ium, m Ílijci, ilijski preb.: L., Vitr. idr.; tudi narod na Sardiniji; gl. zgoraj: Īliēnsēs.

ille, illa, illud, gen. illīus, pesn. illĭus, dat. illī; stlat. ollus (ōlus), od tod olla Ci., olli V. in pogosto ōlim; prim. ab oloes dicebant pro ab illis; antiqui enim litteram non geminabant Fest.; Kom. so po ljudski govorici imeli pod določenimi pogoji ĭlle, in sicer
a) séd ĭlle ali égo ĭllud in podobno v razrešeni arzi ali
b) id ĭllí, neque ĭllúm idr. kot drugi zlog teze.
c) tudi če ille sam tvori tezo: ĭllă sése, ĭllĕ prímo Ter. Iz tega pron. je nastal [po poudarku drugega zloga] romanski spolnik: lo, la. Oblike, okrepljene z zaobešenim „ce“ (gl. illīc). —

I. Pron. demonstrativum

1. óni, óna, óno, zlasti v naspr. s hic; hic, haec, hoc označuje to, kar nam je (v raznih ozirih) bližje, ille, illa, illud, kar je bolj oddaljeno: si illos, quos iam videre non possumus, neglegis, ne his quidem, quos vides, consuli putas oportere? Ci., non antiquo illo more, sed hoc nostro Ci.; od tod časovno: illorum temporum historia Ci. = tedanjih, Catulus dixit vim fuisse illam Ci. da je bilo tedanje (takratno) postopanje nasilno; poleg tega: ex illo tempore V. od tedaj; tudi brez subst. tempus: ex illo vivit in antris O., Cels., ille ego qui fuērim … (poëta) O. ki sem bil prej, sicer … ; oba pron. skupaj: hoc illud est, quod quaesisti Ci. to je (sedaj) tisto, kar si (prej) vprašal. Nav. se torej hic nanaša na bližje, ille na bolj oddaljeno: Caesar munificentia magnus habebatur, integritate vitae Ca., ille (Caesar) mansuetudine clarus factus est, huic (Catoni) severitas dignitatem addiderat S.; od tod pogosto v zvezi: hic et ille ta (tu) in oni (tam): de hoc et illo dicere Ci. o tem in onem; ponovljeni ille pa pomeni, da sta oba pojma enako oddaljena: quaesivit, num ille aut ille (eden ali drugi, „Peter ali Pavel“) defensurus esset, de me ne suspicatus quidem est Ci.; v sredi med hic in ille je iste, ki kaže na drugo osebo: ista beatitas (kakor si jo vi mislite) cur aut in solem illum (ono oddaljeno) aut in hunc (ta naš) mundum cadere non potest? Ci. Navidezno se proti temu pravilu rabita hic in ille, če je prostorsko bolj oddaljeni predmet govorečemu po njegovi predstavi bližji: senex meliōre condicione est, quam adolescens … ille diu vult vivere, hic (govori starec) diu vixit Ci., melior Enii quam Solonis oratio; hic enim noster (kot Rimljan bližji pisatelju), „nemo me lacrumis decoret“, inquit, at ille (Grk) „mors mea ne careat lacrumis“ Ci.; gl. hic.

2. occ. (o že znanem) oni slavni … , oni znani … ; ker kaže illud na zadnje, označuje najprej tudi to, kar je že bilo omenjeno: illud, quod coepimus, videamus Ci. kar smo zgoraj (= prej) pričeli, sic oculos, sic ille (imenovani) manus, sic ora ferebat V., qui callet pauperiem pati, non ille … timidus perire H., minus bonis versibus, sed tamen illis versibus increpant Ci., cessisset Alexandro, Papirius illo corporis robore L. glede na zgoraj opisano telesno moč; od tod znan, slaven, slovit: ille pater rectorque deûm O., magnus ille Alexander Ci., vafer ille Sisyphus H., Pittacus ille, qui … N., Xenophon, Socraticus ille Ci., ille annus egregius Ci., haec Hectoris illa … parens O. to je ona slavna … , ille vultus semper idem Ci. oni sloviti obraz ravnodušnosti, Solonis illud: nosce te ipsum Ci. oni znani izrek; tako tudi brez subst.: ille ego sum O. oni znani sem jaz, hunc illum poscere fata reor V.; omejujoč pri atrib.: patres vestri, asperrimī illi … L. vaši očetje, ki so bili, kakor znano, prav trdi …

3. ki na naslednje kaže s poudarkom = oni, ta (toda le tedaj, kadar pove govornik kaj čisto novega): quae cum sint gravia, tum illud acerbissimum est, quod … Ci., dicunt se dedisse, illud non addunt, iussu istius Ci., verum illud addit „non possidebat“ Ci., illud te hortor … Ci., cum multa alia mirabilia, tum illud inprimis … Ci.

