Franja

Rudiae -ārum, f Rúdije, mesto v Kalabriji, rodni kraj pesnika Enija (zdaj Porta a Rugge blizu kraja Lecce-Lupiae) Plin., Mel., Sil. — Od tod Rudīnus 3 rúdijski, iz Rúdij izhajajoč (izvirajoč), iz Rúdij doma: Rudinus homo Ci. = Ennius; subst. Rudīnus -ī, m Rúdijec, Rudín: unde Rudinus ait „divum domus altisonum — cael'“? Aus.; pl. subst. Rudīnī -ōrum, m Rúdijci, Rudíni, preb. mesta Rudije: nos sumus Romani, qui fuimus ante Rudini Enn. fr. ap. Ci.

Rusellae -ārum, f Ruzéle, eno od 12 zavezniških etruščanskih mest, vzhodno od Prilijskega jezera (lacus Prilius) (zdaj razvaline pri kraju Rosello). — Od tod adj. Rusellānus (Russellānus) 3 ruzélski, ruzelánski, pri (v) Ruzélah se nahajajoč: ager L., colonia Plin.; pl. subst. Rusellānī -ōrum, m Ruzeláni, Ruzélci, preb. mesta Ruzele: L.

Rutīlius 3 (rutilus) Rutílij(ev), ime rimskega rodu. Najbolj znani predstavniki so:

1. P. Rutilius Publij Rutilij, ljudski tribun l. 169 in nasprotnik cenzorja Tiberija Grakha, ki ga je prestavil med erarijce: L.

2. P. Rutilius Rufus Publij Rutilij Ruf, Panajtijev učenec, Lelijev (Lajlijev) in Scipionov prijatelj, vojaški tribun pred Numancijo, l. 109 legat v bojih proti Jugurti, govornik in zgodovinopisec: Ci., S., T., Suet., Val. Max.

3. P. Rutilius Lupus, Publij Rutilij Lup(us) (Volk), ljudski tribun l. 56, je po Pompejevem ukazu l. 48 upravljal Ahajo: C., Ci. ep.

4. P. Rutilius Lupus Publij Rutilij Lup(us), rimski retor za časa Avgusta in Tiberija, avtor spisa De figuris sententiarum: Q. — Od tod adj. Rutiliānus 3 Rutílijev, rutílijski, rutilijánski: narratio Ci. (zgodovinopisca Publija Rutilija Rufa).

Rutulī -ōrum in (pesn.) -um, m Rutúlci, Rútuli

1. ljudstvo v starem Laciju; njihovo glavno mesto je bila Ardeja (Ardea): L., Ci., V. — Sg. Rutulus -ī, m Rutúlec: Tros Rutulusve V., Rutulus audax (o Turnu, kralju Rutulov) V. — Kot adj. Rutulus 3 rutúlski, rútulski: rex (= Turnus) V., acies, caedes, sanguis V.

2. pesn. metaf.
a) = Saguntín(c)i, preb. mesta Sagunt kot naselbine mesta Ardeja: Sil.
b) = Rimljani: Sil. — Sg. Rutulus Rimljan: Sil.

Rutupiae -ārum, f Rutúpije, mesto in pristanišče Kavernov v Britaniji (po mnenju strokovnjakov današnji Richborough). — Od tod adj. Rutupīnus 3 rutúpijski, rutupínski: ager Aus., litora Lucan., fundus Iuv.

Sabācius 3, pravilneje Sabazius 3.

senecta -ae, f, gl. senectus 3.

sēriō, adv., gl. sērius 3.

sērum² -ī, n, gl. sērus 3.

Sidicīnī -ōrum, m Sidicíni (Sidikíni), pleme v Kampaniji okrog mesta Tean(um) (Teanum, zdaj Teano): Ci., L.; v sg. Sidicīnus -ī, m Sidicín (Sidikín), Sidicínec (Sidikínec): Ci. ep. Od tod adj. Sidicīnus 3 sidicínski (sidikínski): ager L., aequora V., olivae Plin., cohors Sil.

