Franja

Amyclae (Amynclae, Amunclae, Amunculae) -ārum, f (Ἀμύκλαι) Amikle (Aminkle, Amunk[u]le), mestno ime,

1. lakonsko mesto jugovzhodno od Šparte, ustanovil ga je baje neki Amiklas ali Aminklant (Ἀμύκλας, gen. -α ali -αντος), domovina Dioskurov, Helene in Klitaimestre, s svetiščem in velikanskim Apolonovim kipom, pri katerem so se vsako leto obhajala „Hyacinthia“ (gl. Hyacinthus): L., O. idr. Okrog l. 750 so Dorci mesto osvojili. Nejevoljni zaradi pogostnih praznih govoric o sovražnikovem bližanju so namreč meščani baje izdali zakon, da ne sme nihče več govoriti o sovražniku; zaradi tega niso nič vedeli o tem, ko so se Dorci res bližali; od tod: Amunculas tacendo periisse audio Afr. fr., quas evertēre silentia, Amyclae Sil.; preg.: Amyclis ipsis taciturnior ero Sid., prim.: taciturne, Amyclas qui silentio viceris Aus.

2. staro avzonsko mesto (po mitu ahajsko-lakonska naselbina) v Laciju med Kajeto in Teracino ob zamočvirjenem, po njem imenovanem Amikelskem zalivu (sinus Amynclanus): tacitae Amyclae V. tihe (ker so jih preb. baje zapustili zaradi mnogih strupenih kač) ali pa (po drugih razlagalcih) molčeče (češ, pesnik je prenesel ta pridevek od lakonskih na lacijske Amikle, namigujoč na zgoraj pod 1. omenjeni dogodek, če ni morda nevede zamenjal obeh mest), Varro auctor est... in Italia Amynclas a serpentibus deletas Plin., ubi fuere Amyclae sive Amynclae a serpentibus deletae Plin., Fundanae Amyclae Mart. — Od tod adj. Amyclaeus 3 (Ἀμυκλαῖος) amikelski = ki spada k lakonskim Amiklam, iz lakonskih Amikel: fratres (= Kastor in Poluks) V., mater (= Leda) Stat., olores (ker je Jupiter kot labod prišel k Ledi) Stat., pluma Mart. labodje pero, ductor (= Amikljan Ksantip) Sil., Canopus Sil. dolnjeegiptovsko mesto, imenovano po Amikljanu Kanopu, Menelajevem krmarju, ki je tam umrl, corona Mart. v bojnih igrah ob Hijacintovih svečanostih (gl. pod 1.) priborjen; pesn. = lakonski, špartanski: canis V., venenum Mart. ali Amyclaeis medicatum vellus aënis murice cum Tyrio O. lakonski škrlat, nepos (= Klavdij Neron, ker je gens Claudia baje izhajala iz Sabincev, ti pa iz Špartancev) Sil. Amynclānus 3 aminkelski = ki spada k lacijskim Aminklam: sinus Amynclanus Plin. Aminkelski, Kajetski zaliv.

Amycus -ī, m (Ἄμυκος; prim. ἀμυχή praska) Amik, gr. moško ime,

1. Pozejdonov sin, bebriški kralj v Bitiniji. Ko so se na obali njegove dežele izkrcali argonavti, je pozval najhrabrejšega na rokoborbo z orožjem (castus), ki ga je sam izumil; Poluks se je spustil v boj z njim in ga je ubil: V., Val. Fl., Hyg., Amyci portus Plin. (blizu Herakleje v Pontu, kjer je bil baje Amik ubit).

2. neki Kentaver, Ofionov sin, ki je na Piritojevi svatbi ubil Lapita Keladonta, a sam podlegel Belatu: O.

3. neki Trojanec: V.