4. (brez poudarka) on, ona, ono, poseb. z quidem; da se obnovi pojem: ignis emicuit … proximus aër illi … O. (gr. τῷ γε), Daphne … ferarum exuviis gaudet; multi illam petiere O., virum cano … multum ille iactatus est V., Aeacides illi (sc. respondit) O.; in tako s quidem: Orpheus pro cuniuge saevit; illa quidem … hydrum non vidit V. a ona, ta … (gr. ἥ γε), illa quidem pugnat, sed quae superare puella potest Iovem? O., o hominem semper illum quidem aptum, nunc vero etiam suavem Ci. ki je že sicer … , philosophi minime illi quidem mali, sed … Ci., avis illa quidem, sed … lucem fugit O., non ille quidem habebat adsuetos vultus … , pallentem vidi O. V teh primerih se quidem formalno postavlja ob pron. ille, dejansko pa spada k predik. pojmu. —

II. adv. obl.

1. illā (abl. fem. sg.) „z one strani“, potem (v sl. z običajno premaknjenega stališča) na oni strani, tam: ego illā adspicio puellam Pl., ne pervium illā exercitibus foret T., Oceanum illā tentavimus T., revertebar illā, quā nova via iuncta foro est O. Prim. illāc illīc.

2. illim (tvorjeno kakor inter-im, ist-im, in-de, hin-c idr.) od tam, od tam sem, od ondod: si enim illim emerserit Ci., fugit illim Ci.; časovno: illimque usque ad nostram memoriam S. od tedaj; o osebah: omnes illim praestigiae, illim, inquam, omnes fallaciae Ci. od njega … ; prim.: omnem se amorem abiecisse illim Ci.; prim. illin-c pod illīc.

3. illō (kakor eō, quō) tja-(kaj): nam illo nulla materia advecta est Ci., nemo illo adit C., illo venit T.; pren.: haec omnia eodem illo pertinent C. spada prav tja, zadeva prav to. Prim. illū-c = illō-c pod illīc.

4. illī (loc. neutr.)
a) tam: iam ego illi ero Pl., dum sedemus illi; neque fabrica illi ulla erat; illi, ubi sum Ter.
b) pri tem, pri (v) tej stvari: Ter. Prim. illīc.

il-lūdō (in-lūdō) -ere -lūsī -lūsum

1. (z dat.) ob čem igrati, — poigravati: ima videbatur talis illudere palla Tib. obigravati; occ.
a) igraje napisati: haec … inludo chartis H.
b) tako rekoč obigra(va)ti kaj s čim, igraje —, nalahko preplesti kaj s čim: inlusas (po drugih: inclusas) auro vestes V., illusa pictae vestis inania Prud.

2. (v slabem pomenu, (gr. ἐμπαίζω)) s čim ali s kom igrati se, zasmehovati, zasramovati, rogati se, norčevati se, najprej abs.: inluseras heri inter scyphos, quod dixi Ci., quae cum dīxisset in Albucium inludens Ci. zasmehujoč, ironično; potem z dat.: i. capto V., signis Romanorum per superbiam inl. T., hic non inludit auctoritati omnium? Ci.; z acc.: satis superbe illuditis me Ter., probrosis sermonibus Augustum inl. T., inl. voces Neronis T., inludens nostras artes O., virtutem verbis superbis inl. V.; pass.: ut ne plane inludamur Ci., viri boni saepe inlusi Ci.; z in z acc.: ego te pro istis dictis et factis ulciscar, ut ne impune in nos illuseris Ter.; z in z abl.: adeon videmur vobis idonei, in quibus sic illudatis? Ter.

3. occ.
a) (pre)varati, (o)goljufati, (pre)slepiti: Hannibal illusis Cretensibus ad Prusiam pervenit N., fortuna inlusit Neroni T., rebus Romanis H., inlusi pedes H. prevarane (ki se motijo v tem, da še lahko stojijo, torej = ki ne morejo več stati), multis vadimoniīs desertis, saepe inlusi ac destituti Ci.
b) objestno lotiti se česa (koga), prešerno ravnati s čim (kom), objestno spozabiti se nad kom, razbrzdano zlorabiti kaj (koga): in summa abundantia pecuniae inludere T. lahkomiselno zapravljati, frondi uri inludunt V. prešerno objedajo, Quntiliī Vari corpus inlusisse dicebatur T. je baje oskrunil; od tod evfem. = oskruniti: Suet., Lact., matri eius inlusit Caesar T., eius pueritiae inlusit (Nero) T., aetatulam alicuius Ap.