Sīdōn -ōnis, f (Σιδών -ῶνος in -όνος) Sidón, najstarejše in najimenitnejše feničansko mesto severno od Tira (Tyrus); že v Homerjevem času je slovelo po trgovini, pomorstvu in umetnostih (zdaj ṣaida): Ci. ep., Cu., V. (z acc. Sīdōna), O. in Lucr. (z abl. Sīdōne), Sil. (z abl. Sīdŏne), Lucan., Mel., Plin., Iust. Od tod adj.

1. SĪdō̆nius 3 (Σιδώνιος, pesn. Σιδόνιος) sidónski, tudi tírski (ker je Tir (Tyrus) sidonska kolonija): moenia O., urbs (= Tyrus) V., Antipater Sidonius Ci., Plin., Q., Val. Max. iz Sidona, tudi samo Sidonius Ci. Sidonec, ostrum H., O.; pesn. =
a) rdeč, škrlaten, bagren (Sidon in Tir sta slovela po svoji proizvodnji škrlata): chlamys V., amictus O., Stat., mitra, palla, vestis Pr.
b) feničánski: Dido, patres V., hospes (= Cadmus) O., rates O., nautae H., murex Tib., concha Mart., aenum Sen. tr., Sidonius raptus Stat. Feničanke Evrope, Sidonio taurus amore calet Mart. do Feničanke Evrope.
c) kartažánski, kartáginski (ker je Kartagino ustanovila Feničanka Didona): equus V., cuspis, miles, duces Sil.
d) tébski, tebánski (ker je Feničan Kadmos (Cadmus) ustanovil mesto Tebe v Bojotiji in tam sezidal tebanski grad, po njem imenovan Cadmēa): comites O., turres Stat; subst.
a) Sīdōnia -ae, f Sidónija, sidonsko obmestje: Iust.
b) Sīdōniī -ōrum, m (Σιδώνιοι) α) Sidón(ij)ci, preb. Sidona: id oppidum (sc. Leptis) ab Sidoniis conditum est S. — Soobl. Sīdonēs -um, m (Σιδόνες): Cu. β) Tírci: Cu. γ) pesn. = Feničáni: O. (Fast. 3, 107).

2. Sīdōnicus 3 (Σιδωνικός) sidónski: legum cultusque pleraque Sidonica S.

3. Sīdō̆nis -idis, f sidónska, tírska, feničánska: concha O. tirska, tellus O. = Fenicija; kot subst. Sidónka, Feničánka = Didona: O., ali njena sestra Ana: O., Sil., ali Evropa: O., Stat.

Sīgēum -ēī, n (Σίγειον) Sigêj(on), predgorje in primorsko mesto v Troadi z Ahilovim grobom (zdaj Kumkale): Ci., L., Mel., Plin. Od tod adj.

1. Sīgēus 3 sigêj(on)ski, sploh trójski, trojánski: freta, campi V., litora O., Mel., pulvis Stat. spopadi pred Trojo, trojanska vojna, pestis Val. Fl. pošast (ki jo je ubil Herkul (Herakles)); pesn. = rímski (ker Rimljani baje izvirajo iz Trojancev): colonus Sil.

2. Sīgēius 3 sigêj(on)ski, trójski, trojánski: tellus, litora O.

sīgnātē, adv., gl. sīgnātus 3 pod sīgnō.

Sīgnia -ae, f Sígnija, mesto v Laciju jugovzhodno od Rima (zdaj Segni): L., Plin., Sil. Od tod adj. Sīgnīnus 3 sígnijski: vinum Cels., Mart., pira Cels., Col., Plin., Iuv., Cloatius ap. Macr., camera Pall., parietes Pall., opus Vitr., Col. ali samo Sīgnīnum -ī, n: Col., Plin., Dig. nekaka mešanica (zmešek), malta, omet iz apna in stolčenih črepinj za ometavanje; subst. Sīgnīnī -ōrum, m Sígnijci, Signín(c)i, preb. Signije: L., Plin.

Sīla -ae, f Síla, veliko gozdnato pogorje v južnem Brutiju: Ci., S. fr., V., Plin. Od tod adj. Sīlānus 3 sílski, silánski: caseus Cass.