4. Enejev tovariš: V.

Amȳmōnē -ēs, f (Ἀμυμώνη „Brezhibna“) Amimona, gr. žensko ime; poseb. Amimona, Danaida, ljubica boga Pozejdona, ki je njej na ljubo dal trojnemu vrelcu privreti iz skale pri Lerni v Argolidi: O., Pr., Hyg.; vrelec se je imenoval fons Lernaeus (gl. Lerna): Hyg. ali samo Amymone: O., Plin. in v pl.: Arn. Od tod adj. Amymōnius 3 Amimonin, amimonski: flumen Amymonium (= fons Lernaeus) Hyg.

an³, vprašalnica ali, ali pa, ali morda.

I. uvaja drugi in naslednje člene ločnih (disjunktivnih) vprašanj

1. neodvisnih: utrum igitur has corporis an Pythagorae tibi malis vires ingenii dari? Ci., utrum hostem an vos an fortunam utriusque ignoratis? L., num me rogari oportet abs te an te potius a me? Ci., Capunaene te putabas consulem esse an Romae? Ci., nonne extra ordinem tulisti an licuit tibi ferre legem? Ci.; brez vprašalnice v prvem členu: ipse percussit an aliis occidendum dedit? Ci., eloquar an sileam? V.; annōn ali bolje an nōn ali ne: sortietur an non? Ci.

2. odvisnih: videte, utrum sit aequius hominem dedi inimicis an amicis Ci., rectene an secus (dixerint), nihil ad nos Ci.; brez vprašalnice v prvem členu: non quaero, iure an iniuria sint inimici Ci., deliberatur, incendi placeret an defendi C. Ali ne v odvisnih ločnih vprašanjih necne, kadar se zanika ves stavek: quaero, potueritne Roscius suam partem petere necne Ci.; an non samo tedaj, kadar zanika non le eno besedo: requiram, dixeritne Clodiae an non dixerit Ci. = ali je povedal... ali zamolčal, quaestio est, bellum indicamus an non Ci.

3. prvi člen je zamolčan, a se lahko v mislih dostavi:
a) v neodvisnih ločnih vprašanjih an = ali pa, ali morda celo, (ali) morda, ali: unde ordiar? an ab ipsa lege? Ci. (pri čem drugem) ali (morda) pri..., quid ad se venirent? an speculandi causā? C., quae ista nova diligentia? an te L, Flavii vociferatio commovebat an M. Antonii auctoritas? Ci.; poseb. pogosto: an censes? an tu existimas? an ignoratis? an quisquam dubitat? Ci. = pa vendar ne, ali pa; včasih v trdilnem smislu (= nonne) = ali... ne, (ali) morda ne, kajne da: quando oraculorum vis evanuit? an postquam homines minus creduli esse coeperunt? Ci.
b) v odvisnih ločnih vprašanjih = ali: quaesivi, an misisset (peripetasmata) Ci. (kjer si moramo misliti: [ali je kaj drugega] ali je poslal [preproge]).

4. (šele poklas. ali pesn.) v enostavnem odvisnem vprašanju = ali: exspectabat, an ibi Pompeius esset L., quis scit, an adiciant tempora di H., Alexander, an cum ipso militare vellet, interrogat Cu., quaesito, an Caesar venisset T.

II.

1. uvaja drugi in naslednje člene odvisnih ločnih vprašanj v pomenu ali za izrazi dvoma in negotovosti, kakršni so: dubito, dubium (incertum) est, nescio, haesito, interest, refert idr.: ne forte dubitasse videretur, verumne an falsum sit Ci., nihil interesse, utrum haec Messanae an apud istum loqueretur Ci., refert etiam, qui audiant, senatus an populus an iudices Ci.; od tod skrčeno (brez nadrednega izraza dvoma ali negotovosti in tudi brez vpliva na glagol), včasih, posebno pri številčnih podatkih, navidezno = aut, vel, -ve, sive: cum ei (Themistocli) Simonides an quis alius artem memoriae polliceretur (pravzaprav: Simonides an quis alius dubium est...) Ci., ea suspicio, vitio orationis an rei, haud sane purgata est L., dein cum essent perpauca inter se uno an altero spatio collocuti Ci., ex illis unus an alter ait O., finem vitae, sponte an fato, implevit T., Rufus et cum eo septem an octo... in priore sententia perseverarunt Plin. iun., dies abhinc quintus an sextus est Ap.; menjaje se s sive, seu: sive fatali vecordia an imminentium periculorum remedium ipsa pericula ratus T., seu taedio ambiguae spei an amore coniugis T. (prim. O., Fast. III, v. 773 in nasl.).

