Franja

lingula -ae, f (demin. lingua; prim. ligula) jeziček; le metaf. jezi(č)ku podobne stvari

1. (zemeljski) jezik, zemeljsko stegno = rt: posita (sc. oppida) in extremis lingulis promunturiisque C.

2. jezikasto zašiljen jermen pri čevljih, vezalka, stogla: propter quod rumpere somnum debeat et lingulas (po drugih ligulas) dimittere Iuv., non hesterna sedet lunatā lingula plantā Mart.; kot psovka: Lingula (po drugih Ligula), in malam crucem? Pl.

3. (tanek) meček: Naev. ap. Gell.

4. čep, zatič = ost kola, ki se vtakne v drog: eorum partes summae lingulas edolatas habent Col.

5. jezik = kratek konec vzvoda, ki se podloži pod kako breme (prim. lingua 2. c)): si sub onus vectis lingula subiecta fuerit Vitr.

6. cev pri vodovodih: Vitr. (7, 7).

7. dulec, tulec, listič, ustnik pri piščali (prim. lingua 2. e): apertioribus earum lingulis ad flectendos sonos Plin.

Lipara² -ae, f: Mel., Plin., Ap. in Liparē -ēs, f: V., Val. Fl., Cl. (Λιπάρα) Lípara (zdaj Lipari), največji izmed Ajolovih ali Liparskih otokov (prim. Aeolus) z istoimen(sk)im mestom severno od Sicilije; pl. Liparae -ārum, f (αἱ Λιπάραι) Lípare, Líparski otoki, Líparsko otočje: L., Val. Max., Fl., Front. — Od tod adj.

1. Liparaeus 3 (Λιπαραῖος) líparski, liparéjski (liparájski): Liparaei nitor Hebri H., taberna Iuv.; subst. Liparaeī -ōrum, m Líparci, Liparéjci (Liparájci): insulae Liparaeorum (αἱ Λιπαραίων νῆσοι) Plin. = Liparski (Ajolovi) otoki.

2. Liparēnsis -e líparski, liparéjski (liparájski): ager Ci., piratae L.; subst. Liparēnsēs -ium, m = Liparaei: Ci. idr. (stlat. Leparēsēs po: P. F.).

3. Liparitānus 3 líparski, liparéjski (liparájski): P. F., obsidio Val. Max.; subst. Liparitānī -ōrum, m = Liparaeī: Val. Max.

Līrīnus -ī, f Lirín, gl. Lērīna. — Od tod adj. Līrīnēnsis -e lirínski: Sid.

Locrī -ōrum, m (Λοκροί)

1. Lókri(jci), preb. gr. pokrajine Lokride, in sicer: na severu Locrī Epicnēmidiī (Λοκροὶ Ἐπικνημίδιοι) Lokri(jci) Epiknemidijci, epiknemidijski Lokri(jci) (= „Lokri(jci) na pogorju Knémis“): Plin., na zahodu Locrī Ozolae (Λοκροί Ὀζόλαι) Lokri(jci) Ozoli, ozolski Lokri(jci): Plin., na jugu Locrī Opūntiī (Λοκροὶ Ὀπούντιοι) Lokri(jci) Opuntijci, opuntski Lokri(jci). Nom. pl. (v gr. obl. Locroe) Lókri(jci), naslov Menandrove gledališke igre: Q. — Od tod
a) subst. Locris -idis in -idos, f (Λοκρίς) α) pokrajina Lókrida v srednji Grčiji: L., Mel. β) Lókrijka: Cat.
b) adj. Locrēnsis -e lókrijski: ager Plin.; subst. Locrēnsēs -ium, m = Locrī: L.

2. Locrī z vzdevkom Epizephyrii (Λοκροὶ Ἐπιζεφύριοι) Lókri Epizefírijci (= zahodni Lokri), mesto v južni Italiji na Brutijskem, severovzhodno od Regija, naselbina ozolskih Lokrov (danes le še nekaj razvalin pri kraju Motta di Bozzano): L. Od tod preb. Locrī -ōrum, n: Ci., L. ali Locrēnsēs -ium, m: Ci., L. Lókri(jci).