Sīlēnus -ī, m (Σειληνός, Σιληνός) Silén

1. Satir, vedno pijani, plešasti, toponosi, osla jahajoči Bakhov vzgojitelj in spremljevalec: Ci., V., H., O., Pr., Hyg.; v pl. Sīlēnī Siléni = stari Satiri, gozdna božanstva: Cat., Plin. Od tod adj. Sīlēnicus 3 (Σιληνικός) silénski, Silénu podoben (o vrsti bršljana): densus acinus et grandior, racemis in orbem circumactis, qui vocantur corymbi, iidem Silenici Plin. (po starejših izdajah Silenica (sc. hedera)).

2. grški zgodovinopisec, Hanibalov sodobnik: Ci., L., N., Plin.

Sīlius 3 Sílij(ev), ime rimskega plebejskega rodu; njegovi poseb. znani predstavniki so:

1. A. Silius Avel Silij, Ciceronov prijatelj: Ci. ep.

2. T. Silius Tit Silij, višji častnik pod Cezarjem: C.

3. P. Silius Publij Silij, propretor v Bitiniji in v Pontu l. 51; l. 44 je dobil veliko dediščino, ki mu je nakopala dediščinsko pravdo (causa Siliana): Ci. ep.

4. P. Silius Nerva Publij Silij Nerva, konzul l. 20, je premagal več planinskih narodov, l. 16 Noričane in Panon(ij)ce, pozneje je bil namestnik v Hispaniji: Vell.

5. C. Silius Gaj Silij, konzul l. 13 po Kr., je bil do l. 20 po Kr. poveljnik v Germaniji, kjer je zadušil upor svoje vojske, udeleževal se je Germanikovih vojnih pohodov in se bojeval s Hati; l. 21 po Kr. je pri Avgustodunu(mu) premagal uporne Galce in Belg(ijc)e. Obtožen izsiljevanja je pred obsodbo sam naredil samomor l. 24 po Kr.: T.

6. njegov sin je bil C. Silius Gaj Silij, ki ga je cesar Klavdij zaradi zveze s cesarico Mesalino l. 48 po Kr. obsodil na smrt: Suet., T.

7. C. (ali T. Catius) Silius Italicus Gaj (ali Tit Katij) Silij Italik (25—101 po Kr.), iz znamenitega rodu, rojen najbrž v Italiki, mestu v Betijski Hispaniji, govornik, epski pesnik, avtor pesnitve o drugi punski vojni z naslovom Punica v 17 spevih, konzul l. 68 po Kr., potem upravitelj province Azija; pozneje je do svoje prostovoljne smrti (ko je izvedel, da je neozdravljivo bolan, se je izstradal do smrti) živel na svojih podeželskih posestvih, kjer se je posvečal le znanosti: Plin. iun., Mart. Od tod adj. Sīliānus 3 Sílijev: negotium, villa Ci. ep.

Simbruvium -iī, n Simbrúvij, kraj v deželi Ekvov med Sublakvejem (Sublaqueum) in Trebo: Sil. Od tod adj. Simbruīnus 3 simbrúvijski: colles, stagna T.; subst. Simbruīnae -ārum, f (sc. aquae) simbrúvijske toplice: Cels.

Simōnidēs -is, m (Σιμωνίδης) Simónid

1. sloveč grški lirik z otoka Keos, iznajditelj mnemotehnike, rojen l. 559, umrl v Sirakuzah l. 469: Ci., Ph., Q., Plin., Aus. Od tod adj.
a) Sīmonidēus 3 Simónidov, simonidéjski: lacrimae Cat.
b) Simōnidīus 3 simónidski, Simónidov: metrum Serv.

2. atenski pisec, avtor dela z naslovom De re equestri: Plin.