2. če se prvi člen zamolči in drugi primerno poudari, nastanejo izrazi negotovosti, ki se nagibajo k pritrditvi: dubito an, haud scio an, nescio an, v katerih je an = ali ne, tako da dobi cel izraz „dvomim, ali ne“, „ne vem, ali (če) ne“ pomen morda, menda, skoraj bi mislil, po mojem mnenju, bržkone, prejkone, najbrž: dubito, an hunc primum omnium ponam N. dvomim, ali ne bi njemu odkazal prvega mesta = po mojem mnenju gre njemu prvo mesto, najrajši bi dal njemu prvo mesto, civitatem non solum Graeciae, sed haud scio an cunctis gentibus anteponendam dico Ci., mortuus est C. Sacerdote praetore nescio an ante, quam Verres praeturam petere coepit Ci. Če pa se nagiba misel k zanikanju, pristopi non, nemo, nullus, numquam k an: quod haud scio an non possis C. česar menda (česar pač) ne moreš, contigit tibi, quod nescio an nemini Ci. kar najbrž nikomur drugemu, hoc diiudicari nescio an numquam possit Ci. to se ne da menda nikdar razsoditi; tako tudi: an imperare noluisset, dubium T. težko da je hotel postati cesar; vendar tudi: non horum senectus miserabilis fuit? haud scio an ulla beatior possit esse Ci. = pač nobena. Isto kot ind. izraža tudi cj. haud sciam an Ci., dubitaverim an Ci., le šibkeje: de L. Bruto dubitarim, an in Arruntem invaserit Ci. Lucij Brut je pač najbrž... Pogosto se nanaša le na en pojem: testem non mediocrem, sed haud scio an gravissimum Ci. morda, menda, exstincto Maximo, dubium an quaesitā morte T. najbrž prostovoljno.

Anacreōn -ontis, acc. -onta, m (Ἀνακρέων) Anakreont, gr. lirik iz jonskega mesta Teosa (Teos), roj. l. 559, živel v Abderi (kjer je bil vzgojen) in na Samosu, umrl l. 478: Ci., H. idr. Od tod adj. Anacreontīus 3 (Ἀνακρεόντειος) Anakreontov, anakreontski: Q., Serv. Anacreonticus 3 = Anacreontīus: Fulg.

anadiplōsis, acc. -im, f (gr. ἀναδίπλωσις) anadiploza = ponovitev iste besede na začetku naslednjega stavka, govorna podoba: Char., Don., M., Sid.

anamnēsis -is, f (gr. ἀνάμνησις) spomin na kaj navidezno pozabljenega, govorna podoba: Isid.

anancaeum -ī, n (gr. ἀναγκαῖον neizogibno) velika pitna posoda, ki se je morala pri pitju za stavo na dušek izpiti, velik kozarec: Pl.

anapauomenos -ī, m (gr. ἀναπαυόμενος) „počivalec“, Protogenova slika: satir, lahno se naslanjajoč na drevo: Plin.; anapauomenē -ēs, f (gr. ἀναπαυομένη) „počivalka“, slika Tebanca Aristida: speča Biblida (Bȳblis): Plin.

Anaxarchus -ī, m (Ἀνάξαρχος) Anaksarh, sloveči filozof iz Abdere, Metrodorov in Hilov učenec, Demokritov privrženec, spremljal je Aleksandra Vel. na vojnih pohodih: Ci., O., Val. Max.