Lūca¹ -ae, f Lúka, mesto v Etruriji (zdaj Lucca): Ci. ep., L., Plin., Suet. Od tod adj. Lūcēnsis -e lúški: municipium (= Luca) Ci. ep., libertum docti Lucensis quare Secundum Mart.

Lucrīnus -ī, m (v zvezi s subst. lacus, pa tudi brez njega) Lukrín, Lukrínsko jezero, najbolj notranji del Bajskega zaliva, zahodno od Neapole (Neaplja), znamenito zaradi izvrstnih ostrig: Ci. ep., V., H., G., Mart. (ki ga zaradi njegove tihote imenuje tudi Lucrinum stagnum) idr. Od tod adj.

1. Lucrīnus 3 lukrínski: Lucrina conchylia H. lukrinske ostrige = ostreae Lucrinae Plin. = subst. Lucrīna -ōrum, n Mart.; toda: Lucrīna tacita Symm. tiha krajina okrog Lukrinskega jezera.

2. Lucrīnēnsis -e lukrínski: res Ci. ep. lukrinske ostrige.

Lugdūnum -ī, n Lugdún, kelt. mesto, poseb. glavno mesto Ambarov ob sotočju rek Arar in Rodan (zdaj Lyon): Plin., T., Suet. idr. Od tod adj. Lugdūnēnsis -e lugdúnski: provincia Plin., Suet., colonia Sen. ph., T., Gallia T., ara Iuv. posvečen Avgustu kot božanstvu v Lugdunu (po nekaterih izdajah acc. Lugudunensem aram). — Soobl. Lugdūnus -ī, m: Amm., Sid.

Lūna² -ae, f Lúna, mesto na meji med Etrurijo in Ligurijo; ime je dobilo po polmesečnem pristanišču (Lunae portus, danes vojaško pristanišče Spezzia); v bližini nahajališče marmorja (zdaj kararski kamnolom marmorja): L., Mel., Plin., Pers. (z gen. Lunai), Sil. Od tod adj. Lūnēnsis -e lúnski: ager, legati L., marmor Plin. lunski (današnji kararski) marmor, ara Iuv., Suet. iz lunskega marmorja, caseus Mart.; subst. Lūnēnsēs -ium, m Lúnci, preb. Lune: Plin.

Lupercus -ī, m (lupus in arcēre; prim. gr. λυκοῦργος „odvračalec volkov“)

1. Lupérk, pastirski bog, ki so ga istovetili z gr. likejonskim (licejskim) Panom: Iust. — Od tod subst. Lupercal -ālis, abl. -ālī, n
a) Luperkál, bogu Luperku (Panu) posvečena votlina ob vznožju Palatina: Ci. ep., V.
b) s pristavkom ludicrum: L. ali pl. Lupercālia -ium in -iōrum, n: Ci., Val. Max., Suet., Aur. luperkálije, Lupérkovo, Luperkov praznik, ki so ga obhajali 15. februarja. Na ta dan so k žrtvam (kozličkom) pripeljali dva mladeniča in se dotikali njunih čel s krvavim žrtvenim nožem (verjetno kot spomin na človeške žrtve v preteklosti); po žrtvovanju so Luperkovi svečeniki tekali po mestu z jermeni, rezanimi iz kož zaklanih žrtev, ter z njimi švrkali po mimoidočih. Take švrke so šteli za blagonosne, zlasti za nerodovitne žene. Adj. Lupercālis -e Lupérkov, luperkálski: sacrum Lupercale (= Lupercal; gl. Lupercal b)) Suet.