3. grški kipar: Plin.

simulō -āre -āvī -ātum (similis)

1. narediti (delati) koga podobnega (kaj podobno) komu, čemu, po kom, po čem upodobiti (upodabljati), (iz)oblikovati, (na)slikati, posne(ma)ti, predstaviti (predstavljati), portretirati, predočiti (predočati), starejše poobráziti (poobrážati, poobraževáti), obráziti (obraževáti), navzóčiti (navzočávati): Minerva simulata Mentori Ci. ep. ki je privzela podobo Mentorja, Minerva v Mentorjevi podobi, (sc. Iuno) simulavit anum O. je privzela podobo starke, se je spremenila v starko, simulata magnis Pergama V. Pergame, zgrajene po zgledu velikih (trojanskih) Pergamov = velikim Pergamom podobne, simulata Troia O., aera fortis Alexandri voltum simulantia H., simulare cupressum H., aquam O., cornua lunae Mart., antrum in ostro Sil., corpora neque igni simulata neque ulli praeterea rei Lucr.; z ACI: percussam sua simulat de cuspide terram edere cum bacis fetum … olivae O. predoča, kako zemlja … ; occ. posne(ma)ti: non imitabile fulmen aere V., nimbos V., Progne … , Bacche, tuas (sc. furias) simulat O., s imulaverat artem ingenio natura suo O., si quis voltu torvo … simulet … Catonem H.

2. metaf. navesti (navajati) kaj kot pretvezo (izgovor, slepilo), ústiti (hvaliti, bahati, širokoustiti) se, navidez (navidezno, dozdevno) kazati (delati, biti) kaj, (za)igrati koga, kaj, (pre)slepiti koga s čim, delati se (npr. bolnega ali kakor bi bil bolan), pretvarjati se, hliniti kaj, fingírati, simulírati; abs.: cur simulat? Ter. zakaj se pretvarja?, qui non sui commodi causā simulent Ci. ep., simulandi gratiā vineas agere S., si simulasse vocas crimen, simulavimus ambo O., Simulans Ci. Hinavec (naslov Afranijeve komedije); brezos.: quid est quod amplius simuletur? Ter.; z obj.: Pl., Plin. idr., mortem Ter., Ci., iracundiam Ci., aliud agentes, aliud simulantes Ci., simulare negotia S. pretvarjajoč se (prekanjeno, hlinjeno, zaigrano, fingirano) opravljati svoje posle (poslovati, delovati), lacrimas O., gaudia vultu O., obsequium T., Hannibal aegrum simulabat L., simula sanum O., simulare furentem Sen. tr., simulare se inimicum N., simulat se pro uxore Nini filium, pro femina puerum Iust.; z ACI: Pl., Ter., Cu., Iust. idr., furere se simulavit Ci., simulat se aegrotare Ci., simulavit se castra movere Ci., reverti se in suas sedes … simulaverunt C., manere iis bellum, quod positum simuletur L. ki je baje končana, cum id se Lacedaemoniorum causā facere simularet N., schema, quo aliud simulatur dici quam dicitur Q. s katerim se dozdevno reče kaj drugega, kot pa se v resnici pove; pesn. samo z inf.: simulat Iove natus abire O., simulatque gradu discedere verso O.; s quasi: verum quasi affuerim tamen simulabo Pl., quasi militi animum adieceris simulare Pl. — Od tod

1. adj. pt. pr. simulāns -antis posnemajoč; le v komp.: non fuit in terris vocum simulantior ales O. (o papigi). Adv. simulanter na videz (navidez), navidezno, baje: pergit linguae satia[n]ti[s] susurros improbos inurguere, quoad simulanter revicta Charite suscipit Ap.

2. pogosto adj. pt. pf. simulātus 3 hlinjen, navidezen, kazan pod pretvezo (zgolj kot pretveza), slepilen, starejše pretvaren (pretvarljiv) (naspr. verus): officium, sedulitas Ci., falsa et simulata emptio Ci., nec simulatum quidquam potest esse diurnum Ci. nobeno slepilo ne more dolgo trajati, simulatae lacrimae L., simulatā amicitiā C., N., simulata verba V. Adv. simulātē hlinjeno, navidezno, na videz, pod pretvezo, kot slepilo, slepilno: contra suum Clodium primum simulate … ad extremum tamen pro Cn. Pompeio vere vehementerque pugnavit Ci., sive ex animo id fit sive simulate Ci., sint aures tuae quae id quod audiunt existimentur audire, non in quas ficte et simulate quaestus causa insusurretur Ci. ep.; adv. abl. simulātō na videz, navidezno: in mimicis adulteriis ea, quae solent simulato fieri, effici ad verum iussit Lamp.