Anchīsēs (st.lat. po Q. Anchīsa) -ae, m (Ἀγχίσης) Anhiz, Kapijev in Temidin sin, Asarakov vnuk, kralj v Dardanu; njegov in Venerin sin je Enej (Aeneas). Ker se je Anhiz ponašal s svojo zvezo z Venero, ga je Jupiter s strelo ohromil. Z Enejem, ki ga je nesel iz goreče Troje, je prišel na Sicilijo in tam umrl: V., H., O. idr. Od tod adj. Anchīsēus 3 (Ἀγχίσειος) Anhizov: tumulus V.; patronim Anchīsiadēs -ae, m (Ἀγχισιάδης) Anhiziad, Anhizov sin = Aeneas: V.

ancīle -is, gen. pl. -ium (T.), heterocl. anciliōrum (H.), n (ambi in caedere: ancilia dicta, quod ab utraque parte ut pelta Thracum incisa sunt Varr.) óblasti, na desni in levi kakor gosli izrezani sveti ščit, ki je baje za kralja Nume padel z neba. Ker je Nimfa Egerija Numi naznanila, da je od ohranitve tega ščita odvisen obstanek mesta Rima, je dal kralj ponarediti še 11 povsem enakih ščitov, da ne bi kdo ukradel pravega. Te ščite so čuvali Salijci v Martovem svetišču kot svetinje, jih vzeli vsako leto 1. marca ter potem med petjem in plesom v slovesnem sprevodu nosili po mestu (ancilia movere, ferre). Svečanost je trajala celih 30 dni; potem so ščite spet shranili v svetišču (ancilia condere): O. idr., (Numa) item Salios duodecim Marti Gradivo legit... caelestiaque arma, quae ancilia appellantur, ferre ac per urbem ire canentes carmina cum tripudiis sollemnique saltatu iussit L., et lapsa ancilia caelo extuderat V., anciliorum et nominis et togae oblitus H., fuere, qui proficiscenti Othoni moras religionemque nondum conditorum ancilium afferrent T.; pesn. sploh majhen óblast ščit: Lucan., laevāque ancile gerebat Picus T.

Ancōn¹ -ōnis, f: Ci. ep., Cat., Iuv., Plin., Sil., nav. (iz acc. Ἀγκῶνα) Ancōna -ae, f: Ci. ep., C., L. idr. (Ἀγκών; ἀγκών = laket, kljuka) Ankon ali Ankona, picensko mesto na vzhodni obali Italije (zdaj Ancona); v besedni igri: Cingulum (mesto in pas) tenemus, Anconem (mesto in kljuko; prim. ancōn 1. d) amisimus Ci. ep. Od tod subst. Ancōnitānus -ī, m Ankonec, po rodu iz Ankone: Ci.

ancora (anchora) -ae, f (iz gr. ἄγκῡρα)

1. sidro: ancoram iacere Afr. fr., Naev. fr., C. ali ponere L. ali (pesn.) figere, pangere O. sidro vreči (spustiti), ancoram tollere C. ali moliri L. sidro vzdigniti (od tod met. = odriniti: Varr.), ancoram praecīdere Ci., L. sidrno vrv presekati, onerarias naves ad ancoras deligare C., navem in ancoris tenere N. na sidrih imeti, zasidrano imeti, consistit navis in ancoris C. ali ad ancoram Ci. stoji zasidrana, resolutis oris in ancoras evehuntur L. ko so se odvezale vrvi, s katerimi so ladje pripete na obalo, so se ladje zasidrale; pren. = zasilno sidro, rešilno sidro: Sil., Aug., unde petam solacia? ancora nulla nostram tenet ratem O.

2. redko v druge namene, npr. ferreae ancorae železne skobe: Pall.