2. Lupercus (lupercus) lupérk, Luperkov svečenik, v sg.: Ci., Iuv., v pl.: V., O., Suet.

Macedō¹ in Macedōn (acc. pl. -as) -onis m (Μακεδών) Makedónec: L., N., Corn., Sen. ph., Fl., Macedo Alexander Ci., tudi samo Macedon Lucan., Macedonum robur L. po makedonsko oboroženo jedro (Antiohove) vojske; atrib. makedónski, iz Makedónije Macedo miles Pl., Cu., vir Macedo H., Macedo hostis L., Macedones Cadueni Plin. makedonski Kadueni, makedonska naselbina v Frigiji, Hyrcani Macedones Plin. makedonski Hirkani, makedonska naselbina v Lidiji. Od tod adj. Macedōnicus 3 (Μακεδονικός) makedónski, iz Makedónije, v Makedóniji: legiones Ci., praeda, montes L., mare L., Plin. Egejsko morje med Makedonijo in Trakijo, exercitus, phalanx Cu.; Macedōnicus -ī, m Makedónski, častni priimek Kvinta Cecilija Metela, ki je l. 146 podvrgel Makedonijo rim. oblasti kot provinco: Plin., Vell., Val. Max. Macedoniēnsis -e makedónski, iz Makedónije: vir Pl. Macedonius 3 (Μακεδόνιος) makedónski: miles Pl., sarissa O. (Metam. 12, 466, kjer pesnik zaradi metričnih razlogov meri Macēdŏnĭaque), colonia Iust.; subst. Macedonia -ae, f (Μακεδονία) Makedónija, pokrajina od Olimpa do Strimona, razširjena pod vladavino Filipa II., pozneje rimska provinca (gl. zgoraj: Ci., C., L., Mel., Plin.).

Madaurī -ōrum m in Madaura -ae f Madávri (Madávra), mestna občina v Numidiji: Aug. — Od tod adj. Madaurēnsis -e madávrski, iz Madávrov (Madávre): O., Ap., Aug.

Māliacus sinus (κόλπος Μαλιακός) Málijski zaliv v jugozahodni Tesaliji nasproti Evboje, imenovan po Malijcih (Μαλιεῖς, Μηλιεῖς), ob njem živečih prebivalcih (zdaj Zeitunski ali Isdinski zaliv oz. Zeituni): L., Plin., Mel.; tudi dežela, ki leži ob tem zalivu: suis, qui per Maliacum sinum veniebant, occurit L., ducere tum porro in sinum Maliacum coepit L.; od tod ferit amne citato Maliacas Spercheos aquas Lucan. malijsko vodovje = valovje Malijskega zaliva. — Od tod adj. Māliēnsis -e ob Málijskem zalivu ležeč, málijski: ager Maliensis L. (na njem so Termopile). Mālius 3 málijski, Málijskega zaliva: lympha Cat.

Marciōn -ōnis, m Márcion

1. razkolnik v 2. stol. po Kr.: Tert., Prud. — Od tod adj. Marciōnēnsis -e marciónski: continentia Tert.; subst.
a) Marciōnīta -ae, m marciónski, Marciónov: deus Prud.
b) Marciōnistae (Cod. I., Aug.) ali Marciōnītae (Tert., Lact., Ambr.) marcioní(s)ti, Marcionovi privrženci.

2. iz Smirne, avtor razprave De simplicibus effectibus: Plin.

Mārs, Mārtis, m (star. in pesn. soobl. Māvors, Māvortius, osk. Māmers)

I. Mars, Jupitrov in Junonin sin, sprva božanstvo narave, ki je varovalo polja in črede, eden izmed bogov, imenovanih dii consentes, ki obvladujejo elemente in uravnavajo letne čase (zato se je staro rimsko leto po razdelitvi Marsovega sina Romula začenjalo z marcem [Mārtius], bogu Marsu posvečenim mesecem. Kot staroitalskega boga kmetijstva so ga častili fratres arvales. Mars je tudi zavetnik v vojni, bog vojne in kot Romulov oče praoče Rimljanov. Ko so se ti seznanili z grško mitologijo, so poistovetili Marsa z Aresom; od tedaj v rimskem verstvu prevladuje bojevita moč Marsovega bitja. Tako je lahko C. (Bell. Gall. 6, 17) istovetil galskega boga vojne Heza (Hesus) z latinskim Marsom. Marsu je bilo posvečenih več živali: bik (kot bogu čred), konj (kot bogu vojne), poleg njiju pa še volk in črna žolna; posvečen mu je bil tudi hrast, žrtvovali pa so mu konje in bike: Pl., Ci., L., O., V., H., Macr., P. F. idr. Kot boga poljedelstva in boga čred so ga častili z vzdevkom Mars Silvanus ali M. pater: Ca., kot boga vojne pa z vzdevki M. Gradīvus: L., tudi pater ali rex Gradivus: V. in M. Ultor: Suet. (gl. naštete besede). —

II. meton.

1. vojni (bojni) metež, boj, bitka, spopad: Enn., Hectoreus O. s Hektorjem, parentalis O. bojna igra na čast mrtvemu roditelju, apertus O. boj na planem, Actiacus Plin. pri Akciju, invadere Martem V. začeti boj, Martem accendere cantu V. na boj zanetiti, podnetiti, k boju spodbuditi (spodbujati), razvne(ma)ti, eos (sc. cives) Martis vis perculit, non ira victoriae Ci., suo Marte cadunt O. v boju drug z drugim, v medsebojnem boju (spopadu), femineo Marte cadere O. v boju z žensko; metaf.: Mars forensis O. prepir pred sodiščem, pravda(nje), tožarjenje, veča.

2. način (vrsta) boja ali bojevanja: verecundiae erat equitem suo alienoque Marte pugnare L. = kot konjenik in pešec. Od tod preg.: eam partem explebimus nullis adminiculis (brez tuje pomoči), sed ut dicitur Marte nostro Ci. na svojo roko, sami, brez pomoči, samótež (samotéž), suo Marte res suas recuperavit Ci.

3. bojna sreča, izid boja (bitke, spopada): anceps L., dubius Vell., aequo Marte C., pari Marte Hirt., L., aequato Marte L., incerto Marte T., vario Marte Q., communis belli Mars utramque aciem prostravit L., omnis belli Mars communis Ci. ep.

4. vojna besnost, vojno besnenje: terribili Marte ululare Plin.

5. bojevitost, pogum v boju, hrabrost: si patrii quid Martis habes V., cedant Marti Dorica castra meo O., nec sunt mihi Marte secundi O. in njih hrabrost se ne umakne moji, ni manjša od moje. —

III. metaf. planet (premičnica) Márs: stella Martis Ci., Plin., Hyg., sidus Martis Plin. — Od tod adj. Mārtius 3

1. Mársov, Mársu posvečen: Ap., legio Ci., lupus V., L., proles O. Romul in Rem, miles O. rimski (ker je bil Mars praoče Rimljanov), anguis O. Marsov sin (vse nakaze so po rim. mnenju božjega izvora), Martius mensis (tudi samo Martius) Plin. Marsov mesec, marec, sušec (kot začetek leta posvečen praočetu Marsu), Calendae, Nonae, Idus Martiae Ci. idr., campus Martius Ci., L., Plin. Marsovo polje med severnim Rimom in Tibero, kjer so potekale volitve in je telovadila mladina; pesn.: gramine Martio H. na Marsovem polju.

2. meton. bojevit, vojen, bojevnikov, vojakov, krvav: Penthesilea V., Martius aeris rauci canor V., (h)arena O., Mart. prostor v cirkusu, kjer so se borili gladiatorji, Thebe O. kjer se je veliko bojevalo, Roma O. Marsov ali pa bojeviti, Martio exemplo Plin. po bojevitem zgledu, vulnera V., certamen, bella H. krvav(e), gens ad pulveres Martios erudita Amm. izurjen za vse vojne težave.

3. metaf. Mársov = planeta Marsa: fulgor, quem Martium dicitis Ci. Mārtiālis -e (= Mārtius 1) Mársov: campus O. = campus Martius (toda pri Fest. = plan na griču Celiju), lupi H. Marsu posvečeni, flamen Varr., Val. Max., v pl. samo Martiales Ci. Marsovi svečeniki, ludi Suet. na čast Marsu Ultorju, ki mu je Avgust postavil svetišče.