Ancȳra -ae, f (Ἄγκῡρα) Ankira,

1. mesto v Veliki Frigiji, glav. mesto galskih Tektosagov, pozneje rim. pokrajine Galacije: L., Cu., Plin., Cl. Od tod adj. Ancyrānus 3 ankirski: triumphi Cl. nad Galati. Posebno pomemben je ankirski spomenik monumentum ali marmor Ancȳrānum, prepis zapisnika Avgustovih dejanj, ki ga je sam sestavil (index rerum a se gestarum Suet.), v lat. in gr. jeziku vklesan v stebre (beli marmor) na levi in desni strani vhoda v vežo ankirskega svetišča, ki so ga hvaležni Ankirijci zgradili na čast Avgustu, ker je zelo polepšal njihovo mesto. Večino tega spomenika so l. 1553 in 1861 spet našli. Omenjeni index je Avgust priložil svoji oporoki, ki jo je dal Vestalkam v hrambo in v kateri je izrazil željo, da naj se vdolbe ta zapis tudi v bronaste table, postavljene pred njegov mavzolej.

2. frigijsko mesto ob reki Macestu: Plin.

Androclus -ī, m (Ἄνδροκλος) Androkel, suženj, ki je na begu v afriško puščavo levu zdravil nogo; pozneje je ujetega in na boj z zvermi obsojenega lev, ki je bil tudi ujet, na borišču spoznal in se mu dobrikal: Gell.

andrōn -ōnis, m (gr. ἀνδρών)

1. pri Grkih = andrōnītis: P. F.; gr. pisano: Vitr.

2. pri Rimljanih hodnik med dvema stenama ali zidovoma v poslopjih, na dvorih ali vrtovih: Vitr., Plin. iun.

ānfrāctus, redko amfrāctus, -ūs, m (ambi in frangere)

1. pregib, krivina, ovinek, zavoj: figura circuli nihil incisum habet angulis, nihil anfractibus Ci., solis anf. Ci. krožna pot (kroženje, obhod) sonca (okrog zemlje) ali annui anfractūs Ci. letni obhod sonca (po nazoru starodavnikov), krožni tok leta.

2. ovinek, zavoj, okljuk poti in drugih zemljepisnih danosti: via altera longiorem habebat anfractum N., anf. viarum L., T., montium L., litorum L., Plin., callium Cu., curvo anfractu valles V., rectā regione, si nullus anfractus intercederet C., multiplices terrarum (zemeljskih plasti) anfractus Sen. ph., aurium curvi anfractus Arn. krivi prehodi.

3. pren.
a) „krive poti“, zvijače, zvijačnost (s katero mora odvetnik iskati pravico): vita tranquilla remota a iudiciorum anfractu Ci. od pravdnih zvijač; podobno: quae omnia infinitos anfractus habent Q. se da obravnavati po tisočerih poteh, na tisoč načinov.
b) (v govoru) ovinek, dolgoveznost, okolišenje: Q., quid opus est circuitione et anfractu? Ci., oratio sit circumscripta non longo anfractu Ci. z ne dolgo periodo.

Angerōna -ae, f (morda iz an [=ἀνά] in gerere, Angerona torej = „boginja na novo vzhajajočega sončnega teka“) Angerona, molčeča boginja (čuvarka skrivnosti tajnega in neimenljivega genija rim. mesta, navadno istovetna s tem genijem); njena podoba z zapečatenimi ali zavezanimi usti je stala v svetišču boginje Volupije: Varr., Verr., Plin., P. F. Njen praznik Angerōnālia -ium in -iōrum, n angeronalije so obhajali dne 21. XII.: P. F. —Soobl. Angerōnia -ae, f Angeronija: Iulius Modestus ap. Macr.

Angitia -ae, f Angicija, marzovska boginja zdravnica, čaščena ob Fucinskem jezeru, kjer je bil na zahodni obali njej posvečeni log (nemus Angitiae): V., Sil., Serv. — Inačica Anguitia -ae, f Angvicija.