2. Mársovi legiji pripadajoč: milites Ci. vojaki Marsove legije. Mārtiacus 3 marsovski, vojen, vojaški: stipendia Prisc.

Massilia -ae, f (Μασσαλία) Masílija (zdaj Marseille), naselbina jonskega mesta Fokaje (v Mali Aziji), staro, slavno trgovsko središče v Narbonski Galiji, glavno mesto galske province, ki ni bilo podložno rimskemu namestniku, ampak samoupravno, dokler mu ni Cezar po osvojitvi l. 49 vzel teh predpravic; s tem se je začel propad mesta: C., L., Ci., Lucan., T., Plin., Sil., Iust. — Od tod adj. Massiliēnsis -e masíl(ij)ski: mores Pl. razkošne, sil Plin. divja kumina; subst. pl. Massiliēnsēs -ium, m Masíl(ij)ci, preb. Masilije: C., Ci. Massiliōticus 3 masíl(ij)ski: os Rhodani Plin. Massilitānus 3 masíl(ij)ski: (v tmezi) Massili portant iuvenes ad litora tanas Enn.; subst. Massilitānum -ī, n (sc. vinum) masíl(ij)sko vino: Mart.; pl. Massilitānī -ōrum, m Masíl(ij)ci: Vitr.

Mediōlānum -ī, n: T., Plin., Iust., Aur., Aus. in Mediolanium -iī, n: L., Suet.

1. Mediolán, Mediolánij, glavno mesto Insubrov v Tostranski (Cisalpinski) Galiji (zdaj Milano). — Od tod adj. Mediōlānēnsis -e mediolánski: Varr., Ci. idr.; subst. Mediōlānēnsēs -ium, m Mediolán(c)i, preb. Mediolana: Varr.

2. (v obl. Mediolānum) Mediolán (zdaj Saintes), glavno mesto Santonov v Galiji ob reki Karanton (zdaj Charente): Amm.

Megalē -ēs, f (Μεγάλη) Mégala = Velika, Vzvišena, priimek Reje Kibele, velike matere bogov (gr. μεγάλη μήτηρ), čisto lat. Magna Mater (magna mater). V Rimu so jo začeli častiti l. 204; takrat so pripeljali njeno podobo iz Pesinunta (gl. Pessinūs) in ji zgradili svetišče na Palatinu, vendar se njeno čaščenje v Rimu nikdar ni posebej uveljavilo. Frigijski Gali (gl. Gallus²) so 4. aprila njej na čast obhajali praznik Megalē(n)sia -ium, n megalé(n)zije z obhodi po mestu, hrupno glasbo in slavnostnimi igrami: O., P. F., Megalesia facere Ci., ludi fuere, Megalesia appellata L., ludi Megalensia T., Gell., Megalensia sacra Plin. — Adj. Megalēnsis -e k megalénzijam spadajoč, megalénzijski: Megalensis purpura Mart. pretorjeva praznična obleka ob megalenzijah. Megalēsiacus 3 = Megalēnsis: mappa Iuv., mater (= Cybele) Aus.

Megara² -ōrum, n (τὰ Μέγαρα) Mégare (Mégara) in Megara -ae, f Mégara

1. mesto zahodno od Aten, glavno mesto pokrajine Megaride (Megaris), Evklidov rojstni kraj (zdaj Magara): O., Sen. ph., Col., Iust., Gell., L. (z obl. Megara -ōrum), Ci. (z obl. Megara -ae); gr. acc. Megaran: Mart. — Star. soobl. Megarēs, abl. Megaribus: Pl. — Od tod adj.
a) Megarēius 3 mégarski: arva Stat.
b) Megarēnsis -e mégarski, iz Mégare: homines Gell., Nicias Plin.; subst. Megarēnsis -is, m Mégarec: Plin., večinoma pl. Megarēnsēs -ium, m Mégarci, megarski preb.: Plin., Mel., Iust.
c) Megaricus 3 (Μεγαρικός) mégarski: signa Ci. kipi iz megarskega marmorja; subst. Megaricī -ōrum, m megáriki, mégarski filozofi, (megarska filozofska šola = privrženci Evklida iz Megare: Ci.; subst. α) Megare͡us -eī in -eos, m (Μεγαρεύς) Mégarec, iz Mégare: Euclides Megareus Ci. β) Megariī -ōrum, m Megárijci, Mégarci: Q.

2. mesto na vzhodni obali Sicilije, severno od Sirakuz, bolj znano pod starejšim imenom Hybla: L., Sil. — Od tod adj.
a) Megarus 3 mégarski, pri Mégari: sinus V.
b) Megarēus 3 (Μεγάρειος) mégarski; subst. pl. n. Megarēa -ōrum, m mégarske poljane: O.

Melita -ae, f (Μελίτη) Mélita, otok med Sicilijo in Afriko (zdaj Malta): Naev., Ci., L., Ci. ep., Plin., Mel., Val. Max., M. idr. — Od tod adj. Melitēnsis -e mélitski: vestis Ci. melitska preproga, odeja = subst. Melitēnsia -ium, n (sc. vestimenta): Ci., Lucr. — Soobl. Melitē -ēs, f Mélita,

1. otok ob Dalmaciji (zdaj Meleda, Mljet): O., Plin. — Od tod adj. Melitaeus (Μελιταῖος) mélitski: catuli Plin. nekaki damski psički.

2. ena od Nereid: V., Hyg.

3. mesto v Joniji: Vitr.

4. mesto v Kapadokiji: Plin., M.

Mercurius¹ -iī, m (mercārī, merx; Mercurius a mercibus est dictus Fest.) Merkúr, sin Jupitra in Maje, starolatinski bog trgovanja, prometa, dobička in zvijače, čigar praznik so trgovci obhajali 15. maja. Pozneje, ko so ga poistovetili z grškim Hermesom (Ἑρμῆς) je bil Merkur za Rimljane božji sel, iznajditelj lire, spremljevalec duš v podzemlje, varuh poti in telovadbe, bog govorništva, vzor duševne in telesne spretnosti: Varr. ap. Non., Ci., V., H., O., T. idr.; C. (De bel. Gall. 6, 17) imenuje Mercurius tudi nekega neznanega galskega boga, podobnega germanskemu Wutanu: maxime Mercurium colunt. Umetniki so upodabljali Merkurja kot mladeniča cvetočih lic z znaki božjega sla, tj. s krilatim popotnim klobukom (petasus, gr. πέτασος), krilatimi čevlji (talaria, gr. πέδιλα) in glasniško palico (caduceus, gr. κηρύκειον) ali s čarovno palico (virga), znakom spremstva (v podzemlje). Preg.: non ex quovis ligno fit Mercurius Ap. Apel. (kakor Ἑρμῆς) hêrma, četverorob steber s Hermesovim doprsnikom na vrhu: accidit ut una nocte omnes Hermae, qui in oppido erant Athenis, deicerentur praeter unum, qui ante ianuam erat Andocidi (itaque ille postea Mercurius Andocidi vocitatus est) N.; poseb.: aqua Mercurii O. Merkurjev studenec (ob Apijevi cesti); stella Mercurii Ci. planet Merkur; tumulus Mercurii L. Merkurjev grič (holmec), po nekem punskem božanstvu imenovana vzpetina pri Novi Kartagini v Hispaniji; promunturium Mercurii (Ἑρμαῖον) L. Merkurjev rt, vzhodni rt zaliva pred Kartagino, zdaj Cap Bon ali Ras Addar. — Od tod adj. Mercuriālis -e Merkúrjev, merkúr(ij)ski: caduceus Ap., Mercuriali mihi cognomen mihi imposuere H., viri Mercuriales H. Merkurjevi ljubljenci = učenjaki ali pesniki, poseb. lirski pesniki, cursus Mucr. krožnica, tek planeta Merkurja, herba Mercurialis Ca., Ap. h. ali samo mercurialis Plin. (bot.) golšec, (starejše) usačnica, usačna zel; subst. Mercuriālēs -ium, m merkurijáli, skupščina trgovcev v Rimu, ustanovljena l. 495: Ci. ep.